SANTIAGO V SLOVENSKIH KONJICAH

Prisrčno vabljeni vsi, ki ste na španskem Caminu ali slovenski Jakobovi poti že hodili ali pa si to samo želite, pa še ni nastopil pravi čas, da bi željo tudi uresničili. Lani smo se družili v  Vipavskem Križu , letos se bomo v Slovenskih Konjicah!

Naš veliki dan D bo namenjen predvsem Druženju, precej pa se bo tudi dogajalo. Podrobnosti sledijo, že zdaj pa lahko naredite dvoje:

  1. Na koledarju si označite datum – 19. oktober 2019
  2. Zapišite in pošljite najboljši štos, ki se vam je zgodil ali ga poznate iz Camina na naslov snezana.brumec@icloud.com

Lani smo na prvem srečanju izbirali najboljšo fotografijo, letos pa bi se radi nasmejali najboljšim štosom, ki so se zgodili na Caminu. Enega izmed njih, ki se je zgodil Francesci in njenemu možu, lahko preberete v opisu lanskega srečanja v Vipavskem Križu. Drugega, že legendarnega, ki ga je popisal moj sokrajan in soorganizator srečanja Ivan Gričnik, lahko preberete v opisu njegove knjige Moj Camino.

Camino 496
Fotografija, ki je lani prejela 1. nagrado

SREČANJE V VIPAVSKEM KRIŽU

V skladu z že zguljenim rekom: “First you walk Camino than Camino walks you”, kar bi lahko poslovenila “Najprej ti hodiš po Caminu, potem Camino hodi po tebi”, me je Camino, tako kot mnoge druge jakobčke, kaminerote ali kaminovce, se pravi romarje, včeraj pripeljal v Vipavski Križ, kraj, ki je svoje novo ime dobil v letu 1955. Ta odmaknjen biser Slovenije se je pred tem imenoval Sveti Križ.

DSC_0002.jpg
Prvo vseslovensko srečanje romarjev je bilo v Vipavskem Križu

Kraj je poznan kot rojstni kraj Janeza Svetokriškega, slovenskega baročnega pridigarja in pisca, ki se je rodil leta 1647 in je služboval po različnih samostanih, tudi v Kapucinskem samostanu sv. Frančiška v Svetem Križu. Zapisoval je pridige, ki zrcalijo življenje Slovencev ob koncu 17. stoletja in kar je najpomembneje, zapisoval jih je v slovenskem jeziku.

DSC_0021
V Vipavskem Križu se nas je zbralo preko dvesto romarjev

Izdal jih je v zbirki petih knjig z naslovom Sveti priročnik. Včeraj smo bili v nabito polni cerkvi deležni njegove pridige o strpnosti. Izbrana tema se mi je zdela posebej primerna, ker sem prepričana, da Camino vodi k tej kvaliteti življenja, k strpnosti. Ne samo vodi, uči te, kako zbrati moči, da premagaš samega sebe, v bistvu svojo ego pošast, da to strpnost udejanjaš v vsakdanjem življenju.

DSC_0009
Lep dan nas je zvabil na nekajkilometrski pohod po okolici Vipavskega Križa

Konkretno je v pridigi govor o strpnosti med zakoncema in za zgled je Svetokriški postavil primer Sokratove strpnosti do njegove žene Ksantipe. Sokrat se je na izpade besa s strani žene Ksantipe odzival dobrovoljno, tudi s smehom, kadar pa je bilo le prehudo, je enostavno pobral šila in kopita ter odšel od doma. Ob neki priliki je njegov odhod razjezil Ksantipo do te mere, da je izpod postelje potegnila neizpraznjeno nočno posodo, odprla okno in njeno vsebino izlila možu na glavo. Sokrat ji je moker, a nasmejan, zavpil: “ Moja Ksantipa, dobro sem vedel, da se bo po takšnem strašnem grmenju vlil dež in dobro je zame, da ni bilo toče.”


… Sokrates, kateri je imel takoršno potrpežlivost s svojo hudo inu tagotno ženo, de vus volni svejt se čudi, zakaj nihdar ji nej ene hude besede rekel, ampak vse s smeham je prenesel, inu kadar je nej mogel z dobro besedo potalažit, se je s hiše pobral; inu en dan, kadar je s hiše šel, de bi nje nepametne besede ne šlišal, ona se rezjezi ter popade posodo, katera ponoči se nuca, ter teče na oknu inu taisto rezlije na moža. Sokrates gori pogleda ter s smehom k ženi reče: “Moja Cantipa, jest sem dobru vejdil, de po takoršnem strašnem grmejnom se bo dež ulil, ali dobru zame, de nej toče.”


DSC_0052
Ivan Gričnik

Preizkus strpnosti sta na Caminu izkusila tudi Francesca in njen mož. Nekega večera sta se nastanila v zavetišču – na spodnjo posteljo sta razložila spalni vreči, na zgornji pa svojo prtljago in odšla iz spalnice. Ko sta se vrnila, sta našla svojo prtljago preloženo na spodnjo posteljo, na zgornji pa se je udobno namestil nepoznani možak, ki ni bil nihče drug kot romar Ivan Gričnik iz Slovenskih Konjic. Franceskin mož je streljal grde poglede vanj in se pripravljal na napad, ko ga je vsiljivec prijazno ogovoril:
“From where are you?” Francescin mož je v navalu besa odgovoril:
“From Africa.” In vsiljivec, ki se je medtem zrajtal, da je prestavljal Mercatorjeve vrečke, Mercatorja pa v Afriki ni, ga je prijazno vprašal v slovenščini:
“A, res? Iz katere pa? Iz severne ali južne?” In seveda so vsi bruhnili v smeh. Zgodba pa še ni končana, naslednji dan sta Francesca in njen mož srečala romarko, s katero sta napletla pogovor.

DSC_0029.jpg
Francesco in njenega moža je Camino preizkušal v strpnosti

Čez nekaj časa sta jo vprašala:
“Od kje pa si?”
”Iz južne Afrike,” se je glasil odgovor. Francesca je skupaj z možem bruhnila v smeh, romarka pa ju je začudeno opazovala:
”Ja, res je😲. Iz Capetowna sem … “

DSC_0051.jpg
Vsiljivec, ki je preskušal strpnost Franceskinega moža je bil Ivan Gričnik, Konjičan, ki je v prvi vrsti blažen med romarkami

Dve legendi romanja po španski Jakobovi poti sta vsekakor zakonca Rigler, prva Slovenca, ki sta prejela Kompostelo za celotno prehojeno pot Camino Frances in katerima gredo vse zasluge za ustanovitev Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji in nastanek slovenske Jakobove poti, na področju katere sta opravila pionirsko delo. Vsaka čast!

DSC_0028.jpg
Metodij Rigler je skupaj s svojo ženo legenda Jakobove poti v Sloveniji

Zbranim so spregovorili tudi posebni gostje srečanja: Staša Lepej Bašelj, Rado Sluga in Ivan Gričnik, vsi trije tudi avtorji potopisnih izpovedi o njihovem romanju po Caminu.

DSC_0027
Rado Sluga, avtor knjige V objemu poti, v kateri se dve poglavji nanašata na njegova dva romanja po Caminu

Staša Lepej Bašelj je že prava veteranka med kaminovci. Prvič je pot prehodila v letu 2006. V svojem govoru je poudarila, da te Camino utrdi v nauku, da ne smeš soditi, da vsak romar Camino po svoje doživi, da ni pravega in nepravega romanja, prav tako ni pravega in nepravega romarja, romanje in romar enostavno je.

DSC_0034.jpg
S Stašo sva se veselili, da sva se tudi osebno spoznali


“Poglej se v ogledalo. A ne zato, da mi se našminkal, da se ne bi videle gube … Poglej se v ogledalo, da boš videl sebe, kakšen si ti. Kaj gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne čutiš? Ali kako moreš reči svojemu bratu: ‚Pústi, da vzamem iver iz tvojega očesa‘, in glej, bruno je v tvojem očesu? Kako nas ocenjuje Gospod, kadar delamo tako? Samo ena beseda je: Hinavec, izderi najprej bruno iz svojega očesa in potem glej, kako boš vzel iver iz očesa svojega brata.” ( odlomek iz pridige papeža Frančiška med jutranjo mašo, junij 2016)

Srečanje kaminerotov se je udeležila tudi Sarabraj, avtorica knjige Ranljiva, potopisne izpovedi o njeni poti po Caminu, o bolečini in trpljenju s katero se je na Caminu soočila in ju presegla. Po Caminu je romala istočasno z Američanom, ki ga je v invalidskem vozičku potiskal njegov prijatelj. Sarabraj je Američana v invalidskem vozičku celo potiskala po delu poti. Njuna izpoved je pravkar izšla v slovenščini, izdala jo je založba Družina, knjigi pa je naslov Nikoli vama ne bo uspelo.

DSC_0017.jpg
S Sarabraj sva istočasno izdali knjigo o Caminu

Vse prehitro nam je minil dan in vsi smo bili edini, da se moramo ob letu obsorej ponovno srečati in če nam bo sreča mila, se bo to zgodilo v Slovenskih Konjicah. Z Ivanom Gričnikom se že veseliva priprav.

DSC_0056.jpg
Legenda Jakobove poti, Marjeta Rigler, se veseli ponovnega srečanja z jakobčki, ki bo 19.10. 2019 v Slovenskih Konjicah

 

 

MOJ VNUK NE MARA KURJIH TAC

Moji snahi je ime Rumyai in je Tajka. Ime je dobila po tajskem tradicionalnem plesu. Ljubkovalno jo kličemo Jaj. Verjetno ji ime daje vedrino, saj je pretežno dobre volje, nasmejana in sproščena. Če se zgodi kaj groznega, zaradi česar bi si normalna Slovenka zaželela v svoje žile zarezati podolgem, ne samo počez, se ji za trenutek zmrači obraz, a že v naslednjem se z ustmi, očmi in srcem smeji nekomu, ki samo omeni, da je slišal novo šalo. Če dobro pomislim, so vse Tajke, ki jih poznam vedre. In drugačne.

Jaj ima zelo goste in črne lase
Moja snaha Rumyai je Tajka

Že njihovo telo je drugačno. Jaj je manjše rasti, zato se moj še nerojeni vnuček nahaja na spodnji rastni krivulji za evropske otroke. Podobno kot vse Tajke, ima zelo goste in črne lase. Za razliko od močnih las, pa Tajke nimajo dlak. Enostavno jim ne rastejo. Če gledam z vidika sedanje mode, ki nam jo je vsilila kozmetična industrija, jim je na račun depilacije prihranjenega veliko časa in denarja. Je pa res, da če se trend spremeni, po modi ne bodo mogle biti, tudi če si bodo želele.
Jaj ima rada tajsko hrano, ki se zelo razlikuje od slovenske. V glavnem si na meni nepoznan način pripravlja nepoznano zelenjavo, nepoznano sadje, ribe in perutnino. Škroba enostavno ne prenaša. Pravi, da jo napihne, zato ne je kruha in krompirja. Če gre s prijateljicami Tajkami na pico, jih osem naroči eno, pa še to komaj zmorejo. Prvi stavek mojega sina po vrnitvi s tritedenskega bivanja na Tajskem pa je bil: “Jedli smo ves dan, pa sem bil kar naprej lačen.”

Ko je zanosila, so se ji cedile sline po posušenih ribah iz Tajske, po točno isti vrsti rib, ki so najbolj teknile njeni mami v času njene nosečnosti. To je povedala očetu ob njihovi vsakotedenski komunikaciji preko skypa, ki jo izvajajo ob nedeljah. Oče ji je še isti dan nalovil ribe v potoku za hišo, jih posušil in z ladjo odposlal k svoji hčerki v Slovenijo. Dober mesec so ribe potrebovale, da so prišle do Slovenskih Konjic. Iz paketa se je širil neznosni smrad, zato ji ga je poštar izročil s stegnjenimi rokami in glavo obrnjeno vstran. Jaj je po prejetju pošiljko nemudoma odprla in si jo željno ogledovala, sin pa je moral zapustiti kuhinjo, ker so mu ribe tako neznosno smrdele, da ga je sililo na bruhanje.

Posušene ribe so potovale od Bua Ngam Buntharika do Slovenskih Konjic

Kasneje mi je zaupala, da se je kmalu po prihodu v Slovenijo z nekaj tajskimi prijateljicami s taksijem peljala na obisk k noseči prijateljici, v dar pa so ji nesle prav to vrsto posušenih rib. Taksist je vso pot vohal po zraku in se pritoževal, da v avtu neznosno smrdi, podobno kot smrdijo ženske, ki se več let ne umivajo. Začudeno me je vprašala, kako je taksist vedel, kakšen vonj imajo več let neumite ženske, saj so na Tajskem glede higiene zelo občutljivi.
Najpriljubljenejša hrana moje snahe so kuhane kurje tace. Kar nekaj truda smo vložili, da smo v Sloveniji našli prodajalca svežih kurjih tac, takih bio, ki tlačijo zeleno travco, preden jih Jaj skuha v loncu in “obglodki” končajo v njenem želodcu. Ko je zanosila, je po zanjo slastnem obroku, začela bruhati. Potem mi je rekla:
“Tvoj vnuk ne mara kurjih tac, odkar sem noseča, jih vedno izbruham. Ne bom jih več jedla.”

Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu
Jaj kuha riževe rezance s škampi, s pikantno zelenjavo in sesekljanimi slanimi arašidi, ki so zelo po slovenskem okusu

Jaj podobno kot ostali Tajci, nima encima za razgradnjo alkohola. Ne sme piti, ker bi se od enega požirka že nezadržno hihitala, od celega kozarca pa bi bila lahko pijana kot mavra, čep ali klada. To je spoznala prvi dan, ko je prišla v Slovenijo in so jim pri večerji postregli z vinom. Mislila je, da je vino posebne vrste voda, spila ga je na dušek in čez pol ure so že poklicali rešilca, ker se je enostavno zgrudila na tla in omedlela.
Jaj je čudežno povezana s svojim telesom. Ko je prvič dobila klopa, jo je začela neznansko boleti glava. Naslednji dan je našla klopa, ga odstranila in v istem trenutku je glavobol prenehal. Naslednjič, ko jo je glava pričela boleti na enak način, je takoj vedela kje tiči razlog.

Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah
Jaj je odprla salon tajske masaže v Slovenskih Konjicah

Jaj je nadvse delovna. Ko je zanosila, je imela možnost prejemati plačilo, brez da bi kaj delala, vse do pričetka porodniškega dopusta. Pa se ni odločila za ponujeno varianto. Želela je odpreti svoj salon tajske masaže, zato je raje uresničila svoje sanje. Sedaj vsako jutro vstane, si skuha kosilo, ga predene v menažko in se za ves dan odpravi v salon. Svoje stranke razvaja z vrhunskimi terapevtskimi storitvami saj je certificirana specialistka za tradicionalno tajsko masažo, z več kot desetletnimi izkušnjami. Salonu je dala ime Sabaidee, kar v tajščini pomeni biti udobno, sproščeno, prijetno. In tako se počutite, če njen salon tajske masaže obiščete. Njen blagodejni dotik dlani pomirja, sprošča telo in boža dušo. Pokličite na telefon 051 243 499, naročite se na masažo in se prepričajte.

KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

POROČI SE S TISTIM, BREZ KATEREGA NE MOREŠ ŽIVETI

Ne poroči se s tistim, s katerim lahko živiš, poroči se s tistim, brez katerega ne moreš živeti.

Omožila se je Mojca, oženil se je Iztok. Priči sta bili Snežana in Iztok.

Poroka ali sklenitev zakonske zveze je dejanje in svečan obred, ko ženska in moški postaneta mož in žena.

Prstana sta gotovo najbolj očiten simbol poroke. Predstavljata zavezo in brezmejno ljubezen med moškim in žensko. Krog je mednarodni simbol zakonske zveze, lahko predstavlja neskončnost ali večno ljubezen.

Posipanje mladoporočencev z rižem, ki naj bi zagotavljal polno shrambo in plodnost, je k nam prišla z Orienta. Danes se vse manj uporablja, zamenjali pa so ga konfeti, cvetni lističi in milni mehurčki. Vendar vraževerni pravijo, da riž mora biti.

Fotografirala je Zlatka.

MESTO SLOVENSKE KONJICE

Kraj brez imena postane Konjice

Tisočletja so minila, odkar so naši predniki opazovali konje, da bi jih udomačili in si jih podredili. Človeku niso postali hrana, postali so njegov tovariš, pomočnik pri delu, soborec v vojnih spopadih, pomočnik pri lovu, vlečna sila pri prevažanju. Človek je bil z njim hitrejši, močnejši, skupaj z njim je bil bitke, skupaj z njim je živel in umiral. Konjičani so dobili svoj začetek od konjev in s konji, bili so izvor in bistvo kraja. Ljudje so se preseljevali, naseljevali, si stvari izmenjevali in jih tovorili iz kraja v kraj. Utirali in izdelovali so poti, ki so jih povezovale. In ob taki poti so nastale Konjice. Konji so prinašali ljudi in dogodke, prinašali so novice, način življenja in zaslužek. Konj je prinesel tudi ime, ime s pozitivnim, sončnim prizvokom, saj so beli konji v našem kolektivnem nezavednem svetloba, dobro, duhovno bogato življenje, ljubezen. Beli konj je prinesel  Svetega Jurija, ki je prinašal pomlad, prebujanje, odpiranje, bil je prispodoba življenja. S svojo sulico je pokončal staro in omogočil ponovno rojstvo, z novim imenom, Konjice. In Konjice so cvetele in dihale s konji, ki so prinašali in odnašali jezdece, tovor in kočije. Sčasoma so začeli konje nadomeščati stroji. Železno pot so si utrli 15 kilometrov stran od Konjic. Leta 1846 je po tej poti zapeljal prvi vlak, ki je bil na poti iz Gradca v Celje. Ljudje in dogodki so se začeli voziti mimo Konjic.

Konjice postanejo Slovenske Konjice

Konj je zaslužen tudi za pridevek, ki so ga Konjice dobile leta 1934. In to konj neznanca, ki je iskal hrano in zavetje v neki vasi v Bosni, ki jo je kasneje zaradi skoposti in brezsrčnosti njenih prebivalcev preplavilo Boračko jezero. Samo dobra ženica je s svojim sinom in neznančevim konjem lahko odšla do kraja, kjer se je konj ustavil in trikrat s kopitom udaril ob tla. Tam je nastal Konjic, s katerim smo bili v času kraljevine Jugoslavije v skupni državi. Tako kot danes prihaja do zamenjav med Slovenijo in Slovaško, tako je prihajalo do zamenjav Konjic in Konjica, zato so leta 1934 Konjice dobile tudi priimek Slovenske. Še danes pa smo prebivalci Slovenskih Konjic in Konjica, Konjičani in Konjičanke. Konjičani iz Slovenije in Konjičani iz Bosne.

Slovenske Konjice postanejo mesto

Mesto Slovenske Konjice se je rodilo v Jugoslaviji, 30. junija 1955. Letos bomo meščani praznovali v Sloveniji in na torti v obliki konja upihnili šestdeset svečk. Kot človeka na nek način določa njegovo ime, določa njegovo ime tudi mesto. Konje so nadomestili hitrejši, močnejši, trpežnejši. Stroji brez srca. Povezanost človeka in konja pa je ostala. S pomočjo konj se izvajajo zdravljenja, človek s človekom s konjem tekmuje v športu. Nekje iz globin našega kolektivnega nezavednega pa vstaja konj kot bitje, bitje gibanja, ki je človeku najbližje, ki ga krasi s svojo živostjo, močjo in vzdržljivostjo, lepoto in eleganco. Pri pihanju svečk si bom zaželela, da bi nastopil trenutek, ko bodo Konjice ponovno postale mesto Konjičanov in konj. In cvetja in vina.

Fotografirala je Zlatka.