KONJIŠKI ŽUPNIK BOŠTJAN GLAVINIĆ DE GLAMOČ

Rodbina Glavinić je izvirala iz Glamoča v Bosni, kjer  so imeli znatno premoženje z dednim gradom. Pripadali so nižjemu domačemu plemstvu. Med turškimi vpadi so pribežali v Istro in se naselili  v Pičan, ki je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije s škofijsko palačo in katedralo. Tam je bil okoli leta 1630 rojen Boštjan Glavinić.

Screen Shot 2018-01-28 at 09.17.59
Pičan je danes nepomemben kraj, nekoč pa je bil sedež škofije

O njegovem šolanju ni veliko znanega, verjetno je potekalo na Trsatu pri Reki, ki je bil v tistem času center glagoljaštva, najstarejše slovanske pisave. V Gradcu, na Dunaju in v Trnavi je študiral teologijo in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1660.

 

Grb škofa Boštjana Glavinić de Glamoć

Takrat so Dunaju grozili Turki, pripravljali so se na odločilni spopad in iskali pomoč od drugod. Cesar Leopold I. Habsburški je sklenil poslati posebno odposlanstvo v Moskvo, da bi se z Rusijo dogovorili za zavezništvo. V odpravi je bil tolmač za ruski jezik Boštjan Glavinić. Ruščine takrat še ni obvladal, sorodnost materinščine in poznavanje glagolice sta mu bila v pomoč, poleg tega je znal latinščino in italijanščino, ruščino in nemščino pa se je moral naučiti sproti. Februarja 1661 je delegacija iz Dunaja krenila na pot proti Moskvi, s katere se je vrnila septembra 1662. Glavinić je cesarju pisno poročal o poti.


Prebivalci Rusije so zelo zdržljivi in odporni, bolj kot vsak drug narod. Če jim primanjkuje hrane, lahko zdržijo samo pri kruhu, soli in vodi. Kadar so na potu, se zadovoljijo z vrečico moke. Ko pridejo do vode, nasujejo vanjo moke in dodajo soli ter si pripravijo brez kuhanja jed, s katero si utešijo glad, nato so spet čili in veseli ter začnejo prepevati in igrati. Tudi zaradi te skromnosti vsega svojega ljudstva se lahko car ponaša kot eden od najmogočnejših vladarjev Evrope.


Po vrnitvi na Dunaj, so ga tam zadržali kot ruskega tolmača, ker se je v poldrugem letu v Rusiji naučil ruščine. Dodelili so mu mesto dvornega kaplana in tam je ostal šest let. Delo kaplana ni bilo cenjeno, saj je perica dobivala letno 820 forintov plače, dvorni kaplan pa samo 200. Leta 1669 se je preselil v Konjice, ker je zaprosil in dobil izpraznjeno mesto župnika. Še sedem let je bil istočasno dvorni kaplan in uradni tolmač za ruski jezik na Dunaju. Če so ga potrebovali na dvoru kot tolmača, so ga poklicali iz Konjic.

Img_00002046.gif
Boštjan Glavinić de Glamoč

Boštjan Glavinič je v Konjicah preživel dvajset lepih in uspešnih let. Za materialna sredstva se mu ni bilo potrebno boriti, saj je imel veliko posestvo in osemdeset podložnih kmetij. V nadžupnijski cerkvi je postavil glavni oltar in verjetno tudi rožnovensko kapelo.

V času njegovega župnikovanja se je odvijala proticesarska zarota, v kateri je sodeloval tudi grof Ivan Erazem Tattenbach. K njegovemu obglavljenju je pripomogel tudi župnik sam. Tattenbachov najljubši sluga, Baltazar Riebel, ni znal brati in povrh vsega ni znal latinsko, zato se je potem, ko je našel v gospodarjevi obleki zarotniško pogodbo, ki je bila pisana v latinščini, z njo obrnil na župnika, ki je bil vsega nekaj minut oddaljen od gradu. Župnik je pogodbo prebral in takoj ugotovil za kaj gre. Poskrbel je, da se je pogodba znašla v dvorni pisarni na Dunaju.

Po skoraj dvajsetih letih župnikovanja v Konjicah je Glavinića papež v letu 1690 potrdil za senjskega škofa. Glavinić se je kot škof moral boriti z velikimi materialnimi težavami in pri tem se mu je gotovo večkrat stožilo po donosni konjiški župniji. Leta 1697 se je od tam odpravil na Dunaj, vendar je na poti zbolel. Bolan se je ustavil v župnišču v Konjicah, kjer je 2. decembra napisal oporoko, 5.decembra 1697 pa umrl. Pokopan je v cerkvi svetega Jurija. Njegov nagrobnik je vzidan poleg osrednjega oltarja v rožnovenski kapeli.

DVOREC TREBNIK

Trebnik naj bi dobil ime po iztrebljenem oz. izkrčenem gozdu, ki se je raztezal na posestvu, preden so postavili dvorec. Prvič je bil omenjen leta 1308 kot “Trebnikke”.  Njegovi prvi lastniki so bili Trebniški, ki so bili kasneje pobaronjeni, ob pojavu protestantizma pa so prešli v novo vero.  Grb trebniških gospodov je predstavljal vzpenjajočega se risa.

64756461_trebnik

Leta 1621 je iz rok Trebniških prešel v roke Tattenbachov in od takrat naprej so bili lastniki konjiškega gradu in Trebnika isti. Tattenbachi so ga posedovali vse do obglavljenja Ivana Erazma, po njegovi razlastitvi pa je bil med letoma 1670 in 1685  dvorec v cesarskih rokah. Leta 1692 so ga v last dobili Žički kartuzijani. Iz tega obdobja je ohranjen inventarni zapisnik:

KONICA MINOLTA DIGITAL CAMERA


Zapisnik iz leta 1699 omenja petnajst opremljenih prostorov, med katerimi je bila zelo bogato opremljena soba v zgornjem nadstropju. Imela je dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov, trinajst portretov, predvsem članov avstrijske hiše, ter pet intarzij, med katerimi je bila tudi podoba mesta Gradec. Ena od sob je bila opremljena s portreti družine Tattenbach, zato se je imenovala soba Tattenbachov. V pritličju je bila bogato opremljena priorjeva soba, v kateri je bilo dvanajst z rdečim usnjem prevlečenih stolov,trije gobelini in osem slik. Poleg tega je bilo v dvorcu nad šestdeset podob,od tega nekatere z motivi iz antične mitologije. Od ostale opreme inventar omenja še srebrnino, cinasto posodo (težko 238 funtov), bakreno posodo in več jedilnih servisov, med katerimi so nekateri imeli tudi slonokoščene držaje. V dvorcu je bila tudi druga oprema – lovska, poljedelska, vrtnarska idr.Trebniški dvor je imel tudi svojo kapelo, v kateri se je opravljala služba božja, saj inventar v kapeli omenja srebrn in pozlačen kelih s pateno, dva srebrna mašna vrčka, štiri mašne plašče in drugo potrebno opremo. V trebniški pristavi in deloma na konjiškem gradu so kartuzijani shranjevali tudi živež. Inventar izleta 1699 omenja 537 korcev ali 21.136 litrov žita in sočivlja. V kleteh je bilo 1019 veder vina. V shrambi trebniškega dvorca je bilo 307 funtov ali 172 kilogramov masti, slanine in voska. V hlevih je bilo 81 glav goveje živine in 87 ovac. 40 volov za vprego pa so kartuzijani imeli v reji pri svojih podložnikih.


Po jožefinskih reformah je upravo nad stavbo prevzel verski sklad, ki je stavbo upravljal do leta 1828. trebnik3Zadnji posestniki graščine so bili knezi Windischgrätzi,  ki so ji vtisnili pomemben pečat, saj mnogi Konjičani dvorec Trebnik imenujejo kar graščina Windischgrätz. Windischgrätzsi so v dvorcu Trebnik živeli le občasno, služil jim je bolj kot letna rezidenca. Ogromno pozornosti so posvečali okolici, predvsem urejanju vrtov. Imeli so urejeno vrtnarijo in svojega vrtnarja.
Po vojni je dvorec prišel v last Občine Slovenske Konjice, ki je dvorske prostore namenjala različnim dejavnostim, kot so kino, kavarna, otroški vrtec in druge. Leta 1997 se je dvorec nahajal v dokaj revnem in zapuščenem stanju.

http://www.burger.si/DOGODKI/Preteklost/Trebnik/01_DvorecTrebnik.html

01_DvorecTrebnik
Od takrat je dvorec Trebnik precej spremenil svojo podobo. Danes si v sklopu vodenega ogleda lahko ogledate celotno posestvo dvorca, zeliščni vrt, zeliščno galerijo, grajski park, razstavne zbirke in predstavitveni film.  Istočasno se lahko  seznanite z vsemi podrobnostmi, koristmi in zdravilnimi učinki posameznih zelišč.

Najnovejša pridobitev pa je razpršeni hotel, ki v delu obnovljenega dvorca Trebnik ponuja šest dvoposteljnih sob.0584989001471436457

RODBINA WINDISCHGRÄTZ IN KONJICE

Grb rodbine Windischgrätz

Rodbina Windischgrätz je ime dobila po Slovenj Gradcu  (Windischgrätz je nemško ime za Slovenj Gradec). Na današnjem slovenskem ozemlju so imeli v lasti obsežna posestva in gradove, saj so z jugoslovansko agrarno reformo izgubili skoraj 8000 hektarjev. V Konjicah so imeli v lasti grad Konjice, dvorec Trebnik in Žičko kartuzijo.

Knez Hugo Weriand Windischgrätz in njegova žena Christiane Marie, rojena von Auersperg, ena izmed treh najpremožnejših dedinj v Avstro-Ogrski, sta zasnovala eno najpomembnejših plemiških rodbin 19. in 20. stoletja na naših tleh. Imela sta enajst otrok.

Knez Otto Weriand Hugo Windischgrätz z ženo nadvojvodinjo Elizabeto Marijo Avstrijsko

Kneginja je bila na konjiškem na splošno znana po svoji dobroti. Čeprav je zime skupaj s soprogom preživljala na Dunaju, je poskrbela, da je vsak da 50 konjiških šolarjev dobilo juho in kruh za malico, za božič pa je obdarila revne konjiške otroke z oblekami in sladkarijami.


Christiane je Konjičanom ostala v lepem spominu, opisuje zgodovinarka Aleksandra Boldin v članku iz časopisa Delo: »Tu je živela po smrti moža leta 1920. Bila je umetnica, ukvarjala se je s slikarstvom, bila je zelo razgledana. In priljubljena med domačini. Windischgrätzi so veliko dali na dobrodelnost in so ob božiču in drugih praznikih vedno obdarovali revne konjiške otroke, jim kupovali šolske potrebščine. Bila je res velika ženska po svojih dejanjih, ne samo po plemiškem stanu.«


Christiane je po moževi smrti v letu 1920, živela  v dvorcu Trebnik. Naslednje leto, v marcu 1921, je vdova postala tudi druga pomembna in slavna Konjičanka, ki je slovela po svoji človekoljubnosti in dobrodelnosti. To je bila Adelma Vay de Vaya, ki je živela v dvorcu na drugem koncu Konjic, v Baronvaju. Dve slavni in bogati ženski, dve vdovi, ena z enajstimi otroki in druga brez, sta istočasno živeli vsaka v svojem dvorcu v Konjicah.

Dvorec Trebnik

Knez Hugo Weriand Alfred je imel sestro Marijo, ki je zaslovela po arheoloških izkopavanjih med leti 1904-1915 v Sloveniji. Najdbe je hranila na Bogenšperku, njena zbirka neprecenljive kulturnozgodovinske vrednosti pa se na osnovi dražbe, ki je bila v letu 1934 v ZDA, danes nahaja predvsem v Peabody Museum v Cambridgeu in v Ashmolean Museum v Oxfordu.


Christianina vnukinja Lotti Henley, ki se je na dvorcu Trebnik rodila in tam tudi odraščala, ga je kakšno leto nazaj ponovno obiskala. Zdel se ji je malo drugačen, saj se ga je spominjala manjšega. V šali je pripomnila, da je mogoče zrasel. Svoj tukajšnji dom je kot najstnica zapustila med drugo svetovno vojno. V letu 1943  jo je mama poslala kot negovalko na severno italijansko fronto, kjer je izkusila vse grozote vojne, tudi hudo lakoto. Pravi, da tega ne privošči nikomur več, zato je zasnovala projekt s katerim zdaj, pri njenih 92-tih letih, v Londonu nahranijo tudi 1000 brezdomcev na en večer. Z njim je pošteno prekosila babico pri številu nahranjenih lačnih ust.

Lotti Henley, rojena kot princesa Windischgrätz

Družina je med vojno pomagala partizanom in skrivala nekatere izmed njih pred gestapom. Kljub temu so Christianinega sina in zeta ubili partizani. Sina niso nikoli našli, zet pa je bil vse do leta 1991 pokopan na pokopališču v Slovenskih Konjicah zgolj z napisom »pax« (latinsko mir).


Vodja rodbine Hugo Vincenc Windischgrätz je takoj po koncu vojne v Trstu navezal stike s tamkajšnjimi predstavniki nove slovenske revolucionarne oblasti in se pri njih pozanimal o možnosti vrnitve. Svetovali so mu, naj gre zadeve uredit v Ljubljano, kamor je res poslal svojega brata, a se ta iz Ljubljane ni nikoli več vrnil. Kmalu zatem je izvedel, da so vsi člani rodbine uvrščeni na tako imenovano črno listo in da so jim vrata v Slovenijo in Jugoslavijo zaprta.


 

KONJICE IN ŽELEZNICA

Leta 1846 je po novi železniški progi od Gradca do Celja , ki je potekala 15 kilometrov stran od Konjic, zapeljal prvi vlak. S tistim dnem se je v Konjicah začelo nazadovanje obrti in izumiranje furmanov, ki jih je bilo na Konjiškem precej . Kako globoko rano je to vsekalo Konjicam govori članek iz časopisa  „DOM IN SVET’ iz leta 1892:

IVAN MINATTI IN KONJICE

Ivan Minatti se je 22. marca 1924 rodil v Konjicah. Prvih pet let svojega življenja je v Konjicah tudi preživel. Bil je predstavnik povojnega rodu slovenskih pesnikov. Njegova izpovedna pesem z naslovom Nekoga moraš imeti rad, se je zapisala v slovensko zgodovino. Minatti je umrl 9. junija 2012 v Ljubljani.
Katja Majer, akademska kiparka, ga je Slovenskim Konjicam vrnila. Od 22. marca 2015, 91. obletnice njegovega rojstva, sedi ves bronast in zamišljen, na klopi pred stavbo Konjiških novic. Samotnež in čudak, ki vsemu navkljub pravi:

Nekoga moraš imeti rad

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

Nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen,
nekomu moraš nasloniti roko na ramo,
da se, lačna, nasiti bližine,
nekomu moraš, moraš,
to je kot kruh, kot požirek vode,
moraš dati svoje bele oblake,
svoje drzne ptice sanj,
svoje plašne ptice nemoči
– nekje vendar mora biti zanje
gnezdo miru in nežnosti -,
nekoga moraš imeti rad,
pa čeprav trave, reko, drevo ali kamen
ker drevesa in trave vedo za samoto
– kajti koraki vselej odidejo dalje,
pa čeprav se za hip ustavijo -,
ker reka ve za žalost
– če se le nagne nad svojo globino -,
ker kamen pozna bolečino
– koliko težkih nog
je že šlo čez njegovo nemo srce -,
nekoga moraš imeti rad,
nekoga moraš imeti rad,
z nekom moraš v korak,
v isto sled –
o trave, reka, kamen, drevo,
molčeči spremljevalci samotnežev in čudakov,
dobra, velika bitja,
ki spregovore samo,
kadar umolknejo ljudje.

 

Fotografije: Zlatka Cugmas

OD KOD KONJICAM IME?

Vsa krajevna imena konjiškega okraja so slovenska, kar kaže na to, da so ga nedvomno poselili slovenski predniki. Nekateri kraji imajo ime po legi ali kakšni značilnosti okolice (Blato, Brdo), drugi označujejo določeno lastnost prebivalcev (Tepanje), Konjice pa so eden izmed tistih krajev, ki so dobili ime po živalih.

Naši predniki so konje opazovali, jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil s konji hitrejši, močnejši, skupaj z njimi je bil bitke, skupaj z njimi je živel in umiral. Beli konji naj bi bili v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. V mitologiji starih narodov je bil znamenje sončnega božanstva. Ko je konj postal stalni spremljevalec človeka in so ga začeli uporabljati kot jezdno žival, je bil prikazan kot izbranec, ki nosi vojskovodje, vladarje in razne junake. Tudi božanstva so pogosto jezdila konje, ki so imeli nadnaravne sposobnosti. Konja sta imela tudi slovenska sončna bogova Svetovit in Radogost. Imel ga je tudi sveti Jurij, prav tako kot zmaja in sulico, reči, ki so jih imeli tudi poganski bogovi. Zelo verjetno je, da so misijonarji  konjiško cerkev posvetili svetemu Juriju zato, da bi se naši predniki hitreje privadili novi veri. Beli konj je prinesel  svetega Jurija, ki je prinesel pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal zmaja, ki je predstavljal staro, preživelo. Na ta način je omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, nastale so Konjice. O tem govori tudi legenda o nastanku Konjic.

white-horses


Konjiška gora je znotraj votla, v njej pa je bilo nekoč jezero, v katerem je živel zmaj, ki je rjovel in divjal po jezeru, tako da je grmelo in se je tresla vsa gora, po njenem pobočju pa so drli hudourniki. Ljudje, ki so živeli ob vznožju gore, so se zaradi nemirnega zmaja začeli bati, da bi se gora razpočila, voda pa bi zalila njihove domove in rodovitna polja.
V skrbeh so se zatekli po nasvet k bogatemu graščaku, ki je živel na gradu nad dolino. Graščak jim je svetoval, naj se s strašnim zmajem skušajo pogoditi. Ljudje so se razveselili pametnega nasveta in že naslednji dan so se odpravili na goro. Ko so zagledali strašno pošast, so kar onemeli od strahu. Nazadnje se je eden od mož le opogumil in zmaja prosil, da se umiri. Tedaj je iz zmajevih ust zadonela strašna zahteva: „Miroval bom, če mi vsako leto pripeljete šest devic!” Ob misli na zmajevo zahtevo je ljudi spreletel srh. Po kratkem posvetu pa so zahtevo vendarle sprejeli, saj so le tako lahko rešili svoje domove in vso dolino. Ljudje so se v dolino vračali z mešanimi občutki, saj niso bili prepričani, ali so ravnali prav. Bili so veseli, da so rešili sebe in Dravinjsko dolino, hkrati pa žalostni zaradi šestih mladenk, ki jih bodo vsako leto morali žrtvovati pošastnemu zmaju. Prebivalci Dravinjske doline so tako leto za letom s krvavečimi srci žrtvovali svoje mlade hčere, da so si ohranili življenja in svojo ljubljeno dolino pred povodnijo. Leto za letom je hudobni zmaj s svojo sapo v goro potegnil mladenke in jih požrl. Ko je prišla na vrsto graščakova edinka Marjetica, je graščaka začelo skrbeti in srce se mu je razmehčalo nad dotakratnimi žrtvami. Graščak je razmišljal in razmišljal, kako bi svojo Marjetico rešil pred zmajem, toda ničesar pametnega se mu ni porodilo v glavi. 
Žalostni prebivalci Dravinjske doline so v dolgi procesiji zmaju zopet pripeljali šest nedolžnih deklet, med katerimi je bila tudi Marjetica. V gori je zopet strahovito zagrmelo in zabučalo, kajti zmaj je znova hotel požreti šest dravinjskih lepotic. V tistem trenutku pa je na belem konju prijezdil sv. Jurij, ki je zmaju presekal vrat in tako rešil deklice ter prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo. Graščak je bil tako vesel, da je sv. Juriju v zahvalo, ker je rešil njegovo Marjetico, pod goro dal postaviti cerkev sv. Jurija. Takrat je pod goro nastal tudi trg, ki so ga v spomin na te dogodke poimenovali Konjice. ( vzeto iz objave Splošne knjižnice Slovenske Konjice na spletni strani z naslovom Digitalizirana kulturna dediščina slovenskih pokrajin na povezavi )


 

POTOK Z VEČ IMENI

Potok, ki teče skozi trg in daje Staremu trgu poseben čar, deli Konjice na dve polovici, na  območje za pešce na eni strani in enosmerno cesto na drugi. Ima kar štiri imena.

Potok s štirimi imeni

Prvo ime je Ribnica. Ime je povezano z dvema ribnikoma, ki sta se včasih raztezala sredi parka med dvorcem Trebnik in župniščem. Napajala sta potok, ki se je s hriba stekal po sredini trga proti Dravinji.

Drugo ime potoka je Zmajeva kri in tretje Zmajeva slina. Vse odkar je sveti Jurij prijezdil na belem konju, zmaju presekal vrat in tako rešil prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo, se izpod Konjiške gore v potoku cedi zmajeva kri in slina. Tako je skozi stoletja, vse do danes.

Zmajeva slina, Zmajeva kri, Gospodična ali Ribnica?

Četrto ime je potok z večimi imeni dobil po izviru ki se nahaja za Starim gradom in ga napaja. Izvir je dobil ime Gospodična po nesrečni grajski gospodični, ki se je v gozdu napila ledeno hladne vode in od samega hladu kmalu zatem ob izviru tudi umrla. Po njej je tudi potok, ki teče sredi Konjic, dobil ime Gospodična.


Za gradom izvira skrivnostni studenec, ki ne usahne niti v največji  suši. Dobil je ime Gospodična, po grajski gospodični, ki se je pred mnogimi leti sprehajala po gozdu v njegovi bližini. Bila je žejna, zato se je napila ledeno mrzle vode in takoj zatem ob studencu umrla. Od takrat naprej se studenec imenuje Gospodična.


Zanimivo je, da potoka s kar štirimi imeni Google Maps ne pozna pod nobenim.

Potoka sredi Starega trga na ‘Google Maps’ ni

Googleov škrat nam je zagodel tudi v primeru Starega gradu. Postavil ga je kar sredi mesta.

KONJIŠKI GRAD

Konjiški grad je bil eden izmed največjih in najimenitnejših na Štajerskem. Skozi stoletja so ga gradili pod vrhom Konjiške gore, v bližini preseke Konjska smrt, ki je omogočala najkrajši prehod čez goro. Varoval je prehod in kasneje tudi cesto k Žičkemu samostanu.


Gorski prehod preko Konjiške gore tvori strma grapa, ki se zažira v goro s hudournikom. Pred davnimi leti je neki kmet s konjsko vprego vlekel les po poti nad Konjiškim gradom.  Bila je tako ozka, da so ljudje po njej zelo težko hodili, konji, ki so za seboj vlekli vozove, pa še toliko težje. V strmini je voz spodneslo, prevrnil se je in zgrmel v grapo. S seboj je potegnil oba konja in kmeta. Našli so jih mrtve ob vznožju soteske. Od tiste nesreče pravijo grapi Konjska smrt.


Lahko, da je bil zgrajen že v 10. stoletju, v 12. stoletju je bil že imeniten, z dva in več metrov debelimi kamnitimi zidovi. Njegovi prvi lastniki so bili Konjiški gospodje, kot prvi je omenjen Liupold Konjiški leta 1164. Konjiški gospodje so bili cerkveni dobrotniki, ugledni fevdalci, globoko verni in razboriti ljudje. Na gradu so gospodovali do leta 1329, potem pa so ga prevzemale različne plemiške rodbine, ki so ga upravljale preko gradnikov. Eden izmed njih je bil tudi plemeniti gospod Friderik Holleneški, ki je skupaj s plemenito gospo Regino, gostil škofa in njegovo spremstvo v letu 1487.

Grad Konjice iz časov Ivana Erazma Tattenbacha

Grofje s Starega gradu so bili bojda zelo hudobni in kruti. Trpinčili so uboge kmete in jih kaznovali za najmanjši prestopek. Njihovi hlapci so jim sekali roke in noge, jih obglavljali in obešali. Kmetje so se večkrat uprli in naskakovali grad, vendar ga naj ne bi nikoli osvojili. Prebivalci gradu se jih niso bali, ker je bil grad povezan s podzemnim rovom, ki se je končal v sami cerkvi svete Ane ali nekje v njeni bližini. Vhod v podzemni rov so iskali, a ga niso nikoli našli.


Od leta 1592 do leta 1671 je bil grad v rokah Tattenbachov, z obglavljenjem Ivana Erazma Tattenbacha in zaplembo njegovega premoženja zaradi sodelovanja v proticesarski zaroti, pa je prešel v roke kartuzijanov iz Žičke kartuzije. Takrat je začel počasi propadati. V 18. stoletju je bil že razvalina.

Grad Konjice okoli leta 1860

Konjiški grad sodi med “raščene” gradove, saj so začetni romanski zametek, od katerega so danes ohranjeni spodnji zidovi v zahodnem delu in mali stolpič v sredini ruševin, stalno dograjevali. Večina zidovja izvira iz gotske dobe.


Santoninov zapis o konjiškem gradu iz leta 1487: “… je grad lepo pozidan in postavljen na zelo zavarovanem in nezavzetnem mestu. Neki avstrijski vojvoda ga je nekoč z močno vojsko ob njegovem vznožju dve leti oblegal, a ga, kakor je slišati, nikakor ni mogel premagati ali drugače zavzeti. V njegovi notranjosti so zelo udobni prostori, vedno žuboreč studenec ter lepo okrašena in urejena kapela.”


V 14. stoletju so izgradili mogočni peterokraki stolp, ga prislonili k stanovanjski stavbi in izgradili masivni obrambni zidni plašč. Kasneje so to zasnovo še prizidavali s stanovanjskimi stavbami, obod pa utrdili s pasom renesančnih utrdb,  med drugimi tudi z bastijo, ki ima skoraj štirimetrske zidove.

Ivo Gričar: Rekonstrukcija grajske podobe

Grad se je postopoma razvil v razsežen grajski sestav z lastno kapelo in vodovodom z vedno žuborečim vodnjakom, ki so ga verjetno napeljali iz izvira Gospodična. Preprost vodovod Konjiškega gradu je sestavljala mreža lončenih cevi.


V bližini Konjske smrti izvira skrivnostni studenec, ki ne usahne niti v največji  suši. Dobil je ime Gospodična, po grajski gospodični, ki se je pred mnogimi leti sprehajala po gozdu v njegovi bližini. Bila je žejna, zato se je napila ledeno mrzle vode in takoj zatem ob studencu umrla. Od takrat naprej se studenec imenuje Gospodična.


Danes sodijo ostanki Starega gradu, kot mu pravijo Konjičani, med najpomembnejše grajske razvaline v Sloveniji.  Grad ima obnovljen peterokotni stolp in je zaščiten pred propadanjem. Iz Konjiškega gradu se širi pogled na mesto Slovenske Konjice in okoliške hribe, na škalske griče, Konjiško goro, Boč in Pohorje.

Konjiški grad danes

 

POJEDINA NA KONJIŠKEM GRADU

Pred skoraj 533-imi leti, natančno 27. maja 1485, se je na konjiškem gradu odvijala imenitna pojedina. Na povabilo oskrbnika gradu, Friderika Holleneškega, mogočnega in plemenitega gospoda, je tedanji škof s svojim spremstvom obiskal Konjiški grad, kjer se je gostitelj izkazal z vrhunskim kosilom s kar enajstimi hodi. Pojedino je Paolo Santonino podrobno opisal, njegovi “Popotni dnevniki 1485-1487” pa so velikega pomena za slovensko zgodovinopisje. In s čim se je Friderik Holleneški izkazal kot gostitelj?

Pojedino so začeli s sladko in brezmesno jedjo, z rezanci, politimi s sladko smetano in izdatno potresenimi s sladkorjem. Naslednjih osem jedi je bilo mesnih ali ribjih. Najprej so jih pogostili s kopunom, ki ga danes skoraj ne poznamo več niti po imenu niti po okusu. Kopun je mlad skopljen petelin, njegovo meso je veliko bolj okusno, sočno in mehkejše kot meso petelina.

Pečen kopun

Nekdaj je pečen kopun pomenil prispodobo izobilja. Pripravljali so ga na gradovih in za praznične priložnosti v samostanskih kuhinjah, zato ni nič čudnega, da so kopuna izbrali za dobrojedce visokega stanu. Kopuna so v  glavnem premazali z medom in spekli, na konjiškem gradu pa so postregli dušenega, skupaj z dušenimi kokošmi. Sledile so postrvi, ki jih Santonino v svojem zapisu ne more prehvaliti. Naslednja jed – zelje, zabeljeno s slanino, pa naj je bilo kislo ali sladko, jim očitno ni teknilo. V petem hodu so postregli s pečenim kozličkom in v šestem s krapi, za katere Santonin pravi, da so bili okusni, ampak ne tako kot italijanski.

Krapa skoraj ne najdemo več na naših krožnikih

Krapi so bili v preteklosti precej bolj čislani kot so v današnjih dneh. Kartuzijani v Žički kartuziji so jih imeli pogosto na jedilniku, pripravljali pa so jih na različne načine: kuhali so jih, pekli, dušili in prekajevali. Včasih so jih nadevali s kaprami, prelili s koprovo ali česnovo omako in jih ponudili z domačo gorčico. Priljubljena jed sta bili tudi krapova žolca in krapove ikre, lahko bi rekla krapov kaviar,  ki so ga servirali z oljem in kisom.

Žafran je drag kot žafran

Naslednja jed, kozje meso, je bilo pripravljeno v žafranasti juhi, ker pa je bil žafran že od nekdaj drag kot žafran, so si ga privoščili samo bogati. V osmem hodu so postregli z rakovimi kroglicami, predvidevam, da so bile narejene iz mesa potočnih rakov.

Današnje krvavice

“Meso v temi” je jed, ki se je z leti izgubila z naših jedilnikov, ali pa so iz nje nastale krvavice ali kašnice, saj ne poznam druge jedi, kjer bi meso kuhali v krvi. 

Cvrtnjak

Za konec sta ostali še dve brezmesni jedi: cvrtnjak in ješprenjeva juha. Cvrtnják je še danes jed iz jajčnega testa, ocvrta na maščobi.

santo-nino
Paolo Santonino

Nejasen mi je Santoninov zapis, ki pravi, da so jim ob cvrtnjaku z žajbljem ponudili jurčke, ki so bili še bolj okusni kot gozdne gobe, zato je sklepal, da so domače. Zadnja jed je bila neke vrste ričet, ker z luščenjem ječmena dobimo ječmenovo kašo, ki ji v nekaterih delih Slovenije pravijo ješprenj, danes pa ga pretežno uporabljamo za ričet. K vsem jedem so postregli beli kruh, ki je bil pripravljen z veliko mleka in masla, da je bil primeren za gospodo. Postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, pili so malvazijo, ki je vse spravila v dobro voljo.


Paolo Santonino je podrobno opisal pojedino na konjiškem gradu:

“Potlej smo odšli v obednico, kjer je stala nared ne ena, ampak več miz, obloženih z vrtnicami, cvetjem in dišečim zelenjem. Gostom so najprej prinesli sveže sladke smetane, polite čez kup rezancev in čez in čez potresene s sladkorjem; ta jed je bila res sladka in slastna. Drugič pitan kopun in več kokoši, dušenih in serviranih v lastnem soku; tretjič so prišle že dolgo pričakovane v času posta v rogaški dolini močno pogrešane postrvi; že pogledatij ih je bilo veselje, jesti pa še bolj. Četrtič, drobno narezano zelje s kosom slanine ali špeha; te jedi smo se zdržali skoraj vsi, da bi kaj ostalo za kuharja. Petič, pečen kozliček v spremstvu treh ali še več piščancev, šestič so se pripeljale druge večje ribe v omaki, ki jim pravimo krapi; okusni so, vendarne kot krapi v naši Italiji. Sedmič, kozje meso, ki je plavalo v žafranasto rumeni juhi; osmič, bobki iz zgnetenega mesa rakov, ocvrti na maslu v ponvi in na koncu zabeljeni s praženo čebulo in dišavami; ker je bila ta jed nekaj novega, je je ostalo prav malo, zakaj držali smo se pregovora, ki pravi: novost človeku godi. Na devetem mestu so postregli z novo jedjo iz mesa, po mojem kuhanega v krvi, ki ji sicer pravijo „meso v temi”. Desetič, cvrtnjak z žajbljem in več jurčkov, ki bi jih človek na prvi pogled imel za gozdne gobe, toda njih imenitni okus je povedal, da so domače; noben ni ostal cel, da bi lahko povedal drugim, kaj ga je doletelo. Enajstič so prinesli oluščen ječmen, kuhan v mastni juhi, pa rahel in bel kruh; postregli so tudi z več vrstami odličnega vina, ki ni zaostajalo za imenitnostjo jedi.”