NAJBOGATEJŠI ČLOVEK V DUBAJU

Letos praznujeva z možem trideseto obletnico poroke. Ker si takrat nisva privoščila poročnega potovanja, kakor ga razumejo mladoporočenci dandanes, namreč s sinkom smo se zapeljali le do Portoroža, si od takrat dalje, vsako leto zamisliva neko nadomestno potovanje in ni nama žal. Letos je na ta račun padel Dubaj. Mesto šteje že 2,2 mio priseljencev iz celega sveta in še naprej bliskovito raste. Delavce privlači, ker je davek na promet le 5% (rast mesta financira država, ki ima v lasti največja podjetja) in turiste, ker ogromno ponuja, je varen in zelo, zelo čist.

V beležko, ki mi jo je poklonila Zlatka, da vanjo pišem o čustvih, o inspiraciji in presenečenjih, ki mi jih namenja življenje, sem najprej zapisala, kaj se me je na potovanju dotaknilo — kaj me je čustveno prevzelo. Ne boste verjeli, da je bila to štiriletna deklica že kar na letalu za Dubaj, ki je neštetokrat izrekla besedo »mami, mami, mami, mami …«. Neumorno se je borila za pozornost svoje mamice. Najprej sem pomislila, da jo mama ignorira, ker ima opraviti z mobijem, a ne, daleč od tega. Stegnila sem vrat in videla, gledala mamo, ki je šest ur, kolikor je trajal let, pestvovala njeno mlajšo sestrico. Ne vem, kako so se počutili drugi potniki, zase pa moram reči, da sem neskončno trpela, medtem ko sem podoživljala svoje materinstvo, ki se zagotovo ni razlikovalo od opisanega prizora; naj mi bo oproščeno, ker sem tudi jaz zanemarjala provorojenega otroka na račun premnogih obveznosti v času njegovega odraščanja. Tovrstnih napak se matere ne zavemo, dokler jih ne doživimo iz drugega zornega kota. Jaz ne morem zavrteti časa nazaj, zato delim to izkušnjo z vsemi mamicami, ki še lahko dajo pozornost svojim prvorojencem.

Naslednje razmišljanje je bilo namenjeno inspiraciji. Navdih mi je dala prijateljica Maryse, po rodu Francozinja, ki je nekaj dni igrala najino vodičko po Dubaju. Zopet se mi je potrdil izrek, da so tujci samo prijatelji, ki jih še ne poznamo. Ni je boljše agencije od domačina oziroma rezidenta, ki že več let živi v določenem kraju, da ti prikaže njegov utrip. Te dni je bil Dubaj v znamenju ramadana, ki je deveti mesec v muslimanskem letu. Ta čas je predpisan strogi post od jutra do večera. Čez dan je prepovedano jesti, piti, kaditi in spolno občevati (za slednje ne vem ali tudi ponoči). V hotelu, kjer sva stanovala in bila deležna povsem običajnega zajtrka, naju je receptor obzirno opozoril, naj nikakor ničesar ne zaužijeva na javnem mestu, ker so kršitelji kaznovani ali celo nekaj ur pridržani na policiji. Težka bo zame, ker jaz cel dan nekaj glodam, sem imela pomislek. Maryes pa je imela tudi v tem primeru odlično rešitev. Obstaja nekaj izjemnih restavracij tujega porekla, ki so videti zaprte, a priseljenci drugih ver vedo, kje in kako neopazno vstopiti in potešiti lakoto.

Na žalost so pravi domačini omenjeni le še v muzeju novejše zgodovine, kjer je prikazan Dubaj iz leta 1956, ko je bil še ribiška vasica brez ene same stolpnice. Ključnega pomena za razvoj je bila poglobitev morskega zaliva, kar je omogočilo dostop tovornim ladjam in je botrovalo komercialnemu razcvetu. Muzej je lociran na eni strani nebotičnika imenovanega Okvir. Dvigalo turiste popelje 150 m visoko, kjer je prečni hodnik s steklenimi tli in razgledom naokrog; prikazuje Dubaj danes in potem se turisti spustijo z dvigalom na drugi strani v 3D sobo, ki jim prikaže Dubaj prihodnosti.IMG_4523

Današnji pogled na nešteto nebotičnikov človeku vzame sapo. Fatamorgana (prikazen v puščavi), sem vzkliknila, ko smo se vozili po osrednji Sheikh Zayed aveniji, iz zahodnega na vzhodni konec mesta. Maryes je moji prispodobi dodala arhitekturno pojasnilo, da stekleni nebotičniki odsevajo nebo glede na položaj sonca, kar jim resnično daje nešteto pojavnosti.

Kljub temu, da naju je Maryse razvažala in razvajala z osebnim avtom, ne bi bila jaz, kar sem, če si ne bi izkusila odličnega in zelo poceni javnega prevoza.

Pa smo zopet pri ljudeh. Za moje pojme obstajata dve skupini: delavci in turisti. To so disciplinirani, pridni, urejeni, po večini tudi prijazni in v glavnem čisti ljudje. Redki in redko pridejo v stik z alkoholom, le eno osebo sem videla na ulici s cigareto v roki. Čeprav sem tudi sama (kakor večina žensk) obsedena s čistočo, sem obnemela med čakanjem na tramvaj, ko je proti meni stopal čistilec s krpo v roki. Prepričana, da bo obrisal steklo ali senzorno napravo, sem odskočila, ko se je sklonil (menda mi ne bo obrisal čevljev!) in pobrisal drobno packo s svetlečih ploščic na tleh. To je bil prvi dogodek izmed treh, ki so me presenetili. Drugo na primer je bilo povezano s shopping-om. Nakupovanje v Dubaju je podobno kakor v vseh velemestih; ultra dragi butiki na eni strani in povsem normalne trgovinice na drugi.

IMG_4431
Versace
IMG_4474
Dolce & Gabbana

Jaz sem se zadržala med igračami in izbrala darilo, ki bo dopadljivo obema vnukoma, da ne bo prepira. Lepo zavito je romalo v možev kovček … do security točke na letališču: »Kdo vam je pakiral prtljago?« je uniformiran moški vprašal moža in ga dal na stran (ob 6.00 zjutraj in moj mož ni jutranji tip). Njegov pogled se je zalepil name, če bi pogledi ubijali, bi bila jaz tisti trenutek truplo med množico. Pristopila sem in odprla kovček, da jim pokažem, kaj sem mu podtaknila – nedolžno darilo za otroka: dve plastični pištoli. »Izmed milijon igrač ti je uspelo izbrati pištoli!!!« me je pohvalil mož. »Vse kar ima podobo orožja je strogo prepovedano,« naju je podučil varnostnik, mene pa je prijelo, da bi uprla iztegnjen kazalec s pokončnim palcem v svojo glavo – babica naivna.

Za zadnje presenečenje je poskrbela moja podzavest, ki še vedno upravlja z mojim telesom, po svojih zakonitostih. To zadnje jutro, ko sva v stresu zapustila varnostnike in se vkrcala v letalo, sem se lotila elektronike, ki omogoča tudi gledanje filmov, seveda, če človek zadevo obvlada. Med tipanjem ekrana, pritiskanjem na vse mogoče gumbe, iskanjem luknje za slušalke sem začutila rezko bolečino v pljučih, menda me ne bo za konec še kap. Plitko sem dihala in milo pogledovala stevardeso, ki je opazila mojo elektronsko zagato. Instalirala mi je romantičen film The greatest showman, ki me je zazibal v svet srečnih in bolečina v prsih je povsem izzvenela. To je potrebovalo moje telo: sprostitev, sanje o sreči, brezpogojno ljubezen (ne pa strah pred Big Brother-jem).

Klimatizirano letalo mi je pognalo mraz v kosti in me spomnilo, da vas moram opozoriti: ne hodite v Dubaj poleti, če ne prenesete knajpanja; v prostorih je ledenica, zunaj pa se je prav prijetno pogreti dokler se ne skuriš :/

Visoko nad oblaki je puščava izgledala le še kakor naš domač peskovnik. Pojavilo se mi je zanimivo vprašanje: s čim so si ljudje polepšali življenje v tako neizprosni naravi. Odgovor na to je bil zapakiran med mojo prtljago — z vonjem. Parfumi in kadila prevevajo zadnji kotiček dubajskih ulic. Božansko!

»Kaj ste me že vprašali,« je imel navado reči moj sodelavec v pokojnem podjetju Emo Celje, ko je skrenil z osrednje teme in nas je kljub temu na vso moč zabaval. Tudi moj potopis se je začel s ključnim vprašanjem, ki se nam porodi, ko pomislimo na Dubaj: kdo so najbogatejši možje v belih haljah. Z odgovorom vas bom žal razočarala: ne vem, nisem jih srečala in nisem jih iskala. Na internetu je napisanega veliko o tako imenovanih »ultra bogataših« in povprečnemu človeku postane nerodno ob gledanju neumnosti, ki si jih dovolijo.

Pred pristankom Boinga 777-300 sem prijela moža za roko in si mislila, če bo šlo tole po sreči, bova najsrečnejša, kar je za naju najpomembnejše, da sva živa in zdrava in bova lahko šla naslednje leto zopet na poročno potovanje.

P.s. za vse, ki so bili v Dubaju pred desetimi leti, prilagam dokaz, da imajo sedaj že javne WCje 🙂 IMG_4614