50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Istega leta kot sta se poročila starša, sem se rodila jaz. Na noč čarovnic, svetovni dan varčevanja, dan reformacije, zadnjega oktobra. En dan pred takratnim dnevom mrtvih, danes dnevom spomina na mrtve. Oči mi je velikokrat razlagal, da so takrat na grobove nosili samo krizanteme, zato je obredel vse cvetličarne v Ljubljani, da je le našel v eni nageljne, ki jih je nesel v znak hvaležnosti moji mami v porodnišnico. Ja, v znak hvaležnosti. Bil je neizmerno hvaležen za vse, kar se mu je v življenju dogajalo. Hvaležen za ženo in hčero, za vsak nov dan, ki ga je doživel.

Ko je oči diplomiral in opravil staž, je bil pripravljen, da začne samostojno opravljati delo zdravnika. V rodni Cerknici ni bilo prostora, novega zdravnika pa so iskali v Juršincih in Rušah. Zaradi njegove astme so seveda Ruše odpadle, zato se je z vsem svojim premoženjem preselil na drug konec Slovenije, kjer ga je čakalo stanovanje v bloku in ambulanta. Juršinci so bili mala vas pri Ptuju, katere center je tvorila cerkev, šola, mali blok s stanovanji za policaja, učitelja, poštarja in zdravnika, gostilna in vaško pokopališče. Moj oči je seveda takoj pobral vse simpatije vaščanov, ki so, če je bilo potrebno ali pa tudi ne, drli v ordinacijo gledat mladega zdravnika. Čeprav je bil zdravnik začetnik, z njim čudno, notranjsko govorico, ki je pripeljala tudi do kakšnega takšnega smešnega dogodka kot ga bom opisala, so mu popolnoma zaupali. Eden izmed prvih pacientov, ki so obiskali njegovo ordinacijo, je bil kmet Franc. Imel je bolečine v hrbtu. Oči mu je svetoval, naj spi na čimbolj trdi podlagi , najraje na dilah, pri čemer je mislil na deske, ki so se takrat uporabljale za posteljno dno pod vzmetnico. Franc ga je začudeno pogledal in odšel. Čez kakšen teden je prišel na kontrolo in potožil, da bolečin v hrbtenici sicer nima več, je pa vse noči zmrzoval, ker je na dilah tako ledeno mrzlo, postelje pa niso mogli spraviti gor. Oči ga je začudeno vprašal kaj zanj pomenijo dile, pa mu je Franc še bolj začuden pojasnil, da je to seveda podstrešje. In ko sta razjasnila nesporazum, sta se krohotala od smeha. V trenutku se je razvedelo po vasi, zakaj se krohotata in z njima se je krohotala cela vas. Od takrat naprej so vsi v Juršincih vedeli, da dila na Notranjskem pomeni deska.

Bili smo srečna mlada družina, imeli smo se neizmerno radi in rada nas je imela vsa vas. Doktorjevi grejo so šepetali, nas pozdravljali in se nam smehljali, oči pa jih je poimensko nagovarjal in jih spraševal o vsakdanjostih. Ves njegov prosti čas je posvetil naši družinici. Hodila sva nabirati zvončke, učil me je pihati v trobentice, skupaj sva opazovala živali in rastline, učil me je njihova imena. Najraje sva se zadrževala ob potoku. Iz obrežnih lesk mi je delal mlinčke na vodo, skupaj sva delala ladjice iz papirja in jih spuščala po potoku. Potok je imel mehko glineno dno, zato sva z bosimi nogami bredla po njem in iz dna pobirala kose gline iz katere sva delala kipce, ki sva jih sušila na soncu. Včasih sva se z glino tudi namazala po obrazu in se popackala po obleki. Takrat se je mami jezila na naju. Z očijem sva se v tem primeru samo zarotniško spogledovala in se pustila oštevati.

Imava drug drugega. Kaj nama pa kdo more?

Popoldan, ob sobotah in nedeljah je delal hišne obiske. Takrat so se zdravniki na hišne obiske vozili sami in niso imeli svojega šoferja, zato sem v lepem vremenu smela z njim. V avtu mi je razlagal o vaseh po katerih sva se vozila, o družinah h katerim sva bila namenjena in o imenih otrok, ki jih imajo. Medtem, ko je šel v hišo pregledat bolnika, sem morala počakati zunaj in vedno so se mi zunaj pridružili domači, ki so se v tem času pogovarjali z menoj. Nekoč mi je povedal, da se z odraslim pacientom najraje pogovori in ga pregleda sam, brez da je okoli zbrana vsa njegova družina, saj v primeru, da ga vsi poslušajo, pacient ne pove vsega ali zadevo malo priredi. Njegova taktika je bila, da se je že pri vhodu pogovoril z zdravim družinskim članom, ki ga je sprejel in ga na poti do bolnika povprašal kakšne bolezenske znake ima pacient, potem sem mu pa prišla zelo prav kot izgovor, da je rekel naj gredo malo pogledat ven, njegovo hčero in tako ostal sam s pacientom. Na hišnih obiskih sva marsikaj skupaj doživela. Najbolj sem si zapomnila hišnega obiska pri lastniku gostilne. Vstopila sva v prazno gostilno in za šankom je pospravljala njegova žena. Oči jo je poprosil naj ga odpelje k bolniku in se potem vrne in popazi name. Ko sta odšla se je nekaj premaknilo na klopi. Pristopila sem in zagledala sveženj, pokrit z dekico. Na klopi je bil pravi dojenček! Takrat se je vrnila gostilničarjeva žena in ugotovila, da so starši, ki so prišli iz bližnje cerkve proslavit krst svojega otroka, novokrščenca pozabili v gostilni na klopi in odšli domov. Seveda sva ga z očijem odpeljala k njim domov. Jaz sem ga smela vso pot držati v naročju. Bila sem namreč njegova Sneži, zanesljiva in vredna zaupanja.