BILO JE KOT NA FRONTI

Moja prijateljica Mojca je multipraktik. Ne mislim v pomenu kuhinjskega pripomočka, ki reže, seklja, meša, stepa in gnete, ampak kot ekspresionistična oznaka človeka, ki zna mnogo stvari dobro narediti. Je pa še več kot multipraktik. Poleg tega, da naredi veliko stvari dobro, te naredi tudi hitro in istočasno. To lahko nazorno opišem s primerom, kako multiprakticira v tistih parih sekundah, ko čaka na rdečem semaforju, z avtom polnim njenih in moževih otrok, ki jih pelje v šolo in se z mobitelom med ušesom in ramo z mamo dogovarja, kaj naj skuha za kosilo medtem, ko si maže trepalnice z maskaro, nadere Saro, ker je pri tem opravilu v vzvratnem ogledalu videla, da kaže srednji prst na desni roki svoji prijateljici, ki čaka pred prehodom za pešce, z levo roko pa na slepo brska po torbici vse dokler ne najde pisala, da podpiše opravičilo Jakobu, ki ji ga v zadnjem trenutku tišči pred nos. In vse to naredi še preden se prižge zelena luč, čeprav v Mariboru rdeče luči na semaforjih ne gorijo nič kaj dlje kot v drugih mestih.
Mojca ima izredno hiter jezik in tako hitro pamet, da jo jezik nikoli ne more prehiteti. Ker je popolnoma odkrita in neposredna, ima vedno in za vsakogar pripravljen odgovor, ki osupne. Tudi to bom ponazorila s primerom. Zgodilo se je nekoč sredi Maribora, ko je imela kot ponavadi avto poln otrok: moževih predzakonskih, svojih in njegovih prvozakonskih in njunega skupnega; njegovi bivši ženi pa je predajala moževega najmlajšega iz prvega zakona. Beseda je nanesla besedo in bivša žena je hotela podučiti Mojco, da njen bivši mož ‘nima jajc’. Mojca se je v hipu začudila:
“Kako da ne? Seveda jih ima in to kvalitetna! Kaj ne vidiš, da imam poln avto njegovih otrok?”😜😜😜 To je ta moja Mojca, ki je povrhu vsega edinka. Ko je bila še v plenicah, jo je njen oče, strasten navijač nogometnega kluba Partizan, redno jemal s seboj v Beograd na ogled njihovih tekem. Rastla je s klubom, z njegovimi igralci in trenerji, z njihovimi zmagami in porazi.

Mojca in njen Iztok sta ‘najina zakonca’. Tako jima praviva, ker sva njuni poročni priči. Že dalj časa sta nama želela pokazati vse priljubljene kotičke v Beogradu, pa nikoli nismo našli prave priložnosti. Konec letošnjega maja pa se nam je vse izšlo in bili smo tik pred odhodom na naš skupni izlet v srbsko prestolnico, ko me je klicala Mojca in se pritoževala:
”Veš, sem bila pri Zahoviću in sem mu omenila, da grem jutri v Beograd. Rekel mi je, da mi zavida, ker bom lahko nogometno tekmo gledala v živo, on jo bo pa gledal samo na televiziji. Skoraj je s stola padel, ko sem mu povedala, da jo jaz ne bom gledala niti po televiziji, čeprav bom v kraju dogajanja. Da grem v Beograd s takšnima nogometnima analfabetoma kot sta vidva! In to v času finala pokalnega tekmovanja med Partizanom in Crveno Zvezdo … jao meni …” Tako je obupovala, da mi je kar izletelo:
“Mogoče bi pa midva tudi šla na nogometno tekmo, saj še nikoli nisva bila,” sem ji rekla in še preden sem dokončala stavek je prekinila pogovor z:
“Te pokličem.”
Te moje v sili izrečene besede so bile dovolj, da nam je Mojca nemudoma uredila ložo Partizana.

Ogled bojišča pred večernim spopadom

Na tekmo sem se odpravljala dokaj tesnobno, z dobršno mero strahu. Na obisku Mojčinega ‘beograjskega doma’, na stadionu Partizana, kjer sva bila prisrčnega sprejema njenih ‘domačih’ deležna tudi midva, saj sva Mojčina in Iztokova ‘kuma’, kar je v Srbiji izredno pomembna funkcija, so nas opozorili na določeno mero previdnosti, ker so na tekmi pričakovali izgrede navijačev. Svetovali so nam, naj svoj prostor v loži zasedemo že eno uro pred pričetkom tekme in ostanemo na svojih prostorih vse do takrat, ko se bodo tribune spraznile. Zato, da bi varnostniki, vojaki in policaji lažje vzdrževali red med množico gledalcev, četrtino vstopnic sploh niso dali v prodajo. Mojca mi je razložila, da imajo najstrastnejši navijači ene in druge strani svoj prostor na nasprotnih straneh igrišča, za golom. Ob ograji, ki je razmejevala prostor za tiste najstrastnejše od prostora, ki je bil namenjen tistim manj zagretim in pregretim gledalcem, je bila na vseh štirih straneh dokaj široka tampon cona, ki so jo stražili vojaki. Ne vem s kakšnim razlogom so še pred začetkom tekme nekateri navijači plezali preko ograje, da so jih morali po štirje vojaki za roke in noge odnašati iz tribune. Za njih se je tekma končala, še preden se je dobro začela.
Okoli in okoli stadiona so bili trije obroči. Zunanji obroč so tvorili varnostniki v brezrokavnikih fluoroscentno rumene in oranžne barve, sredinskega vojaki in notranjega pripadniki specialne policije v črnih uniformah s čeladami, ki so imele podaljšan ščitek preko obraza.

Po bitki

Iztok mi je pokazal ‘ta glavnega’, ki je na začetku tekme zgledal še dokaj ležerno. Ščitek pred obrazom je imel dvignjen in z rokama v žepu je na pol obrnjen proti stadionu spremljal tekmo. Vendar ne za dolgo. Začelo je pokati, goreti in se kaditi, navijači pa so po dirigiranju vodje, ki je obrnjen proti njim sedel na ograji, začeli skandirati “Ubij grobarja! Ubij! Ubij grobarja!“ Dogajanje na igrišču nikomur, razen igralcem samim, ni pritegnil več pozornosti, saj se je na tribunah dogajalo ‘na polno’. Imela sem občutek, da je bila situacija z vsem dimom, ognjem in eksplozijami dokaj podobna tisti na fronti.

Nekje vmes, točno v 42. minuti, smo le ujeli, da je Milenković dal gol, ki je ekipo Partizana pripeljal do zmage.

Preživeli smo!

Po končani tekmi smo poiskali člana Mojčine nogometne družine, Željka, ki nas je predstavil njegovemu spremljevalcu, Marku Nikoliću. Čeprav smo se prvič videli, je prijazno kramljal z nami, nas ogovarjal z ‘moji Slovenci’ in nas povabil na tiskovno konferenco. Seveda kot nogometni analfabet nisem vedela nič o njem. Medtem, ko smo se po zavitih hodnikih stadiona za njim prebijali mimo policije, vojakov in varnostnikov proti prostoru, namenjenim tiskovnim konferencam, mi je Mojčin Iztok razložil, da hodimo za trenerjem Partizana, ki je bil prve štiri mesece nogometne sezone trener ljubljanske Olimpije, ki na njeni klopi ni izgubil nobene tekme in je v Partizan prišel pred osmimi meseci, po tekmi med Zavrčem in Olimpijo, ko se je moral zaradi zarečenih besed posloviti od Slovenije. Iztok mi je razložil tudi, kako se je to zgodilo. Kmalu po začetku tekme je prevzela vodstvo ekipa Zavrča, ker je žoga zadela ob koleno igralca Olimpije, Nigerijca Blessing Elekeja, ki so ga zaradi barve njegove polti klicali ‘Črni’, spremenila smer in pristala v golu. Ko je že kazalo, da je Olimpija v izgubljenem položaju, je v 93. minuti do žoge v kazenskem prostoru prišel Eleke in streljal tako, da se je žoga od nasprotnikovega igralca odbila v mrežo in zakoličila končni rezultat tekme 1:1. V tem razburljivem trenutku, po tekmi dveh avtogolov pri katerima je bil soudeležen Blessing Eleke, je Nikolić Elekeja imenoval ‘idiot Črni’, s čimer si je prislužil oznako, da je rasist. Sam ‘oškodovanec’, Blessing Eleke, je trdil, da to ni res. Moledoval je predsednika Olimpije Mandarića, da naj ne odpusti trenerja Nikolića, toda zaman. Eleke je bil zaradi njegovega odhoda jezen in žalosten. Obremenjeval se je s tem, da je Nikolić družinski človek, ki je zaradi njega izgubil službo. Pa ni bilo potrebno, da bi imel slabo vest. Nikolič je takoj dobil službo pri Partizanu, ki ga je popeljal najprej do naslova prvaka Srbije, z dobljeno tekmo proti Crveni zvezdi pa še do naslova pokalnih prvakov.

Na tiskovni konferenci je Nikolić preudarno odgovarjal na novinarska vprašanja. V njegovih odgovorih ni bilo zaslediti niti kančka domišljavosti, čeprav bi si jo lahko upravičeno privoščil. Ekipo Partizana je s svojimi posebnimi prijemi pripeljal do dvojne srbske krone. Za finale je uporabil zmagovito motivacijo igralcev: brez njihove vednosti je posnel njihove najdražje, kako jih vzpodbujajo k dobremu igranju in jim pred tekmo zavrtel posnetke. In kdo ne bi s sliko in besedami otroka, žene ali mame pred očmi, dal vse od sebe?

Pridite, moji Slovenci

Na tiskovni konferenci je Marko Nikolić nosil majico z napisom ‘Naj se odvrti’ in šele čez pet dni po tekmi smo izvedeli, kaj se je moralo odvrteti. Točno opoldne je dal ostavko kot trener Partizana in za 2,4 milijona evrov odšel na klop madžarskega vicešampiona Videotona. Glede na celoten splet okoliščin, sta bili tekmi play-offa za Ligo Evrope med Partizanom in Videotonom, kjer je Partizan prejšnji četrtek v Székesfehérvárju na Madžarskem pobral zmago s 4:0, dokaj čustveno nabiti. Igralci Partizana so igrali proti moštvu, ki jih je vodil njihov priljubljeni bivši trener.

Na klopi Partizana je Nikolić sedel osem mesecev

Najin nogometni krst smo praznovali na Skadarliji, v legendarni restavraciji ‘Tri šešira.’ Od malega sem poslušala očeta kako odlična restavracija je to in mislim, da mi je prepeval celo neko pesem, ki poje o njej. Slavna je še dandanes, zato jo moraš rezervirati nekaj mesecev vnaprej.

Mojca ne bi bila Mojca, če ne bi uredila tudi to. Receptorki hotela se je potožila, da si njena ‘kumica’ želi na večerjo v ‘Tri šešira’, pa nimajo nobene proste mize. Receptorka je razumevajoče dvignila telefon in poklicala po telefonu prijateljico, ki je bila tam zaposlena:
“Čao, dušo. Imam neke goste iz Slovenije koji bi došli na večeru. Može?”

Najin nogometni krst z Željkom iz Partizana

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 5.del

Nikakor nisem več hotela doživeti more morja prahu v soju svetlobe policistove baterijske svetilke, zato sem se nemudoma lotila dela. Dnevno sem si od študija priškrnila eno uro za brisanje prahu z mokro krpo, produktivnost študija pa primerno temu dvignila za eno uro/dan. Posledično sem dokaj hitro do potankosti obvladala že zlajnane tri reči, Freudov id, ego in superego.

Od nekdaj sem imela velike težave z vsakim od njih. Z Mašinim idom že od malega, saj je eksplodiral vedno, ko je minilo že toliko časa od njenega zadnjega obroka, da bi že lahko kmalu postala lačna. Poudarek je na lahko (ni pa nujno) in kmalu (ne pa zdaj). Postala je sitna, prepirljiva in od obupa, ker si je mislila, da ne bomo pravočasno ugotovili kaj je narobe z njo,  se je metala po tleh😱😝😤. Hvala bogu, da smo se po nekaj mesecih vendarle nižje pogovorno zrajtali, v čem je problem.  Od takrat naprej so se v moji torbici valjali koščki kruha, kakšen piškot, jabolko ali banana. V trenutku, ko ji je id odprl usta ali jo hotel vreči na tla, sem jih zaprla s tistim, kar sem v torbici najprej zagrabila. Na tak način se je z njenim idom dalo shajati.

Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki
Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki

Da pa kaj povem o mojem idu, moram najprej razložiti, kaj id ali po slovensko ono, je. Moj napuhnjeni jaz mi preprečuje, da bi še nadalje uporabljala besedo ‘ono’, ki spominja na tisto srednjespolno osebo, ki si ne zasluži niti imena, zato ji pravimo onè, poleg tega pa je beseda id veliko bolj sprejemljiva, saj moj jaz v svoji napuhnjenosti visoko čisla predvsem latinščino. Torej, id je zadolžen samo za prvinske stvari, kot je na primer, da te prisili jesti umrle soljudi, če strmoglaviš sredi Antarktike z avionom, zmrzuješ v “pelcu” tvoje umrle sopotnice na desni in se ji v mislih zahvaljuješ, ker za časa svojega življenja ni spremljala mode, ker če jo bi, bi vedela, da pravo krzno že zdavnaj ni več moderno in bi v tem primeru bil prisiljen zmrzovati v sicer modnem, vendar kratkem in tankem, ali v najboljšem primeru malo debelejšem in na zvon krojenem dolgem plašču. Istočasno si kuriš ogenj, ki si ga prižgal z vžigalnikom tvojega umrlega sopotnika na levi, ki je bil kadilec in je imel srečo, da ni umrl od pljučnega raka, hkrati pa ti močno kruli po želodcu, ker že tri dni nisi nič jedel, reševalcev pa ni od nikoder. V tem primeru id mahne po glavi superego in ukaže egu naj nekaj poje, če ne bo njega in njegove napuhnjenosti konec. Ego seveda racionalno izbere kakšno mlajše meso, na izgled zelo zdravega in mrtvega sopotnika, po možnosti s trebuha, ker je kljub mrtvosti in zmrzali, tam meso najmehkejše. Istočasno superego svojemu egu obrne obraz stran od početja, da se slučajno ne onesvesti, ko bi videl kaj počne in bi sestradan superego ostal brez nujno potrebnega obroka. V to, kdo mu obrne obraz stran, nisem najbolj prepričana, ker bi to lahko bil tudi id.

freudian_psychology_by_psycobabble402-d5zeene
Velikost mojega ega je 2,458 kratnik slovenskega povprečja

Zdaj, ko poznam kompleksnost odnosov med mojimi tremi osebami (oseba je tu mišljena metaforično), sem ugotovila, da je moj id delno deformiran, oziroma še bolj požrešen kot Mašin. Med moje osnovne preživetvene potrebe je uvrstil tudi oblačila. Vendar ne v osnovnem smislu, v smislu samoohranitvene potrebe po zaščiti telesa pred zunanjimi vplivi, ali v smislu zakrivanja intimnih delov v obliki figovega lista, razširil jo je v stvar, za katero ne najdem ustrezne slovenske besede, lahko pa jo izrazim samo opisno👗👘👒👠👛💍🕶. Moj materialni jaz se je vtihotapil v moj id v obliki nuje po celoviti usklajenosti zunanjega videza. Zaradi tega introjekta ni nič čudnega, da je bila moja prva misel, ko sem izvedela, da sem nominirana za nagrado Svetlobnica, outfit (angleška beseda, ki ustreza vsemu pred tremi vrsticami narisanemu, njen po mojem mnenju najboljši slovenski prevod, ‘zunanji izgled’, pa ne ustreza povsem), ki sem ga pustila ob jesenskem obisku v Milanu. Če dobro premislim, ga tam nisem pustila jaz, ampak Iztokov superego. Tudi to trditev moram ustrezno pojasniti. Superego je tisti angelček, ki ti pove kaj je prav in kaj narobe in se pri normalnih ljudeh razvije s socializacijo (puščavniki ga potemtakem nimajo), pri pravnikih pa se s študijem in kasneje z njihovim poklicnim delom močno deformira. Superego se iz lepega dekleta, ki s prevezanimi očmi skrbno tehta, kaj je prav in kaj narobe, prelevi v gromozansko možačasto žensko, ki z zadebeljenim kazalcem žuga z desno roko, medtem ko ji z leve roke do tal visi sveže vrezana leskova šiba nadpovprečne debeline, ki še poudarja njen vesoljni primat. Vago ima vrženo pri nogah, prevezo preko oči pa si je strgala stran, ker že vnaprej ve, da ima vedno prav in da je pravica in resnica izključno, absolutno in samo na njeni strani. Če bi prej vedela za obvezno in ponavadi zelo močno profesionalno deformacijo superega pri pravnikih, si nikoli ne bi izbrala pravnika za moža. Ampak, po toči zvoniti je prepozno, zdaj lahko samo še sovražim to njegovo ostudno nadjazevko, ki je moj superego že zdavnaj zvezala in vrgla v kot, kjer hira v vsej svoji ujetosti. In ta moja sovražnica je v Milanu ob pogledu na nebeško lep outfit, ki je bil v bistvu temno modre barve, v barvi nebes ponoči (ali imajo v nebesih tudi noč?), samo grdo pogledala in že sem ga slekla in s povešeno glavo vrnila prodajalki. Ob nominaciji pa je moj deformirani id nemudoma prepoznal priložnost in v trenutku, ko ni bilo v bližini Iztokove superjazovke, pregovoril moj ego, da je naročil prepovedani outfit preko interneta. Za preživetje gre, se je dal prepričati moj naivni in napuhnjeni ego. In že naslednji dan sem dobila prekrasno škatlo, povezano z veliko pentljo in vizitko. Samo stanje na mojem transakcijskem računu me je prepričalo, da to nikakor ni bilo darilo. Vsaj v finančnem smislu ne. dsc_0237

Vendar mi ni bilo žal, celoten outfit je bil božanski in božanske stvari pač niso poceni. Predala sem se zadovoljstvu, ker je bil storjen prvi korak proti zmagi. Naslednja reč, ki jo je bilo potrebno urediti, je bilo delovanje raznih oblik energije, usmerjene k uresničitvi moje velike želje, bolje rečeno zahteve mojega napuhnjenega ega po zmagi. Ker imam močno izražen del jaza, ki ga lahko poimenujem agent, sem takoj naredila večstranski in mnogonivojski načrt ter ga začela uresničevati v naslednjih korakih:

1. Najprej sem prosila Mašo, naj nemudoma začne držati pesti zame in to vse do podelitve nagrade, če se le da obe, v nujnih primerih, kot je vožnja avtomobila ali opravljanje osnovnih higienskih potreb, pa bo zadostovala samo ena pest, po možnosti leva (je srčna stran in več velja). V dokaz resnosti zadeve in ker Maša nikakor nima nobenih teženj k rasni diskriminaciji, mi je poslala tudi SMS: “drzim ✊🏻✊🏻✊🏻👊🏻👊🏻👊🏻👊🏼👊🏽👊🏾👊🏿✊🏽✊🏾”.

2. Drugi in tretji korak sta bila storjena v smeri združitve potrebnega s koristnim. Šla sem na manikuro💅🏼, da zaokrožim moj izgled z ustrezno urejenimi, rdeče pobarvanimi nohti in naprosim kozmetičarko, da pozitivno energijo, ki jo zbira s posebnim obredom zrenja v svečo, usmeri k izpolnitvi moje želje.

3. Tretji korak (v resnici sem v vmesnem času naredila nekaj tisoč korakov) je bil odhod k frizerju. Moj frizer je musliman (kakršna hči, takšna mati, tudi jaz nimam nobenih teženj k verski diskriminaciji), zato sem ga medtem, ko mi je urejal frizuro naprosila, da kakšno molitev k njegovemu bogu, nameni moji zmagi.

4. Prijateljico, ki verjame v Bruna Gröninga, izredno karizmatično osebo, ki je že več kot pol stoletja mrtva, pa še vedno zelo živo ureja življenjske zadeve na našem planetu, sem prosila, naj zame izprosi njegovo pomoč.

5. Zlatko, ki verjame, da če se določene stvari veseliš, se zagotovo ponesreči, če se pa dovolj sekiraš, se ti želja uresniči, sem poprosila naj se sekira zame. To sekiranje ni bilo mišljeno dobesedno, s sekirami, v mlakah krvi, ampak tako diskretno, tiho sekiranje, brez posebnih pripomočkov in brez izrazitih zunanjih znakov, dovolila sem ji, da si na primer, samo rahlo grizlja spodnjo ustnico. Vendar je prav po prijateljsko vzela zadevo tako zares, da je dobila afto od sekiranja. In normalna posledica je bila, da sem jo prosila, naj se neha sekirati.

6. Mojo sestrično, ki verjame v krščanskega boga, sem prosila, naj moli, da bi zmagala. Preden sem šla v Ljubljano na podelitev, me je poklicala in vprašala sem jo, če je dovolj goreče molila, da bom prva, pa mi je odgovorila:
“Moj bog ni zlata ribica, ki bi izpolnjeval želje. Molila sem, da bi prebral knjigo, ker če jo je, boš zagotovo zmagala.”

dsc_0247
Drugič moram poskusiti z zlatimi ribicami🐠🐠🐠

In ta njen bog knjige ni prebral. Žal jo je samo komisija. In Zlatka je prehitro dobila afto in se je premalo sekirala. In jaz se nisem pravi čas spomnila, da bi iz našega ribnika potegnila vse zlate ribice 🐠🐟🐡🐬🐳 in jim zagrozila, da bodo končale na krožniku, če mi ne bodo izpolnile vroče želje. Vsem, ki so tako neuspešno sodelovali z menoj, sem kar s pisateljskega odra poslala SMS:
“Nisem zmagala …😭😱” In istočasno je priletelo pet odgovorov:
“To ni razlog za ☹️ in 😂, saj je samo korak na poti do popolne zmage. Zame si vseeno zmagovalka – iz več razlogov!!!“
“😭😭😭😭☹️☹️☹️☹️☹️☹️☹️ pa aso oni normalniiiiiii? 😭😭😫😫😫 ful sem zalostna Mamiii nooooo 😭😭☹️☹️“
“Zame si zmagala✌️“
“Kmeti, zato so pa nas Avstrijci zj…” Ta SMS je verjetno priletel pomotoma in je bil namenjen komu drugemu in ne meni.
“Boš pa naslednjič. Čestitke si pa vsekakor zasluzis. Glavo gor in nasmešek. Pozdravček. Aja. Pa ko jih ” potem je bila še en črka in tri pikice, pa mi je Iztokov superego, ki ve kaj je prav in kaj narobe, ukazal te štiri znake zbrisati.
Moj napuhnjeni ego ni prišel k sebi vse do naslednjega jutra, ko je eksplodiral😡. Onesposobil je moj samonadzor s knokavtom in govoril je stvari, ki jih niti pod razno ne bom ponovila na tem mestu, saj se je ego medtem zmanjšal na svojo običajno velikost (moram pa priznati, da je po moji oceni njegova normalna velikost 2,458 kratnik slovenskega povprečja).

Moj ego se dokaj kislo smeji
Moj ego se dokaj kislo smeji

K umirjanju so pripomogli tudi moji bližnji, saj so se z leti pač naučili ravnati z mojim napuhnjencem. Kar na daljavo me je razumela tudi Zlatka, ki mi je poslala SMS:
“Upam, da te spravimo v dobro voljo. Če ti pomaga, ti dovolim, da nadereš Veljkota.😀“ Vedela sem, da je predstavljala ta ponudba veliko žrtev. Mogoče je imela slabo vest, ker je prehitro dobila afto, se premalo časa sekirala in je moja zmaga splavala po vodi. Veljko, njen mož, je prav tako pravnik, njegova nadjazevka pa je še večja in strašljivejša od Iztokove. V tistem me je Iztokova že lepo zdelovala, poleg tega sem poznala vojaško pravilo, da ne smeš imeti odprtih več front hkrati, zato si nisem želela še enega spopada in sem ji odgovorila:
“😀😀Tako slabe volje pa nisem😀“
“No, fajn. Če postaneš, ti ga posodim, da sprostiš na njem negativno energijo. 😀“ Nemudoma sem se ji potožila:
“Sem danes že poslušala od Iztoka in Maše, skoraj 2 uri. Iztok mi je celo rekel, da se obnašam kot si se ti, ko si bila otrok in si se vrgla na tla, če nisi dobila oblekce👗. Kaj si se res?“ Ta zadnji SMS mi je podtaknil moj deformirani id, ki se je iz samoohranitvenih nagonov naučil spopadati z Iztokovo nadjazevko. Popolnoma neprizadeto sem mu prebrala, kaj sem napisala Zlatki in istočasno opazovala, kako njegova nadjazevka iz sekunde v sekundo postaja manj strašna. V trenutku, ko je odvrgla leskovko, je zapiskal mobitel:
“Ne, nisem. Samo žalostna sem bila in potočila sem kakšno solzo. ☹️“ Seveda sem takoj poročala Zlatki, kaj sem zakuhala. Nekako sem dobila občutek, da obvladujem celotno situacijo.
“Iztoku sem prebrala SMS, ki sem ti ga poslala in tvoj odgovor. Rekel je: Joj, kak si me zdaj v drek💩 spravila. Nimaš nobene mentalne rezervacije, tako kot ti je že Veljko rekel.” Presneti pravniki in njihovi termini, saj ni čudno, da imajo napihnjene superege, pa kaj napihnjene, diktatorske. Ampak moj id zna usmerjati moj ego po svojih lastnih deformiranih interesih:
“Iztoku sem povedala, da sem ga zatožila😜 Zdaj se sekira, da mu boš zamerila. Prav mu je, kaj me pa nadira😜“ Vsaka čast Zlatki, kako hitro ji je potegnilo, čeprav je tudi blond in ima deformiran id v isti smeri kot jaz. Če dobro premislim, verjetno prav zaradi tega.
“Smrtno mu zamerim. Odmerim samo, če nas bo decembra z veseljem peljal na izlet v Benetke.“  Iztoka prej nikakor nisva upali niti vprašati, če nas bo peljal v Benetke. Zdaj se je rešitev pokazala sama od sebe. Izsiljevalsko so se mi zasvetile oči in popolnoma neprizadeto sem mu prebrala SMS. Pogledala sem ga in že na obrazu sem mu videla, da je premagan:
“Ha,ha, pa se je ujel v lastno zanko. Benetke, prihajamo!🚗“
“Mu pošiljam 😘 za Benetke. 😀“ Seveda sem temu lubčku zaprla vrata pred nosom, čeprav je bil izključno prijateljski. Za vsak slučaj. Moj Iztok je samo moj Iztok.dsc_0244

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/