50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Moj oči te je včasih gledal in poslušal, videl in slišal te pa ni. Poznala sem te njegove trenutke odsotnosti, ko se je ukvarjal z nekimi svojimi mislimi. Ko sem prvič opazila ta njegov odsoten pogled, sem začudeno pogledala mami, ki mi je samo zašepetala : “Premleva.” Kar dolgo sem premlevala to besedo in kar nekajkrat sem jo morala slišati v različnih besednih zvezah, preden sem doumela njen pomen. Mami ga je ob takih priložnostih pustila pri miru. Ko je nehal premlevati, se je normalno vključil nazaj v vsakdanjosti, ali pa načel kakšno temo, o kateri je pred tem premleval. Med to njegovo odsotnostjo sem vedno po izrazu njegovega obraza poskusila uganiti o čem premleva. Njegov izraz na obrazu namreč nikoli ni mogel nič skriti. Če je bil jezen ali žalosten, se je lahko še tako trudil, da tega ne bi pokazal, pa smo vsi vedeli, kako je z njim. Nekoč se mu je po posebej dolgem mletju razsvetlil obraz, zagledal me je in rekel: “Dobila  boš bratca ali sestrco.” In že čez nekaj mesecev je oči dobesedno privriskal domov in že pri vratih zavpil: “ Fantička smo dobili, greva ga pogledat.”

Naložil me je v avto in v porodnišnici smo se veselili novega družinskega člana, ga božali in pestovali. Od začetka sem se malo kislo držala saj se mi je zdel moj novorojeni bratec grd, vijoličnordeč, pa še jokal je na ves glas. Poleg tega sta mu dala ime, ki si ga nikakor nisem mogla zapomniti. Naj sem še tako brskala po spominu, nihče in prav nihče od mojih poznanih ni imel niti približno tako čudnega imena. Oči je uganil moje skrbi in me potolažil, da so vsi novorojenčki takšni, vijoličnordeči, da bo dobil normalno barvo, njegovo ime pa si bom do naslednjič, ko ga bom videla, zagotovo zapomnila. In res mi je na poti iz porodnišnice domov razlagal o Svarunu, bogu in starosti Slovanov iz knjige Pod svobodnim soncem. Naslednji dan sem svoje prijateljice že podučevala kako je ime mojemu malemu bratcu in od kje izvira njegovo ime. Kako je grd pa sem raje zamolčala.

Naša mlada štiričlanska družinica je uživala v srečnem družinskem življenju na podeželju, ko je oči prejel klic iz Ptuja, da ga potrebujejo v tamkajšnjem zdravstvenem domu. Spakirali smo naše imetje v škatle, naložili so jih na tovornjak, oči je vzel svojo zdravniško torbo, mami je vzela Svaruna, jaz sem vzela svojega dojenčka, vsedli smo se v avto in odpeljali za tovornjakom v naše novo stanovanje na Ptuju.

Oči je bil popolnoma predan svojemu poklicu. Na Ptuju je začel delati v splošni ambulanti, delal je hišne obiske na katere ga je vozil šofer. začel je opravljati nočna dežurstva, delal je v popoldanskem otroškem dispanzerju, postal je aktiven na Rdečem križu, predaval je prvo pomoč, spolno vzgojo za mladostnike in skrbel za zdravstveno preventivo ptujskih otrok in šolarjev. Obveznosti je imel veliko in očija mi je začela krasti najprej njegova služba in kasneje še njegovi znanci. Popoldan je ponavadi zvonil telefon, želeli so očija in če ga ni bilo doma so hoteli vedeti kdaj pride. Če je bil doma so prišli takoj, če ne, takrat ko se je vrnil. Včasih so ga celo čakali zunaj, pred blokom. Prihajali so s svojimi težavami in boleznimi, pripeljali so prijatelje od znancev in znance od prijateljev, pa znance od prijateljevih prijateljev. In kmalu smo imeli kakšnega resničnega ali namišljenega bolnika doma skoraj vsaki dan. Zgradili smo hišo in da bi vsaj malo povečal količino našega skupno preživetega prostega časa, v novi hiši ni želel imeti telefona. Ni nam kaj dosti pomagalo. Sedaj so prihajali z avtomobili , nenajavljeni, na slepo. Kadar je bil doma, si je za vsakega vzel čas. Nikoli, ampak res prav nikoli, ni pokazal nejevolje ali nestrpnosti do nikogar, ki nam je pozvonil pri vratih. Vedno znova sem ga občudovala, kako je obiskovalcu po napornem dnevu v službi z empatijo postavljal vprašanja o njegovem počutju in stanju. Ni mu bilo škoda časa, da je vprašal še tako nepomembno stvar in ušla mu ni nobena podrobnost. Večkrat se mi je pohvalil, da je odličen diagnostik, to pa pripisuje dejstvu, da diagnosticira s pomočjo obsežnega znanja, vseh svojih čutov, izkušnjami in intuicijo.

Oči je bil popolnoma predan svoji družini. Naši redki , skupaj preživeti trenutki so bili dragoceni in neprecenljivi. S Svarunom sva željno vpijala vse kar je rekel in naredil. V toplih mesecih smo skupaj urejali okolico hiše. Razlagal nama je, da je forzicija okrasni grm, ki zacveti rumeno zelo zgodaj spomladi, takoj za drenom, zato jo enostavno moraš imeti na vrtu. Rekel je, da breze bolje rastejo v skupinah, zato smo pred hišo zasadili tri skupaj. Iz Notranjske smo nosili sadike teloha, njegove najljubše cvetlice in jih zasajali v vrtu. Razložil nama je kaj je to skalnjak, škarpa in pergola. Ko sva poznala že vsa slovenska in kar nekaj latinskih imen rastlin okoli hiše, je bil čas za nov projekt. Lotili smo se gobarjenja. Oči je kupil knjigo z naslovom Gobe in z majhno košaro smo začeli hoditi v bližnji gozd. Doma se je vsedel za mizo, listal po knjigi, si ogledoval gobe, jih malo odlomil, z žepnim nožkom strgal po površini, odgriznil kakšen košček, ga povaljal po ustih in izpljunil. Včasih, ko ni bil prepričan, ali je goba res prava, jo je košček pojedel in čakal na reakcijo. Sčasoma smo postali pravi poznavalci. Poznali smo vse gobe, ki so rasle v bližnjem gozdu, njihova slovenska in latinska imena, kdaj in kje rastejo posamezne vrste , s katerimi in po katerih znakih jih lahko zamenjaš in kako pripravljene so najokusnejše. Iz gozda se nikoli nismo vrnili praznih rok. Gobe smo vlagali v kis, jih sušili in posušene mleli v prah z ročnim kavnim mlinčkom. Marele smo pohali, štorovke vlagali, dede sušili. Moja najljubša jed je bila kremna juha iz prahu vijoličaste koprenke. Ne zaradi okusa, ampak zaradi lepe vijolične barve. Svarun je imel najraje jurčke z jajci, oči pa surove ledenke v solati.

Pozimi smo igrali šah, remi in tarok. Vedno je igral resno in zavzeto, nikoli nama ni namerno prepustil zmago, tako kot naredijo odrasli, ko igrajo z otroci. Kasneje, ko sva s Svarunom postala že zelo dobra in nama je uspelo tu pa tam zmagati, najpogosteje pri remiju, je nejevoljno godrnjal, midva s Svarunom pa sva se zadovoljno muzala.

 Oči je najraje jedel meso, pil kavo in kadil. Nije tice do prasice je bila njegova priljubljena fraza, ko ga je mami spraševala ali bi raje pohane perutničke ali puranji zrezek. Njegova najljubša jed je bil naravni zrezek. Imel je premalo kisline zato je dolga leta jedel rumene tabletke Acynorm, ni pil mleka in nikoli ni jedel nič sladkega. Edina sladica, ki si jo je občasno zaželel, je bil limonin sladoled. Pil je veliko kave, najraje turško, brez mleka. Bil je hud astmatik in strasten kadilec. Stalno se je zahvaljeval tistemu, ki je pogruntal pumpico z Ventolynom, ker mu je v trenutku ublažila astmatični napad. Pumpica je bila poleg njegove zdravniške torbe njegov štiriindvajseturni spremljevalec.

Oči ni bil narejen za ta svet. Vse posle z denarjem je prepustil mami. Pomembno mu je bilo samo, da je imel vedno nekaj gotovine v denarnici, če bi moral slučajno kje kaj plačati. Na svojem bančnem računu je imel vedno vsaj dve zadnji plači, da se je počutil varnega. Nakupovanje ga je spravljalo v obup, v kabino za pomerjanje ga je bilo nemogoče spraviti, zato mu je mami nosila oblačila domov, da jih je poskusil doma. Kadar smo šli po nakupih v Avstrijo nas je odložil pred trgovinami , šel v kakšen lokal in tam prebiral časopis, jedel frankfurterce in pil kavo. V Italiji je ponovil enako, samo frankfurterce je zamenjal za hot dog.

Za vsako navadno delo je bil izredno neroden. Dvakrat se je resno poškodoval in obakrat sva bila sama doma. Prvič je kosil travo okoli hiše in si po nesreči potegnil kosilnico na desno nogo. Klina mu je uničila čevelj in razmesarila palec. Drugič se je zgodilo, ko je v kopalnici rezal ogledalo. Zarezal je po njem in po nerodnosti mu je roka zdrknila ob rob ogledala. Imel je smolo in si prerezal arterijo. V trenutku, ko mu je utripnilo srce, je špricnila kri v obliki vrelca v zrak. Pograbil je brisačo in si pritisnil na rano, zavpil mi je naj grem po prvi povoj. Stekla sem v njegovo zdravniško torbo po dva prva povoja in ju izvlekla iz papirja, da si ju je pritisnil na rano. Sesedla sem se šele takrat, ko ga je odpeljal rešilec.

Smrt je imel za del življenja. V trenutku, ko se rodiš, se začneš starati in stopiš na pot, ki se konča s smrtjo, je imel navado reči. Med opravljanjem hišnih obiskov, je opravljal tudi mrliške oglede. Vsakega si je zapomnil. Ne vem kateri po vrsti je bil njegov zadnji, jaz se kot najvišje spomnim številke 87. Smrti je lepil razne pridevnike. Huda, prehitra, nesrečna…Vse sem nekako razumela do takrat, ko je smrti prilepil pridevnik lepa. To se je zgodilo na nek sončen pomladen dan. Prišel je domov in mi povedal, da je videl takšno lepo smrt, ki si jo želi tudi sam. Bil je na mrliškem ogledu starejše ženice, ki je po kosilu pospravila, si skuhala kavo, se usedla na klop pred hišo in med srebanjem kave jo je zadela kap. Skodelica ji je padla iz rok in se razbila, omahnila je na mizo in bila je v trenutku mrtva. “Kakšna lepa smrt,” je zaključil.  Čudno sem ga pogledala, ker kot otrok še nisem razumela, da je smrt lahko tudi lepa. To sem dojela šele kot odrasla oseba.