Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

Ljubezen nikoli ne mine!