V vsem mojem otroštvu me je samo enkrat prizadel.To je bilo takrat, ko sem bila že tolikšna, da sem se lahko igrala z drugimi otroki pred blokom. Nekoč je nekdo iz moje družbe predlagal, da bi odšli proti pokopališču, kjer ob cesti rastejo grmi s sladkimi temno modrimi jagodami. Seveda smo bili vsi navdušeni in domov sem prišla s temno modrimi zobmi, okoli ust umazana in po obleki popackana s temno modrim sokom sladkih drobčkenih jagod. Ko me je oči zagledal, je nastal vihar. Spačil se mu je obraz, skočil je k meni, me grobo stresel za ramena in zavpil : Kaj in kdaj si jedla? Presenečena nad njegovo grobostjo sem zajokala in med hlipanjem nisem mogla izustiti niti besede. Natočil je kozarec vode, v njem raztopil veliko žlico soli in me za roko potegnil na stranišče. Osorno mi je zaukazal spiti slano vodo. Na njegovem obrazu sem videla, da ni heca in poslušno dvignila kozarec k ustom. Že po prvem požirku mi je obrnilo želodec in zbruhala sem vso temno modro kašo sladkih jagod, pa še celotno kosilo povrhu. Ko je to videl, je spet postal moj stari oči.

Naslednji dan sem mu pokazala s katerega grma smo jedli jagode. Bil je bezeg. Povedal mi je, da si je mislil, da smo jedli bezgove jagode, da niso strupene, ampak da ni mogel tvegati in čakati na reakcijo mojega telesa, ker so takrat zorele tudi neke druge temno modre jagodke, ki so strupene. Vem, da se je ustrašil zame, zato je tako odreagiral. Dogodek se mi je globoko vtisnil v spomin in še danes sem pretirano previdna pri uživanju hrane, ki jo ne poznam. Najraje jo sploh ne poskusim, stročji fižol, ki ima nek termolabilen alkaloid ponavadi razkuham in vsako leto znova naberem na Konjiški gori čemaž, ki smrdi po česnu tako, da si zatiskam nos, pa ga po prihodu domov vseeno vedno znova zavržem, ko se spomnim dogodka in se ustrašim zamenjave s šmarnicami.
Nekoč sem mu povedala, kakšen strah mi je povzročil dogodek. Odgovoril mi je, da je vsaka stvar za nekaj dobra in mogoče mi je bilo namenjeno, da bi se kdaj s čim zastrupila, zdaj pa zna moja previdnost to preprečiti.

V vsem mojem otroštvu sem samo enkrat jaz prizadela njega. Bilo je v času Miklavža, ki mi je ponavadi pustil v kuhinji na mizi pisano zavita darila. Tisto leto mi je oči prinesel en zavoj v sobo in to zjutraj, takoj ko je zaslišal, da sem se zbudila. Vsedel se je na posteljo in mi pričakujoče pomolil darilo. Odvila sem ga in notri so bile debele smučarske španarce, kot smo rekli hlačam, ki so imele na hlačnice pritrjen širok elastični trak, ki je objel podplat s spodnje strani in držal hlačnice v čevljih. “ Nočem hlač, kiklco bi imela,“ sem zavpila in prestregla njegov pogled ravno v trenutku, ko je na njegovem obrazu ugasnil pričakujoč žar na obrazu. Takšen izraz na obrazu je morala imeti Cankarjeva mati, ko je njen sin zavrnil skodelico kave. “Sem mislil, da boš vesela, ker bi te rad naučil smučat in za smučanje potrebuješ takšne tople hlače, “ mi je rekel in odšel iz sobe.

Tisti dan mi ni bilo do smeha in govorjenja. Očiju sem se ves dan izogibala. Šele zvečer, ko mi je prišla mami dati lubčka za lahko noč, sem se lahko zjokala in jo prosila naj pove očiju, da se veselim učenja smučanja in da sem vesela, da me v debelih hlačah ne bo zeblo. Sama mu namreč tega nisem bila sposobna povedati. Kasneje, ko so prijateljice občudovale moje smučarske hlače, ki se jih v Sloveniji še sploh ni dalo kupiti, sem jim z bolečino v srcu razlagala, da mi je točno take kot sem si jih želela, prinesel Miklavž iz Trsta. In da je Trst veliko mesto v Italiji kjer tudi znajo slovensko in kjer je veliko trgovin, tako da tam rada nakupujeta Miklavž in Dedek Mraz.
Zrasla sem v osebo, ki neprizanesljivo iskreno pove vse kar misli, samo pri prejemanju daril imam filter, narejen iz očijevega ugaslega žara na obrazu.