50 ODTENKOV ŽIVLJENJA

Čeprav pri svojih rosnih dvajsetih letih verjetno nimam pravice govoričiti o odnosih in pametovati, kaj so to sploh odnosi in kakšno vlogo igrajo v našem življenju, se mi zdi, da sem vendarle nekaj doživela in lahko neskončnemu morju različnih mnenj pristavim še svoj majhen lonček z izkušnjami.

Vedno, ko svetujem kakšni prijateljici s sveže zlomljenim srcem, po številnih spodbujajočih besedah in sovražnih stavkih, kot so: »Kak kreten!« »Čisti psihič.« in podobno, pridem do zaključka: »Odnosi so (se opravičujem izrazu, vendar je nujno potreben) zajebani.« Vsak odnos je težek in zahteva veliko količino truda, da ga obdržimo. Že samo, da si pridobimo zaupanje svojega hišnega ljubljenčka, je potrebno vložiti veliko količino truda in strpnosti.

Verjetno bi vsak, ki ga ustavimo na ulici in povprašamo, kaj mora vsebovati dober odnos, odgovoril približno enako in že skoraj klišejsko. Iskrenost in zaupanje sta definitivno kvaliteti, ki bi kraljevali na vrhu seznama. Vendar se mi tukaj poraja vprašanje, kako sploh lahko zaupamo?

Če vsaka od mojih prijateljic pristavi svoj lonček z izkušnjami, smo skupaj »dale skoz« kar nekaj bolj ali manj uspešnih zvez in prijateljstev. Marsikoga smo označile za kretena, za marsikoga smo pa tudi rekle, da je v redu fant, ampak se enostavno ni izšlo. Ene so svojim fantom in bolj verjele, druge so bile bolj skeptične. Ene so varale, druge so bile prevarane. Mnogokrat smo vse verjele in se veselile, kako je Franci, Metkin fant, res super in pozoren in oh in sploh. A na koncu se je vedno izkazalo, da je Peter varal, Igor šel nazaj k bivši, Stanči ni bil pripravljen na zvezo, a je hkrati »šmiral« z neko drugo, Nik pa se je izkazal za totalnega psihopata. Vsi ti fantje pa imajo skupni imenovalec, in sicer punce, ki so jim zaupale. Ampak zakaj? Kako smo lahko prepričani, da nam fant, punca ali prijatelj ne laže in je resnično to, za kogar ga imamo?

Odgovor je preprost. Ne moremo biti. Z vsakim odnosom, v katerega se spustimo, pa naj bo to prijatelj ali partner, tvegamo, da bomo razočarani. Tvegamo, da bomo v odnos dali vso svojo energijo, prejeli pa je bomo bore malo. Tvegamo, da bomo zaupali in bili iskreni, prejeli pa neiskrenost. Tvegamo, da se nas bo oseba naveličala. Tvegamo, da bo odnos preprosto vzel čas. Ali razdalja.

Meni osebno so odnosi zelo pomembni. Pomembno mi je, da se razumem z atijem, mami, bratom, prijatelji, fantom. Odnosi z ljudmi, ki jih imam rada, me osrečujejo in izpopolnjujejo. Raje tvegam, da me bodo ljudje razočarali, kot pa da se zaprem vase in ne pustim nikomur blizu. Raje se trudim za nek odnos in si na koncu, če se le-ta ne izide, rečem: »Vsaj vse sem naredila, kar je bilo v moji moči.«. Raje grem v svet, spoznam nove ljudi, sklepam trdna in manj trdna prijateljstva, četudi na koncu vsak odnos zbledi in ga vzame čas. Ali neiskrenost. Ali karkoli pač že.