PREMIERA BALETA PEER GYNT

Henrik Ibsen, norveški dramatik, je živel v prepričanju, da so besede premalo. Izjavil je, da tisoč besed ne naredi tako globokega vtisa kot eno samo dejanje. Njegov sodobnik in sonarodnjak, Norvežan Edvarda Grieg, skladatelj, se prav tako ni zanašal na moč besed. Rekel je, da besede včasih potrebujejo glasbo, glasba pa ne potrebuje ničesar.
Ibsen je zapisal veliko besed v fantazijsko dramo Peer Gynt in zaprosil Griega, da jo uglasbi. Grieg se je z glasbeno spremljavo Peer Gynta proslavil, skladba V dvorani gorskega kralja je postala celo eno izmed njegovih najbolj priljubljenih del, čeprav njemu sploh ni bila všeč.
Po Griegovo sicer glasba ne potrebuje ničesar, vsekakor jo pa lepo dopolnjuje balet, še posebej s koreografom Edwardom Clugom in mariborskim baletnim ansamblom. Izvrstna glasba, sodobni balet, pika na i z opernim zborom, glasbi in baletu prilegajoči kostumi, popolna scena, ki jo skoraj ni bilo, vse se je zlilo v celoto, nas navdušilo in prevzelo. S Peerom Gyntom smo se iz tukaj in zdaj premikali v neznano in nikjer in se spet vračali nazaj, se družili s troli in trolkami, vaščani in vaščankami, se družili z norci v prisilnih jopičih, bili na poroki, potovali v norišnico v Kairo in v puščavo v Maroku. Včasih pa točno niti nismo vedeli kje in s kom smo. Še dolgo po zadnjem baletnem koraku smo sedeli v gledališki kavarni in se navduševali. Večina tudi nad jelenom, ki ga je na štirih nogah odplesal Sytze Jan Luske. Meni pa ni šla v račun popolnost gostujočega baletnega solista, Peera Gynta, Miloša Isailovića. Tudi njegovih nog 🙂 .

IMG_3929

METROPOLITANSKA OPERA

Kadar se odpravljam v New York, načrtujem takole: prvi dan potuješ, drugi dan zvečer podležeš časovni razliki, dva večera greš gledat muzikal na Broadway, zadnji večer pa je obvezen obisk Metropolitanske opere. Naslednji dan greš lahko domov. Met kot jo ljubkovalno kličejo Newyorčani, je veliki kvader na Manhattnu, s stekleno sprednjo stranico, z dvojnimi, v več etaž speljanimi, v rdeče oblečenimi stopnišči in velikimi kristalnimi lestenci modernejših oblik. Zgrajena je bila z denarjem bogatih ameriških industrialcev, ki so bili izključeni iz Akademije za glasbo, zato so si sami zgradili opero z dvema vrstama razkošnih lož, kjer lahko razkazujejo svojo moč in bogastvo. Novozgrajena opera je takoj zasenčila prejšnjo v vseh pogledih in danes lahko v njej uživaš v popolnih predstavah za uho in oko, v najboljših glasbenih predstavah, ki jih ta svet ponuja. V razgibani koncertni dvorani je prostora za 3800 ljudi v petih etažah. Zadnja, najbolj oddaljena galerija z imenom Družinski krog ima zelo dostopne cene vstopnic, par mesecev naprej še ni razprodana in po mojem občutku ima na sredini odlično slišnost. Oder je sicer precej oddaljen, vendar ima tudi takšen miniaturni pogled svoj čar.

V Metu sem bila prvič pred nekaj leti na predstavi Labodjega jezera. Odplesano mi je na novo opredelilo pojme harmonije, lahkotnosti, usklajenosti gibov, črno belega.  Veliko lažja sem odšla iz Meta po rdečih žametnih stopnicah na trd newyorški tlak. Ob naslednjem obisku NY je bila predstava Parsifala, ki sem si jo želela ogledati,  na sporedu že drugi večer po prihodu, večer ko te omaga časovna razlika. Mislila sem si, da bom že nekako premagala spanec, pa se ni izšlo. Več kot pet ur trajajočega Parsifala sem v bistvu odsanjala. In sanje so bile krasne. Ob milem, pretresljivem, angelskem petju, belini kostumov in postelje, bredenju nastopajočih po krvi, ki je zalila celoten oder in barvala bele obleke. Popolno. Doživeto v alfa stanju.

Naslednjič sem se s predstavo iz Meta srečala naspana, zelo budna, na tej strani velike luže, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na predstavi Traviate, ki je bila predvajana na velikem zaslonu v živo v HD tehniki. Odlično petje, krasni kostumi in scena, vrhunska glasba, ampak…nekaj je manjkalo…po krasno odpeti ariji ni bilo tistega notranjega vzgiba, da bi zaploskal od navdušenja in dvorana je ostala nema. Manjkala je energija glasbenikov, ki se poleg glasu širi iz odra, energija, ki ne pride preko luže s sliko in zvokom, energija, ki jo sprejmeš med predstavo v živo,  jo nosiš s seboj in po delčkih oddajaš, da zaokroži med ljudmi.

Nekoč sem nekje gledala predstavo, za katero ne vem več ali je bila opera ali balet, ne vem naslova, do potankosti pa se spomnim kostumov in vem, da jih je izmislil Alan Hranitelj. Zdi se mi krivično, da so ob tako povprečnih glasbenikih, pevcih, plesalcih izbrali tako nadpovprečnega kostumografa, da so kostumi, ki bi morali biti samo del celote, postali celota. Ob mojem zadnjem obisku Metropolitanske opere sem gledala Verdijev Ples v maskah in vse življenje si bom to tudi zapomnila, saj sem gledala točno to, opero, ki je bila celota, celota, ki je  več kot vsota delov, celota v kateri je vsak del posebej odličen, v kateri se deli prelijejo drug v drugega v neko novo kvaliteto, ki ni sestavljena iz glasbe, petja, kostumov, scene, ampak je celota sama, opera. In treba jo je doživeti v živo.