NAJBOLJŠI “ALBERG” NA CAMINU?

Ko sem v letu 2016 prvič prehodila Camino Frances, se nisem nič ukvarjala s vprašanjem v katerem “albergu” bom spala, kateri je dober in kateri ni – v kraju do katerega sem zvečer prišla, sem pač poiskala prvi prosti “alberg” in se nastanila.  In med temi naključno izbranimi “albergi” me je na celotni poti najbolj navdušil Albergue Verde. Doživetje sem opisala tudi v moji knjigi Camino:


V Puentu de Orbigo so štiri zavetišča, in ko smo v prvih treh naleteli na napis Completo, smo že kar malo v strahu, da bomo morali prehoditi še šest kilometrov do naslednje vasi z zavetiščem, pešačili proti četrtemu, ki je bilo malo ven iz vasi in stran od Jakobove poti. Premraženi, mokri, lačni in utrujeni od celodnevne hoje, saj smo naredili skoraj petintrideset kilometrov, smo se vzpeli po stopnicah proti zavetišču. Vrata nam je na stežaj odprl nasmejan Španec, nam zaželel dobrodošlico in nas povabil, naj vstopimo. Ko smo vstopili, smo vsi začeli vzdihovati od sreče, saj se verjetno človek nekako tako počuti, ko pride v raj. Stopili smo v velik, topel prostor s kaminom, v katerem je prasketal ogenj. Okoli kamina je bil narejen podest, na katerem so bile razporejene počivalne blazine. Desno od vhoda je bila kuhinja, kjer se je za štedilnikom sukalo pojoče dekle. Naravnost je pogled segel v spalnico s posteljami, na katerih so bile napete snežno bele rjuhe in blazine s snežno belimi prevlekami. Premražen, moker, lačen in utrujen ne potrebuješ ničesar drugega kot to, kar smo videli. Naši vzdihi zadovoljstva niso ponehali niti potem, ko smo stuširani, v suhih oblačilih poležavali zleknjeni na blazinah pred ognjem in čakali na večerjo.
Pojoče dekle iz kuhinje nas je povabilo za mizo. Povedalo nam je, da je pripravilo vegansko večerjo, ki nam bo zagotovo teknila, ker jo je pripravilo z ljubeznijo. Ker pa jih dajanje ljubezni bogati, želijo soljudem pot skozi življenje obogatiti, zato so nam pripravili presenečenje. V tistem sta skozi vrata stopila dva kitarista. Pela in igrala sta nam ob odlični večerji.


Tako so nam zapeli ob prvem obisku v letu 2016

fullsizeoutput_14da
Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Na moji letošnji prvomajski etapi od Burgosa do Ponferade sem dnevno etapo namerno zaključila v Hospital de Orbigou, ker sem želela ponovno prenočevati v “albergu” Verde. Že ob vstopu skozi ograjna vrata se je izza vogala z nasmehom na obrazu in v pozdrav  iztegnjeno roko prikazal Mincho kot pravijo Jose Domingu. Že med njegovo dobrodošlico sem mu začela razlagati o mojem doživetju “alberga” izpred treh let, ki sem ga enačila z občutji ob prihodu v nebesa😀👼👼👼.

Ob tokratnem obisku je bilo za razliko od izkušnje pred tremi leti, toplo in sončno. Okna so bila odprta, sonce je grelo notranjost “alberga”, iz kuhinje je omamno dišalo, kuharica pa je med brkljanjem po posodah, na glas pripevala k prijetni glasbi, ki se je širila iz zvočnikov. In kaj še človek potrebuje po prehojenem dnevu na Caminu, po počitku ob čaju, ko stuširan, oblečen v udobno trenirko, pričakuješ okusno večerjo in te v spalnici čaka postelja s snežno belimi rjuhami? Joga, seveda. Kar štiri romarke smo se odločile, da smo sledile Minchu v učilnico joge, kjer smo po besedah mojega moža preživele skoraj uro sproščujoče joge pod Minchevim vodstvom. Če smo se pred vadbo počutile nebeško, smo se po vadbi božansko😜. Po vadbi nas je zvonček pricingljal k mizi in med serviranjem večerje nam je Mincho skupaj s prijateljem zaigral in zapel.

Tako sta nam zapela letos

Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.

DSC_0455

JE NAHRBTNIK RES SAMO NAHRBTNIK?

Včasih so bili atributi romarja ogrinjalo, bisaga, lesena palica, buča za vodo, klobuk in školjka. Danes je ogrinjalo zamenjala pelerina, bisago nahrbtnik, bučo za vodo plastična steklenica, leseno palico sta zamenjali dve teleskopski karbonski palici, bistveno pa so se spremenila tudi romarjeva oblačila. Na bose noge si romar danes natakne brezšivne pohodniške nogavice in sodobno, zračno, lahko tudi nepremočljivo, pohodniško obutev.

Na romanju je imela včasih bisaga, danes pa ima nahrbtnik, prav posebno vlogo. Romar med potjo razvije svojevrsten odnos do njega:


“Za tistega, ki je pravkar prispel na Jakobovo pot, in še zlasti, če je ne namerava prehoditi zelo dolg del, je nahrbtnik preprosto … samo nahrbtnik. Za romarja, ki ga je dolgotrajna hoja že omehčala, pa je nahrbtnik njegov sopotnik, njegov dom, svet, ki ga nosi s seboj. Skratka, to je njegovo življenje” (Rufin, 2015).

“Nahrbtnik je zdaj del mene in zasluži si vse dolžno spoštovanje, čeprav sva potrebovala kar precej časa, da sva se navadila drug na drugega” (Vranjek, 2015).

“Z nahrbtnikom se že zelo dobro ujameva in zadnjih 200 kilometrov sploh ne čutim bremena. V resnici razvijem do te plastične torbe prav poseben odnos” (Artnik Knibbe, 2017).

“Zopet težka hoja po valoviti pokrajini, katere ni in ni konca. Pohodne palice odzvanjajo v enakomernem ritmu, nahrbtnik ječi … ” (Steblovnik, 2010).


V španščini se nahrbtnik imenuje mochila, kar so slovenski romarji kar hitro preimenovali v “mučitelj”.


“Na stopnišču hostla Black & White stojita najina nahrbtnika po špansko imenovana mochila (beri mučenje)” (Steblovnik, 2010).

“Korak za korakom, bolijo vsi prsti, nart, peta, kolena, noge so kot smreke, mochila ima eno tono! Šele ko odložim mochilo, začutim, kako me bolijo ramena” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Vseeno se »razmochiliva« ”(Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).


DSC_0464.jpgV nahrbtniku romar tovori vse kar potrebuje. Zelo pomembno za romarja je, da si ne naloži preveliko težo, ker vsak dekagram otežuje hojo.


“Da bi se izognila nepotrebni dodatni teži, imam s sabo samo par vsakega kosa opreme. Za racionalno odločitev optimizacije sem hvaležna vsak dan znova” (Božič, 2018).

“Na Caminu pa brez nahrbtnika ne gre, to mi je bilo takoj jasno. Zato sem začela skrbno preučevati, kaj sploh dati v nahrbtnik, da bom imela s seboj vse, kar bom nujno potrebovala, in bo čim lažji. Že sam nahrbtnik, ki sem ga kupila v ta namen, je bil zelo lahek (malo več kot 150 gramov) … ” (Brumec, 2016).


Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če bo še komu v pomoč: https://www.amazon.ca/Outlander-Packable-Lightweight-Backpack-Daypack/dp/B01MTTX472?fbclid=IwAR04OWMfEVcGG9NNw9deH6iNXH2r5z7dYRsjXEPWSXJ9XP-hi_obuRKou40
Prejela sem številna vprašanja kje sem našla tako lahek nahrbtnik, zato sem poiskala link. Če vam je v pomoč kliknite.

Romar kaj kmalu ugotovi, da si je naložil preveč prtljage, da na poti toliko stvari niti ne potrebuje in da bi si moral naložiti samo toliko prtljage kot jo zmore nositi. Na mojem prvem Caminu sem v večih zavetiščih naletela na kotiček opremljen z napisom “Vzemi kar potrebuješ in pusti, kar lahko pogrešaš”, kjer so bile naložene stvari, za katere so romarji ugotovili, da jih ne potrebujejo več. Na mojem drugem Caminu sem srečala Slovenko, ki je v takem kotičku pustila bundo, njen bratranec, s katerim je romala, pa je nekaj odvečnih stvari zapakiral in jih po pošti poslal domov.


“»Daj, kar lahko daš, in vzemi, kar rabiš!«, je močno spremenil moje dotedanje mišljenje” (Novak, 2004).


fullsizeoutput_17cd

Ko romar miselno “opravi” s prtljago, ki jo nosi s seboj, se med soočanjem s samim seboj, ki se dogaja med hojo po širni pokrajini, začne spraševati, kaj vse tovori s seboj skozi življenje. Ugotovi, da gre za kup nepotrebnih stvari, za nepotreben tovor v obliki zamer in sodb, za nepotrebne odnose z določenimi ljudmi, ki ga bremenijo, mu jemljejo energijo, njihova teža pa ga pritiska k tlom. In po vrnitvi domov, začne izpuščati stvari in odnose, ki jih ne potrebuje.


“Ena od potreb, ki vzniknejo ob meni v vseh teh spremembah, je tudi ta, da skozi življenje hodim lahka in brez odvečne navlake. Tako zadnja leta podarjam vse, česar res ne potrebujem” (Artnik Knibbe, 2017).

“Nekateri vidiki Poti so malo trajnejši, mene se je dlje držala filozofija mochile. Še več mesecev po vrnitvi sem razmišljal o svojih strahovih širše, glede na vse svoje življenje. Hladnokrvno sem preučil to, kar dobesedno prenašam na hrbtu. Izločil sem veliko predmetov, načrtov in pritiskov z različnih strani. Poskusil sem se razbremeniti, da bi lahko z manj napora dvigoval mochilo svojega življenja” (Rufin, 2015).

“Prisilim se, da ne le zaznam, temveč tudi začutim, kako malo je potrebno za preživetje in pravzaprav lepo življenje. Potrebuješ nahrbtnik, le en ubogi nahrbtnik stvari, potrebuješ pitno vodo, nekaj hrane in streho nad glavo — pri čemer ugotoviš, da sta velikokrat dovolj že majhno zavetje kolibe in spalna vreča” (Škarja, 2017).

“Miran odpiše: »Viš, kako dobr vidš lekcije, ki jih caminarji obdelujemo. Pridno, tud gvišno, bremena odložiš in navezanosti, pogrešanja obdelaš, ker zato zaidemo v narekovaju na Camino, zgleda.«” (Lepej Bašelj, 2009).

“Vsako obsojanje sebe in drugih, vse zamere, jezo, strahove, ki jih nosimo v sebi, ter obremenjevanje s preteklostjo ali prihodnostjo je samo dodatno breme, ki nas tako kot nahrbtnik tišči k tlom” (Jelenko Djuro & Jelenko, 2010).

“Ugotovila sem, katere ljudi imam zares rada in kateri so tisti, ki jih nekako vlečem s sabo skozi leta, ker se ne znam posloviti od njih. Na Caminu sem se naučila poslovit. In jokat zraven” (Steblovnik, 2010).

“Camino tako brezkompromisno vrže naš svet s tečajev, da z lahkoto verjamem, da spreminja življenja. […] Tako danes, nekaj dni po vrnitvi, stojim pred pomembnimi nalogami. Prezračiti lastne koncepte. Izprazniti polico ali dve v natrpani garderobi navad” (Remškar & Grešak, 2017).

“Ko svoje imetje na ramenih oziroma bokih nosiš šest do sedem ur, se zaveš vsake malenkosti, ki je odveč. Kakšna simbolika je v tem! Ali resnično potrebujemo vse, kar kot hrčki kopičimo v svojem življenju; svojih omarah?” (Božič, 2018).

“Iz omare sem vzela prvi kos oblačila. Koliko časa ga že nisem nosila? Zagotovo eno leto. Postavila sem ga na posebno mesto, na mesto, kjer se je povečeval kup na račun povečanja prostora v omari. Zagotovo sem vsaj razpolovila število oblačil. Naslednja žrtev so bili čevlji. Potem torbice. In naslednja kreme. Petra, resno, šest različnih čistilnih tonikov za obraz? Ali še nisi slišala za — vodo?” (Škarja, 2017).

“»Preboj« čez Pireneje sem razumel kot neke vrste krst, za celovito preobrazbo iz vseh dobrin vajenega potrošnika v asketskega romarja pa je bilo potrebnih še nekaj dni, da sem se čisto zares privadil na to, da nosim vse, kar potrebujem, s seboj na hrbtu, predvsem pa na to, da dejansko ne potrebujem nič drugega, in da se pravo bogastvo človeka skriva v njem samem in ne v stvareh, ki ga obkrožajo, kar sem v teoriji vedel že prej, dojeti to v praksi pa je res fantastično doživetje” (Novak, 2004).


DSC_0600.jpgV letu 2016 sem prehodila moj prvi Camino od Saint Jean Pied de Porta do Finistere. Takrat me je mož spremljal na prvem delu poti od SJPP do Burgosa, med letošnjimi prvomajskimi prazniki pa sva skupaj prehodila etapo od Burgosa do Ponferade. Po prvem Caminu sem sicer sklenila, da ne bom več šla, ker je bilo prelepo, da bi se ponovilo. Ampak, ker sem pač Slovenka, pojem veliko zarečenega kruha, in sem tudi tega. Ugotovila sem, da so bili pomisleki zaman, ponovno je bilo prelepo, ampak tokrat drugače prelepo.

Knjigo Camino lahko kupite na tej povezavi – kliknite.

Me je pa zmotila ena reč, ki jo ob mojem prvem Caminu še nisem opazila. Verjetno je že obstajala, ampak še ni bila tako razširjena, da bi pritegnila mojo pozornost. Vsaj na začetku poti ne. Mogoče šele zadnjih sto kilometrov pred Santiagom. Gre za storitev prevoza prtljage, ki so jo koristili “kratkometražniki”, kot jih je domiselno poimenovala slovenska romarka Steblovnikova.  Sistem je zastavljen dokaj enostavno in učinkovito. V kuverti pustiš pet evrov, nanjo napišeš v katerem prenočišču te naj prtljaga čaka, sam pa se lahkih nog odpraviš po poti naprej. Francoski romar Jean-Cristophe Rufin, drugi najmlajši član Francoske akademije, francoski zdravnik, diplomat, zgodovinar in pisatelj v potopisni izpovedi o Caminu, ki ima v slovenščini naslov Večna Jakobova pot, opisuje storitev Mochila-Express takole:


“V teh revnih pokrajinah so znali izkoristiti naval romarjev in jim ponujajo vrsto spretno izbranih in prav njim namenjenih uslug. Med drugim prevoz prtljage (Mochila-Express). Ta sistem taksijev za prevoz prtljage pohodnikom omogoča, da se znebijo nahrbtnika, ki jih potem že čaka na etapnem počivališču. Ko sva odkrila, da to obstaja, sva si lahko razložila pojav, ki naju je osupnil takoj, ko sva prišla na Francosko pot. Redki romarji, ki sva jih tam srečala, ker je bilo že pozno, so imeli na hrbtu samo čisto majhne, napol prazne nahrbtnike, pravšnje za na sprehod. Najprej sva občudovala skrajno skromnost teh popotnikov brez prtljage. Naju je pa zmotila neka podrobnost. Četudi so nosili s seboj komaj kaj več kot izredno majhno culo indijskih sadhujev, so bili oblečeni elegantno in čisto. Sprva se nama je to zdel pravi čudež, preden sva dojela, da je to preprosto dobrodejen učinek organiziranega prevoza prtljage. Ti pohodniki na hrbtu namreč niso nosili tako rekoč ničesar, ker jih je njihov tovor vsakič pričakal v zavetišču” (Rufin, 2015).


Sedaj pa se mi postavlja vprašanje: “Ali je romar pohodnik, ki uporablja na poti Camino de Santiago storitev Mochila-Express, prikrajšan za razmislek o teži, ki jo tovori s seboj skozi življenje in je posledično prikrajšan tudi za opisan učinek poti, ki sem ga poimenovala “odstranjevanje odvečne prtljage iz življenja”?”


Camino me je obsedel tako kot pač obsede vse romarje in tako kot velja, da kot Slovenka jem zarečeni kruh, velja, da v skladu s kaminovskim rekom “First you walk Camino, then Camino walks you”, zdaj Camino “hodi po meni”, zato prosim vse , ki berete te vrstice in ste prehodili več kot 500 kilometrov katerekoli različice španske Jakobove poti, da izpolnite anketo o učinkih poti Po prehojeni poti Camino de Santiago na povezavi https://www.1ka.si/a/212846. Vprašalnik je v originalu ameriški (eno vprašanje vas bo mogoče zmotilo, ker je preveč ameriško 😜), sestavljen je bil za preučevanje življenjskih sprememb po obsmrtnih izkušnjah, zdaj se pa na splošno uporablja za raziskave učinkov izrednih človekovih izkušenj, kamor po mojem mnenju sodi tudi izkušnja romarja pohodnika po poti Camino de Santiago. Za sodelovanje se vam iskreno zahvaljujem😀😀😀.


Viri:

Artnik Knibbe, T. (2017). Ranljiva : zgodbe z Jakobove poti (El Camino de Santiago), 850 km dolge poti prisotnosti, prebujenosti in miline.Ljubljana: Remco Knibbe.

Božič, S. (2018). Pripovedovalka zgodb : 365 inspiracij državljanov sveta in zgodba o poti do sebe.Ljubljana: SASA.

Brumec, S. (2016). Camino.Slovenske Konjice: samozaložba.

Jelenko Djuro, S., & Jelenko, V. (2010). Camino : izkušnja dolga 800 kilometrov.Dovže: ARR.

Lepej Bašelj, S. (2009). Camino : moja samotna pot ali čiščenje duše in telesa po žensko.Ljubljana: Jutro.

Novak, N. (2004). Camino: Od Nove Gorice do Kompostele.Gorica: Goriška Mohorjeva družba.

Remškar, E., & Grešak, M. (2017). In smo šle : mame in hčere na Caminu.Tržič: samozaložba.

Rufin, J.-C. (2015). Večna Jakobova pot : nisem se ji mogel upreti.Ljubljana: Modrijan.

Steblovnik, M. (2010). Buen Camino, peregrino.Ljubljana: Katr.

Škarja, P. (2017). Camino : od suženjstva do svobode.Novo mesto: 5KA Izobraževanja.

Vranjek, B. (2015). Camino : mistika nevidnega sveta.Slovenj Gradec: samozaložba.

DSC_0550.jpg