ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

MOJ VNUK NE MARA KURJIH TAC

Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.

Jaj ima zelo goste in črne lase
Moja snaha Rumyai je Tajka

Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”

Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.

Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic

Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”

Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu

Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.

Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah

Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.

KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

POROČI SE S TISTIM, BREZ KATEREGA NE MOREŠ ŽIVETI

Ne poroči se s tistim, s katerim lahko živiš, poroči se s tistim, brez katerega ne moreš živeti.

Omožila se je Mojca, oženil se je Iztok. Priči sta bili Snežana in Iztok.

Poroka ali sklenitev zakonske zveze je dejanje in svečan obred, ko ženska in moški postaneta mož in žena.

Prstana sta gotovo najbolj očiten simbol poroke. Predstavljata zavezo in brezmejno ljubezen med moškim in žensko. Krog je mednarodni simbol zakonske zveze, lahko predstavlja neskončnost ali večno ljubezen.

Posipanje mladoporočencev z rižem, ki naj bi zagotavljal polno shrambo in plodnost, je k nam prišla z Orienta. Danes se vse manj uporablja, zamenjali pa so ga konfeti, cvetni lističi in milni mehurčki. Vendar vraževerni pravijo, da riž mora biti.

Fotografirala je Zlatka.

RENATA: “VSAKA SLOVENSKA MAMA BI OMOGOČILA SINU POBEG NA VARNO”

V prejšnjem prispevku sem predstavila prvi del pogovora s svojo prijateljico iz Vinogradne ulice, Renato Gabrovec. ZAUPALA NAM je svojo študijsko in poklicno pot ter opisala svoje delo pri Rdečem križu Slovenije, območnem združenju Slovenske Konjice. Objavljam drugi del pogovora, ki ni le informativen, ampak tudi pretresljiv. Govori o njenem delu v namestitvenem centru za begunce v Celju.

Občasno delaš v namestitvenem centru za begunce v Celju. Opiši nam svoj delovni dan oziroma svoje naloge v tem centru.

Prostovoljci in zaposleni na Rdečem križu dežuramo v Celju vsakih sedem dni.
Dežurstvo v nastanitvenem centru Celje se prične s prihodom beguncev. Takrat gre v Celje ekipa štirih prostovoljcev, ki pomagajo pri sprejemanju in razvrščanju ter pri nastanitvi beguncev. V začetku smo tudi delili hrano, oblačila, pomagali pri pospravljanju postelj in čiščenju. Sedaj ta dela opravljajo javni delavci, ki so zaposleni v centru. Poleg prostovoljcev pa moramo zagotoviti prisotnost dveh članov ekipe prve pomoči za 24 ur, da lahko s svojim znanjem pomagajo bolnim in poškodovanim beguncem.
Občasno priskočimo na pomoč tudi v Gornji Radgoni. Sama v centru opravljam naloge članov ekipe prve pomoči, ko v prirejeni ambulanti sprejemamo bolne begunce. Dvajset let dela v zdravstvu me je opolnomočilo do te mere, da lahko brez strahu delam v ambulanti.

Spremljaš različna stališča o begunski krizi v medijih?

Redno. In sem zelo prizadeta nad negativnimi odzivi ljudi, ki beguncev niso videli niti od daleč. Niti slučajno ne bi bila rada v vlogi beguncev in vsak večer sem presrečna, ko se uležem v svojo toplo posteljo. Vem, da me ne bodo zbudile bombe, da ne bom dobila garij, uši ali še česa hujšega in da nihče ne bo izvajal nasilja nad mano. Neprecenljivo!

Kaj meniš o tako imenovanem sovražem govoru?

Prizadene me predvsem sovražni govor ljudi, ki jih osebno poznam že leta in leta. In ne morem verjeti, da v vseh teh letih nisem zaznala v njih ksenofobije in nesprejemanja drugačnosti, predvsem pa ne tega, da bi ozavestili stisko večine teh ljudi, ki bežijo iz vojnih območij ali pa v »boljšo prihodnost«, ki jim je bila obljubljena. Moj oče je v poznih sedemdesetih letih odšel za boljšim zaslužkom v Nemčijo, tam ostal štiri leta in nam s svojim delom omogočil, da smo si zgradili dom. Zato tudi ekonomske migrante razumem. Verjamem, da jih večina prihaja z dobrim namenom.

Ti je pri delu v centru politika pomembna? Se sprašuješ, od kod in zakaj prihajajo množice ljudi, kaj bo z njimi  in z nami v prihodnje?

Moram reči, da mi pri stiku z njimi, ko skušamo rešiti težavo, s katero so prišli v ambulanto, zmanjka časa, da bi razmišljala o tem, zakaj so tukaj, kam jih vodi pot in kaj pričakujejo. Z nikomer se o tem nisem pogovarjala, saj se sporazumevamo večinoma z neverbalno komunikacijo. Pokažejo, kje jih boli, nakažejo svoje splošno počutje; mi v ambulanti, večkrat sami ali skupaj z zdravnikom in tehniki pa nato obravnavamo njihove težave. Vrste so neskončne, časa za debate ni. Moram reči, da je pretok ljudi tako intenziven, da na politiko niti pomislimo ne.

Mogoče sem naivna, ampak res se mi smilijo. Ob sprejemu, ko izstopajo iz avtobusov, preden jih policisti popišejo, jih imam čas opazovati. Stojijo v vrsti, vsi izmučeni, otroci se stiskajo v naročja svojih staršev, jokajo, so zaspani, premraženi in naveličani. Mladi fantje, ki jih nekateri obsojajo, da se ne borijo za svojo deželo, niti prav živeti še niso začeli … Ti fantje bi lahko bili naši sinovi. Gotovo bi tudi vsaka slovenska mama/družina omogočila sinu pobeg na varno raje kot v vojno. Vojno, ki so jo zakuhali »veliki politiki« in v kateri so vojaki samo tarče.

Begunci so se znašli v nezavidljivem položaju, koliko pa so po tvoji oceni premožni?

V prvem valu prehoda beguncev v mesecu septembru nisem bila zraven. Ko pa smo se v oktobru začeli aktivno vključevati z delom v nastanitvenih centrih, pa so bili ti ljudje oblečeni skromno, predvsem obutev je bila popolnoma neprimerna za potovanje. Otročički, posebej tisti zelo majhni, so bili zaviti v enake odejice, oblečeni v tople in čiste pajace. Verjetno so to prejeli nekje na dolgi poti med Turčijo in Slovenijo.

Imajo telefone, tablice ipd., dostop do interneta. Verjetno spremljajo tudi novice o begunskih tokovih. Misliš, da so ozavestili, da njihovi vlaki potujejo v obljubljeno deželo, ki jim ne bo nudila vsega, kar od nje pričakujejo, da jih bo morda celo zavrnila?

Seveda imajo telefone, saj je bila Sirija zelo razvita država. Če bi nas vojna izgnala iz domov, bi tudi vzeli zraven telefone. Mislim pa, da begunci nimajo pojma, kaj jih čaka. Niti se ne ukvarjajo s tem, gredo slepo po »črednem nagonu« tja, v Indijo Koromandijo. Smilijo se mi predvsem zaradi tega, ker si očitno slikajo prihodnost preveč rožnato. Mislim, da jih bo mnogo odšlo nazaj razočaranih. Kaj jih pa čaka doma, pa niti pomisliti ne upam.

Sociologi trdijo, da bo s prihodom beguncev Evropa drugačna, da potrebuje novo definicijo državljanstva. Misliš, da bi se morali begunci v Evropi asimilirati, tj. se prilagoditi našemu načinu življenja in bivanja, ali nas čaka integracija, ki pomeni, da bomo morali skupaj najti nove načine sobivanja?

Ugibam lahko, saj premalo poznam želje in pričakovanja teh ljudi. Menim, da je prav, da se vsi skupaj pripravimo na začasno sobivanje. Vsekakor bodo begunci imeli ogromno dela, saj se bodo morali navaditi na novo kulturo, nov jezik in bo zanje to gotovo hud šok. Integracija v tujem okolju bo torej problem za njih in pričakujem, da se bodo prilagodili večini. Prihajajo iz vojnih območij in že to, da ne bodo več življenjsko ogroženi, jim mora biti dovolj velik izziv, da novo domovino sprejmejo in se asimilirajo. Morda so to neuresničene želje, pustimo času čas.

Je delo v zbirnem centru fizično in psihično naporno? 

Delo prostovoljcev ni toliko naporno, saj fizična dela opravljajo javni delavci. Prostovoljci skrbimo, da jih usmerjamo v begunskem centru do postelj, jedilnice, ambulante in sanitarij. Pomagamo pri vzdrževanju reda, skratka nudimo le pomoč pri nastanitvi.

Imaš izkušnjo z agresivnimi incidenti v centru?

Niti ene. Vsi begunci so bili prijazni. Če si se beguncu nasmejal in iskreno pogledal v oči, si dobil nazaj nasmeh in hvaležen pogled.

Posebna žrtev politike so dojenčki, otroci in mladostniki. Kako je zanje poskrbljeno?
Za njih poskrbijo starši, ki so zelo ljubeči in skrbni. Družine se držijo skupaj in ne pričakujejo kaj posebnega. Res pa je, da so nastanjeni le kratek čas, potem pa jih iz Celja odpeljejo v Šentilj.
Mali otroci so prestrašeni predvsem zaradi tega, ker vsi nosimo zaščitne maske. Takoj, ko masko snameš in se otročičku nasmeješ, strah izgine. So zelo simpatični s tistimi črnimi objokanimi očmi, kjer se solzice na dolgih trepalnicah svetijo kot biseri. Da se zaljubiš!

Misliš, da so jih starši pripravili na vse napore, ki jih zahteva tako dolga in mučna pot, s tem, da so jih prepričali, da bo njihova lepa prihodnost poplačala vse muke?

Mislim, da se staršem niti sanjalo ni, v kaj se podajajo.

Je delo v zbirnem centru tudi za vas, ki tam delate, travmatično?

Niti ne. Je sicer prisoten neprijeten občutek, ker se zavedamo, da nismo mogli zadovoljiti vsem potrebam beguncev, gotovo je naša ponudba storitev na zelo skromnem nivoju. Begunci so deležni zgolj suhega obroka, počitka na zložljivih posteljah z rjuhami za enkratno uporabo, možnosti obiska ambulante, kaj več pa že ne … Travmatičen je predvsem odhod teh ljudi iz centra, saj kar naenkrat oživijo iz apatičnosti in so polni energije, polni pričakovanj, ki jih vodi v novi svet. Vsakič me stisne pri srcu, ne smem pomisliti, kaj se bo dogajalo v njihovih glavah, ko bodo ugotovili, da obljubljene dežele ni …

Kako poskrbiš za svojo varnost in ohranjanje telesnega in psihičnega zdravja?

V centru smo oblečeni v delovne uniforme, rokavice, nadenemo si maske z zelo visoko zaščito. Ko pridemo domov, se je potrebno takoj sleči, oblačila oprati ločeno od ostalega perila, nujno je takojšnje tuširanje in pranje glave. Tudi sicer hodim dvakrat tedensko na aerobiko. Lahko rečem, da sem zdrava. Poskrbim tudi za to, da imam dnevno najmanj šest ur spanja in moram reči, da mi uspeva.

Kdo poleg RK, Karitasa še deluje v nastanitvenem centru v Celju?

Poleg omenjenih v NC Celje delujejo še prostovoljci in zaposleni iz Zavoda Socio, zaposleni iz Uprave RS za zaščito in reševanje, policisti in ekipa Nujne medicinske pomoči. Psihologi v Celje ne prihajajo, saj se begunci v centru ne zadržujejo dlje časa.

Kdo so prostovoljci? 

Naši prostovoljci so predvsem upokojenci, pedagoški delavci, zdravstveniki, socialni oskrbovalci, tudi socialna delavka se je javila za pomoč, iz občine Velenje so se aktivno v delo vključili zaposleni v občinski upravi, z direktorjem in županom na čelu. V naši občini kljub pozivom z naše strani tovrstnih odzivov in interesa ni bilo.

Kakšno je sodelovanje med vami, ki delate v nastanitvenem centru? Se spletajo med vami tudi prijateljske vezi?

Ker gre za prostovoljce, to pomeni, da smo vsi podobno naravnani. Ni važno, kaj je kdo, iz katere organizacije, pomembno je, da združimo moči in damo od sebe vse najboljše.

Se ti zdi, da zaradi preusmerjenosti svoje dejavnosti na begunce in migrante trpi dejavnost humanitarnih organizacij, ki je povezana s skrbjo za slovenske državljane? 

Zaradi pomoči, ki jo prejemajo begunci, nobeden od naših rednih uporabnikov ni ostal brez rednega paketa. Delo poteka po ustaljenem načinu. Ne znam si pa predstavljati, da bi se zgodila kakšna naravna nesreča. Ne vem, kdo bi zmogel še dodatne obremenitve.

Se ti zdi, da bi bilo treba zaustaviti tok beguncev preko Slovenije oziroma nasploh v Evropo?

Menim, da je EU padla na izpitu združene Evrope. Za begunce bi bilo potrebno poskrbeti na izvoru, zaustaviti nasilje v državah, kjer je vojna, da se ti ljudje, ki so bili iztrgani iz svojega okolja, čim prej vrnejo na svoje. Štiri leta se Italija sooča z begunci na Lampeduzi, pa se nihče ni zganil. Niti mi ne. In zdaj smo soočeni z begunsko krizo. Prepuščeni samim sebi, ne le mi, ampak celotna južna Evropa. Kaj bodo v Nemčiji počeli z vso to maso ljudi, mi ni jasno. Res je, da so prejeli povabilo s strani Nemčije in Švedske. Res pa je, da se verjetno nihče ni nadejal, da bo odziv tako velik. Kdo ve, kakšni so interesi velikih. Ampak jaz nisem politik, jaz sem humanitarna delavka, ki v tem trenutku po svojih močeh pomagam tem ljudem, ki so se znašli pri nas. To je moje/naše poslanstvo.

Kaj meniš o ograjah na državnih mejah?

Ograje nas omejujejo. In mi sami bomo ostali v teh ograjah, saj skoraj nihče od beguncev noče tu ostati …

Bi nam zaupala kakšno anekdoto ali iz običajnega dela v okviru RK ali iz obdobja begunske krize, ki je nate naredila še posebej močan vtis?

Anekdota – ne pride mi prav nič na misel, saj veš … v siromaštvu ni šale, je samo tragedija.
V begunskem centru sva poseben odnos spletli z nosečo begunko. Tako ona kot jaz nisva bili prav spretni v sporazumevanju v angleškem jeziku, vendar nama je uspelo v štirih urah pomiriti strah, da je z njenim še nerojenim dojenčkom vse v redu. Ob odhodu iz centra sva se objeli, ne znam povedati, kaj se je zgodilo, vendar skoraj ne mine dan, da ne bi pomislila na njo in še nerojenega otroka.

Si želiš, da bi se tvoje delo spet vrnilo v stare tirnice? 

Zaenkrat zaradi beguncev ne čutim prevelike obremenitve. Delo si organiziram tako, da redno delo ne trpi, saj so dežurstva tudi ponoči in ob vikendih. Nimam majhnih otrok in lahko brez skrbi grem od doma. Zaradi morebitne dolgotrajnejše nastanitve beguncev v Sloveniji pa se delo zame v RK ne bo spremenilo, saj bodo za nastanitev beguncev poskrbeli v centrih za tujce, ki pa niso na našem območju.

Bi želela še kaj sporočiti bralcem bloga?

Vljudno vabljeni v naše vrste, da postanete prostovoljci Rdečega križa, pa ne za pomoč v begunskih centrih, ampak za delo na terenu. Naše prostovoljke v Krajevni organizaciji Rdečega križa Slovenske Konjice in Tepanje so že starejše in izčrpane, želijo si, da bi se v delo vključile nove moči. Marinka Hasenbihel je pri Rdečem križu že več kot 40 let, Jožica Bračun in Slavica Jevšenak več kot 50 let in res si vsi skupaj želimo, da se nam pridružijo prostovoljnega dela voljni ljudje, ki bodo nadaljevali srčno tradicijo teh naših zlatih deklet!

Renati dajejo energijo in moč za naporno delo v službi tudi topli sorodstveni odnosi. Na fotografiji je skupaj s hčerko Špelo in nečakinjo Majo.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

RENATA: “OBJEMI OTROK MI NAPOLNIJO DUŠO”

Upam si trditi, da smo vse “prijateljice iz Vinogradne ulice” nekaj posebnega. V pričujočem prispevku predstavljam najmlajšo med nami, Renato Založnik v mladosti oziroma Renato Gabrovec danes. Pogovor z njo ne potrebuje uvodnika, a tudi zaključka ne.  Napišem naj le to, da v prvem delu objavljam pogovor o njenem delu na Rdečem križu, v drugem delu pa v namestitvenem centru za begunce v Celju. 

 

Prosim te, da se predstaviš. Najprej, kaj si po izobrazbi in poklicu?

S ponosom vedno povem, da sem medicinska sestra. Odločitev o poklicu je v meni dozorela že v petem razredu osnovne šole. Takrat sem se namreč aktivno vključila v krožek Rdečega križa, ki je združeval mlade, ki čutijo v sebi željo po tem, da pomagajo bolnim, osamljenim in pomoči potrebnim. Krožek je vodila učiteljica Vera Tič, ki nas je znala na pravi način usmeriti v humanitarno delo. Delo medicinske sestre sem opravljala 20 let s srcem in dušo. V zrelih letih me je želja po znanju pripeljala do tega, da sem končala še višješolski študij poslovnega sekretarja in takoj po diplomi sem se vpisala v študij organizacije in menedžmenta socialnih dejavnosti, ki sem ga zaključila leta 2013. Tako imam praktično tri poklice. Vsa pridobljena znanja lahko s pridom uporabljam pri svojem delu.

ZAUPAJ NAM svojo poklicno pot.

Leta 1984 sem zaključila pripravništvo v Zdravstvenem domu Slovenske Konjice in ostala brez zaposlitve. Ker sem bila prostovoljka Rdečega križa, me je takratna sekretarka Marta Šmalc povabila k sodelovanju, in sicer na usposabljanje za predavatelja prve pomoči. Po opravljenem izobraževanju sem pridobila licenco in izvajala predavanja prve pomoči za bodoče voznike motornih vozil in bolničarje. Tudi po tem, ko sem se zaposlila na oddelku za plastično in rekonstruktivno kirurgijo Splošne bolnišnice Celje, sem v prostem času predavala in izvajala delavnice zdravstvene vzgoje in prve pomoči na osnovnih šolah. Nato sem dobro desetletje delala v Zasebni ambulanti dr. Jožeta Hlačerja. Od leta 2004 sem zaposlena pri Rdečem križu Slovenije, v Območnem združenju Slovenske Konjice. Moram reči, da je Rdeči križ »rdeča nit« mojega življenja, ne le poklicno ampak tudi zasebno.

 

Katere so tvoje delovne naloge?

Delo sekretarke je zelo raznoliko. Vseskozi »rdečekrižarji« sledimo temeljnim načelom: humanost, nepristranost, nevtralnost, neodvisnost, prostovoljnost, enotnost in univerzalnost. Ideja za ustanovitev Rdečega križa, ki se je porodila pred skoraj 150 leti (drugo leto praznujemo 150 let delovanja), je pomagati bolnim in ranjenim v vojnah. Ni pomembno, ali je ranjen vojak iz vrst napadalcev ali iz vrst tistih, ki se branijo, za nas je pomemben človek, ki potrebuje našo pomoč. In vojne se dogajajo v naši sredini sleherni dan, v prispodobi seveda. Ljudje, ki potrkajo na naša vrata, bijejo vojno s položnicami, s preživetjem ob nizkih pokojninah, plačah … Življenje, žal, ne prizanaša in v vsakem zgodovinskem obdobju so ljudje, ki potrebujejo našo pomoč. So družine, ki se zaradi izgube službe znajdejo v hudi situaciji, grozi jim deložacija zaradi neporavnanih obveznosti, ne morejo šolati svojih otrok, skratka stisk je toliko, kolikor je prosilcev pomoči. Velikokrat je dovolj že samo pogovor v zaupnem in varnem okolju, skupno reševanje in iskanje nekih možnih rešitev, izhodov … Ja, ljudje prihajajo in bodo še prihajali k nam na pomoč v materialni in nematerialni obliki.

Moje delo je povezano tudi z organizacijo terenskih krvodajalskih akcij in izvajanjem promocije darovanja krvi. Ta program je že dobro vpeljan in veseli nas, da ima krvodajalstvo na konjiškem tako tradicijo, ki nas uvršča na prvo mesto v državi. To v praksi pomeni, da je vsak deseti prebivalec iz območja naše upravne enote krvodajalec.
Prva pomoč in organizacija tečajev in delavnic, kjer želimo prebivalcem osvežiti in približati znanje prve pomoči, je eno izmed najpomembnejših pooblastil, ki jih izvajamo vsi Rdeči križi v državi. Lahko smo zadovoljni, saj imamo visoko izobražen predavateljski kader, ki z veseljem opravi marsikatero nalogo tudi brezplačno.
Ena izmed nalog, ki jih opravljam prav za svojo dušo, pa je maskiranje na tekmovanjih ekip nujne medicinske pomoči na Rogli ali v okviru regijskih tekmovanj ekip prve pomoči in Civilne zaščite. Lepo je biti član tima, kjer se opravlja tako pomembno in premalo cenjeno delo.

 

Na katere projekte v okviru RK si še posebej ponosna?

V času, odkar sem zaposlena na RK, sledimo predvsem potrebam ljudi v lokalni skupnosti na območju vseh treh občin. Morda bi izpostavila svoj ognjeni krst, točo leta 2004. Komaj teden dni sem bila na novem delovnem mestu sekretarka, ko smo se Konjičani soočili z eno najhujših naravnih nesreč, ki je prizadela večino prebivalstva. Kar naenkrat so se ljudje znašli v situaciji, ko so bili primorani v čim krajšem času poskrbeti za popravilo streh. Nepredviden strošek, ki je za marsikoga predstavljal nerešljivo situacijo. Takratni župan Janez Jazbec me je imenoval za vodjo komisije, popisovali smo škodo in šli v množično obveščanje in pridobivanje donatorskih sredstev. Tako smo pomagali 128 prosilcem, bodisi da smo v celoti nabavili kritino, v dveh primerih pokrili strehe, ostalim pomagali z delnim financiranjem.
Projekt Nega bolnika na domu je bil izveden s pomočjo Evropskih socialnih skladov, ko smo za leto in pol zaposlili delavko na tem projektu in po vseh krajih naših treh občin izvajali tečaje nege bolnika na domu.
Projekt Drobtinica se izvaja že petnajst let in vsa ta leta sem prisotna, prva leta kot prostovoljka, zadnja leta kot zaposlena. Ogromno dela je v dnevih pred Drobtinico, vendar skupaj s sodelavkami in prostovoljci uspemo v enem dnevu zbrati res veliko sredstev. Posebej nas veseli, da Drobtinica uživa zaupanje lokalnih gospodarstvenikov. Letos se je direktor znanega podjetja odločil, da namesto daril ob svoji 50-letnici povabljenci darujejo za Drobtinico. Plemenito dejanje, ki bo nahranilo marsikaterega otroka iz naših šol.
Organizacija letovanj otrok iz socialno šibkih družin zahteva poseben pristop, saj je naša dolžnost, da otrokom zagotovimo varno okolje za čas, ko smo odgovorni za njih. Tožbe zaradi poškodb niso redkost in tudi s tem se soočamo skoraj vsako leto.
Posebej zadovoljna sem, da vsako leto uspemo na razpisu za javna dela. Naša organizacija ustvarja človeku prijazno delovno mesto dolgotrajno brezposelnim. Pri Rdečem križu imajo priložnost, da se izrazijo v delu, da razvijejo pozitivno samopodobo, saj jim je zaupano kar precej odgovornosti. Skozi delovni proces se je zvrstilo v teh letih več kot 10 posameznic, ki še vedno rade prihajajo na pomoč, če jih potrebujemo. Nekatere so se vključile v delo odborov v kraju, kjer prebivajo, prav vse pa imajo lepe spomine na delo pri nas. To je vsekakor najboljši odraz, da delamo v pozitivnem okolju.

 

Za katere projekte si prejela in v kakšni obliki posebno priznanje?

Za prav noben projekt nisem prejela nagrade. Ker sem tukaj zaposlena, sem jaz tista, ki predlagam prostovoljce za nagrade in teh je kar nekaj. Bilo je obdobje, ko sem pričakovala kakšno priznanje, zahvalo … Potem pa me je zunanja sodelavka iz šole postavila na realna tla: »… Ne pričakuj priznanj in hvale. Za svoje delo si plačana in torej zgolj opravljaš svoje delo! …«. Ja, jaz sem v službi pomoči potrebnih; včasih sem pohvaljena, včasih osovražena … Ampak tako pač je. Lahko damo in pomagamo, če imamo.
Posebno priznanje pa dobim od otrok iz OŠ V parku. Veliko sodelujemo z njimi, vsako leto jim zagotovimo brezplačno letovanje. Njihovi objemi in zahvale so tako pristni, da mi napolnijo dušo. In ko mi zmanjka energije, grem na šolo po novo dozo prisrčnosti in sem izpolnjena.

Imam vtis, da ti je humanitarno delo »pisano na kožo«, kot pravimo. Segajo korenine razvoja lastnosti, potrebnih za tovrstno delo, že iz tvojega otroštva?

Kot sem že omenila, je res, da sem bila stalno v pripravljenosti, da pomagam. Že v šoli sem se postavila v bran šibkejšim, pa naj bo to v odnosu z učitelji, ko sem jim očitala, da se je komu zgodila krivica, ali pa sem odgovornost za kakšno nepremišljeno dejanje sošolcev prevzela nase. Morda tudi zaradi tega, ker sem vedela, da bodo starši zagovarjali moje stališče. Rasla sem v ljubečem in spodbudnem družinskem okolju, ki mi kljub marsikateri napaki ni obrnilo hrbta. V spomin se mi prikrade dogodek, ko sem branila sošolko pred sošolcem, ki je izvajal verbalno nasilje nad njo. In prejela sem udarec v oko. Par dni je minilo, da sta oteklina in plavica izginili. Ampak bila sem zadovoljna. Vsaka vojna terja žrtve in pogumno sem jih prenesla.

Fotografije so iz Renatinega osebnega arhiva.

PRIJATELJICE IZ VINOGRADNE ULICE

Srečale smo se prijateljice iz Vinogradne ulice (z leve proti desni Renata Z., Leonida, Renata K., Duška in Zlatka)

Ko sem hodila v četrti razred osnovne šole, smo se preselili v Vinogradno ulico. To je bila ulica sodobnih novih hiš, za katere načrte so narisali arhitekti, so jih pa naši očetje med gradnjo hiš pomembno spreminjali in prilagajali trenutnim željam in potrebam. Tako so dodali kakšno opeko več v višino in naredili še nadstropje za potrebe svojih otrok, ko bodo le-ti odrasli. V hišah so takrat živele mlade družine. Starši so bili na vrhuncu svoje moči, uspešni, delovni in ustvarjalni. Od nas otrok se je pričakovalo, da se lepo obnašamo, imamo v šoli odlične ocene in uresničimo vse tisto, česar starši zaradi revščine in vojne, ki so jo doživeli v svojih mladostniških letih, niso mogli.

Dekleta iz Vinogradne ulice smo imele pogosto obiske (z leve proti desni: Renata Z., Vanja, Zlatka in Leonida). 

V petih hišah, ki so stale ena ob drugi in nasproti, smo živele prijateljice: med nami najstarejša Renata K., nato Duška, jaz, Leonida in njena mlajša sestrična Renata Z. (v spomin na otroštvo sem Renatama dodala začetnice rojstnih priimkov). Z Renato K. in Duško sem se spoprijateljila že pred vselitvijo. Neko popoldne smo lovile ravnotežje med hojo po betonskih temeljih hiše v gradnji. Na novo odkriti prijateljici sta mi povedali presenetljivo resnico, da bom jaz, ko bo moj enajst let starejši brat dobil otroka, postala teta. Kljub temu, da sem morala kar nekaj let počakati na ta srečen dogodek, sem bila takrat zelo ponosna, saj se mi je zdelo tako zelo odraslo biti teta. Kdaj sem se spoprijateljila z Leonido in Renato Z., se natančno ne spominjam. Zdi se mi, da Leonido poznam že od rojstva. Kar naprej mi je sledila. Nekoč je svoje ljubosumje, da smo jo imele v družbi za »tamalo«, pokazala s tem, da je vrgla kepo s kamenčkom v sredini za našim NSU »princom«, s katerim smo se odpeljali »s parcele«. Zelo rada je čebljala in nas motila pri »resnih« pogovorih, nas že skoraj »odraslih« prijateljic, Renate K., Duške in mene. Sicer pa me je vsako jutro zbudila namesto budilke, počakala, da sem se uredila, in nato sva šli skupaj v šolo. Še posebej takrat, ko sem vstala z levo nogo, sem ji rekla: “Povej mi nekaj lepega.” Njen nalezljiv smeh je pomagal, da sva v šolo vedno prišli dobre volje. Najmlajša med nami, Renata Z. se nam je pridružila redkeje. Pri otrocih se že majhne razlike v letih močno odražajo v odnosih, z leti pa starostnih razlik sploh ne opažamo več. Bila je zanimiva tudi zaradi starejšega brata, ki je pripeljal v ulico svoje prijatelje, in smo pri Renati K. v garaži igrali namizni tenis podnevi in pozno v noč. Med igro sem prvič slišala kletvico, katere pomena še dolgo nisem razvozljala, a sem jo doma pred starši takoj z veseljem ponovila. Od takrat me je mama še bolj vztrajno odvračala od družbe na ulici. Našla je tisoč in en razlog za to, da me je lahko poklicala z balkona: »Zlatka, pridi! Zlatka, zdaj pa takoj gor! Malico sem ti pripravila!« Pripravila je popoldansko malico, večerjo, malico pred spanjem, spomnila pa se je tudi na zanimiv film na televiziji ali na to, da smo dobili obisk.

Levo: Leonida, Zlatka in Renata Z. smo se učile odgovornosti tudi ob čuvanju dojenčka. Desno: Renata in Zlatka med igro z žogo.

Lepo smo se imele prijateljice iz Vinogradne ulice. Največja kazen mi je bila, da sem morala s starši na morje, saj sem bila prepričana, da bom v času odsotnosti zamudila veliko čudovitih dogodivščin. Ko smo bile mlajše, smo pogosto kartale, slikale z vodenimi barvicami, se vozile s kolesom po ulici neštetokrat gor in dol, skakale ristanc, delale snežake, čuvale sosedovega dojenčka, čebljale in se smejale tako močno, da smo morale počepniti. Nekajkrat smo se pogovarjale o vlomilcih, ki so trkali na rolete naših domov in puščali stopinje na vrtovih. Med temi dolgimi pogovori niti opazile nismo, da se je znočilo. Takrat smo prestrašene spremljale ena drugo proti svojemu domu. Ko je bila naša hiša še brez stekel v okenskih odprtinah, sva se z Leonido postavili na sredino bodoče dnevne sobe, ki nama je služila kot oder, vzeli kratko palico za mikrofon, obrnili sva se proti balkonu in ulici ter peli. Izmišljala sem si besedila s francoskim, angleškim, ruskim naglasom in Leonida je verjela, da znam toliko tujih jezikov. Ko sem dobila prvo menstruacijo, smo dobili tovornjak premoga, ki ga je bilo treba znositi v klet. Vso delo sta skupaj z mojim očetom opravili Renata K. in Duška, ne da bi me vprašali, zakaj ne pomagam. Jaz pa sem svojo skrivnost čuvala do poznega večera, ko sem jo povedala mami.

Renata K., Zlatka in Duška v najbolj “norih letih”.

Ko smo iz deklic zrastle v dekleta, smo si šepetale o svojih prvih simpatijah do fantov, fizični in socialni svet pa se nam je širil zunaj ulice. Duška in Renata K. sta počakali, da sem zaključila osnovno šolo in horalegalis zame ni več veljal. Na dan, ko sem dobila v šoli spričevalo, smo prvič odšle zvečer v kino, kamor smo kasneje pogosto zahajale. Pri Duškini mami sem opravila prvi neformalni tečaj kuhanja. Njena polnjena paprika mi je še do danes ostala kot najbolj okusna. Deležna sem bila posebnega privilegija, da mi jo je postregla brez olupa, tj. paprike. Zelenjava ni nikoli bila moja priljubljena hrana. Leonida se je odselila v Ljubljano, od koder mi je pošiljala čudovita pisma z malo teksta in veliko risb ob straneh. V času študija so me njeni starši gostoljubno sprejeli medse in sem se z njimi vozila v Ljubljano. Renata Z. si je našla svojo, mlajšo družbo. Moja srečanja z Duško in Renato K. so zaradi študija postajala redkejša, čeprav nič manj vznemirljiva. Z Duško, ki je študirala biologijo, sem skupaj ponavljala rodoslovna debla. Dobivale smo se v Renatini sobi v nadstropju njihove hiše ob sladkem čokoladnem likerju, ki ga je kuhala Duška, in je do danes ostal moja edina alkoholna pijača, katere okus je vreden požirkov.

Na srečanju prijateljic iz Vinogradne ulice je bilo zabavno.

Renata K. je dala povod za naše prvo srečanje v odraslosti ☺. Da prav nihče ne bi motil našega enkratnega dogodka, smo si rezervirale posebno sobo v gostišču Kralj. Nismo se več igrale, niti slikale niti pele, tudi o nasprotnem spolu nismo veliko govorile. Smo se pa veliko smejale. Bogate življenjske izkušnje so nas naredile zrele ženske, a še vedno smo živahne in dejavne na številnih področjih. A to je že tema za druge zgodbe.

JAZ IN JUNG SVA SE ČUDILA LEPOTAM NARAVE

»Na površje prihaja spomin, najbrž najzgodnejši v mojem življenju, in zato le kot precej nedoločen vtis: ležim v otroškem vozičku, v senci drevesa. Lep, topel poletni dan je, nebo modro. Zlati sončni žarki se igrajo skozi zelene liste. Streha vozička je odkrita. Ravnokar sem se prebudil sredi te čudovite lepote in čutim nepopisno ugodje. Vidim sonce, kako se lesketa med drevesnimi listi in cvetovi. Vse je prečudovito, barvito in veličastno,« je napisal Carl Gustav Jung, švicarski psihiater, psiholog in folozof, rojen 1875, v svoji avtobiografski knjigi Spomini, sanje, misli.

Jung je že kot otrok skoraj v vse dvomil, o vsem razmišljal in za vse iskal dokaze. Dvomil je tudi v Boga, čeprav mu je bila vera položena v zibelko, saj je bil njegov oče pastor, bili pa so pastorji tudi njegovi strici. Slišal je veliko religioznih pogovorov, teoloških razprav in pridig. Pod vplivom Jungove knjige spominov sem tudi jaz poglobila svoje dvome, med drugim tudi v zgornji opis njegovih najzgodnejših spominov. Sam Jung navaja, da se njegovi spomini začenjajo z drugim ali tretjim letom starosti, in čudno se mi zdi, da bi pri teh letih še ležal v otroškem vozičku. So to res spomini na realen dogodek ali je predstavo o njih skonstruiral v kasnejših letih iz drobcev najrazličnejših izkušenj?

Čudila sem se lepotam narave.

So mi pa njegovi »spomini iz vozička« prebudili lastne spomine na trenutke, ko sem se pri šestih letih starosti verjetno prvič zavedla čudes narave. Njeno lepoto sem sicer opažala že prej. Oboževala sem nežno roza cvetove divje vrtnice, ki je rastla ob stari polomljeni ograji blizu vrtca, ki sem ga obiskovala. Vrtec je bil v graščini, ki je zame vedno bila in je pravljična.

Obiskovala sem vrtec, ki je bil v graščini Trebnik.

Bil je osmi marec, dan žena. Takrat so naše mamice dobro vedele, da je to tudi njihov praznik, in prav nobene potrebe niso imele po svojem prazniku. V vrtcu smo zanje pripravljali lutkovno igrico. A to ni bila navadna lutkovna igrica, kakršno so nam običajno prirejale vzgojiteljice. Lutke se niso pogovarjale le med seboj, ampak so se pogovarjale z deklico, ki je stala pred njihovim odrom, oblečena v kratko krilce, pisano bluzico in bele hulahopke. Ta deklica sem bila jaz.

Mama me je oblačila v oblekice, krilca, bluzice, bele hulahopke ali nogavičke in lakaste čeveljčke.

Skrbno smo vadili predstavo. Besedilo mi ni delalo težav, saj je bila zaželena poleg okvirne zgodbe določena mera spontanosti in moj pogovor z lutkami ni smel biti povsem naučen. Po letih predavanj na fakulteti danes vem, da lahko na ta način izvedena predstava odlično uspe, le razpoložen moraš biti zanjo. Vesela sem, da je bil tisti dan moj dan in da sem za svoj nastop prejela številne pohvale. A bolj kot to mi je ostalo v spominu doživetje nenavadnosti narave.

Bil je lep sončen dan. Ura je bila verjetno malo čez poldne, po kosilu. Otroci smo ležali v vrtcu na svojih ležalnikih. Večina jih je spala, kot se je od njih tudi pričakovalo, jaz pa sem ležala na hrbtu, glavo sem rahlo obrnila proti oknu in opazovala sem oblake. Morda je bila moja nespečnost posledica rahle treme pred popoldanskim nastopom za mamice. Kot Jung bi tudi jaz danes prisegla, da sem takrat na tistem ležalniku pomislila, da so mi vzgojiteljice namenile pomembno vlogo in da jih ne smem razočarati. Prvič v življenju sem opazila, kako oblaki drvijo preko neba. Bili so svetli, veseli, razigrani. S tem, ko so se lovili pred soncem in njegovimi žarki, so na Zemljo metali sence. Te sence so plesale prav poseben ples po igralnici našega vrtca. S pogledoma sem sledila senci oblaka, prikazala se je na stropu, zdrvela po njem in padla na steno, pri tem pa rahlo oplazila malega dečka, ki je spal na trebušku na ležalniku. Izginila je in že se je prikazala nova senca, stekla po tleh in se dvignila čez obličje vzgojiteljice, ki je sklonjeno sedela na stolu pri vratih v igralnico in v otroške slikanice nekaj zapisovala. Takrat sem mislila, da vzgojiteljice v slikanice pišejo znake, s katerimi označujejo, za katero starost otrok so primerne določene slikanice, in podobno sem storila tudi sama z vsemi slikanicami, ki sem jih imela doma. Na prvo stran vsake sem s kemičnim svinčnikom narisala veliko piko, krogec, črko V ali zvezdico, da sem kasneje vedela, ali naj pravljico povem punčkam in medvedkom mlajše ali starejše starostne skupine. To “pisanje” me je tako zabavalo, da sem označila še posamezne liste slikanice.

V simbolni igri sem svoje punčke, medvedke in slončka nadzorovala pri dopoldanskem počitku. 

Slikanice sem označila in določila, kateri starostni skupini mojih varovancev, tj. punčk in medvedkov so namenjene. Včasih je bila odločitev težka. 🙂

Še danes verjamem, da mi beli oblački na nebu, ki v hitrem tempu plešejo svoj ples s sencami, prinašajo srečo in napovedujejo uspeh. ☺