Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”
Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.
V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂
Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.
Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?
50 ODTENKOV ŽIVLJENJA 