SNEŽKE ZA SNEŽKO

Z Zlatko imava na blogu 50 odtenkov življenja tudi dopisnico, ki si je nadela psevdonim Snežinka. Glede na to, da je meni ime Snežana, marsikdo misli, da sem Snežinka jaz in njene prispevke zamenjuje z mojimi. To mi ni najljubše tudi iz razloga, ker mraza nimam rada, snežinke so pa z mrazom povezane. Nič nimam proti, celo všeč pa mi je, če me kdo ljubkovalno poimenuje Snežka. Tudi gobe z imenom snežka imam zelo rada. To ve tudi moj prijatelj Mladen, ki je strasten gobar in ker je zdaj čas snežk, mi jih je podaril zvrhano košaro. Prinesel mi jih je z besedami : “ Snežke za kraljično,” ker me kliče kraljična. Z njim namreč hodim v planine in ker ve, da ne nosim nahrbtnikov (niti takih s pravo prtljago, niti tistih s skrbmi in zamerami ne)   in da grem tudi v hribe z dolgimi nalakiranimi nohti, me kliče kraljična. To mi je tudi všeč, ker me spominja na mamo, ki me je klicala princeska. Glede na to, da sem že omenila, da mi je všeč ljubkovalno ime Snežka, bi me zelo razveselil tudi, če bi mi snežke podaril z besedami: “ Snežke za Snežko 🙂 “ Kakorkoli, ko sem dobila snežke, sem poiskala recept za omako iz snežk, ki ga je pred kratkim dobil moj mož od prijatelja Mirkota, da mi bo lahko skuhal snežkin golaž in me z njim razvajal, tako kot on s hrano razvaja svojo Mirjano.

DSC_3160
MIRKO ZNA POPOLNO KUHATI. IN JE ŠARMANTEN. IN DUHOVIT.

In jo ima s čim razvajati! Mirko zna namreč popolno kuhati. In ne samo to. Mirko je tudi šarmanten. In duhovit. Danes pa sem spoznala, da zna svojo duhovitost uporabiti tudi pri zapisovanju kuharskih receptov. Ko sem začela brati njegov recept za omako iz snežk, sem se tako smejala, da se je smeh razlegal na ulico in so mimoidoči zaskrbljeno pogledovali proti naši hiši, ker so predvidevali, da se je verjetno komu “ odpeljalo”.

Greh bi bil, da ne bi recepta delila tudi z vsemi vami, ker je kuharski recept, ki ga napiše moški moškemu prava redkost in vsled temu tudi dragocenost.

DSC_3152
ŽENSKE SE RADE PUSTIMO RAZVAJATI. PREDVSEM S HRANO.

Recept sem dobesedno prepisala, dodala sem samo opombe v oklepaju z malimi črkami.

ZDRAVO IZTOK, TUKAJ MIRKO !

PIŠEM TI Z VELIKIMI, KER ŽE BOLJ SLABO VIDIM. DANES SEM TVOJI DRAGI PRINESEL SESTAVINE ZA OMAKO IZ SNEŽK IN UPAM, DA TI JIH NE BO POZABILA IZROČITI, KER SO ŽENSKE, KO PRIDEJO OD FRIZERJA ČISTO DRUGAČNE (ko mi je izročil paket sem ravno odhajala k frizerju, op. Snežka). NO, SAJ NAJBOLJŠE VEŠ KAK IN KAJ. V VREČKI IMAŠ SNEŽKINO VODO (POL LITRA), KROMPIRJEVO MOKO ( ONA BELA SNOV, KI NI ZA SNIFANJE) IN MEŠANICO ZAČIMB (SOL, POPER, MAJARON, TIMIJAN…), ONO RUMENKASTO SNOV, KI TUDI NI ZA SNIFANJE IN MALO SUHE ČEBULE, DA JO BOŠ PROBAL KDAJ DRUGIČ, V TEM RECEPTU PA DELAJ RAJŠI S SVEŽO OZIROMA ŠALOTKO. KER SO SNEŽKE ZELO AROMATIČNE GOBE IN ŠE ZATO, KER JIH NIMAŠ GLIH (glih bi bilo treba dati v narekovaje, op. Snežka) VELIKO, TI PRIPOROČAM, DA JIH RAZREŽEŠ BOLJ NA MANJŠE KOSE. KOLIČINA ČEBULE ALI ŠALOTKE JE ISTA KOT BI DELAL KAKE DRUGE GOBE, JAZ PA DAM ŠE MALO VEČ, KER JO IMAMA ( drugi M namesto V je iz ljubkovalnih razlogov, op. Snežka) RADA (imava se nanaša nanj in njegovo partnerico, Mirjano; op. Snežka). KO JO PREPRAŽIŠ NA SREDNJEM OGNJU DO MEHKEGA, DODAŠ ČESEN ( CELE STROKE ), ALI PA MALO MANJ DROBNO NAREZANEGA. JAZ DAM VEČ CELIH, KER IMAMA ( tudi tu je drugi M namesto V iz ljubkovalnih razlogov, op. Snežka) TUDI ČESEN RADA, JE PA VSE STVAR OKUSA. KO ČESEN MALO ZARUMENI POČIŠ NOTER GOBICE IN ČE JE ŠE KAJ VODE, KO SI JIH ODMRZNIL, DAJ ZRAVEN TUDI TO. PRAŽIŠ BREZ SKRBI, KER SO SNEŽKE ZELO ČVRSTE (snežke in Snežke smo dejansko zelo čvrste, op. Snežka). KO SO DOVOLJ AL DENTE PO TVOJEM OKUSU (ŽENE NE PUSTI PROBAT, KER BO ZMANJKALO OMAKE), JIH ZALIJ Z MALO VINČEKA ( odvečni E se je vrinil med Č in K, ker je pisec štajerski pubec, op. Snežka) IZ VAŠIH KRAJEV (ROSE IZ ZLATEGA GRIČA BI MISLIM KAR BIL, SEVEDA STVAR OKUSA IN MESA, KI GA BOŠ DAL ZRAVEN). NE POZABI NAJPREJ VINA PROBAT, IZ DVEH RAZLOGOV: EDEN JE OSEBNI, DRUGI JE PA PREVENTIVNI, ČE JE OK. JAZ GA PROBAM OBAKRAT. KO MALO ALKOHOL IZHLAPI (ŠKODA), GA PO MALEM ZAČINIŠ Z ZAČIMBNO MEŠANICO, MALO PREPRAŽIŠ ( ČE IMAŠ RAD PETERŠILJ, GA DODAŠ PROTI KONCU, DA BO BOLJ AROMATIČEN, ČE NE, PA PREDEN DODAŠ TEKOČINO) IN ZALIJEŠ S SNEŽKINO VODO ((SEBE, TOREJ KUHARJA, PA S POŽIRKOM VINČEKA) zakaj je tu odvečni E, sem pojasnila že v eni izmed prejšnjih opomb, op. Snežka). V 1 DL HLADNE VODE DODAŠ ŽLIČKO KROMPIRJEVE MOKE, FAJN ( fajn bi moralo biti v narekovajih, op.Snežka) RAZMEŠAŠ, DA NE BO GRUDIC IN POČIŠ V OMAKO IN PREMEŠAŠ. SEDAJ SI TI NA VRSTI, DA DODAJAŠ ZAČIMBE IN ZGOSTIŠ PO SVOJEM OKUSU. NE POZABI NEVTRALIZIRAT OKUSA S POŽIRKOM VINA S KATERIM SI KUHAL IN GA BOŠ POSTREGEL TUDI PRI MIZI ( ČE GA BO KAJ OSTALO ). JAZ SEM OMAKO PROBAL H KURJIM IN PURANJIM JOŠKAM ( tudi besedi probam in joškam izvirata iz Mirkotovega štajerskega porekla, op. Snežka), TELEČJIM IN NOJEVIM ZREZKOM. PRILOGA NAJ BO NEVTRALNA: KROMPIR ALI ŠIROKI REZANCI…
LEP DOBER TEK ( po Mirkovo ni dovolj, da je tek dober, mora biti tudi lep, op. Snežka) IN NA ZDRAVJE VAMA ŽELIM
MIRKO

P.S. Zdravo Mirko, Snežana tu. Razmišljam kako mi ti praviš, pa nimam v spominu?

DSC_3159
MOŠKIH SE JE TREBA DRŽATI. DOBRO KUHAJO. NA VSEH PODROČJIH.

SEM ŽE KONJIČANKA?

most+cesta+ovinek+velik avto-risanka=Konjice je enačba, ki sem jo računala komaj nekajletna. Enkrat mesečno smo se podali na v takratnih časih pravo popotovanje, popotovanje od Ptuja do Cerknice, od mojega doma do doma mojih starih staršev. Cesta je vodila skozi Konjice in če sem imela srečo, smo se nemoteno  peljali preko mosta čez Dravinjo, s pravokotnim ovinkom pri gostilni Jelen zavili s cesto in nadaljevali pot proti Ljubljani. Če nisem imela sreče, sta se avtobusa ali tovornjaka srečala v ovinku in nastal je zastoj, ki mi je v Cerknici odnesel risanko, tako da so šli Cik Cak zajčki spat brez mene. Vračali smo se ob nedeljah popoldan in takrat je bila verjetnost zastoja v Konjicah bistveno manjša. Lahko pa se je zavleklo ob našem postanku pri očetovih sorodnikih v gostilni ob cesti v Tepanju. Oče se je tam vedno s hvaležnostjo ustavljal in mi razlagal, kako se je v času njegovega študija medicine v Ljubljani, ko je bil najbolj lačen, usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje, se tam najedel pohanih pišk, se ob rezanju bedrc učil anatomijo tudi praktično in se sit vrnil v Ljubljano.  Ko smo sedeli v gostilni in se pogovarjali s sorodniki, nisem vedela, da se nekaj metrov stran igra moj bodoči mož. Njegova mama in moji sorodniki iz Tepanja so imeli enak priimek, tako da sva potem, ko sva se spoznala med študijem v Ljubljani in sva že imela določene namene, morala preveriti, če sva kaj v sorodu. Pa na srečo nisva bila. In tako sem se pred osemindvajsetimi leti iz najstarejšega in najlepšega slovenskega mesta omožila v Konjice.

Slika4a

Ob mojem prvem prihodu v Slovenske Konjice sem bila precej napeta, ker me je čakalo prvo srečanje s taščo in tastom in me je držala tesnoba z imenom Nidrugepriložnostizaprvivtis. Bodoči mož me je počakal na avtobusni postaji in že takoj ko sem izstopila, je vame buhnil socialistični duh novejšega dela Konjic: stavbe Dravinjskega doma, blokov za avtobusno postajo in zraven razkošen, lep, bahačast kapitalističen kontrast: Konusova poslovna stavba. Vau, takšne ni imel niti mogočni Carrington iz Dinastije. Spomnim se visokih barskih stolčkov ob vijugasto speljanem šanku bifeja v Hotelu Dravinja, kamor  sva šla na borovničevec Zaodpravljanjetesnobe.  Borovničevec je odlično opravil svojo funkcijo in ko sva se že odpravljala ven, se je iz kuhinje zaslišalo: »Micka, f…  zile v sklejdo, ludi bojo prišli jejst.« 🙂 Konjiščina mi je odpihnila še zadnjo kapljico tesnobe, ki je še ostala po borovničevcu.

 Slika2

 In tako so Konjice postale moj dom. Iz Konjic sem skoraj dnevno odhajala in tudi prihajala. Odhajala v službo zjutraj, ko so doma še vsi spali in prihajala domov, ko so bili že vsi doma. V Celje, kasneje v Maribor. Iz Konjic sem odhajala na izlete, na potovanja po Evropi, na druge celine. Vedno bogatejša sem se vračala v Konjice, domov. Enkrat sem se po nekaj dneh vrnila v Konjice z nekaj dni starim novim Konjičanom in čez pet let z novo Konjičanko. V Konjicah sem zares živela in si jih ogledala v času obeh porodniških dopustov, ko sem najprej z Gašperjem in kasneje z Mašo v  vozičku dnevno večkrat prevandrala Konjice po dolgem in počez. Ko sta bila že na svojih nogah smo ob popoldnevih najraje hodili v park spuščati ladjice po Gospodični, pozimi pa, če je le bilo kaj snega, sankat na hribček pred vrtcem ali v Škalce. Ob vetrovnih dnevih smo spuščali zmaja na Zlatem griču. V Konjicah smo si postavili hišo, otroka sta hodila v vrtec, osnovno šolo, glasbeno šolo. Ko sta otroka hodila v srednjo šolo, smo dnevno odhajali iz Konjic trije. In tako je v nekaj slikah, ki se mi odvrtijo pred očmi minilo osemindvajset let.

Slika1

Za enako število let so se postarale tudi Konjice. Postale so mesto cvetja in vina, začela se je ceniti in zapisovati lokalna zgodovina, razvijati turizem. Velika podjetja so žal z izgubo jugoslovanskega trga propadla. Stari trg je lepo obnovljen in z zadovoljstvom se sprehodim po njem. V Konjice je medtem prišel internet, glavna pridobitev, ki je zadelala ogromen prepad, ki je pred tem zeval na eni strani med življenjem v manjših mestih ali na vasi in na drugi strani v velikih mestih in svetovnih prestolnicah. Vsa leta sem robantila, da Konjicam prinašam denar, saj se v občinski proračun mesečno stekajo davki in prispevki od moje plače, jaz pa v Konjicah ne morem nič urediti, če si ne vzamem dopusta. Še cestnino sem morala plačevati vsa leta na cestninski postaji, Bistričanom pa je ni bilo treba, kar je bilo zelo prijazno do tistih, ki so v druge občine hodili služit denar. Kot dnevni migrant hodim v Konjice, ko je knjižnica, banka in upravna enota že zaprta. Trgovine so sicer odprte, a ponudba v manjših mestih je seveda skromna. Z internetom so tovrstne težave odpravljene, saj lahko v petnajstih minutah kadarkoli naročim knjigo iz ljubljanskega NUK-a, plačam položnico, z E-certifikatom oddam ugovor na odmero dohodnine in naročim čevlje iz newyorškega Macyja.

V Konjicah imam stalno bivališče, tukaj imam dom in družino, poročena sem s Konjičanom, z njim imam dva otroka Konjičana, v Konjicah sem posadila drevesa in zgradila hišo. Obdelujem vrt in jem, kar zraste na konjiški zemlji. Tukaj hodim na volitve. Kot vsak pravi Konjičan hodim na Skalo, včasih celo po plezalni poti. Že nekaj let se udeležujem tradicionalnega prednovoletnega pohoda na Stolpnik. Vem, kje je Konjska smrt in kje na Konjiški gori raste čemaž. Vem, v kateri trgovini so prijazne prodajalke in da dežurnega zdravnika ni v Zdravstvenem domu takrat, ko ga rabiš. Obiskovalcu znam razložiti, da Konjice nimajo več železniške postaje, od kdaj je nimajo in zakaj. Vem, da pozimi ob nizkem pritisku smrdi po kurjavi. Tujcu znam našteti konjiške znamenitosti. Obiskujem konjiški gledališki abonma. Po konjiško ne govorim, razumem pa vse, tudi to, kaj je turšca. Tukaj spim. Vem, kdaj je občinski praznik. Vem, kdo je bila Adelma Van de Vaya, kje se je rodil Ivan Minatti, kaj je bila Zdenka Serajnik po poklicu, kdo je napisal Hudo Mravljico. In včasih tudi pripevam pesmi na radiju: »V Konjicah je lepo, kjer jablane cveto …« Ja, mislim, da sem Konjičanka z leti postala.