In nastopil je trenutek, ko moram nekaj več povedati tudi o moji mami. Bila je njegova velika ljubezen in za razumevanje zgodbe, je potrebno poznati tudi njo.
Moja mami se je rodila v mali slovenski vasi, ki jo poznamo po izvozu iz avtoceste in imenu Unec. Njen oče je bil privatnik v socialističnih časih, ki privatnikov niso marali. Bil je gospodaren in napreden. Prvi na vasi je imel nemški avto in to audija ( v skladu z današnjimi pravili sem zapisala z malo začetnico, čeprav se je to v takratnih časih pisalo z Veliko) in prvi na vasi so imeli pri hiši televizijo.
Moja mami je z osemnajstimi naredila vozniški izpit, da je svojega očeta vozila po opravkih in to iz treh razlogov: hotel je imeti družbo ali bolje rečeno poslušalca, ko je pametoval ( beseda nikakor ni mišljena slabšalno) o različnih rečeh; drugi razlog je bil v njegovi obsedenosti, da je vsak trenutek potrebno koristno izrabiti in da ne bi šel porabljen čas za vožnjo v nič, ga je izkoristil, da je prenašal znanje, izkušnje in gledanje v naslednji rod, svoji hčeri; tretji razlog pa je bil, da je tako z avtom kot s prijetno, lepo in mlado voznico, ki je bila povrhu vsega še njegova hčera, vzbujal pozornost, kar je nemalo godilo njegovi nečimrnosti. Tudi moja mami je bila ponosna, da ji je zaupal to opravilo. Takrat so bili nemški avti in osemnajstletne voznice prava redkost. Poleg tega se je ob dnevih, ko sta šla po opravkih rešila polne hiše, polne dela, ki nikoli ni bilo končano. Na občino, sodišče, banko, po trgovinah, na gozdno gospodarstvo, na odpad, po vino in še raznih drugih ustanovah in institucijah sta se vozila na Rakek, v Cerknico, v Ljubljano, Postojno, po Istri in v Reko, pa tudi preko meje v Italijo, predvsem v Trst. Moja mami, ki je bila izredno vedoželjna oseba je vpijala besede, okolico, stvari, stavbe, ceste, navade in običaje, ki jih je spoznavala. Vpričo očeta nikoli ni kaj dosti govorila, samo mislila si je svoje. Bila je namreč izredno trmasta, vsaj enako, če ne celo bolj, kot njen oče, na drugi strani pa dovolj pametna, da je trmo uporabila samo pri njej zelo pomembnih rečeh. In takrat je moral tudi njen oče popustiti. Tako sta lahko dve tako močni, trmasti osebi, odlično funkcionirali skupaj. Kakor pa ga ni bilo blizu, je takoj navezala pogovor, postavljala vprašanja, poslušala odgovore in opazovala.
Rada in zelo veliko je brala. V svoji mladosti je dobesedno sama sebi kradla čas spanja, da je lahko brala. Knjige si je sposojala v knjižnici in vedno, ko je prinesla nazaj prebrane, jo je že čakal kupček najnovejših. Brala je zvečer, v postelji. Najprej pri luči, ko je slišala negodovanje očeta, ki se je odpravljal spat, da naj že enkrat ugasne luč, je brala naprej ob bateriji pod odejo. Mislim, da je z branjem knjig, preživetim časom na poti in poslušanjem očeta, pridobila širino (no, mogoče je nekaj malega pridonesla tudi šola :-) ). S spremljanjem očeta pri opravkih pa se je naučila urejati vse praktične stvari, ki jih v življenju moraš. Tako opremljena za življenje, s svojo plačo na občini v Cerknici in na tekočem s ponudbo in dogajanji v Trstu, kamor je hodila po nakupih, je spoznala mojega očija. Bila sta idealna partnerja. Oči je bil za vse drugo bolj kot za ta svet, mami je znala in vedela urediti vse, kar je bilo potrebno. Opremila nam je stanovanje, kupovala obleke, urejala dokumente, organizirala naše počitnice, skrbela za šolske naloge in kupovala metre knjig, od katerih je vsako posebej skrbno izbrala. V času brez interneta je vedela kaj je to majoneza in kako jo narediti ( še zdaj me boli roka, ko sem ji majhna hotela pomagati in sem s penovko stepala rumenjake z oljem), vedela je kakšne barve in oblike so najmodernejši salonarji (in jih tudi imela), kako se oblačijo Italijanke, ne samo to kaj je to mortadela, vedela je tudi katera je najboljša in kje v Trstu se jo da kupiti, katero predstavo si bo ogledala v Trstu, katero v Ljubljani, Zagrebu ali Gradcu, znala je preizkušati vina in po imenih je poznala vse primorske pridelovalce. Za moža, otroka, sebe in gospodinjstvo je bilo vedno vse poskrbljeno in odlično urejeno.
Ko je imela svojo družino se je odločila, da bo socialna delavka. Doštudirala je in se zaposlila v velikem podjetju na Ptuju. Zaposleni so se nanjo obračali s svojimi težavami, tako z osebnimi, ki so jih imeli s partnerji, otroki in samimi s seboj, kot tudi z denarnimi, da jim je s pomočjo solidarnostnega sklada pomagala reševati težave. Bila je celo v Rugljevem tečaju o tem, kako ravnati z zaposlenimi alkoholiki, prebrala vse njegove knjige (tudi meni je dala za prebrati dve: Dolgo pot in Uspešno pot), saj je zelo aktivno delala tudi na tem področju. Sčasoma je spoznala skoraj vse zaposlene v podjetju, poznala je njihove družine in socialni položaj. Imela je pretanjen čut za odnose med ljudmi, zato so se s svojimi težavami nanjo obračali tudi sorodniki. Kadar je komu kaj zaškripalo v življenju, se je vedelo, da morajo obiskati Sonjo, če ne drugega, zaradi pogovora. Nemalokrat je kdo ostal tudi več dni, sestra celo nekaj let. Tudi če je bilo treba kakšno delikatno novico iz sorodstva ( če je šlo za nosečnost, poroko in ostale pomembne življenjske dogodke) sporočiti glavi družine, njenemu očetu, se je vedelo, da mora to narediti Sonja, ker bo ona to naredila na najprimernejši način.
