50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Moj oči je bil darilo. Stari mami Jožefi se je rodil na rojstni dan. Stari oče Jože, mu je dal ime Jože. Ni bil samo rojstnodnevno darilo, svojim staršem je bil darilo vsaki dan, saj je bil idealen otrok.

Moj oči je bil darilo

Še ne enoleten je svoji mami rešil življenje. Rodil se je namreč 1942-tega leta, med vojno. In nekega dne je ležal na postelji v spalnici, njegova mama pa je stala ob postelji. Zajokal je, zato se je mama sklonila nadenj in tisti trenutek je skozi okensko šipo priletel zablodel metek in se zaril v sliko nad posteljo, na mesto kjer je še trenutek pred tem imela mama glavo. Na sliki je bila Marija med angeli in lilijami. Metek je naredil luknjo v sliko in izbrisal lilijin cvet. Ko je oče postal fant je krasno risal in sliko je popravil tako, da je luknjo zadelal z na novo narisanim cvetom. Sliko z vstavljeno lilijo imam še zdaj nad posteljo.

Bil je lep, umirjen, bister, lepo vzgojen otrok. Spoštljiv in prijazen do vseh ljudi. Briljiral je v šoli, bil je ministrant, lepo je pel, lotil se je vsakega dela, vse ga je zanimalo, bil je zabaven in vsi so ga imeli radi. Že od malega si je znal zaslužiti denar z nabiranjem in sušenjem zelišč, in gozdnih sadežev.

Mama Jožefa, oče Jože in sin Jože

 Po osnovni šoli, ki jo je obiskoval v rodni Cerknici, se je vpisal v nižjo gimnazijo v Postojno. Takrat to ni bilo tako enostavno kot je danes. Da je prišel v šolo je moral dnevno s kolesom prekolesariti približno pet kilometrov od Cerknice do Rakeka, od koder se je z vlakom odpeljal do Postojne. Zvečer je ponovil pot v obratni smeri in to vse šolsko leto, tudi pozimi. Seveda je koristno izkoristil tudi ta čas. S kolesarjenjem je krepil svoje telo, na vlaku pa je šahiral s svojim profesorjem fizike in ga redno premagoval. Tudi v gimnaziji je bil briljanten učenec, odličen matematik, nemščina in italijanščina pa sta mu šli kar sami v uho in jezik.

Biti idealen je bilo zanj preveliko psihično breme

Biti idealen pa je seveda bilo tudi veliko psihično breme, tako zanj kot tudi za leto mlajšega brata Franceta, ki pa ni bil tako idealen, ampak samo normalen otrok. Očetovo psihično breme njegovo deško telo ni moglo prenašati. Uprlo se mu je z astmo in periodičnimi hudimi izbruhi nevrodermitisa. Zato je veliko časa preživel v bolnici v Ljubljani, toliko časa, da so ga tam vsi poznali in se je v bolnici že počutil tako kot da je tam doma. Tudi osebje ga je že imelo za svojega člana, zato je imel dostop do bolnišnične lekarne, kjer si je dnevno jemal potrebščine, da si je s predpisano kremo mazal obolelo kožo in si s povoji previjal kolena in komolce. Čas v bolnici si je krajšal s prebiranjem medicinskih strokovnih revij. Nekega dne je prebral prevod članka iz ameriške strokovne revije. Šlo je za razpravo o uspešnosti zdravljenja nevrodermitisa z deksametazonom. Sklenil je, da bo na sebi to preizkusil. V lekarni je poiskal ustrezno kremo in si začel desno notranjo stran kolena in komolca mazati z deksametazonom, levo pa s kremo, ki mu jo je predpisal zdravnik. Seveda se mu je stanje na desni strani v primerjavo z levo začelo hitro izboljševati, kar je opazil tudi zdravnik. Zakaj je temu tako pa mu ni nikoli razkril. In še danes se čudim zakaj ne. Tudi ko sem njega vprašala, mi tega ni znal ali ni hotel pojasniti.

Nekako v tistem času je dozorela tudi njegova odločitev, da bo postal zdravnik. In prvič se je zgodilo nekaj v nasprotju z željami njegove mame. Bila je namreč zelo pripadna cerkvi in na njeni vrednostni lestvici so najvišje kotirali duhovniki. Seveda je želela, da bi bil tudi njen ponos, njen prvorojeni sin, duhovnik. Ampak moj oči je bil pri tej odločitvi neomajen. Vedno je že vnaprej uganil mamine želje in še preden se jih je zavedla, jih je že uresničil. Pri izbiri poklica pa je bil trd in neizprosen. Pomagala niso niti mamina moledovanja, niti ukazi. Hvala Bogu! Sem mu hvaležna, saj je s to svojo odločnostjo omogočil, da sem sploh spoznala ta svet.

Čutim se poklicanega za zdravnika

Študiral je v Ljubljani in kot toliko drugih, je bil iskreno hvaležen Oražnu, da so študenti medicine lahko brezplačno stanovali v domu, ki ga je zapustil v ta namen. Takrat denarja ni bilo veliko. Tudi za študente ne. Prav tako hrane ni bilo na pretek. Ko je študiral za izpite, si je kupoval danes že legendarne Kraševe bonbone 505 s črto, ki so s svojim sladkorjem poganjali njegove možgane, da so snov točno in hitreje zapisovali. Ko je bil najbolj lačen, se je usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje k sorodnikom, ki so imeli tam gostilno in se do sitega najedel pohanih pišk. Ob rezanju bedrc se je učil anatomijo tudi praktično in se več kot sit vrnil v Ljubljano. Študiral je redno in brez težav naredil PAFI-ja, ki je že takrat veljal za najtežji izpit na medicini. Mislim, da je to kratica za patološko fiziologijo in še v mojih mlajših letih so vsi študentje govorili o PAFI-ju na medicini in RIM-u na pravu kot o dveh selektivnih predmetih. Mislim da je RIM na pravu ta sloves obdržal do danes.
Oči je o svojih študentskih letih vedno govoril z žarom v očeh: “ Smo orng afne guncal po Lublan,” je imel navado reči, čeprav seveda takrat še ni bilo niti računalnikov, niti elektronskih afen kot jih poznamo danes, ampak je imel v mislih to, kar so afne najprej bile.

“ Smo orng afne guncal po Lublan”

Stanujoč v Ljubljani, stran od doma, se je sprostil in si s svojimi talenti ustvaril širok krog prijateljev. Dobil je vzdevek Jusuf. Seveda je spet bil najboljši: v šahu, taroku, remiju, poznal je besedila vseh slovenskih pesmi, ki so jih v družbi prepevali, vedno je znal najti in na pamet odrecitirati trenutku primerno Prešernovo pesem, na kakšnih zabavah pa tudi tiste Prešernove, o katerih se nismo učili v šoli, ki niso bile nikoli zbrane v knjigi, vsi Slovenci pa smo že slišali zanje. Nekoč sem videla pri prijatelju tudi fotokopijo tipkopisa, v katerem je bilo nekaj teh pesmi, če bi me pa zanimale bi jih verjetno danes našla kje pri stričku Googleu. Znal je recitirati tudi vse druge slovenske pesnike, a Prešeren mu je bil najljubši, zato je bil tudi dnevno na njegovem repertoarju. In kakšni moški so všeč nam, ženskam? Točno taki kot je bil moj oči: lep, razgledan, zabaven, na poti k diplomi iz medicine, ki je začrtovala lepo prihodnost. Zato se sploh ne čudim, da je bil všeč tudi moji mami.

Všeč je bil tudi moji mami

In tako sem nekje proti koncu njegovega študija nastala jaz. Večkrat sem slišala, da je to za očija predstavljalo neizmerno veselje. To mi je povedal tudi sam, prav tako da si je v nasprotju s takratno večino želel hčerko. Ta dogodek pa je bil drugi šok, ki ga je pripravil svoji mami, ki se še vedno ni sprijaznila, da njen sin ne bo duhovnik. S tem dogodkom ji je razblinil še zadnje upanje. Moja mama mi je nekoč povedala, da jo je novica za tri dni prikovala v posteljo, češ da je hudo bolna, ampak po treh dneh je vstala in se začela veseliti prihoda vnuka. O čem je le razmišljala te tri dni v postelji? Vsekakor se je spravila z Bogom v tem, da njen idealni sin ne bo nikoli duhovnik. Mogoče jo je iz postelje potegnila misel, da bo zdravil telo, ne dušo. Starša sta se poročila v Ljubljani, 27. aprila 1963. Naslednje leto je ta dan postal praznik, dan OF, danes dan boja proti okupatorju.

Poroka je bila 27. aprila 1963 v Ljubljani