KONJIŠKI KIPAR FRANC ZAMLIK

Franc Zamlik, konjiški kipar, je bil rojen  2. oktobra 1708 v Slovenskih Konjicah. Bil je oče petih otrok, od katerih je bil sin Ignacij kaplan v Konjicah. Njegov brat Janez Jurij je bil vikar v Zrečah. Pogosto je bil poročna priča konjiškim obrtnikom, kar dokazuje, da je bil med takratnimi Konjičani ugledna in priljubljena oseba.

Verjetno je izšel iz konjiške kiparske delavnice Mihaela Pogačnika, ki je bil tudi njegov domnevni vzornik. Zamlik je bil zelo plodovit kipar, ki je zapustil mnoga svoja dela, tako v Konjicah, kot tudi v okolici. Pomembnejši sta Florijanovo in Marijino znamenje,  ki se nahajata na Starem trgu v Slovenskih Konjicah .

Florijanovo znamenje

Florijanovo znamenje je Zamlik upodobil leta 1738, zato so kipi že pošteno načeti od zoba časa. Na trgu so samo kopije kipov, originali se nahajajo v bližnji Mestni galeriji Riemer. Florijanovo znamenje stoji nad potokom z večimi imeni, ki teče sredi trga. Na osrednjem stebru, ki je tudi precej višji kot ostali štirje, je kip svetega Florijana. Najpomembnejše mesto sredi Konjic je dobil kot zavetnik pred požari, saj so Konjice v času, ko so bile hiše še lesene, do tal pogorele najmanj štirikrat.

Sveti Florijan

Svetega Florijana so mučili, ker se ni hotel odreči svojega krščanskega prepričanja. Obsodili so ga na smrt in ga 4. maja leta 304 z mlinskim kamnom okrog vratu vrgli v reko Enns, da je umrl kot mučenec. Sveti Florijan je zavetnik pred požari in poplavami. 


Na nižjih podstavkih okoli njega so kipi štirih svetnikov. Prvi je kip svetega Janeza Nepomuka, zavetnika vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo – ribičev, čolnarjev, gasilcev. Njegovi kipi ponavadi stojijo ob rekah in potokih in nemara je tudi zaradi tega dobil svoje mesto v znamenju, ki je včasih stalo ob potoku, zdaj pa stoji nad njim.

Sveti Janez Nepomuk

Janez Nepomuk je bil kot praški nadškof spovednik češke kraljice. Kralj je od Janeza zahteval, da mu potrdi ali ovrže ženino zvestobo, Janez pa ni hotel prekršiti spovedne molčečnosti, zato ni črhnil besedice. Razjarjeni kralj je dal Janeza umoriti , njegovo truplo pa s Karlovega mosta vreči v reko Vltavo. Zaradi mučeniške smrti je Janez Nepomuk postal svetnik in zavetnik duhovnikov ter vseh ljudi, ki so imeli tedaj opravka z vodo. Kipi Janeza Nepomuka zato običajno stojijo ob reki ali potoku.


Drugi kip , ki stoji ob sv. Florijanu je sv. Rok, ki je kot običajno upodobljen v romarski obleki na kateri ima pripeto Jakobovo školjko kot simbol romarjev, s prstom kaže na kužno rano na nogi, ob njem pa je upodobljen pes s kruhom v gobcu. Zaradi upodobitve sv. Roka se znamenje imenuje tudi Kužno znamenje svetega Florijana.

Sveti Rok

V času romanja svetega Roka v Rim je v Italiji razsajala kuga, zato je romanje prekinil in začel streči kužnim bolnikom. Veliko jih je čudežno ozdravil. Tudi sam se je nalezel kuge in jo prebolel v zapuščeni kolibi, kamor mu je nosil hrano pes iz sosednjega gradu. Graščak je opazil, kako je vzel pes z mize kruh in izginil. Stopil je za njim in našel Roka v razpadli koči v velikem trpljenju in zapuščenosti. Vzel ga je k sebi in zanj skrbel, dokler ni ozdravel.
Sveti Rok je ponavadi upodobljen v romarski obleki, z romarsko palico in bučo, z roko pa kaže na kužno bulo na stegnu. Zraven sebe ima psa s kruhom v gobcu. Upodabljajo ga tudi z angelom, ki nosi posodo z zdravili in zdravi kužne bolnike.


Pri upodobitvi noge sv. Roka je vidna šibka anatomija, ki so jo očitali Zamliku kot predstavniku poljudne smeri slovenskega baročnega kiparstva.

Sveti Frančišek Ksaverij

Zavetnik misijonov, sv. Frančišek Ksaverij je bil misijonar v Aziji, pokopan je v Indiji, njegova desna roka pa v Rimu. Iz njegovega kipa sv. Frančiška Ksaverija v sestavu Florijanovega znamenja je lepo razvidna značilnost Zamlikovega kiparjenja: močno ekspresivno poudarjeni kipi, kar jim daje dokaj živahen videz. Šibka anatomija je spretno prekrita z bogatim gubanjem oblačil.

Četrti kip, ki stoji na nižjem podstavku, je kip svetega Jurija, ki mu ob nogah leži dokaj nenavaden in nič kaj strašljivi zmaj. Izgleda, da se je sulica skozi stoletja izgubila iz njegove roke.

Sveti Jurij

Svetega Jurija upodabljajo kot močnega, mladega moža v viteški opravi na belem konju, kako sede ali stoje z obveznim ščitom v eni roki, s sulico v drugi roki, prebada zmaja. Zmaj predstavlja staroversko, predkrščansko verovanje, ki ga nova vera, krščanstvo, premaga, njegov god 23. aprila pa pomeni vrnitev pomladi, vstajenje in napredek.


Marijino znamenje iz leta 1737 stoji v zgornjem delu trga v bližini nadžupnijske cerkve sv. Jurija v Slovenskih Konjicah. Tudi podobo Marije je pošteno načel zob časa.

Marijino znamenje

Zamlikovo delo je tudi glavni veliki oltar s 34 figurami in oba stranska oltarja na Brinjevi gori pri Gračiču, glavni oltar pri sv. Joštu nad Vinarjem pri Prihovi, veliki oltar in dva stranska pri sv. Jerneju v Ločah pri Poljčanah. Obsežno je bilo tudi njegovo delo v romarski cerkvi na Prihovi pri Slovenski Bistrici, kjer je leta 1743 z dodelavo razširil glavni zlati oltar in leta 175o izdelal oba stranska .

Umrl je 7. februarja 1758.

KATEDRALA SV. VIDA

Že kar nekaj let nisem bila v Pragi, zato mi na kraj pameti ni padlo, da so nepregledne množice o katerih sem brala, da se dandanes zgrinjajo na Hradčane dejansko nepregledne množice. Praška katedrala je bila v soboto zjutraj ovita z množico čakajočih, ki so po moji oceni več kot dve uri čakali v nepregledni množici, da so se pomaknili do vhoda in se je v notranjosti našel prostor na mestu, ki so ga izpraznili izstopajoči. Če bi bila praška katedrala zame samo ena izmed velikih gotskih katedral, bi od ogleda notranjosti enostavno odstopila. Ker pa mi ta katedrala pomeni bistveno več, sem ob pogledu na po polžje premikajočo množico, začela kovati načrt, kako in kdaj čim hitreje priti v katedralo.

Obhodili smo množico in na skrajnem koncu katedrale zagledali na pol odprta vrata. Razumeli smo vabilo, vstopili in se hitro pomešali med množico. Na pogled je praška katedrala taka kot druge gotske katedrale. Pred oltarjem je več kot razkošna kamnita grobnica Ferdinanda I., ki je po spletu okoliščin imel zgodovinsko priložnost, da je združil Češko, Ogrsko in Avstrijo. Za oltarjem je srebrna grobnica svetnika in mučenika Janeza Nepomuka, spovednika češke kraljice, katerega je dal kralj v izbruhu norega ljubosumja ubiti, ker je odločno zavrnil, da bi prekršil spovedno molčečnost in mu izdal skrivnosti njegove žene, ki mu jih je zaupala pri spovedi. Njene skrivnosti je odnesel s seboj v Vltavo, kamor so s Karlovega mostu odvrgli njegovo truplo. Zaradi mučeniške smrti je postal svetnik, zavetnik duhovnikov saj jim je pokazal kako odgovornost prinaša zaukazana spovedna molčečnost in zavetnik vseh ljudi, ki imajo opravka z vodo. Z mislijo nanj smo postali pri njegovem sarkofagu in nadaljevali z iskanjem kapele. Sv. Andreja. Prišli smo že skoraj do izhoda, ko smo uniformiranega uslužbenca povprašali, kje se iskana kapela nahaja. Iskal jo je po mobilnem telefonu, na glas našteval imena kapel v katedrali in nam z obžalovanjem sporočil, da jo ne najde. Malo naprej sem v tleh zagledala izklesan napis, ki sem ga iskala KRALOVNA BARBORA CELJSKA 1392-1451.

DSC_0206

Barbara Celjska, nemško Barbara von Cilli, češko/slovaško Barbora Cellská, madžarsko Cillei Borbála, hči Hermana II., ki je bila s poroko s Sigismundom Luksemburškim v samem evropskem vladnem vrhu tistega časa.

Pokopali so jo s kraljevskimi častmi v katedrali v Pragi, vendar se je za njeno grobnico izgubila sled. Danes nas nanjo spomni v tla Andrejeve kapele vklesani napis nad katerim stoji sveča z izpisanim imenom Barbara Celeiensis.

DSC_0217