Damir, ki je blog 50 odtenkov življenja obogatil s svojim doživljanjem Avstralije, je tokrat odletel v Indijo. In vlekel vzporednice med obema celinama. Iz vozlišča sveta, Dohe, je odletel na eno in drugo celino. In v New Delhiju našel sydneyjsko operno hišo. Damir piše:

Qr218, Doha, Qr 564, še tri ure in pol leta nas loči od letališča Indire Gandhi v New Delhiju v Indiji. V Dohi smo bili pred par meseci, ko smo potovali v Avstralijo. Vse me še spominja na  takratni prestop na letalo za Melbourne. Vse gre po istem postopku. Imamo uro in pol prostega časa (transfer time), ki  smo ga tudi tokrat porabili za sprehod med luksuznimi trgovinami, obdanimi s pisanim marmorjem in granitom katarskega letališča. Po ogledu razporeda leta, me je začela skrbeti vrnitev domov, čeprav se bomo vračali šele čez osem dni. Takrat bomo imeli zelo malo časa za prestop, manj kot smo ga imeli pri vračanju iz Avstralije, ko smo imeli na razpolago celih 50 minut, pa smo komaj ujeli letalo za Zagreb. Če ne bi tri kilometrsko razdaljo do gate-a, skozi katerega se nam je odpirala pot domov, pretekli, bi odletelo brez nas. Tekli smo petnajst minut, razporejeni  na dvestometrsko razdaljo, da se ne bi izgubili. Prvi, ki  je pritekel do gate-a, je prepričal osebje, da so počakali na ostala dva. Čez osem dni bomo imeli pri vrnitvi iz Indije samo 30 minut. Kako bo takrat? Bomo zamudili ali nas bodo počakali, ker smo dokaj velika skupina šestindvajsetih? Lets wait, for reasonable suprise.

Pravijo, da je New Delhi 22 milijonsko mesto, čeprav pravih podatkov o resničnem številu prebivalcev nimajo. Kot v vseh deželah tretjega sveta, je tudi tukaj povprečna gostota prebivalstva skoraj “2 prebivalca na cm2 ” površine :-). Dobesedno nimajo kje stati, bivati in živeti. Indija je država z 1,3 milijarde prebivalcev, je na drugem mestu po velikosti v svetu, takoj za Kitajsko. Po površini je na sedmem mestu. Drenjanje je nepopisno. Vsak kotiček zemlje, tal, pokopališč, kanalizacije, mostov, ulic, avtomobilov……., dobesedno vse je zasedeno. Tam ni zapuščenih hiš in avtomobilov, vse je okupirano, čeprav ne služi svojemu prvotnemu namenu. Glede na njihov način življenja in bivanja so bili prav gotovo inspiracija za film Dead man walking. Ljudsko življenje ne pomeni nič. Vsak zaposleni ima svojega asistenta, ta pa spet svojega in tako naprej v nedogled. Kot vijačnica genoma, kot genom in DNA in genom in RNA. Birokracija je tukaj doživela svoj preporod, katarzo in absurd. Smešna, nesmiselna in tragikomična. Postala je sama sebi namen. Našla je svoj zlati trikotnik in postala je kot Gilgameš in Mahabharata, postala je neskončna veriga vseh verig, postala je velika burleska. Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, je za njih diletant.

Stavbe in templji novega dela Delhija so sistemsko planirani, ogromni in arhitektonsko dovršeni, z elementi spiritualnega neskončnega kroga, ki se začne z rojstvom, živi z življenjem na zemlji in se ne konča s smrtjo, ampak s ponovno vrnitvijo na zemljo z reinkarnacijo, lahko tudi v drugačni in ne zmeraj ljudski podobi, mogoče kot pes, lev, mačka, slon, mogoče tudi kot dihur.
V Delhiju osupne znameniti Lotosov tempelj, simbol plodnosti, ljubezni in ženske neskončne lepote. Ko sem ga zagledal, mi je takoj postalo jasno, kako daljnosežne posledice je imela pomarančna ideja danskega arhitekta Utzona, na osnovi na tla padlih olupkov. Ne samo, da je nastala sydneyjska svetovna atrakcija The Opera House, iranski arhitekt, ki živi v Kanadi, Fariborz Sahba, je moral dobiti ob pogledu na opero, idejo za Lotosov tempelj tukaj v Delhiju, ki nedvomno spominja nanjo.

Moral ga je videti, moral je vedeti za sydneyjsko opero. Sydneyjska opera je enaka, enako grajena, iz podobnih materialov, z enakimi okni in keramičnimi ploščicami, enakega videza, enakih razmerij samo, da imajo pomarančni olupki sydneyjske opere obliko razformiranega, že skoraj odcvetelega lotusovega cveta, delhijski tempelj pa je podoba zaprtega lotosovega cveta.