50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Pred davnimi časi je bil v Sloveniji raj. Takrat še ni bilo računalnikov, telefonov, elektrike in avtomobilov. Prav tako še ni bilo smeškotov, tistih iz dvopičja, pomišljaja in zaklepaja. Ljudje so nasmehe nosili izrisane na obrazih, ne na papirju in računalniških zaslonih. Tudi všečkov še niso poznali, zato jih niso lepili kar vsepovprek. Če je bilo komu kaj resnično všeč je to povedal kar tako, v živo, ker so se ljudje takrat v glavnem samo pogovarjali in si niso skoraj nič dopisovali. Tako odrasli kot otroci so bili skoraj enaki kot smo danes. Mogoče so samo malo drugače izgledali. Vendar, če bi vzeli človeka iz tistih časov, ga oblekli v današnja modna oblačila in odpeljali k frizerju po modno pričesko, ne bi bilo nobene razlike. Prav tako kot mi, so se znali veseliti, se igrati, delati, hrepeneti, se imeti radi, prav tako jih je bilo strah tisoč in ene reči.

Temu raju na zemlji so pravili kraljestvo Zlatoroga. Ime je dobilo po krasnem snežnobelem kozorogu z dvema mogočnima zlatima rogovoma, ki sta se bleščala na soncu in svetila v temi. Z njim so bivale tri bele žene, ki niso bile nič drugega kot bele visokogorske vile. S svojimi belimi kozami so se zadrževale v bližini Zlatoroga, nekje pod Triglavom, v Julijskih Alpah, ki so bile takrat še pravi cvetoči vrt. Prekrite so bile z debelo odejo belih, modrih in rdečih rož, ki so jim pravili triglavske rože.

Zlatorog je prišel v deželo istočasno kot je dobila gora, katere čuvar je bil, ime Bogatin. V notranjosti je skrivala jamo z vsem srebrom in zlatom, ki ga je premogla dežela. Vanjo ga je dal odpeljati vladar, ki se je razsrdil nad pohlepnostjo ljudi. Nič jim ni bilo važno, ali si dober ali prijazen, ali si delaven in pošten, čislali in udvarjali so se samo tistemu, ki je imel več srebra in zlata, ker so mislili, da bodo tudi sami imeli kaj od tega. Njegova zlata rogova sta odpirali kamnita vrata do jame z zakladom, ki je bil tako velikanski, da so ga morali pripeljati kar s sedemsto vozovi. Bele visokogorske vile so se zavedale kakšno pomembno in hkrati nevarno vlogo ima Zlatorog, zato so mu podarile nesmrtnost. Četudi bi ga zadela krogla naravnost v srce, bi iz vsake kaplje krvi, ne glede na to, kam bi padla, pri priči iz zemlje, skale ali snega, pognala zel čudovite zdravilne moči, Triglavska roža. Ko bi Zlatorog použil list te zeli, bi se rane na mah zacelile in Zlatorog bi ozdravel.

Ljudje so imeli Zlatoroga radi in so ga spoštovali. Nihče ni niti pomislil na to, da bi poskusil škoditi Zlatorogu. Vedeli so, da je nesmrten. Pogosto so ga opazili nad strmim gorskim grebenom, katerega stene so se strmo spuščale v Sočo. Ljudem je prišlo v navado, da so pogledovali proti nebu in če so ga zagledali na njegovem mestu, v njegovi mogočni drži, kako strmi v daljave, so bili kar nekako pomirjeni. Čutili so se bolj varni. Tudi prisotnost belih vil jih je pomirjala. Vedno, ko se je v dolini rodil otrok, se je nad Triglavom prižgala nova zvezda in takrat so prijazne vile, ki so jim pravili tudi rojenice, prišle v dolino in otroku napovedale prihodnost. Njihova prerokba se je vedno izpolnila. Bile so nežna in sočutna bitja, pogosto so se pojavile v dolini, da so pomagale siromakom. Stale so ob strani vsem materam in vzele njihove otroke pod posebno zaščito. Pastirje so učile o zdravilnih učinkih zelišč, zaradi njih je po strmih pobočjih rasla krepka trava in so se koze siromakov lahko do sitega najedle. Niso pa marale zahval za njihova dobra dela. Bog ne daj, da je kdo po pomoti ali zaradi domišljavosti zašel v njihovo bližino. V takem primeru so jih odgnale z jeznimi kretnjami, za njimi pa so se sprožili kamniti plazovi, z neba se je vsula toča in zadivjale so nevihte. Ljudi so imele rade, zato so jim prinašale pravico, bogat pridelek, srečo in dolgo življenje, tako da jim nič ni manjkalo. Zaklad je bil varno spravljen, pohlep ljudi je splahnel in ljudje so živeli v slogi in spravi.

V tistih časih je stala ob sotočju Koritnice in Soče krčma. Danes bi temu rekli gostilna, okrepčevalnica ali mogoče restavracija, takrat pa je bila to krčma. Krčma je daleč okoli slovela po dobri pijači in jedači, še bolj pa po krčmarjevi hčeri Ančici, ki je veljala, za najlepše dekle v dolini. Ančica je bila zaljubljena v fanta, katerega ime se je pozabilo, saj so ga od nekdaj klicali trentarski lovec. Dolino Trente in vse okoliške gore je poznal kot lastni žep. In ta vesel in dober fant je bil nadvse zaljubljen v Ančico. Vsak dan je zahajal v krčmo loviti njene poglede in vpijati njene besede.

V krčmo so pogosto zahajali bogati beneški trgovci, ki so s seboj tovorili dragocenosti. Njihove mule so bile obtežene s težkimi vrečami, polnimi biserov, dragih kamnov, srebra in zlata. Tudi pri beneških trgovcih je Ančica s svojo lepoto vzbujala pozornost, laskali so ji, jo osvajali in snubili. Ančica je vse po vrsti zavračala, dokler ni nek postaven trgovec iz svoje malhe, kot so včasih rekli popotnim torbam, izvlekel prekrasno biserno ogrlico, ji jo zapel okoli vratu in ji polaskal z besedami, da tako lepo ogrlico lahko nosi samo tako lepo dekle kot je ona. Ančici so besede godile, ogrlica ji je bila všeč in pogosto se je ustavljala pred ogledalom in se občudovala. S tem ko ji je Benečan nadel dragocen nakit se je zdelo, da ji je nadel tudi kanček napuha, ki je v njej vzbudil še ščepec ošabnosti. In namesto, da bi se razveselila trentarskega lovca, ki jo je prišel obiskat, je osorno dvignila nos in mu očitala, da ji nikoli ne prinese nobenih daril. Vsak dan pohajkuje po okoliških gorah pa ji še ni prinesel niti šopka rdečih Triglavskih rož. Trentarski lovec, presenečen nad njenimi besedami, niti pomislil ni, da bi Ančico opozoril, da so ji lišp, zlato in biseri zmešali glavo in naj raje prisluhne svojemu srcu. Tudi ni razmišljal o tem ali si sploh želi ljubezni dekleta, ki si jo lahko pridobi z darili. Grobi očitki so povzročili, da se mu je zameglil um in iskrica pohlepa, ki je v vsakem od nas, se je razplamtela. V navalu jeze ji je odgovoril, da ve, kje je ključ od Bogatina, s katerim bi postal kralj v primerjavi z beneškimi kramarji. Včasih so namreč stvarem pravili krama in trgovcem kramarji, vendar se je z leti, ko se je ugotovilo, kako pomembne so ljudem stvari, celo tako zelo pomembne, da jih kujejo v oblake, ta malo slabšalni izraz izgubil.

Trentarski lovec je besen zapustil Ančico in jo vrezal v smeri Bogatina. V svojih hudih mislih sploh opazil ni, kdaj se mu je približal Zeleni lovec. Še danes nihče ne ve, zakaj so ga tako klicali, saj beseda zeleni pomeni vse kaj drugega kot hudobija in privoščljivost, po kateri je slovel. Takrat so pravili zelenec tudi hudiču in mogoče kakšna povezava z njegovim imenom izvira tudi od tukaj. Mogoče je bila ena izmed njegovih lastnosti tudi zavistnost, tako da je bil zelen od zavisti, lahko pa je k imenu doprinesla tudi barva obleke, saj lovci že od nekdaj nosijo zeleno obleko. Zeleni lovec je opazil, kako je mimoidoči vznemirjen, ustavil ga je in izprašal. Trentarski lovec je izkoristil priložnost, da se je lahko nekomu potožil, zato mu je, kljub slabemu slovesu zelenca, razložil celotno zgodbo v zvezi z Ančico in beneškim kramarjem. Zeleni lovec mu je v svoji pohlepnosti takoj ponudil pomoč in skupaj sta se odpravila proti gorskemu pašniku pri Triglavskih jezerih, da poiščeta Zlatoroga in mu odvzameta ključ od Bogatina. Naglo sta se vzpenjala v hrib in kmalu naletela na cvetoča prostranstva najlepših triglavskih rož. Trentarskemu lovcu je začel pogled na to lepoto buditi dobroto v njem, korak mu je začel zastajati, dokler se ni ob pogledu na planike čisto ustavil. Spomnil se je na hvaležnost svoje slepe matere, ko ji je iz planike skuhal zdravilo za oči in kakšno olajšanje ji je ta cvet narave prinesel. Spomil se je njenih naukov, da mora biti naravi hvaležen za to, kar mu daje in jo čuvati še za naslednje rodove. Pred očmi mu je vstala njena podoba, kako zre proti grebenu, kjer je stal mogočni Zlatorog. Dajala je občutek kot da bi ga videla. Na licih je imela izrisan blažen nasmeh in zaslišal je njen šepet: “Še slepa vidim, da živimo v raju, v kraljestvu Zlatoroga. “ Že se je hotel obrniti in steči nazaj v dolino, ko ga je Zeleni lovec spomnil na Ančico, na njene hlepeče ustnice in zvonki nasmeh. Stisnil je zobe v ustih, puško k sebi in nadaljeval pot. Na čelu so se mu izrisale potne srage in mu začele polzeti po obrazu. Sonce je pripekalo, iz daljave pa se je z veliko hitrostjo začela približevati nevihta, tako da je bilo samo vprašanje trenutkov, kdaj ga bodo prekrili oblaki. Kmalu sta zagledala Zlatoroga, kako mogočno je stal ob prepadu in se razgledoval po dolini. Zavladala je smrtna tišina.

Trentarski lovec je nameril in ustrelil v nič hudega slutečega Zlatoroga. Prav v trenutku, ko je lovec ustrelil, se je Zlatorog obrnil proti napadalcu, zdrznil se je in na njegovih snežno belih prsih je začel nastajati rdeč madež, ki se je hitro širil. Težke rdeče kaplje krvi so začele padati na tla…in glej: urok je deloval! Iz vsake kaplje krvi je v trenutku, ko je padla na tla, pognala krvavordeča roža, krasna roža mogota, čudežna Triglavska roža. Zlatorog je použil nekaj rož . Rana se mu je v hipu zacelila, kri je prenehala kapljati. Trentarski lovec je stekel proti Zlatorogu, da bi se polastil zlatega roga in v tem trenutku so se Zlatorogu v trenutku povrnile moči, dvignil je glavo in strahovito zarjul, da je odmevalo po vsem njegovem kraljestvu. Trentarski lovec se je ustrašil, odblesk sonca od zlatih rogov ga je zaslepil, opotekel se je in omahnil v globino. Zaslišal se je krik in nad celotnim kraljestvom Zlatoroga je nastala črno črna tema in razbesnela se je huda nevihta, ki je trajala vso noč. Veter je zavijal kot da je sodni dan, dež je lil v potokih, grmelo je in bliskalo, strele so parale nebo in bičale skale. Med divjanjem narave je divjal tudi Zlatorog. Pobesnel zaradi človekovega pohlepa, jezen zaradi njegove pogoltnosti, razočaran zaradi njegove nehvaležnosti in hudobije, je razril lepe travnate pašnike. Zapustil je triglavsko kraljestvo, ki se je spremenilo v apnenčasto puščavo. Še dandanes se vidijo v skalnatih tleh vtiski njegovih zlatih rogov. Tudi užaloščene bele žene so z belimi kozami za zmeraj zapustile te kraje. Niti Rojenic niti Zlatoroga od takrat naprej ni nihče več nikoli videl. Zeleni lovec pa se je potuhnil neznano kam in še dandanes se samo čuti njegova prisotnost, srečal pa ga ni več nihče.

Zjutraj je na dolino posijalo čudovito sonce. Ančica, neprespana in skesana zaradi nepremišljenih besed, ki jih je izrekla svojemu ljubemu, trentarskemu lovcu, je šla k potoku, da bi oprala oblačila. Nevihta, ki je divjala prejšnji večer, je dvignila gladino v potoku tako, da Ančica ni pomnila, da bi bila že kdaj tako visoka. Zazrla se je v grozeče temne valove naraslega potoka in v daljavi zagledala nekaj plavajočega. Spominjalo jo je na hlod. Zabredla je v ledeno hladno vodo in prebledela. Na vodi je plavalo truplo njenega ljubega lovca, ki je na prsih stiskal šopek krvavordečih Triglavskih rož. Vedela je, da je šopek namenjen njej. Mrzli pot jo je oblil in s solzami v očeh je stegnila roko proti njemu. Ali je bila voda prederoča, da ji je spodnesla tla pod nogami, ali se je sama pognala v valove, se še danes ne ve. Ve pa se, da jo je z levico trdno oklepajoč se trentarskega lovca, z desnico pa šopka, odnesla s seboj.
Prerokba pravi, da bo 700 let kasneje na sredini kamnitega kraljestva Triglava, zraslo visoko zimzeleno drevo. Vsak, ki ga bo opazil, naj ga trikrat obkroži z željo, da ponovno nastopi kraljestvo brez pohlepa in hudobije. Ko bo nevidni zelenec izginil za vedno , bo vseh dva milijona zvezdic nad Triglavom še močneje zažarelo in Zlatorog se bo skupaj z belimi vilami vrnil v naše kraje.