HURA, TRST JE BIL NAŠ

Pred leti je bilo eno izmed maturitetnih vprašanj iz slovenščine: Kdo je prebivalka Trsta? In spomnim se zanimivega odgovora enega izmed maturantov: zamejska Slovenka. Še zdaj se sprašujem, koliko točk je dobil(a) za ta odgovor?

Nekatere Tržačanke so dejansko še danes zamejske Slovenke, čeprav se je od časov, ko je bil Trst najbolj naš, njihovo število bistveno zmanjšalo. Trst je bil najbolj naš leta 1910, ko je bil največje slovensko mesto. V njem je prebivalo kar 56.000 Slovencev, 4.000 več kot v Ljubljani. Trst je bil malo manj naš, jugoslovanski, 43 dni po 2. svetovni vojni, od 1.5.-12.6.1945.

INTERVJU S SLOVENKO, KI ŽIVI NA DUNAJU

1. Kako si se počutila, ko si se preselila na Dunaj, in kako se počutiš zdaj, ko Dunaj zapuščaš?

Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, ker sem se do sedaj vedno selila na boljše ali pa vsaj našla razloge da je tako; sledi faza prilagajanja in tesnobe, ko se človek vpraša, a mi je bilo tega treba; nakar se jaz osebno začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem (vsaj do sedaj) bila hvaležna usodi za vse doživeto. Iti z Dunaja pa me je malo strah, ker si mislim, da ne morem iti na boljše saj mesto slovi* po najboljši kakovosti življenja na svetu. Počutje je nostalgično, slovo od prijateljev bo boleče in selitev naporna.

2. Si imela kakšne težave pri privajanju na življenje na Dunaju?

Malo za šalo malo zares, sem se na lastnih napakah toliko naučila, da jih moram narediti še nekaj. Včasih je bolela duša, včasih trpela zdrava pamet in na žalost so se napake kar nekajkrat poznale tudi v denarnici. Kot takrat, ko sem morala vlomilce sama poklicati in jih mastno plačati. Ker sem se zaklenila ven in nisem mogla v stanovanje 🙂

3. Kako so te sprejeli Dunajčani in koliko imaš z njimi stikov? Koliko imaš stikov s priseljenci in kako se razumete?

Tako, da se s priseljenci odlično razumemo, saj vsi znamo srbsko 🙂 Na Dunaju se Balkan začne, pravijo. Res ne vem, kako so me sprejeli Dunajčani, ker redko koga srečam in ga tudi ne prepoznam, ker se samo pretvarja, da je Dunajčan. Letos so tudi na nacionalni televiziji (ORF2) priznali, da je na Dunaju vsak drugi meščan tujskega porekla. Da vam opišem le enega najbolj pristnih stikov: Prideva s hčerko v trgovino, kjer nama prijazno postreže starejša prodajalka oblečena v dirndl (narodno nošo). Ker se moja hči povsod in vedno pogovarja le v angleščini, tudi tokrat “zareže” po angleško. Na najino veliko presenečenje “potegne” prodajalka še v bolj pristni angleščini nazaj !? “Kako pa to, da vi tako dobro govorite angleško?” jo vpraša hči. “Saj sem pa Angležinja. ” ji le-ta odvrne.

4. Katere so najpomembnejše razlike, ki jih opažaš med Slovenci in Dunajčani (v njihovih navadah, prepričanjih, vrednotah, obnašanju ipd.)?

Da ne bom pristranska, ker Dunajčanov res ne poznam in se z njimi ne družim, se bom raje osredotočila na “javno sfero”, dogodke in odmeve. Po moji oceni je na tem področju   res bistvena razlika način, kako vlada stoletja stara država napram pubertetni Sloveniji. Odlikuje jih samozavest, spoštjivost in samohvala. Ne dvigujejo prahu po nepotrebnem, raje informirajo javnost kak dan kasneje, ko so uradne informacije usklajene in rešitve nakazane. Če je treba grajati, poročajo verodostojno in na kratko. Če pa je treba pohvaliti sosedne drzave, se znajo temu tudi povsem izogniti !? Ko pa jim kdo posebej sede v srce, npr. Tina Maze, bi jo pa kar posvojili in jo predstavijo, predvsem kot Korošico. Gledano na državnem nivoju se zavedajo stoletne zgodovine v kateri so vladali sosednjim narodom in na ta način na Dunaj privabljali obiskovalce. Zelo so gostoljubni in polno angažirani pri integraciji priseljencev – po jugoslovanski vojni jim je uspelo “udomačiti” 150 000 Srbov.

5. Posebej te moram vprašati, kako se oblačijo Dunajčanke in Dunajčani?

Kakor komu paše. Velja rek: ne moreš zgrešiti in ne moreš pretiravati. Npr. javne osebe se oblačijo zelo modno in jih ne moti, če so (trenutno) vsi po vrsti v svetlo modri barvi; pomembneži iz mednarodnih organizacij se, v skladu s protokolom, oblačijo klasično; mladi so barviti, kot povsod po svetu. In na koncu velja omeniti še dve skupini ekstremistov: klošarji in modni ekscentriki.

6. Kateri doživljaj z Dunaja ti bo ostal najbolj v spominu?

Veliko doživljajev se je nabralo. Bom opisala enega, ki je na nek način povezan s turizmom. Na stotine turistov se dnevno gnete okoli Štefanove cerkve, cesarjevih dvorov, muzejev, … da bi podoživeli zlate čase Habsburžanov. Na tisoče Dunajčanov pa vsako jutro sede v uBahn (podzemno železnico) in veselo na delo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je na podzemni želenici poleg mene sedela z ruto zakrita muslimanka, njej nasproti priletni  črnec in poleg njega svetlolasa deklica. Nacionalna barvitost je pač del vakdana. In nihče niti ne sluti, da v tem prepolnem vagonu pravzaprav povsem prikrito sedi “atrakcija”. To krhko, svetlolaso dekle je nihče drug kot Elisabeta von Habsburg – Lotringen. Tako rekoče ena izmed cesarjevih prestolonaslednikov. Preprosta srednješolka, ki živi daleč od slavne preteklosti.

7. Kaj je tisto, kar boš najbolj pogrešala, ko se boš preselila z Dunaja, in česa ne boš obžalovala?

Zagotovo bom pogrešala sedanje razgibano delovno okolje na Vienna International School**. To šolo so ustanovili Združeni narodi na podlagi Ameriške šole, ki je bila namenjena otrokom ameriških vojakov po drugi svetovni vojni. Danes ima šola prvovrstni mednarodni sloves in gosti 1400 otrok, ki pripadajo cca 90 različnim narodnostim. Starši so poslanci, poslovneži, pa tudi slavne osebe kot Fiona Swarovski. Ker se mednarodne šole zaključijo z IB diplomo (International baccalaureate), pouk poteka po specifičnem, za vse šole poenotenem curriculumu. Še posebej so mi pri srcu tri osnovne vrednote, ki jih privzgajamo otrokom: ceni samega sebe, spoštuj druge in ohranjaj naravo. Moja osebna investicija v tej zvezi je bila postdiplomska prekvalifikacija v knjižničarko, ki je nikoli ne bom obžalovala čeprav je bilo treba vložiti kar nekaj truda, časa in denarja. Pri vseživljenskem učenju je čar v tem, da v danem tenutku aktiviraš tiste vire, ki ti dajejo določeno prednost. Npr. moji učenci so izredno spretni na računalnikih dokler ne pride do problema. Običajno je dovolj, da pristopim, jih pomirim in prosim, da mi problem razložijo in že je rešitev “na dlani”, miška pa je ta čas seveda v mojih rokah.

8. Kaj bi svetovala ljudem, ki se selijo na Dunaj? Še vedno velja rek “ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj”?

Moj nasvet bi bil, nej se povežejo s sorojaki, ki že imajo osvojen “know how” in si bodo na ta način prihranili veliko časa  in nepotrebne jeze. Glede trebuha in drugih užitkov je to stvar življenskega sloga. Se da preživeti zelo poceni in se da zapraviti goro denarja. Pravzaprav ni treba živeti na Dunaju, da se spremenite v princesko vsaj za en večer. Pripravite cca 600 eur .Preko interneta kupite karte za enega izmed 400+ dunajskih plesov, se nakitite z večerno toaleto, pod roko še partnerja pa veselo “alle walzer”. Rezervirajte še solidni hotel in nepozabni vikend bo vaš!

  • raziskava Quality of living

** www.vis.ac.at.com