AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

AVSTRALIJA, POTOVANJE V PRIHODNOST

Še zadnji Damirjev prispevek iz Avstralije, bolje rečeno s poti domov, ki jo je prespal in presanjal….

Letalo ali leteči korožnik, ki bi imelo svetlobne pospeške, bi ti vsekakor pomagalo do bogastva. Recimo: Slovenija je v primerjavi z Avstralijo v 10 urnem zamiku, se pravi, da si primerjalno v Avstraliji deset ur v prihodnosti.  Če v Avstraliji spremljaš žrebanje jackpota v Sloveniji, si jih zapišeš, se s svetlobno hitrostjo vrneš nazaj v Slovenijo pred žrebanjem in vplačaš izžrebane številke, v hipu obogatiš. Tako se ves srečen in zadovoljen, s pridobljenimi milijoni, ki so bili “easy take and no dirty many” , znajdeš na poti nazaj v Avstralijo in se prepustiš dvajset urnemu, počasnemu uživanju na letalu. Veš, da boš užival v letu v “first classs cabin”, ležanju na zložljivem fotelju, sproščen, komot, da boš gledal veliki tv ekran z daljincem v roki, da te bodo razvajale lepe stevardese s “slow foodom” in te zvečer, ko boš zaspal, pokrile s kvalitetno in toplo “gray blanket” odejo, ti svetovale še uporabo prekrivala za oči in ti prisrčno, s širokim nasmeškom voščile: ” Good night, sir. If I can do anythyng more for you, just call.”  Ves srečen in zadovoljen ji boš vrnil prijazen nasmešek in malo začuden z njenim zadnjim vprašanjem:  “Kaj bi lahko naredila več za tebe zvečer v postelji?” boš počasi, počasi utonil v sen in mirno zaspal. Naenkrat se ti bodo odprle sanje in doživete slike Avstralije.

V Avstraliji zares živiš v prihodnosti. Je bogata država, ena od najbogatejših na svetu, ima nešteto možnosti in potenciala, naravnih resursov, zlata, diamantov, srebra, nafte…. dežela resničnih sanj. Politično-varnostna stabilnost države čistega kapitalizma se dejansko vidi vsepovsod in v vsem. Tudi sam jo čutiš dobesedno na vsakem koraku in za vsakim vogalom. Od kapitala je odvisno vse in vse je njemu podrejeno. Tukaj ni planskega gospodarstva in državne lastnine. Tukaj ni patentiranega delavskega in družbenega samoupravljanja. Tukaj so zakoni privatne lastnine in trga, povpraševanja in ponudbe. Politika nima vpliva na kapital privatne lastnine in posameznika, kvečjemu obratno. To se pozna tudi na zdravstvu, ki ni zatrpano s čakalnimi vrstami, gnečami v ambulantah. Ni jeznih in slabo plačanih zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Vsi hočejo delati več in bolj, saj je večje število obiskov povezano tudi z večjim zaslužkom. Vpliv kapitala prinaša vsem, vsi so zadovoljni, bolniki in pacienti, vsi dobijo vse. Tudi z obrtjo, ki jo tam lahko odpreš za 60 AUD se zasluži super, saj že z vloženim povprečnim trudom ni možnosti, da propadeš. Veliko ljudi je na enem mestu, velik srednji sloj z denarjem in kupno močjo, je zagotovilo za dobiček in zaslužek, ki zagotavlja dobro in spokojno življenje. Vse je povezano, vse je v krogu zagotovljene sreče in napredka. Kriza se trenutno ne pozna, vsi lahko prodajajo, služijo in prosperirajo.

Počasi tako plavaš med slikami resničnega sveta in sveta sanj, prepletajo se slike prekrasnih morskih plaž, lepih deklet, razburkanega in toplega morje, mehke mivke, prijetnega šelestenja evkaliptusovih listov, koal, pa tudi puščave in gore Uluru, deževnega pragozda, kač, krokodilov, kengurujev, nakupovalnih centrov, Cityjev, steze formule 1, ki to ni, veličastnega Sydneya, opere, Harbour Bridgea, “double penny” četrti, Kangaroo Island-a brez kengurujev, morskih levov in njihovih mladičev, ki jokajo in umirajo, zaman čakajoč na starše, krasne Adelaide, zaljubljenega para, ki se poljublja in objema, prizorišča Avstralien open-a……

Vsega se spominjaš nekako z nostalgijo in spomniš se tudi Andreje “psihoterapevtke”, ki ti je rekla : ” Ja Avstralija je moja ljubezen. Osem tednov bom tukaj in še nimam dovolj…”!!! Ob teh sanjah in slikah iz Avstralije dobiš naenkrat občutek topline in zadovoljstva. Po celem telesu te preplavi nekakšna sreča in zazdi se ti, da plavaš v topli vodi lagune koralnega grebena pri Cairnsu. Nekako še ves v mislih in prijetnih občutkih, naenkrat začutiš čudno nelagodno tiščanje, začutiš dotik na levi rami in zaslišiš prijazen in monoton glas stevardese: “Sir, we will landing soon. Please, fasten your seatbelt”. Prebudiš se, pogledaš okrog sebe in se zaveš, da si celo pot prespal. Doživljal si svoje sanje.

Nobeden te ni zbujal za zajtrk, kosilo in večerjo, vidiš, da si obkrožen s številnimi potniki, ki se ravno tako prebujajo, pretegujejo in pritrjujejo varnostni pas. Lačen si. Nekaj bi pojedel in spil, vendar je prepozno. Postrežbe ni več. Zaveš se, da ne sediš v kabni “first class”,  ampak v “economy class”, stisnjen med ostale potnike. Ni tiste lepe stevardese, ki bi ti ponudila nekaj več. Zaveš se, da nisi več v prihodnosti, letiš nazaj, vračaš se v preteklost. Vračaš se domov. Vračaš se z enega čudovitega potovanja, prepoln vtisov in spoznanj. Počutiš se poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen. Lepo je, da si potoval in prepotoval Avstralijo, lepo ja, da si veliko videl in doživel, lepo je tudi, da se je končalo, da si spet nazaj, da se vračaš v svoje ustaljene tirnice, domov, med prijatelje, sodelavce, poznane, svojce,……ki si jih po malem že dolgo pogrešal. Konec je, potovanje po Avstraliji se je končalo.

Prihajajo novi dogodki, nove dogodivščine, nova potovanja, prihajo nove sanje. Najprej bo tiho prišla pomlad.

ULURU

Damir je s svojo družino že obiskal Uluru, kjer se je podobno kot jaz na Islandiji  …sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti … Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota…  on čudil puščavski pokrajini in Uluruju: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Damir piše:

Uluru znan kot Ayers Rock in uradno ULURU/AYERS ROCK je velika skalnata gmota sredi rdeče puščave v predelu NORTHEN TERRITORY v centralni Avstraliji. Od naše naslednje destinacije, Alice Springsa je oddaljen 450 km ( 208 milj). Tja smo se odpravili z letalom. Na letališču v Melbourneu smo  s pritiskanjem na ponujene odgovore na velikem zaslonu uspeli oddati prtljago in si izstiskati letalske vozovnice. Nenavadno, vendar samoumevno, na vseh domačih letih je “self service check-in” edina opcija. Nato smo se po tekočih stopnicah odpravili do našega izhoda številka 50. Spotoma smo popili dobro in v Avstraliji z obveznim cimetom začinjeno kavico. Po približno uri in pol čakanja, smo se vkrcali na letalo. Iz Melbourna smo poleteli z letalsko družbo Jetstar in po prijetnem letu pristali v Ayers Rocku/ Uluruju. Po pristanku smo morali premakniti ure nazaj za 1,5 ure, kar samo po sebi govori , kako je Avstralija velika in kako se z lahkoto z letali sprehajamo med poldnevniki.

Pristali smo v deževnem vremenu na približno 40 stopinj Celzija, zato dež ni bil niti malo osvežujoč, nasprotno, dež je bil vroč kot da bi stal pod vročo prho. Še dobro, da je to področje s suho puščavsko klimo, ker je bilo za nekaj stopinj nižjo, vendar soparno vročino v Melbournu, težje prenašati. Uluru je uvrščen na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine. Že ob spuščanju letala je pilot opozoril na čudovit pogled na to 400.000.000 let staro znamenitost. Takrat smo vsi potniki samoumevno pogledali na levo stran letala in skozi majhno letalsko okno zagledali rdečo gmoto, ki se je v fascinantni lepoti dvigovala od nikoder. “Uoooo…..!!!!” se nam je spontano izvilo iz prsi.

Naš postanek v Uluru/Ayers Rocku je šele začetna postaja na naši poti do Alice Springsa. Dvodnevni postanek smo izkoristili za ogled Uluruja v sončnem zahodu, kamor smo se odpravili s kamelami.

Za dokaj neudobno ježo na kameli smo bili bogato nagrajeni. Kot iz pravljice se je naenkrat pojavila vsemogočna fascinantna rdeča gmota, ki se dviguje 358 m visoko v nebo. Podobno kot mora biti na Marsu, je tudi tukaj prav vse rdeče. Kombinacija zelenih krošenj z bujnimi zelenimi listi in nizka čopasta trava daje prav posebno barvitost tej puščavski pokrajini. Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.

Stavbe, ki jih lokalne oblasti gradijo za muzeje, trgovine, prodajalne se prav tako zlijejo z naravo. Po aboridžinskih pravilih so zvite, okrogle in podolgovate. Ni točno jasno ali so se zaradi poznavanja feng-shui zakonitosti tako prilagajali obstoječi naravi ali je mogoče to sam izvor feng- shuija.

Uluru je sveto mesto Aboridžinov, njihovo zavetišče in bivališče. Na stenah so izražali svoj navdih, pisali sporočila in slikali z barvami, ki so jih proizvajali iz dreves, listov, trav in zemlje. Za redčenje barv nikoli niso uporabljali vodo ( ker je ni nikoli bilo veliko ) ampak živalsko maščobo in kri. Zahodna stena Uluruja je sveta in se ne sme slikati. Če bi jo slikal, bi tvegal večno prekletstvo, denarno kazen lokalnih oblasti in zaseg foto opreme. Pri tem so zelo striktni. Z avtobusom ali najetim avtomobilom se lahko pelješ mimo in si vso barvitost stene in fascinantne erozije, ki je podobna njihovim slikam samo vtisneš v spomin in jo tako zapakirano odneseš z sabo za vedno.

Ime gore bi lahko preprosto poangležili v “luckyland” saj tukaj rastejo samo štiriperesne deteljice 🙂