AVSTRALSKI VEČER

Najprej je bil Uluru, največji kamen  na svetu. Kamen in ne skala. SSKJ mi je potrdil kámen kot trdno snov, iz katere je sestavljena zemeljska skorja in skálo kot trdno sprijeto kamnito gmoto, ki je del zemeljske skorje. In ta, globoko v zemljo pogreznjen kamen, mi buri domišljijo. Pred očmi mi riše ogromno goro, ki je priletela nekje iz vesolja, v geometrično središče Avstralije, s tako silo, da se je globoko pogreznila v zemljo. S seboj je prinesla življenje. Najprej je življenje dolga desettisočletja samo sanjala. V tem času so vse na zemlji ustvarili duhovi prednikov avstralskih staroselcev, ki jih Slovenci, v skladu z novo leksiko, lahko imenujemo aborigini ali aboridžini. Meni ljubše je slednje, saj naravnost obožujem to strešico na i slovenske abecede, črko ž, z njenim trdo žuborečim zvokom vred. Uradno so se v slovenski besedni zaklad komaj uvrstili, čeprav so dejstvo že 40.000 let. V primerjavi z njimi, so praktično od včeraj, kolonizatorji Avstralije, njihovi potomci in priseljenci iz vseh vetrov in smeri neba, ki so na zlati podlagi ustvarili prihodnost, v kateri živijo. In od tam sta Taja in Damir prišla nazaj v preteklost. DSC_4676Kmalu po njuni vrnitvi je prišlo povabilo na avstralski večer. Veseli smo bili, da sta njuno doživljanje Avstralije želela tudi osebno deliti z nami. DSC_4630Taja nam je pričarala avstralsko kuhinjo, ki je zdrava in sveža. Zaradi britanske kolonizacije bi bila lahko avstralska kulinarika zelo revna. Pa temu ni tako. Obogatili so jo priseljenci z vseh vetrov, ki so s seboj prinesli domače kulinarične vplive. In imeli so jo iz česa. Na voljo jim je bil bogat izbor odličnih, lokalno pridelanih in ulovljenih svežih sestavin. Na ta način je avstralska kuhinja postala zanimiva mešanica okusov in vplivov z vsega sveta.

Uživali smo v pestrosti okusov, za glasbeno spremljavo pa je poskrbel Damir, ki nam je zaigral na tradicionalno avstralsko glasbilo. Slišalo se je nekako takole: “diiidžeeriiiduuuu”. Po zvoku, ki prihaja iz tega, mogoče najstarejšega pihala na svetu, je glasbilo dobilo ime didžeridu. Aboridžinom je didžeridu, tako kot večina stvari v njihovem življenju, svet. Po njihovih pravilih ga sme igrati le moški. Avstralka, Nicole Kidman, si je kljub temu drznila zaigrati na pihalo, s čimer je po aboridžinskem verovanju nase priklicala prekletstvo in ne bo mogla več zanositi. Po sliki sodeč v samo igranje ni vložila toliko strasti kot Damir, zato sem prepričana, da se tudi glasba, ki jo je izpihala iz didžeriduja, ni mogla kosati s presunljivimi zvoki, ki jih je iz glasbila izvabil Damir.

Damir se je s svojimi prispevki izkazal in dokazal. Ob vrnitvi iz Avstralije je za barvit avstralski odtenek življenja prejel nagrado, nalivno pero, z vgravirano besedo “dopisnik DD”. Z njim bo lahko drsel po papirju in nanj izlival svoj odtenek kot interkontinentalni dopisnik. Njegova naslednja destinacija je namreč Indija. Upam, da bosta skupaj z njegovo  življenjsko spremljevalko in modelom, na te strani dodala tudi indijski odtenek življenja. Hkrati se tudi že veselim.

SKALA NA KONJIŠKI GORI

Ljubljančani imajo svojo Šmarno goro, mi, Konjičani, pa Konjiško. Seveda je naša za celih 323 m višja 🙂skala9 - 1 Konjiška gora je od nekdaj burila mojo domišljijo z zgodbo o konjiškem zmaju saj me še danes zanima, koliko je lahko resnice v tem, da je,  ali je bila,  v notranjosti dejansko podzemna jama s  podzemnim jezerom. Glede na to, da je sestavljena iz apnenca, se mi zdi ta možnost dokaj verjetna. Kraški svet s podzemnimi jamami, ponikalnicami in podzemnimi jezeri, mi je poznan še iz otroštva, iz sveta mojih starih staršev, iz cerkniškega. Že kot otrok sem tam pozimi občudovala teloh in jeseni zaman iskala kostanj. Enako je na Konjiški gori, zato si razlagam, da je apnenec tisti, ki je zaslužen za preproge bujno cvetočega teloha in krivec, zaradi katerega ni kostanjev na cerkniškem in na Konjiški gori.skala6 - 1Konjiška gora je zelo priljubljena izletniška točka. Oziroma, če upoštevamo, da rekreácija pomeni dejavno preživljanje časa na način, ki osvežuje človekovo telo in/ali duh, bi lahko rekli, da je priljubljena konjiška rekreacijska točka. Po moji oceni, je še bolj kot najvišji vrh Stolpnik,  s strani Konjičanov obiskana Skala, ki je na 750 m nadmorske višine ( še vedno višja kot Šmarna gora 🙂 ). Destinacija nam je prirasla k srcu, kar je ponazorilo tudi PD Slovenske Konjice s srčno markacijo 🙂skala3 - 1Do Skale vodi strmejša, na zadnjem delu celo plezalna in položnejša pot, ki vodi mimo gradu.skala4 - 1Za izhodišče vzpona po položnejši poti služi parkirišče nad pokopališčem pri cerkvi Svete Ane. Celotna pot je dolga 5,01 kilometra, z njo pa porabite 727 kalorij in 2 decilitra vode. Vodo vsekakor nadomestite, raje še kakšen deciliter dodajte, kalorije pa, še posebej če ste ženska mojih let, nikakor. To so namreč ta nerodna leta, ko se zredimo že ob misli na čokolado, kaj šele ob pogledu nanjo 🙂skala1 - 1Z dosego cilja je trud bogato poplačan z navdihujočim razgledom. Meni je še posebno ljub takrat, ko se z vzponom na Skalo dvigneš nad morje megle…skala5 - 1…in so vrhovi Pohorja samo otok….skala7 - 1….Konjice pa so potopljene nekje na dnu. Razgaljene izgledajo iz zornega kota Skale takole…skala8 - 1Iz vpisne knjige, ki je varno shranjena v škatli, pritrjeni na hrbtni strani klopi, je razvidno, da nekaterim predstavlja Skala dnevni cilj, saj se njihovo število vzponov približa številu dni v letu. Nekateri smo zelo tekmovalni, zato smo si Skalo izbrali za silvestrski cilj. Če že ne moremo biti v vpisni knjigi vpisani največkrat, bomo vpisani   vsaj prvi v letu 🙂 DSC_0969 (2)Kljub morilskim minus šestnajstim stopinjam, nas ni prav nič zeblo. Vse zasluge za to pripisujem svečanim oblekam, ki smo jih v skladu z modnimi trendi naplastili v približno toliko plasti kot jih premore čebula.  Zaradi snega in dokaj svetle noči nam po poti niti ni bilo potrebno prižgati svetilk. Na Skali pa nismo silvestrovali sami. Na isto idejo je prišel mlad domačin, ki je pripeljal s seboj svojo punco iz Zasavja, da ji še z višine razkaže silvestrske lepote Konjic. DSC_0978Poskrbela je za obilico smeha, ko jo je po telefonu klicala kolegica iz Španije in ji je razložila, da silvestruje na “ROCK ON HILL”. Zasavka je tako nehote skreirala evropsko ime za konjiško Skalo 🙂 . Mlad par je prišel na silvestrovanje pripravljen, saj sta točno opolnoči odčepnila steklenico penine, ki sta jo nesebično delila z nami. Penina je bila zaradi ekstremno nizkih zunanjih temperatur prav prijetno hladna. Bilo je lepo, zato smo se dogovorili, da se srečamo ob letu obsorej. Nič nas ni bilo strah, čeprav je z nami ob pokanju petard in razsvetljevanju neba z raketami, silvestroval tudi snežni volk, bolj točno snežna volkuljica 🙂skala2 - 1

SEM ŽE KONJIČANKA?

most+cesta+ovinek+velik avto-risanka=Konjice je enačba, ki sem jo računala komaj nekajletna. Enkrat mesečno smo se podali na v takratnih časih pravo popotovanje, popotovanje od Ptuja do Cerknice, od mojega doma do doma mojih starih staršev. Cesta je vodila skozi Konjice in če sem imela srečo, smo se nemoteno  peljali preko mosta čez Dravinjo, s pravokotnim ovinkom pri gostilni Jelen zavili s cesto in nadaljevali pot proti Ljubljani. Če nisem imela sreče, sta se avtobusa ali tovornjaka srečala v ovinku in nastal je zastoj, ki mi je v Cerknici odnesel risanko, tako da so šli Cik Cak zajčki spat brez mene. Vračali smo se ob nedeljah popoldan in takrat je bila verjetnost zastoja v Konjicah bistveno manjša. Lahko pa se je zavleklo ob našem postanku pri očetovih sorodnikih v gostilni ob cesti v Tepanju. Oče se je tam vedno s hvaležnostjo ustavljal in mi razlagal, kako se je v času njegovega študija medicine v Ljubljani, ko je bil najbolj lačen, usedel na vlak, z vsejugoslovansko brezplačno vozovnico sina železničarja v žepu, šel za par dni v Tepanje, se tam najedel pohanih pišk, se ob rezanju bedrc učil anatomijo tudi praktično in se sit vrnil v Ljubljano.  Ko smo sedeli v gostilni in se pogovarjali s sorodniki, nisem vedela, da se nekaj metrov stran igra moj bodoči mož. Njegova mama in moji sorodniki iz Tepanja so imeli enak priimek, tako da sva potem, ko sva se spoznala med študijem v Ljubljani in sva že imela določene namene, morala preveriti, če sva kaj v sorodu. Pa na srečo nisva bila. In tako sem se pred osemindvajsetimi leti iz najstarejšega in najlepšega slovenskega mesta omožila v Konjice.

Slika4a

Ob mojem prvem prihodu v Slovenske Konjice sem bila precej napeta, ker me je čakalo prvo srečanje s taščo in tastom in me je držala tesnoba z imenom Nidrugepriložnostizaprvivtis. Bodoči mož me je počakal na avtobusni postaji in že takoj ko sem izstopila, je vame buhnil socialistični duh novejšega dela Konjic: stavbe Dravinjskega doma, blokov za avtobusno postajo in zraven razkošen, lep, bahačast kapitalističen kontrast: Konusova poslovna stavba. Vau, takšne ni imel niti mogočni Carrington iz Dinastije. Spomnim se visokih barskih stolčkov ob vijugasto speljanem šanku bifeja v Hotelu Dravinja, kamor  sva šla na borovničevec Zaodpravljanjetesnobe.  Borovničevec je odlično opravil svojo funkcijo in ko sva se že odpravljala ven, se je iz kuhinje zaslišalo: »Micka, f…  zile v sklejdo, ludi bojo prišli jejst.« 🙂 Konjiščina mi je odpihnila še zadnjo kapljico tesnobe, ki je še ostala po borovničevcu.

 Slika2

 In tako so Konjice postale moj dom. Iz Konjic sem skoraj dnevno odhajala in tudi prihajala. Odhajala v službo zjutraj, ko so doma še vsi spali in prihajala domov, ko so bili že vsi doma. V Celje, kasneje v Maribor. Iz Konjic sem odhajala na izlete, na potovanja po Evropi, na druge celine. Vedno bogatejša sem se vračala v Konjice, domov. Enkrat sem se po nekaj dneh vrnila v Konjice z nekaj dni starim novim Konjičanom in čez pet let z novo Konjičanko. V Konjicah sem zares živela in si jih ogledala v času obeh porodniških dopustov, ko sem najprej z Gašperjem in kasneje z Mašo v  vozičku dnevno večkrat prevandrala Konjice po dolgem in počez. Ko sta bila že na svojih nogah smo ob popoldnevih najraje hodili v park spuščati ladjice po Gospodični, pozimi pa, če je le bilo kaj snega, sankat na hribček pred vrtcem ali v Škalce. Ob vetrovnih dnevih smo spuščali zmaja na Zlatem griču. V Konjicah smo si postavili hišo, otroka sta hodila v vrtec, osnovno šolo, glasbeno šolo. Ko sta otroka hodila v srednjo šolo, smo dnevno odhajali iz Konjic trije. In tako je v nekaj slikah, ki se mi odvrtijo pred očmi minilo osemindvajset let.

Slika1

Za enako število let so se postarale tudi Konjice. Postale so mesto cvetja in vina, začela se je ceniti in zapisovati lokalna zgodovina, razvijati turizem. Velika podjetja so žal z izgubo jugoslovanskega trga propadla. Stari trg je lepo obnovljen in z zadovoljstvom se sprehodim po njem. V Konjice je medtem prišel internet, glavna pridobitev, ki je zadelala ogromen prepad, ki je pred tem zeval na eni strani med življenjem v manjših mestih ali na vasi in na drugi strani v velikih mestih in svetovnih prestolnicah. Vsa leta sem robantila, da Konjicam prinašam denar, saj se v občinski proračun mesečno stekajo davki in prispevki od moje plače, jaz pa v Konjicah ne morem nič urediti, če si ne vzamem dopusta. Še cestnino sem morala plačevati vsa leta na cestninski postaji, Bistričanom pa je ni bilo treba, kar je bilo zelo prijazno do tistih, ki so v druge občine hodili služit denar. Kot dnevni migrant hodim v Konjice, ko je knjižnica, banka in upravna enota že zaprta. Trgovine so sicer odprte, a ponudba v manjših mestih je seveda skromna. Z internetom so tovrstne težave odpravljene, saj lahko v petnajstih minutah kadarkoli naročim knjigo iz ljubljanskega NUK-a, plačam položnico, z E-certifikatom oddam ugovor na odmero dohodnine in naročim čevlje iz newyorškega Macyja.

V Konjicah imam stalno bivališče, tukaj imam dom in družino, poročena sem s Konjičanom, z njim imam dva otroka Konjičana, v Konjicah sem posadila drevesa in zgradila hišo. Obdelujem vrt in jem, kar zraste na konjiški zemlji. Tukaj hodim na volitve. Kot vsak pravi Konjičan hodim na Skalo, včasih celo po plezalni poti. Že nekaj let se udeležujem tradicionalnega prednovoletnega pohoda na Stolpnik. Vem, kje je Konjska smrt in kje na Konjiški gori raste čemaž. Vem, v kateri trgovini so prijazne prodajalke in da dežurnega zdravnika ni v Zdravstvenem domu takrat, ko ga rabiš. Obiskovalcu znam razložiti, da Konjice nimajo več železniške postaje, od kdaj je nimajo in zakaj. Vem, da pozimi ob nizkem pritisku smrdi po kurjavi. Tujcu znam našteti konjiške znamenitosti. Obiskujem konjiški gledališki abonma. Po konjiško ne govorim, razumem pa vse, tudi to, kaj je turšca. Tukaj spim. Vem, kdaj je občinski praznik. Vem, kdo je bila Adelma Van de Vaya, kje se je rodil Ivan Minatti, kaj je bila Zdenka Serajnik po poklicu, kdo je napisal Hudo Mravljico. In včasih tudi pripevam pesmi na radiju: »V Konjicah je lepo, kjer jablane cveto …« Ja, mislim, da sem Konjičanka z leti postala.