OD KOD KONJICAM IME?

Vsa krajevna imena konjiškega okraja so slovenska, kar kaže na to, da so ga nedvomno poselili slovenski predniki. Nekateri kraji imajo ime po legi ali kakšni značilnosti okolice (Blato, Brdo), drugi označujejo določeno lastnost prebivalcev (Tepanje), Konjice pa so eden izmed tistih krajev, ki so dobili ime po živalih.

Naši predniki so konje opazovali, jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil s konji hitrejši, močnejši, skupaj z njimi je bil bitke, skupaj z njimi je živel in umiral. Beli konji naj bi bili v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. V mitologiji starih narodov je bil znamenje sončnega božanstva. Ko je konj postal stalni spremljevalec človeka in so ga začeli uporabljati kot jezdno žival, je bil prikazan kot izbranec, ki nosi vojskovodje, vladarje in razne junake. Tudi božanstva so pogosto jezdila konje, ki so imeli nadnaravne sposobnosti. Konja sta imela tudi slovenska sončna bogova Svetovit in Radogost. Imel ga je tudi sveti Jurij, prav tako kot zmaja in sulico, reči, ki so jih imeli tudi poganski bogovi. Zelo verjetno je, da so misijonarji  konjiško cerkev posvetili svetemu Juriju zato, da bi se naši predniki hitreje privadili novi veri. Beli konj je prinesel  svetega Jurija, ki je prinesel pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal zmaja, ki je predstavljal staro, preživelo. Na ta način je omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, nastale so Konjice. O tem govori tudi legenda o nastanku Konjic.

white-horses


Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.
V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. ( vzeto iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice na spletni strani z naslovom Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin na povezavi )


 

KONJIŠKI KIPAR FRANC ZAMLIK

Franc Zamlik, konjiški kipar, je bil rojen  2. oktobra 1708 v Slovenskih Konjicah. Bil je oče petih otrok, od katerih je bil sin Ignacij kaplan v Konjicah. Njegov brat Janez Jurij je bil vikar v Zrečah. Pogosto je bil poročna priča konjiškim obrtnikom, kar dokazuje, da je bil med takratnimi Konjičani ugledna in priljubljena oseba.

Verjetno je izšel iz konjiške kiparske delavnice Mihaela Pogačnika, ki je bil tudi njegov domnevni vzornik. Zamlik je bil zelo plodovit kipar, ki je zapustil mnoga svoja dela, tako v Konjicah, kot tudi v okolici. Pomembnejši sta Florijanovo in Marijino znamenje,  ki se nahajata na Starem trgu v Slovenskih Konjicah .

Florijanovo znamenje

Florijanovo znamenje je Zamlik upodobil leta 1738, zato so kipi že pošteno načeti od zoba časa. Na trgu so samo kopije kipov, originali se nahajajo v bližnji Mestni galeriji Riemer. Florijanovo znamenje stoji nad potokom z večimi imeni, ki teče sredi trga. Na osrednjem stebru, ki je tudi precej višji kot ostali štirje, je kip svetega Florijana. Najpomembnejše mesto sredi Konjic je dobil kot zavetnik pred požari, saj so Konjice v času, ko so bile hiše še lesene, do tal pogorele najmanj štirikrat.

Sveti Florijan

Svetega Florijana so mučili, ker se ni hotel odreči svojega krščanskega prepričanja. Obsodili so ga na smrt in ga 4. maja leta 304 z mlinskim kamnom okrog vratu vrgli v reko Enns, da je umrl kot mučenec. Sveti Florijan je zavetnik pred požari in poplavami. 


Na nižjih podstavkih okoli njega so kipi štirih svetnikov. Prvi je kip svetega Janeza Nepomuka, zavetnika vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo – ribičev, čolnarjev, gasilcev. Njegovi kipi ponavadi stojijo ob rekah in potokih in nemara je tudi zaradi tega dobil svoje mesto v znamenju, ki je včasih stalo ob potoku, zdaj pa stoji nad njim.

Sveti Janez Nepomuk

Janez Nepomuk je bil kot praški nadškof spovednik češke kraljice. Kralj je od Janeza zahteval, da mu potrdi ali ovrže ženino zvestobo, Janez pa ni hotel prekršiti spovedne molčečnosti, zato ni črhnil besedice. Razjarjeni kralj je dal Janeza umoriti , njegovo truplo pa s Karlovega mosta vreči v reko Vltavo. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov ter vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo. Kipi Janeza Nepomuka zato običajno stojijo ob reki ali potoku.


Drugi kip , ki stoji ob sv. Florijanu je sv. Rok, ki je kot običajno upodobljen v romarski obleki na kateri ima pripeto Jakobovo školjko kot simbol romarjev, s prstom kaže na kužno rano na nogi, ob njem pa je upodobljen pes s kruhom v gobcu. Zaradi upodobitve sv. Roka se znamenje imenuje tudi Kužno znamenje svetega Florijana.

Sveti Rok

V času romanja svetega Roka v Rim je v Italiji razsajala kuga, zato je romanje prekinil in začel streči kužnim bolnikom. Veliko jih je čudežno ozdravil. Tudi sam se je nalezel kuge in jo prebolel v zapuščeni kolibi, kamor mu je nosil hrano pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil. Stopil je za njim in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel, dokler ni ozdravel.
Sveti Rok je ponavadi upodobljen v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko pa kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in zdravi kužne bolnike.


Pri upodobitvi noge sv. Roka je vidna šibka anatomija, ki so jo očitali Zamliku kot predstavniku poljudne smeri slovenskega baročnega kiparstva.

Sveti Frančišek Ksaverij

Zavetnik misijonov, sv. Frančišek Ksaverij je bil misijonar v Aziji, pokopan je v Indiji, njegova desna roka pa v Rimu. Iz njegovega kipa sv. Frančiška Ksaverija v sestavu Florijanovega znamenja je lepo razvidna značilnost Zamlikovega kiparjenja: močno ekspresivno poudarjeni kipi, kar jim daje dokaj živahen videz. Šibka anatomija je spretno prekrita z bogatim gubanjem oblačil.

Četrti kip, ki stoji na nižjem podstavku, je kip svetega Jurija, ki mu ob nogah leži dokaj nenavaden in nič kaj strašljivi zmaj. Izgleda, da se je sulica skozi stoletja izgubila iz njegove roke.

Sveti Jurij

Svetega Jurija upodabljajo kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju, kako sede ali stoje z obveznim ščitom v eni roki, s sulico v drugi roki, prebada zmaja. Zmaj predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera, krščanstvo, premaga, njegov god 23. aprila pa pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek.


Marijino znamenje iz leta 1737 stoji v zgornjem delu trga v bližini nadžupnijske cerkve sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Tudi podobo Marije je pošteno načel zob časa.

Marijino znamenje

Zamlikovo delo je tudi glavni veliki oltar s 34 figurami in oba stranska oltarja na Brinjevi gori pri Gračiču, glavni oltar pri sv. Joštu nad Vinarjem pri Prihovi, veliki oltar in dva stranska pri sv. Jerneju v Ločah pri Poljčanah. Obsežno je bilo tudi njegovo delo v romarski cerkvi na Prihovi pri Slovenski Bistrici, kjer je leta 1743 z dodelavo razširil glavni zlati oltar in leta 175o izdelal oba stranska .

Umrl je 7. februarja 1758.

KRAJ BREZ IMENA DOBI IME

Od ust do ust se je prenašala zgodba o strašnem zmaju, ki je nekoč živel v Konjiški gori. Moja ušesa so slišala, oči prebrale, glava predelala, prsti pa zapisali v internetno večnost.

Nekoč je bila votla gora brez imena. V njej je bilo jezero in strašen zmaj. Pod goro je bil kraj, ki je bil prav tako brez imena. V tistih časih še neke potrebe po krajevnih imenih ni bilo. Ljudje še niso imeli avtomobilov in interneta, živeli so, kjer so se rodili, in ker so svoje življenje preživeli v istem kraju, niso niti vedeli, da obstajajo še drugi kraji, zato jih tudi niso poimenovali.

Ta zmaj je seveda bil hudoben, ker zmaji imajo hudobijo že prirojeno. Poleg tega se je sam samcat v votli gori s podzemnim jezerom dolgočasil in nekega dne se je domislil, da bi malo spustil gladino jezera in poplavil dolino. Vse vreščanje in kričanje, ki ga je s tem povzročil, ga je silno zabavalo, zato se je začel pogosto igrati poplave. Krajani z imeni iz kraja brez imena so bili prestrašeni in obupani, zato so sklenili povprašati graščaka, ki je sicer živel v gradu na gori in je bil na ta način zavarovan pred poplavami, kaj jim je storiti.

Graščak je bil silno zadovoljen, ker je delegacija krajanov prišla k njemu samo po nasvet in ne z željami, ali bog ne daj, zahtevami. Poleg tega je bilo dajanje nasvetov včasih njegovo najljubše opravilo. Nasvete je dajal od jutra do večera, pa še v sanjah. Nasvete je delil vsem in o vsem. Dokler ni nekoč svoji ženi graščakinji svetoval, naj odpusti vse osebje in začne sama pospravljati in kuhati. Žena graščakinja ga je samo strupeno pogledala in mu zabičala, da ima pravico dajati nasvete samo tistemu, ki ga izrecno prosi zanj, in tistemu, ki je v smrtni nevarnosti. Če ne bo tega upošteval, ga bo zapustila. In ker je graščak ljubil svojo ženo, je njeno zahtevo vestno spoštoval. Zdaj, ko so nam poznane vse okoliščine, nam je toliko bolj razumljivo, kako se je graščak prošnje krajanov razveselil. Izpolnjevala je celo oba pogoja, ki mu jih je postavila žena, zato je nasvet lahko dal brez strahu, da bi ostal brez nje. Kako bi pa to bilo videti v časih, ko so žene graščake zapuščale samo mrtve, ali po naravni smrti ali v primeru, da jo je graščak sam ubil, nobeden pa ni ostal brez nje, ker bi ga zapustila po svoji volji in to živa.

V času, ko nasvetov ni smel dajati, je prišel malo iz vaje, zato je ob obisku izvoljencev krajanov z imeni kraja brez imena mrzlično tuhtal in čakal na preblisk, kako bi krajanom pomagal iz stiske. Ker ga ni in ni bilo, je v paniki begal z očmi po sobi za avdienco in zagledal letak iz bližnje šole, ki mu ga je prinesel poštar, še preden so sploh šole, letaki in poštarji bili. Na njem je bilo natiskano: “Ustavimo nasilje. Pogovorimo se.“ Ker je pa nasilje že od nekdaj obstajalo, se je graščaku to zazdel razumen nasvet, zato je krajanom z imeni iz kraja brez imena svetoval: “Pogovorite se z zmajem. Pogodite se z njim.” In ker so takrat graščaki svojo avtoriteto pridobili že z rojstvom, tako formalno kot tudi neformalno in so bili vsi nasveti graščakov eno samo suho zlato, so tako tudi storili.

Zmaju je igranje s poplavami postala najbolj zabavna igrica, saj je v podzemni jami živel dokaj osamljeno življenje. Da bi se je odrekel, je postavil zelo visoko ceno. Vsako leto mu morajo pripeljati šest devic, da jih bo požrl. Krajani so se sicer spraševali, od kod njegov čuden, nikakor krajevno prilagojen okus,  spraševali so se, ali so device mogoče okusnejše od nedevic in ali ni za okus pomembna samo starost mesa, nekdo je celo omenil, da mu žena kuha samo kurje juhe, nikoli piščančje, ker pač takrat še ni vedel za Hrvate in njihov pregovor: “Stara koka, dobra supa”, da bi svojo izjavo podkrepil z njim. Kruta resnica za vse device kraja brez imena je bila, da se zmaji pač ne pogajajo, ampak postavljajo ultimate. Zato so od takrat naprej živele v stresu, krajani so bili varni pred poplavami, zmaj pa je vsako leto užival v njegovemu okusu prilagojeni pojedini lokalnega izvora. In prišlo je leto, ko je bila med izbranimi devicami, namenjenimi zmaju, tudi graščakova hčerka Marjetica. Graščak si je sicer obupano vil roke in goreče molil k njeni rešitvi, ampak v tistih časih graščakove hčere niso imele nobene protekcije. Ravno v trenutku, ko je procesija s šestimi devicami že krenila proti zmajevi votlini, pa je od nikoder prijahal na belem konju lep, močan in pravičen Sveti Jurij, ki ni pristajal na takšne in drugačne ultimate, posebej ne na zmajeve, ubil je zmaja in rešil Marjetico. Mogoče pa so le imele že takrat graščakove hčere malo protekcije.

Krajani z imeni iz kraja brez imena so ugotovili, da jim je beli konj, ki je na svojem hrbtu prinesel njihovega rešitelja, zagotovil obstoj, zato so kraj po njem poimenovali Konjice, votlo goro imenovali Konjiško goro, njegovo podobo pa zarisali v grb z zeleno travo in modrim nebom.

Zmajeva kri se še danes cedi izpod Konjiške gore. Nekateri, ki ne vedo, da so imeli zmaji prozorno kri,  jo imenujejo Zmajeva slina. Verjetno jim tudi ni znano, da so se zmaju, ki bi ga lahko imenovali Konjiški zmaj, že zdavnaj nehale cediti sline.

Fotografirala je Zlatka.