CERKVE NA ISLANDIJI

Thor je bil eden izmed bogov, ki so vladali Islandiji. Bil je bog navadnih ljudi, bradat in rdečelas. Vladal je s kladivom. Nekako do leta 999. Na prelomu med prvim in drugim tisočletjem pa se je na pritisk norveškega kralja moral takratni islandski vladar Þorgeir Ljósvetningagoði odločiti kateri bogovi jim bodo vladali v bodoče. Odločitev je sprejel po štiriindvajseturni meditaciji po kateri je razglasil, da bo uradna islandska vera postala krščanska. Ko se je iz zasedanja parlamenta v Þingvellirju, kjer je sprejel to odločitev, vračal domov, je v slap Godafoss odvrgel kipce bogov, ki so do takrat vladali Islandiji.

IMG_1058

Kipec Thora se obrača nekje v globočini

In tako je Thor izgubil oblast. V spomin nanj je Islandcem ostalo ime gorske verige Thórsmörk, Angležem pa ime za četrtek (thursday).
Od reformacije, nekako od leta 1550 do danes je državna islandska vera luteranska. In tako kot je vse na Islandiji drugačno, tudi islandske cerkve niso izjeme. Niso vzvišene, odtujene, bahave in razkošne. So enostavne in preproste. Več v enem. Služijo kot mesto molitve, srečevanj, druženja, smeha, veselja, radosti in življenja. V njih se poslušajo besede, še večkrat glasba. V njih se človek počuti sproščeno, domače, zadovoljno, kot enakovreden kolešček v motorju, imenovan svet.

DSC_0104

V Reykjaviku je cerkev stopničasta betonska gmota znotraj in zunaj, v notranjosti so edini okras orgle. Po islandskem pesniku se imenuje Halgrimskirkja.

DSC_0113

V Akureyriju se do cerkve povzpneš po strmem stopnišču, obsajenem z rožami. V cerkvi izpod stropa visi ladja, ki varuje vse ljudi na morju.

DSC_0957

V Stykkishólmurju je cerkev najbolj podobna Batmanu. Na oltarni sliki je Marija prekrasna mlada in ljubeča mama, presrečna s svojim dojenčkom.

DSC_0191

 

Ena izmed najmanjših cerkev je cerkev na Papey Islandu. Pod njenim podom je še dandanes zakopan neprecenljiv zaklad. Če si ga bo kdaj kdo drznil odkopati, ga bo zadelo večno prekletstvo.

503

HELGAFELL

Sveta gora je na polotoku Snaefellsnes, severno od Reykjavika in zelo blizu mesta Stykkishólmur. Kljub temu, da ima samo 73 metrov se ne imenuje hribček, ali še manjše, vzpetinica, ampak se imenuje gora. Verjetno zaradi svojega pridevnika Sveta, ker Sveti hribček se pač ne sliši. Svoj pridevnik si je zaslužila z videnjem, ki ga je tam doživela islandska lepotica Guðrún Ósvífursdóttir, ki je živela na prelomu prvega tisočletja, od leta 973 do 1060. Njena lepota, duhovitost in velikodušnost je zasenčila vse druge. V svojem dokaj dolgem življenju je bila poročena s štirimi različnimi moškimi. Njen prvi zakon se je končal z ločitvijo, drugi mož je utonil v morju, tretjega je ubil brat po mleku, v katerega je bila zaljubljena in četrti Eyjólfsson, je utonil skupaj z vsemi pomorščaki v brodolomu. V času brodoloma je Gudrun doživela privid, zaradi katerega je postala zelo religiozna. Takrat jo je nekaj prebudilo in navedlo, da je  odšla proti cerkvi na Helgafellu. Tam je zagledala svojega moža v družbi ostale posadke iz ladje. Pred cerkvijo so stali v premočenih oblekah, od katerih je kapljalo. Kasneje je izvedela, da so v času privida dejansko doživljali brodolom in se utapljali. Postala je prva nuna na Islandiji.  Do svoje smrti je živela na Helgafellu, kjer je tudi pokopana, ob vznožju Svete gore.

Z leti so Islandci ugotovili, da ima gora res čudežno moč. Če upoštevaš določena pravila, vsakemu izpolni tri želje. Za obisk Helgafella smo se pripravili že v Sloveniji saj smo tja odšli že z izoblikovanimi željami in naučenimi pravili. Pravila, ki smo jih strogo upoštevali,  so naslednja:

1. Po izpolnitev želja smo se podali čisti, z umitim obrazom.

2. Za izhodišče smo poiskali Gudrunin grob, ki je severno od cerkve in pokopališča. Nad grob smo  naredili križ z desno roko. Iz glave smo pregnali vse slabe misli, iz srca pa odstranili vso hinavščino. Potem smo bili pripravljeni na vzpon.

DSC_0348

3. Vzpenjali smo se s pogledom uprtim v tla ali naravnost, nismo smeli pogledati niti desno, niti levo, nismo se smeli ozirati nazaj ali se pogovarjati. Možgane smo zaposlili s tem, da smo besedno do popolnosti izpilili svoje tri želje. DSC_0333

4. Pot nas je pripeljala do ruševin na vrhu Svete gore. Tu je bila nekoč kapela samostana. Obrnili smo se  proti vzhodu. Pri tem nam je pomagal steber z označenimi stranmi neba,  ki se nahaja pri ruševinah.

DSC_0335

5. V mislih je vsak zase goreče in jasno izrazil svoje želje, ki so morale vsebovati samo dobro in jih nismo smeli nikomur razkriti.

Ko smo to naredili vsi,  smo se lahko začeli pogovarjati, uživati v pogledu in gledati v vse smeri, celo nazaj. Svoje smo opravili, ostalo bo opravila gora.