KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 7.DEL

Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. set_my_big_fat_greek_wedding_posterIz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex. a008c4dafb862760bb6f185a1ec58631
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃‍♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.

Miha v tajščini pomeni veliko veselja
Miha v tajščini pomeni veliko veselja

Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.

Najbolj srečna teta v vesolju
Najbolj srečna teta v vesolju

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE

Trije dogodki so vplivali na to, da se je zgodilo, kar piše v naslovu:

1. Najprej sem bila žrtev neke packarije, zato sem morala, skoraj bi rekla, da sem bila prisiljena, nekoga tožiti. Dobila sem vse, kar sem zahtevala. Zajeten kupček denarja, saj je bila tudi packarija več kot obilna.

2. Potem sem zvedela, da bom drugo leto dobila vnuka. Novice sem se razveselila, mož pa je dejstvo, da bom postala babica, izkoristil za sprožanje salv smeha, ko je kakšni zbrani moški družbi, zastavil retorično vprašanje:
“Se sprašujem, kako se bom počutil, ko bom spal pri babici?” In še preden je postavil vprašaj, so se vsi krohotali na vsa usta. Le kaj je bilo tako smešno?

3. In nazadnje sem, prav po šolsko, stopila v menopavzo. Moja družina se o problematiki ni dovolj poučila, zato se je zgodilo neizogibno. Ko sem jim zadovoljno postregla z mojo dvestopetnajsto nedeljsko Štefani pečenko, je nekdo komentiral, da ni tako lepo zapečena kot ponavadi. Padel mi je mrak na oči, zabrisala sem pečenko v koš, spakirala nahrbtnik in odšla na Camino. Da razmislim kako naprej. Nikakor nisem hotela samo peči ne dovolj lepo zapečene pečenke, peti vnuku uspavanke, spati z dedkom in čakati na pokojnino. Camino je vse skupaj povezal in izoblikoval sklep: Denar iz packarije moram uporabiti za mojo osebno rast! Kaj pa drugega! Plačala si bom doktorski študij, pisala knjige in jih izdajala, dokler kupčka ne zmanjka.

Vse do včeraj, sem bila s takšno rešitvijo zelo zadovoljna. Celo nekoliko šovinistično sem si mislila, da bi si vsak moški, ki bi bil na mojem mestu (bi doživel packarijo, postajal dedek in  vstopil v andropavzo, ki pa je nikakor ne bi priznal), omislil motor in mlajšo ljubico. Moja rešitev pa se mi je zazdela veliko bolj originalna. Bila sem celo kanček ponosna nanjo. Dokler nisem v kavarni ujela pogovora pri sosednji mizi:
“Si slišala, da je Mašina mama vpisala doktorski študij? Zgleda, da se ji je zmešalo po petdesetem.”
“Ja, mi je povedala soseda. To naše šolstvo je čisto zanič. Zdaj že vsak lahko vpiše doktorat. Ona pa je že tako ali tako od nekdaj pretirano samozavestna, pa ji je to stopilo v glavo. Pri teh letih, pa blond, pa študirat …” ni mogla nadaljevati, saj jo je dušilo od smeha.
“Kar naprej se ven meče. Že na Camino je šla, da bi bila nekaj posebnega. Ne ve, da tja tako  ali tako gredo že vsi. Kot da ne bi mogla iti po slovenski Jakobovi poti.”
“Menda je napisala knjigo, pa misli, da je to ne vem kaj. Še vsak, ki je prišel od tam, jo je.”
“Ubogi njen mož, pa tako prijeten je.”

Pri vsej zadevi mi ni bilo jasno edino to, zakaj bi bil moj mož zaradi tega ubogi. Pa bo že tako. Saj sta tako vse vedeli. O Caminu, knjigah, blondinkah. O meni. In tudi o doktorskem študiju. Jaz se moram o slednjem šele poučiti. Pomislila sem na referentko s fakultete, ki je v odgovor na neko moje vprašanje, ogorčeno zavzdihnila:
“Ne, gospa. Niste natančno prebrali navodil. Saj ste ja vpisali v doktorski študij in ne …”
“Hvala vam,” sem hitro rekla in odložila, da ne bi slišala “ … v osnovno šolo,” saj sem začutila, da so edino te besede, logično nadaljevanje stavka.
Malo strahu mi je le pognala v kosti, saj sem lep čas brskala po internetu in se prijavljala na raznorazne portale ( pa s tem ne mislim na arhitektonsko poudarjene vhode v stavbo) in neportale (pa tudi na nepoudarjene ne), na take z gesli in na tiste brez, da bi našla koledar študija. Nisem si upala poklicati po telefonu in vprašati, da ne bi dobila odgovora:
“Gospa, desno zgoraj imate velik rdeč utripajoč gumb in na njem piše koledar študija. Samo kliknite nanj. Bo šlo?” Tolažila sem se, da verjetno nisem tako omejena. Saj sem z internetom kar spretna. Ko hočem kupiti najnovejšo, srednje veliko, pastelno roza torbico, z dolgim ročajem, za na ramo in z rose gold detajli, jo najdem takoj.

Tudi z bež ženskimi čevlji, za k hlačam, z nizko peto in z veliko zlato kovinsko šnolo, nisem imela težav, čeprav sem iskala šnolo, ki v SSKJ sploh ne obstaja, v vsakdanjem življenju pa še kako. Tudi moževo geslo za PayPal sem shranila v računalnik, pa on niti ve ne, kdaj in kako. Opogumila sem se, poklicala in z olajšanjem sprejela odgovor, da koledarja še ne morem najti, ker ga dejansko še ni.
Že sem si malo opomogla od tistih neizrečenih besed o vpisu v osnovno šolo, ko me je spet dotolklo moje prirojeno petnajstminutno zamujanje. Vedno mi manjka 15 minut. Že rodila sem se 15 čez sedem zjutraj in za petnajst minut zamudila sedmo uro, konec izmene za eno ekipo in začetek za drugo. Cela ekipa, ki je bila po nočni izmeni zaspana in utrujena, je morala počakati name, preden so lahko odšli domov. Zamujam vedno in povsod, zato sem bila na tesno s časom, tudi pri odhodu v Ljubljano, na pogovor o osnutku doktorske disertacije. Hitela sem po hiši gor in dol, da ja ne bi zamudila. Po maminem nasvetu iz otroštva, ki se mi je vedno zdel dokaj praktičen, da moraš, preden greš od doma, še lulat, da  se ti ni treba ustavljati med potjo, sem se zgrozila, ko sem ugotovila, da imam bele spodnje hlače in temno moder modrc. Groza! 😮 Vedno sem nosila usklajeno perilo. Saj se ne vidi, mi nikoli ni bil izgovor. Jaz vem. In to je bilo najhujše, saj sem sama sebi največji kritik. Poleg tega grem na cesto. Upam da ne, ampak lahko sem udeležena v kakšni nesreči, odpeljejo me v bolnico, kjer ugotovijo, da nimam barvno usklajenega spodnjega perila. Če bi že preživela nesrečo brez trajnih posledic, te sramote ne bi. Tekla sem se preobleči v modre spodnje hlače😅 , pograbila torbico in odhitela k Iztoku v pisarno, da bi naprintala osnutek doktorske disertacije. Nikakor nisem pri volji, da bi na tem mestu uporabila lepo slovensko besedo natisnila, ki je obstajala, še preden so obstajali računalniški tiskalniki. Na domačem printerju je namreč zmanjkalo barve v kartuši (in s tem ne mislim na posodo za smodnik). Pisarna je bila zaklenjena, Iztoka ni bilo, jaz sem pa že izpolnila bonus, mojih 15 minut zamude, tako da sem morala na pot.
Moj mentor me je že čakal. Seveda je bilo prvo vprašanje, kje imam osnutek. Na moj odgovor, da ga nimam s seboj, mu ni preostalo drugega, kot da ga je poiskal v svojem računalniku in ga natiskal. Potem mi je hotel narekovati seznam priporočene literature. Res, da imam veliko torbic, ampak imam tudi veliko kulijev. Mentor me je nekaj časa potrpežljivo opazoval, kako ga iščem, v sicer lepi in modni torbici, za katero bi veliko raje videla, da bi bila staromodna in obrabljena, da bi le bil kuli v njej. Vendar bi prej našla tistega azijskega nekvalificiranega delavca, ki ga SSKJ razume pod kuli, kot tisti pogovorni kuli, ki bi moral biti kemični svinčnik in s katerim bi si lahko zapisala literaturo. kugelschreiber_parker_jotter_k60p-s0525071s-700
“Vam ga bom jaz posodil. Na poti domov pa le stopite v papirnico in si kupite kulije.” Kaj bi v tistem trenutku dala, da bi našla en navaden, zanikrn kuli, v tisti moji torbični zmešnjavi. No, ja. Ni nujno, da bi bil navaden. Bi bilo že v redu, če bi bil moder. Bi se ujemal z mojim kompletnim outlookom. Če bi imel srebrne dodatke, pa sploh. Prej bi mislila na to, sem se jezila sama pri sebi in da bi jeza kaj pomagala, sem na koncu dodala sočno kletvico, ki se je kar pocedila. Neslišno. In nevidno.
“Dal vam bom tudi papir.”
“Tega pa imam,” sem potegnila iz torbice pomečkan kos nakupovalnega listka, ki je bil dokaj neugledno iztrgan iz ne vem katerega bloka. Zazdelo se mi je primerneje uporabiti tistega, ki mi ga je ponujal, zato sem skesano stegnila roko in ga vzela.
“Zdaj pa rabiva še trdo podlago,” mi je ustrežljivo pomolil diplomsko delo, ki ga je imel na mizi in je imelo naslov nekaj v zvezi s Platonovo dušo. O, ti duša Platonova, sem pomislila, si bila kdaj v taki stiski kot je moja zdajle? Kaj me le še čaka?
Glede na potek dogodkov, mentorju nisem mogla niti zameriti, ko je med narekovanjem literature zastal, in v bistvu zaskrbljeno vprašal:
“Z angleščino je verjetno bolj slabo?” Vprašanje se mi je zazdelo bolj ali manj retorično, zato se nisem trudila z odgovorom. Sem pa za konec prihranila še ocvirek. Saj pravijo, da holesterol ne škoduje tako zelo, kot so nekaj časa gnali paniko. Moj brat celo pravi, da so ocvirki najbolj naravni botoks. On pa že ve. Na glas sem podvomila, da sem kanček prestara za študij, ker verjetno moji možgani nimajo več take sposobnosti pomnjenja (to sta verjetno mislili tudi dami iz kavarne). Mentor je odkimaval z glavo, da to ne bi smel biti problem. Tisto, da večji problem vidi nekje drugje, pa sem samo razbrala iz njegovega pogleda, ki ga je uprl v moje, sicer lepo urejene, blond lase. Nisem si bila edina zakaj, vendar me je objel pravi občutek olajšanja, ko sem stopila iz kabineta.
“Kak je blo na faksu?“ me je že čakal SMS od hčere, Maše, študentke medicine v tretjem letniku, ki se je veselila, da je tudi njena mami študentka. Njej se lahko potožim, saj me razume. Kako zelo, sem ugotovila, ko mi je poslala sliko rdečega stetoskopa, ki si ji ga kupila pred kratkim.

Normalne mame bi verjetno v odgovor na ogled slike rdečega stetoskopa, napisale kaj takega:
“Koliko pa je stal?” ali “ Je kvaliteten?” ali “Ponosna sem nate.” Normalne hčere pa bi odgovorile:
“Ne veliko.” ali “Najboljši.” ali “Hvala, mami.” Ampak jaz pač nisem normalna mama. In Maša ni normalna hčera. Zaskrbljeno sem ji napisala:
“Imaš tak lak za nohte?” Maša je odgovorila:
“Mami, the best komentar. Imam. Tudi jakno. 😉 ” Ja, razume me. Lahko ji napišem po resnici:
“S seboj nisem imela naprintanega osnutka, papirja in kulija 😦 “ V odgovor je takoj priletela slikaimg_3092-copy s pripisom: “Evo vidis, ti nimas niti kulija za faks js mam celo vojsko.” Poslala sem ji edini možen odgovor:10027_10165_170x260
“Prosim, bodi moja študijska tajnica. Saj imam Pradine čevlje. Hudičevka pa sem že od nekdaj. Saj to veš?”
Dobila sem zelo dvoumen odgovor:
“Hahaha 😂😂.”

Zdaj ne vem, ali tajnico imam ali ne. Pa kaj me briga, kulije in papir si bom nametala po vseh torbicah, Iztok bo pa le spal tudi pri študentki, ne samo pri babici 😜!