MODNI DODATKI

Težko pristanem na razlago, da je bil figov list prva obleka. Mogoče dodatek. Prvi modni dodatek, če izhajamo iz tega, da beseda moda izhaja iz latinske besede modus, ki pomeni način, v konkretnem primeru bi lahko rekli način, kako skriti določene dele telesa, katerih se je človek začel sramovati.figov list - 1

Skozi zgodovino so se razvili takšni in drugačni, potrebni in nepotrebni, modni dodatki. Ustavimo se pri štirih:

  • kravata je že tradicionalni, predvsem moški modni dodatek, ki utesni moškega k bolj formalnemu obnašanju. Poleg tega povzroči sprostitev že, ko si jo lahko razhrahlja, kaj šele, ko jo lahko sname. Zgleda, da živimo v čedalje manj zapetih časih, saj kravata v modi izgublja svoj pomen. V Milanu se še vedno najde.
  • modrc si je po moje izmislil moški. Sem skoraj prepričana, da razen estetske, nima nobene druge vloge. Približno tako, kot se moški počuti, ko sname kravato, se ženska počuti, ko sname modrc. Dela pa čudeže (bolje rečeno oprsja)

Mouaward je draguljar, ki je z dragimi kamni okrasil legendarni modrc Victorie Secret, ki stane okrogla dva! milijona dolarjev.

  • šal je modni dodatek, ki nas že vrsto let varuje pred mrazom. Letos je predpisan dolg tanek šal, ki je “must have” sezone. Služi predvsem estetiki, optično podaljšuje. Spomni me na nesrečno smrt legendarne plesalke Isadore Duncan iz leta 1927. Bomo v tej sezoni zabeležili ponovni vzpon tega modnega dodatka?
  • naušniki. Nekaj novega. Niso pokrivalo pa kljub temu grejejo ušesa. Pa še pričeske vam ne potlačijo 🙂 V tej zimski sezoni bodo ostali zapakirani v omari, saj pravega mraza ni bilo.

Galleria Vittorio Emanuele II

Trg pri milanski katedrali je s trgom pri Scali povezan s pokrito ulico, ki je v bistvu najstarejši nakupovalni center. Dokončan je bil v letu 1877. Ime je dobil po prvem italjanskem kralju Vittoriju Emanuelu drugem.

Mogočna štirinadstropna galerija, povezana s streho iz ukrivljenega stekla in litega železa ima v samem središču na tleh osmerokotnik s štirimi mozaiki, ki predstavljajo grb mesta Torina, Firenc, Rima in Milana. V grbu mesta Torina je bik. Njegova moda pa ti lahko prinesejo srečo. Tradicija namreč pravi, da če se trikrat zavrtiš na petah na modih bika, ti bo to prineslo srečo. Ubogi bik! Toliko ljudi si je že zaželelo srečo na njegovih modih, da je tam nastala prava luknja. Bikova moda so v galeriji v slabem stanju, v nasprotju z visoko modo, ki je  zelo dobro zastopana   🙂

Osrednji osmerokotnik je pokrit z ogromno stekleno kupolo. V sami galeriji, ki jo ljubkovalno kličejo “il salotto di Milano” ( milanska soba za risanje), so trgovine, kavarne in hoteli. Galleria Vittorio Emanuele II velja za najbolj razvpit prostor v Milanu, kjer se ljudje srečujejo, družijo ob kavi in obedujejo.

POGOVOR O MODI

Lila (psihologinja, kadrovnica, knjižničarka), Veljko (odvetnik) sta mi odgovorila na vprašanja o svojem odnosu do mode. Njuni odgovori so potrdili mojo predpostavko, da se ljudje (čeprav imamo veliko skupnega) v tem odnosu močno razlikujemo.  Saj res, kako pa bi sama (psihologinja, profesorica, raziskovalka) odgovorila na ta vprašanja, sem postajala vedno bolj radovedna. In sem odgovorila. Pozivam še vas. Zaupajte nam, kaj menite o modi in o videzu!

Kolikšen pomen ima zate moda?

Lila: Dandanes vidim v modi zgolj komercialni pomen, spodbujanje potrošništva. Prevladujoče vrednote v družbi so podrejene kapitalizmu, torej zapravljanju denarja in posledično rasti industrije.

Veljko: Moda zame nima velikega pomena, velik pomen pa ima lepo oblačenje.

Zlatka: Zelo velik. Rada jo spremljam, čeprav je povsem ne upoštevam. Oblačila, ki jih nosim, prilagajam svoji postavi, starosti in priložnosti. Vsekakor pa me novosti, estetika, originalnost (ne vsako posebej, ampak čudovita uravnoteženost vsega trojega) vedno fascinirajo in mi spodbudijo prav posebna čustva. 🙂

Kakšni so tvoji spomini na prva srečanja z lepim oblačenjem in/ali modo?

Lila: V spominu na lepo oblačenje imam mamine besede: “Pa glej, da se ne boš umazala!” Še dobro, da smo nosili lepa oblačila namensko in se doma preoblekli v udobno in preprosto »nošo«, ki je dovoljevala svobodo gibanja in ustvarjanja.

Veljko: Že kot otrok sem občudoval lepe nove obleke, ki so jih imele moje tete, ki so živele v tujini in so jih kot darila nosile mojemu očetu in mami. Tudi starša sem občudoval v teh oblekah, saj so jima dajale drugačen značaj in svojskost glede na sosede. Starša sta se mi tudi zaradi načina oblačenja zdela bolj sodobna od ljudi v okolici.

Zlatka: Lepi. Starši in brat so me vedno urejali kot »pravo« deklico. Nosila sem bele »štrampeljčke« (ki si jih nisem nikoli umazala), oblekce in krilca, tudi kakšen cvet mi je mama občasno zataknila v lase. V nižjih razredih osnovne šole pa sem se že zavedala mode. Opazovala sem bratove vrstnice (brat je enajst let starejši od mene) in vesela sem bila, ko sem tudi jaz dobila prvo midi krilo iz rjavega semiša in z resicami (kar je bilo po dolgem obdobju, ko so se nosila le mini krila, res velika sprememba – tudi pri odraslih ženskah, kaj šele pri mladih deklicah). Spomnim se tudi dneva v 4. razredu, ko sem v šolo prvič oblekla hulahopke, najlonke. Sošolec, ki je sedel poleg mene v klopi, ni mogel verjeti, da res nimam golih nog. Ja, moda je že dolgo moja zvesta spremljevalka, ki mi dela življenje lepše.

Pri kateri starosti si oblikoval/a svoj stil oblačenja (opiši ga) oziroma ali se je stil spreminjal v različnih življenjskih obdobjih?

Lila: Do neke mere sem se “po svoje” oblačila že v osnovni šoli, ker sem rada štrikala in šivala. Potem me je vpliv družbe potegnil v hipijevstvo, zatem v discolook in kasneje, v  službi se mi je lepo podala protokolarna klasika.

Veljko: Kot najstnik sem imel že izoblikovan okus in stil, ki sem ga po končanem študiju spremenil. Sedaj se oblačim klasično, kot to zahteva moj poklic. Sem poklicno uniformiran z manjšimi kreativnimi dodatki kot so posebna pokrivala, obuvala in oblačila za prosti čas.

Zlatka: Stil oblačenja prilagajam priložnosti. V službi nosim kostime s krilom, na večernih prireditvah večerne obleke, na potovanjih, sprehodih ipd. imam tem dejavnostim prilagojen stil, ki vključuje hlače. V času odraščanja pa se je moj stil oblačenja precej spreminjal. V času, ko sem obiskovala gimnazijo, sem nekaj časa nosila večinoma športna oblačila, nato nekaj časa večinoma kostime in obleke, nato spet večinoma hlače in puloverje ipd. Bi lahko rekla, da sem se še razvijala tudi na tem področju, raziskovala različne stile in pri tem naredila kar nekaj napak. 🙂

Koliko spremljaš modne revije, časopise, oddaje in bloge?

Lila: Rada pogledam Elle, Vogue, Marie Claire, Avantage, Fashion TV, … kjer dobim inspiracijo za štrikanje ali šivanje ali kombiniranje oblačil.

Veljko: Skoraj nič.

Zlatka: Mož pravi, da preveč oziroma neprestano. 🙂 Predvsem je alergičen, če gledam modne televizijske oddaje. Bi raje skupaj z mano gledal politiko. 🙂

Kako ti je všeč spletno nakupovanje?

Lila: Mi je všeč, ker se s tem prihrani veliko denarja: grem v trgovino pomeriti čevlje, da se prepričam glede udobnosti in jih potem naročim preko spleta, ker so tudi do 50% cenejši.

Veljko: Me ne zanima. Vse želim pomeriti in pred nakupom preveriti kakovost izdelave.

Zlatka: Varovalni dejavnik je, da ne kupujem po spletu. Bi me lahko prepogosto zamikalo, da bi kliknila »kupi«. 🙂 Je pa poseben užitek obiskati prodajalno in tega užitka ne bi zamenjala za ogledovanje »umetnij« na ekranu. Včasih obiščem kakšno priznano prodajalno zaradi estetskega užitka, ki mi ga nudi z razstavljenimi izdelki, čeprav že pri vhodu natančno vem, da ne bom ničesar kupila.

Kako pospravljene so omare, v katerih hraniš svoja oblačila, obutev, dodatke …? Kakšen odnos imaš do tega, da se “posloviš” od določenih kosov? Lila: Omare so pospravljene, da sploh kaj najdem. Od starih oblačil se poslovim z lahkoto, kar pa ni praktično, ker se moda ponavlja.

Veljko: Po dveh letih neuporabe določenega oblačila ga odstranim iz omare in zavržem ali podarim. Oblačila mi ne pomenijo trajne vrednosti in ne pričakujem, da jih bom v prihodnje še kdaj potreboval.

Zlatka: Niso pospravljene. Včasih me spominjajo na avtobus, v katerem smo se »gužvali« srednješolci, ko smo se vozili v šolo. Morda je razlog ta, da je poslavljanje moja šibka točka. Tudi od ljudi se, če se je le možno izogniti, ne poslavljam, ker bi mi ob poslavljanju pritekle solze. Da bi se poslovila od svojih oblačil? Nočna mora, zato tega ne delam. 🙂