AVSTRALIJA, POTOVANJE V PRIHODNOST

Še zadnji Damirjev prispevek iz Avstralije, bolje rečeno s poti domov, ki jo je prespal in presanjal….

Letalo ali leteči korožnik, ki bi imelo svetlobne pospeške, bi ti vsekakor pomagalo do bogastva. Recimo: Slovenija je v primerjavi z Avstralijo v 10 urnem zamiku, se pravi, da si primerjalno v Avstraliji deset ur v prihodnosti.  Če v Avstraliji spremljaš žrebanje jackpota v Sloveniji, si jih zapišeš, se s svetlobno hitrostjo vrneš nazaj v Slovenijo pred žrebanjem in vplačaš izžrebane številke, v hipu obogatiš. Tako se ves srečen in zadovoljen, s pridobljenimi milijoni, ki so bili “easy take and no dirty many” , znajdeš na poti nazaj v Avstralijo in se prepustiš dvajset urnemu, počasnemu uživanju na letalu. Veš, da boš užival v letu v “first classs cabin”, ležanju na zložljivem fotelju, sproščen, komot, da boš gledal veliki tv ekran z daljincem v roki, da te bodo razvajale lepe stevardese s “slow foodom” in te zvečer, ko boš zaspal, pokrile s kvalitetno in toplo “gray blanket” odejo, ti svetovale še uporabo prekrivala za oči in ti prisrčno, s širokim nasmeškom voščile: ” Good night, sir. If I can do anythyng more for you, just call.”  Ves srečen in zadovoljen ji boš vrnil prijazen nasmešek in malo začuden z njenim zadnjim vprašanjem:  “Kaj bi lahko naredila več za tebe zvečer v postelji?” boš počasi, počasi utonil v sen in mirno zaspal. Naenkrat se ti bodo odprle sanje in doživete slike Avstralije.

V Avstraliji zares živiš v prihodnosti. Je bogata država, ena od najbogatejših na svetu, ima nešteto možnosti in potenciala, naravnih resursov, zlata, diamantov, srebra, nafte…. dežela resničnih sanj. Politično-varnostna stabilnost države čistega kapitalizma se dejansko vidi vsepovsod in v vsem. Tudi sam jo čutiš dobesedno na vsakem koraku in za vsakim vogalom. Od kapitala je odvisno vse in vse je njemu podrejeno. Tukaj ni planskega gospodarstva in državne lastnine. Tukaj ni patentiranega delavskega in družbenega samoupravljanja. Tukaj so zakoni privatne lastnine in trga, povpraševanja in ponudbe. Politika nima vpliva na kapital privatne lastnine in posameznika, kvečjemu obratno. To se pozna tudi na zdravstvu, ki ni zatrpano s čakalnimi vrstami, gnečami v ambulantah. Ni jeznih in slabo plačanih zdravnikov in ostalega zdravstvenega osebja. Vsi hočejo delati več in bolj, saj je večje število obiskov povezano tudi z večjim zaslužkom. Vpliv kapitala prinaša vsem, vsi so zadovoljni, bolniki in pacienti, vsi dobijo vse. Tudi z obrtjo, ki jo tam lahko odpreš za 60 AUD se zasluži super, saj že z vloženim povprečnim trudom ni možnosti, da propadeš. Veliko ljudi je na enem mestu, velik srednji sloj z denarjem in kupno močjo, je zagotovilo za dobiček in zaslužek, ki zagotavlja dobro in spokojno življenje. Vse je povezano, vse je v krogu zagotovljene sreče in napredka. Kriza se trenutno ne pozna, vsi lahko prodajajo, služijo in prosperirajo.

Počasi tako plavaš med slikami resničnega sveta in sveta sanj, prepletajo se slike prekrasnih morskih plaž, lepih deklet, razburkanega in toplega morje, mehke mivke, prijetnega šelestenja evkaliptusovih listov, koal, pa tudi puščave in gore Uluru, deževnega pragozda, kač, krokodilov, kengurujev, nakupovalnih centrov, Cityjev, steze formule 1, ki to ni, veličastnega Sydneya, opere, Harbour Bridgea, “double penny” četrti, Kangaroo Island-a brez kengurujev, morskih levov in njihovih mladičev, ki jokajo in umirajo, zaman čakajoč na starše, krasne Adelaide, zaljubljenega para, ki se poljublja in objema, prizorišča Avstralien open-a……

Vsega se spominjaš nekako z nostalgijo in spomniš se tudi Andreje “psihoterapevtke”, ki ti je rekla : ” Ja Avstralija je moja ljubezen. Osem tednov bom tukaj in še nimam dovolj…”!!! Ob teh sanjah in slikah iz Avstralije dobiš naenkrat občutek topline in zadovoljstva. Po celem telesu te preplavi nekakšna sreča in zazdi se ti, da plavaš v topli vodi lagune koralnega grebena pri Cairnsu. Nekako še ves v mislih in prijetnih občutkih, naenkrat začutiš čudno nelagodno tiščanje, začutiš dotik na levi rami in zaslišiš prijazen in monoton glas stevardese: “Sir, we will landing soon. Please, fasten your seatbelt”. Prebudiš se, pogledaš okrog sebe in se zaveš, da si celo pot prespal. Doživljal si svoje sanje.

Nobeden te ni zbujal za zajtrk, kosilo in večerjo, vidiš, da si obkrožen s številnimi potniki, ki se ravno tako prebujajo, pretegujejo in pritrjujejo varnostni pas. Lačen si. Nekaj bi pojedel in spil, vendar je prepozno. Postrežbe ni več. Zaveš se, da ne sediš v kabni “first class”,  ampak v “economy class”, stisnjen med ostale potnike. Ni tiste lepe stevardese, ki bi ti ponudila nekaj več. Zaveš se, da nisi več v prihodnosti, letiš nazaj, vračaš se v preteklost. Vračaš se domov. Vračaš se z enega čudovitega potovanja, prepoln vtisov in spoznanj. Počutiš se poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen. Lepo je, da si potoval in prepotoval Avstralijo, lepo ja, da si veliko videl in doživel, lepo je tudi, da se je končalo, da si spet nazaj, da se vračaš v svoje ustaljene tirnice, domov, med prijatelje, sodelavce, poznane, svojce,……ki si jih po malem že dolgo pogrešal. Konec je, potovanje po Avstraliji se je končalo.

Prihajajo novi dogodki, nove dogodivščine, nova potovanja, prihajo nove sanje. Najprej bo tiho prišla pomlad.

STEZA FORMULE 1, KI TO NI

Če vas pot kdaj zanese v prestolnico Združenih arabskih emiratov, si vsekakor oglejte stezo formule 1 v Abu Dhabiju. Steza je  istočasno hram slave, mavzolej in svetišče te športne panoge. Zagrizeni “verniki” formule 1 se hodijo klanjati, slaviti, veseliti in občudovati to veličastno konstrukcijsko in arhitektonsko mojstrovino, ki so jo ustvarili drago plačani, ekstravagantni arhitekti. Tukaj  spremljajo (po mojem mnenju) že vnaprej dogovorjeno zmago svojih idolov. Vstopnice drago plačajo, saj je tukaj najboljša, najprestižnejša, najglamuroznejša in najdražja varianta steze za formulo 1, ki obstaja na svetu. Za povrhu so poleg te mojstrovine zgradili še hišo prestižne znamke Ferrari, ki je v bistvu namenjena navadnim smrtnikom, radovednim turistom in slučajnim obiskovalcem. Tukaj se lahko sprehajajo, drenjajo, gledajo in tešijo svojo radovednost, kolikor želijo. Ob rdečih dirkalnikih, novejših in starejših, se slikajo, preizkušajo njihove sedeže, se jih dotikajo, jih tudi božajo…in se z njimi ( seveda proti plačilu) odpravijo na divjo vožnjo po virtualni stezi simulatorja. V tem centru za smrtnike je zaščitna rdeča barva vsepovsod,  tudi na kljukah javnih WC- jev. Čisto nasprotje temu prestižnem cirkusu je asketska dirkalna steza formule 1 v Melbournu, ki v večini dni v letu, to niti ni.

Narejena je v racionalnem duhu “Aussijev”, ki razen s stolpnicami, ne kažejo prestiža navzven, tudi v svojem zasebnem življenju ne. Osebne hiše, stanovanja, hrana, osebni avtomobili in oblačila so  jim v primerjavi z evropskimi vrednotami, relativno nepomembna zadeva. Velike in ogromne vile bogatih niso čudo arhitektonske umetnosti. Za njih ni pomembna zunanjost, ekstravaganca, razkošje v hollywoodskem in novejšem evropskem, glamuroznem stilu. Za njih je pomembna lokacija in bližina City-a, poslovnih centrov, pomembnih atraktivnih, naravnih znamenitosti in občudovanja vrednih dovršenih objektov, javnega in svetovnega značaja. Pomembna je bližina glavnih dogajanj v mestu. “Aussiji” dajo rajši ves svoj presežek (dolarje) na banke in v trezorje in se hvalijo z višino milijonov na računih in enormno vrednostjo hiš ali stanovanj, ki jih posedujejo. Ponavadi imajo te vile ali čudovite razglede, ali pač bližino pomembnih ustanov in seveda centra, čeprav za naše evropske pojme niso vredne piškavega oreha. V takšne stavbe nalagajo več kot v zlato ali delnice. Z nepremičninami trgujejo največ zato, ker cene na trgu eksponentno rastejo. Tudi povpraševanje po njih je veliko, predvsem na elitnih področjih, v glavnem zaradi imigracijskih tokov, razvoja podjetništva, pomanjkanja življenjskega prostora. Z naslovom svojega bivališča deklariraš svoj status. Poveš vse o sebi: koliko imaš pod palcem, izpoveš svoj življenski slog in pokažeš svojo uspešnost. Pri njih je pomemben slogan: dražje je, če je kupcev veliko in obratno. Vsak nalaga v nakup hiš, da bi z dvigom cen nepremičnin dosegli dvojni dobiček. Ta racionalnost in dobičkonosnost je stezo formule 1 pripeljala v Melbourn, v park Princa Alberta. Postala je steza, ki to ni.

Po stezi formule ena se vsak dan vozijo avtomobili, na njej parkirajo, celo plačujejo parkirnino. Na njej in ob njej so veslaški klubi, kolesarske steze, prostori za piknike….. Na sredini steze je jezero, na katerem so nastanjeni označeni črni labodi, divje race in pelikani, ki uživajo in plavajo po jezeru. Vsi so veseli obiskovalcev parka. Priplavajo do pomola, prosijo za hrano, pričakujejo priboljške. To jih lahko stane življenja. Vsi obiskovalci niso dobronamerni, tudi ljubitelji živali ne. Nekaj mrtvih jih dnevno plava na površju, ob betoniranem pomolu. Steza postavljena v javni park se zelo hitro spremeni v pravo dirkalno stezo, ko pride karavana formule 1 v Melbourne. Takrat jo na hitro pripravijo, zagradijo, založijo, odvijačijo betonske policaje in čez noč dobi izgled dirkalne steze. Drugače je to navadni rekracijsko-piknik center. Edina stavba, ki jo prepoznaš že od daleč, kvadratasto dolgo zastekljeno poslopje, je zgradba z boksi za ekipe in postanke med dirko formule ena. Ta stavba je sicer zaprta in nima druge funkcije. Dirka se zgodi enkrat na leto, ponavadi konec meseca marca. Takrat park zaživi, spremeni se namembnost tega piknik centra in v tistih dneh postane najbolj obiskani del Avstralije , mogoče celo sveta.

Pri organizaciji in namembnosti steze formule ena so se “Aussiji” izkazali s svojo racionalnostjo, smislom za dobiček in občutkom za zaslužek. Pri ustvarjanju tega projekta je prevladalo drugo pravilo kapitalizma: čim manjši denarni vložek in čim večji dobiček. Z relativno malo vloženega denarja v izgradnjo Princ Albert Parka, so pridobili veliki dogodek, veliki zaslužek, veliko prepoznavnost in za nekaj dni na leto Melbourne in dogajanje na stezi formule ena, ki v resnici to ni, postavili med najpomembnejše svetovne novice.