VILNA

48 metrov visok hribček ob sotočju dveh rek, Nerise in Vilnele, je stal na svojem mestu že od nekdaj. Na tem hribčku je leta 1320 vojvoda Gediminas sanjal o železnem volku, ki je zatulil z glasom stoterih volkov. Če nekdo sanja o železnem volku, ki zatuli z glasom točno stotih volkov, se seveda ve, da mora tam, kjer se mu o tem sanja, postaviti mesto, ki bo najmanj tako mogočno, kot je mogočen glas postoterjenega tulečega volka. In ker je za pomen takšnih preroških sanj vedel tudi Gediminas, je nastalo mesto Vilnius, po naše Vilna.

Področje je bilo takrat poseljeno že vsaj 1000 let, vojvoda Gediminas pa je na hribčku postavil gradič s stolpom in si prislužil čast, da se še danes po njem imenuje hribček, na katerem je grad, sam grad in glavna ulica skozi Vilno.
Kjer je bil pred leti jarek okoli katedrale, po katerem so vse do njenega vhoda priplule ladje, se danes vije ogromen trg, na katerem se nahaja kip Gediminasa skupaj z njegovim konjem in tulečim volkom. Dviga se na visokem podstavku, na vzhodnem vogalu trga. Med vhodom v katedralo in 58 metrskim zvonikom, pa se v tleh nahaja kamnita plošča, s vklesano besedo STEBUKLAS, ki v litvanščini pomeni čudež. Na tem mestu je leta 1989 stal prvi v verigi ljudi, ki se je raztezala čez glavna mesta Litve, Latvije in Estonije. Bila je dolga čez 650 kilometrov, sestavljalo pa jo je dva milijona ljudi, ki so protestirali proti sovjetski okupaciji.
Danes to mesto izpolnjuje želje. Postaviš se na ploščo, zapreš oči, se v smeri urinega kazalca obrneš za 360 stopinj in želja se ti izpolni. Tako enostavno je to. Odločiti pa se moraš ali se boš obrnil enkrat, trikrat ali šestkrat, ker različni viri, navajajo različne številke. Meni se zdi najbolj pravljična srednja varianta, trije krogi, vsakemu krogu pa pripada nova želja. Tri želje v treh krogih.

Hribček Gediminas je res hribček, samo par sto korakov je do njegovega vrha. Kljub temu se precej ljudi odloči za vožnjo na vrh z gondolo. Za vstopnino se lahko vzpneš tudi na vrh stolpa (če si star več kot osemdeset let, ti vstopnine ni treba plačati), čeprav zadostuje že nekaj metrov nižji razgled na Vilno, razgled z nivoja obzidja. Najbolj padejo v oči številne cerkve, ki so zelo na gosto posejane po mestu. Uporni Litvanci so se najdlje upirali pokristjanjenju, saj so bili zadnja poganska dežela v Evropi. Krščanstvo so začeli sprejemati leta 1386,ko je veliki knez Jogaila Gedimina, s prisiljeno poroko s poljsko kronsko princeso, postal kralj sosednje Poljske, Vladislav II., popolnoma pa so bili pokristjanjeni komaj v letu 1431. Poleg svoje vere so začeli izgubljati tudi samostojnost, saj so se jih počasi polastili Poljaki, kar je Vilni prineslo Univerzo, ki je še danes občudovanja vredna s svojim labirintom stavb in dvanajstimi ali trinajstimi notranjimi dvorišči. Sporno trinajsto notranje dvorišče ima danes samo tri stene, ker je bila stavba, ki je tvorila četrto steno, podrta. V 18. stoletju so se Litvancev in njihove zemlje polastili Prusi in Rusi. Rusi so posebej pritisnili uporniške Litvance, zaprli so njihov ponos, Univerzo v Vilni, v šole so uvedli ruščino in prepovedali tiskanje knjig, če niso bile napisane v cirilici. Leta 1918 jim je le uspelo razglasiti neodvisnost, pa ne za dolgo, saj jih je najprej okupirala Nemčija, takoj zatem so padli v roke Poljakom, čez dobrih dvajset let pa so jih ponovno okupirali Nemci. Pobili so 180.000 litvanskih Židov, po vojni pa je ruski režim pobil še 250.000 Litvancev. Vendar njihovega uporniškega duha niso zlomili. V letu 1991 so si končno izborili neodvisnost.

Njihov uporniški duh se še danes kaže v Vilni, v Republiki Užupis. Užupis je predel mesta, ki je star približno štiristo let. Nekdaj je bil litovski Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje pa je postal najrevnejši predel mesta. Leta 1997 so umetniki razglasili to območje za neodvisno in ustanovili samostojno državo, ki je država znotraj države, država boemov, umetnikov, sanjačev in pijancev. Ima svojega predsednika, policijo in ustavo, ki obsega 41 členov.

Ustava daje svojim državljanom naslednje pravice in dolžnosti:

  1. Vsak ima pravico živeti ob reki Vilni in reka Vilna ima pravico teči mimo vsakega.
  2. Vsak ima pravico do vroče vode, ogrevanja pozimi in strehe nad glavo.
  3. Vsak ima pravico da umre, vendar to ni obveznost.
  4. Vsak ima pravico, da dela napake.
  5. Vsak ima pravico, da je edinstven.
  6. Vsak ima pravico, da ljubi.
  7. Vsak ima pravico, da je neljubljen, ni pa tu nujno potrebno.
  8. Vsak ima pravico biti brezmejen in neznan.
  9. Vsak ima pravico biti nedejaven.
  10. Vsak ima pravico, da ima rad mačko in da zanjo skrbi.
  11. Vsak ima pravico, da skrbi za psa, dokler eden izmed njiju ne umre.
  12. Pes ima pravico biti pes.
  13. Mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja, je pa dolžna pomagati v primeru nuje.
  14. Včasih ima vsak pravico, da se ne zaveda svojih dolžnosti.
  15. Vsak ima pravico dvomiti, vendar to ni njegova obveznost.
  16. Vsak ima pravico biti srečen.
  17. Vsak ima pravico biti nesrečen.
  18.  Vsak ima pravico biti tiho.
  19. Vsak ima pravico da veruje.
  20. Nihče nima pravice do nasilja.
  21. Vsak ima pravico, da ceni svojo nepomembnost.
  22. Nihče nima pravice do večnosti.
  23. Vsi imajo pravico, da razumejo.
  24. Vsi imajo pravico, da nič ne razumejo.
  25. Vsak ima pravico biti katerekoli narodnosti.
  26. Vsi imajo pravico praznovati ali ne praznovati svoj rojstni dan.
  27. Vsak si naj bi zapomnil svoje ime.
  28. Vsak lahko deli tisto kar ima.
  29. Nobeden ne more deliti tistega, česar nima.
  30. Vsak ima pravico imeti brate, sestre in starše.
  31. Vsak je lahko neodvisen.
  32. Vsak je odgovoren za svojo svobodo.
  33. Vsak ima pravico, da joče.
  34. Vsak ima pravico, da ga narobe razumejo.
  35. Nihče nima pravice drugo osebo obsoditi.
  36. Vsak ima pravico biti sam svoj.
  37. Vsak ima pravico, da nima nobenih pravic.
  38. Vsak ima pravico, da ga ni strah.
  39. Ne podleži.
  40. Ne udari nazaj.
  41. Ne predaj se.

Po moji oceni je to najbolj liberalna ustava na svetu, saj daje v skladu z 12. in 13. členom določene pravice tudi psom (vsak pes ima pravico biti pes) in mačkam (mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja). 🙂Užupis - 1

PAULO COELHO IN CAMINO

Prva knjiga Paula Coelha, ki mi je prišla pod roke je bila Veronika se odloči umreti. Takoj po začetku branja me je Coelho zagrabil in drži me še danes. Fascinirala me je sama iztočnica zgodbe: mlado punco z “normalno” urejenim življenjem, življenje dolgočasi in odloči se, da bo naredila samomor. Zadeva se ji ponesreči in pristane v psihiatrični bolnici (zanimivo – v ljubljanskem Polju). Takoj , ko se zbudi iz omame, začne iskati način, kako bi zadevo uspešno ponovila. V tistem ji psihiater pove, da so v boju za njeno življenje naredili vse preiskave in ugotovili, da ima okvarjeno srce in ji preostane samo nekaj dni življenja. In to prinese preobrat: njen miselni tok se obrne za 180 stopinj! Tako ali tako bo kmalu umrla in ji za to ni treba nič narediti! Dejstvo jo sprosti in počasi začne uživati življenje. Seveda je bila njena srčna okvara samo terapevtska poteza psihiatra. paulo-coelho-comemora-20-anos-de-peregrinacao-615x461
Tudi sam Coelho se je v svojem življenju srečal s psihiatrično ustanovo. Rodil se je namreč zelo religioznima in konzervativnima staršema. Stalno se je upiral tradicionalni poti, ki sta mu jo začrtala. Hotela sta ga spraviti k “pameti” , zato sta ga poslala v psihiatrično bolnico, od koder je trikrat pobegnil, preden so ga pri njegovih dvajsetih dokončno izpustili. Nadaljeval je po dokaj razburkani življenjski poti. Bil je alternativec in anarhist, zaradi česar so ga priprli. V priporu se je samopoškodoval, zato ga je sodišče spoznalo za neprištevnega in so ga izpustili. Zelo ploden je bil v pisanju provokativnih besedil za rockovske pesmi. Stalno ga je nekaj gnalo iz ustaljenih tirnic. Kasneje je to zapisal v The Pilgrimage : “Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.” Zapustil je Brazilijo in odšel v Evropo, kjer je Coelha poklical Camino. In to na dokaj nenavaden način. V Dachau je doživel vizijo, v kateri je videl moškega, ki ga je kasneje srečal v Amsterdamu. Resničen ali neresničen, prepričal ga je, da je prestopil v katoliško vero in da naj prehodi Jakobovo pot. Po klicu se na pot ni odpravil takoj, Najprej je pet let živel odmaknjeno življenje v španskem katoliškem redu z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), tako da se je podal na romarsko pot po Caminu komaj v letu 1986.Takrat je bil Camino rahlo v pozabi, saj naj bi romanje po njegovem v celem letu opravilo borih 400 ljudi. Dejansko je po statistiki v letu 1986 Jakobovo pot prehodil 1801 romar, se pravi, da je bil eden izmed teh lahko tudi Coelho. Ali pa mogoče tudi ne, ker se v knjigi njegovo romanje zaključi na Cebreriu in ne v Santiagu di Composteli, kjer beležijo romarje in jim izdajajo potrdila, ki jih imenujejo “La Compostela”. Vsekakor je številka izredno majhna v primerjavi z 262.458 romarji, ki so pot prehodili v prejšnjem letu, v letu 2015.
Po romanju je Coelho začel živeti svoje sanje in se posvetil pisateljskemu poklicu. Njegova prva knjiga The Pilgrimage je izšla v naslednjem letu po opravljenem romanju, leta 1987. Kmalu za njo pa je izšel Alkemist, ki je ena izmed najbolj prodajanih knjig na svetu. Z njo se je zapisal v Guinessovo knjigo rekordov kot najbolj prevajani še živeči avtor.

Knjiga The Pilgrimage je bila v slovenščino prevedena z naslovom Magov dnevnik. V njej Coelho opisuje svoje romanje po Caminu z vodnikom, ki ga uči spretnosti premagovanja strahu, da se bo lahko boril za svoje sanje, ki so “hrana za dušo, tako kot je jed hrana za telo”. Pot je opravil z namenom, da pridobi pogum za dober boj in najde meč, s katerim ga bo lahko bil. Dober boj zanj predstavlja boj za uresničitev svojih sanj. Pravi, da je dober boj tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj in na zahtevo srca. Ko si mlad, imaš veliko poguma, nimaš pa znanja kako se boriti. Sčasoma pogum izgubljaš, znanje za boj pa pridobivaš. Ko se naučimo kako se bojevati, nismo več dovolj pogumni, da bi šli v boj, obrnemo se proti sebi in se borimo s seboj. Sami sebi postanemo najhujši sovražnik. Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti dober boj. Večina se odreče sanjam prav v trenutku, ko te postanejo dosegljive. Dobrega boja ne bijemo, ker se želimo izogniti razočaranju in porazu, ki pa ironično, nazadnje ostaneta edina zapuščina naše strahopetnosti. Prvi znak, da ubijamo svoje sanje je, ko se v strahu pred dobrim bojem izgovarjamo, da ga ne bijemo zaradi pomanjkanja časa. Potem na življenje ne gledamo več kot na pustolovščino, ampak menimo, da je modro izbrati v življenju samo nekaj malega, samo tisto, kar pričakujemo od njega. Življenje postane nedeljski popoldan, ki v nas naseli mir, od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Takrat doživimo krajše obdobje spokojnosti. Vendar se kmalu začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva.Peregrino-599x275

Coelho je na koncu svoje poti našel svoj meč, s katerim bo izbojeval svoj dober boj. Ugotovil je, da je njegov meč nalivno pero: “Bil sem zelo srečen v stvareh, ki sem jih delal. Delal sem, to mi je dajalo kruh in vodo, imel sem osebo, ki sem jo imel rad, imel sem denar, nisem pa živel svojih sanj. Moje sanje so bile in so še vedno, biti pisatelj.”
Na poti je zbral pogum, premagal strah pred razočaranjem in porazom, našel svoje orožje za boj za svoje sanje in dokončno pregnal nedeljsko popoldne iz svojega življenja. Zaživel je življenje svojih sanj, življenje pisatelja in zapisal knjigo Magov dnevnik.
Po poti in po knjigi je natrosil vrsto modrosti. Nekaj sem jih pobrala iz knjige, o njih bom pa razmislila takrat, ko jih bom srečala na poti. Zaenkrat sem jih samo zabeležila v glavo in računalnik:

  • Vedno se trudimo spreobrniti ljudi v našo vero o vesolju. Mislimo, da več ljudi bo verjelo enako kot mi sami, bolj bo verjetno, da je naša vera pravilna. Pa zadeve sploh ne delujejo tako.
  • Vedno vemo kateri poti bi bilo najbolje slediti, pa vedno sledimo poti, ki smo jo vajeni.
  • Vedno se nagibamo k temu, da vidimo stvari, ki jih ni, hkrati smo pa slepi za velike stvari, ki jih imamo tik pred očmi.
  • Naj se ti smilijo tisti, ki jih je strah prijeti za pero ali čopič, instrument ali orodje, ker jih je strah, da je nekdo naredil že bolje kot zmorejo sami.
  • Kadar nek problem rešimo, je enostavnost rešitve navdušujoča.
  • Vsakdo živi svoje življenje, se sooča s težavami in zmaguje na svoj način.
  • Le redki sprejmejo breme lastnih zmag.
  • Ljudje nočejo biti Dobrega boja, ker ne vedo, kaj naj počnejo z lastno srečo, saj so postali ujetniki stvari.
  • Človeku ni treba prečkati gore, da bi se zavedel njene velikosti.

Varno sem uskladiščila tudi nekaj praktičnih nasvetov za romarje:

  • Sleci majico in se s hrbtenico nasloni na drevo. Stara drevesa so sposobna prenesti harmonijo na človeka, ki se s središčem živčevja nasloni k deblu.
  • Zarini noht kazalca v palec vsakič, ko zapadeš v negativna čustva.
  • ‘Hudič’ se skrije v najbolj nedolžne, otroške, oči in skozi otroški jok poskuša romarja odvrniti od cilja.
  • Edini izgovor, da lahko pustiš romanje je bolezen.
  • Kadar postane tvoje srce utrujeno, samo hodi s svojimi nogami naprej, samo premikaj se.
  • Nikoli ne odnehaj.

PLAŽA ZA SANJE

Damir sanja z odprtimi in zaprtimi očmi na plaži Glenelg v Avstraliji:

Nič ni boljšega, kot da se lahko iz pregretega mesta Adelaide v hipu “just around the corner” odpraviš na bus ali pa na tramvaj in si čez 15 minut na plaži za sanje v Glenelgu. Prepustiš se vročemu soncu, uživanju, valovom, lepim Adelaidam, toplemu morju, ki je od novembra pa do aprila segreto na 28 stopinj Celzija. Skočiš v morje, da se v hipu ohladiš, se preprosto prepustiš uživanju na pesku, od počivanja si malo odpočiješ v bližnji restavraciji, poješ kosilo in se spet zlekneš na plaži, poslušaš valove morja in celo zaspiš. Popolna kombinacija počitka, plavanja, užitka, sprostitve in celo, prelepih sanj.

Za takšne možnosti je zagotovo poleg geografske lege mesta pomembna tudi arhitektonska ureditev Adelaide, ki je bila zasnovana že v preteklem stoletju. Celoten koncept omogoča hedonističen pristop k življenju, k sproščanju in uživanju v lepotah. Temu konceptu življenja je v mestu podrejeno vse. Tudi delovni čas, saj po 17.30 mesto preneha delati. Razen trgovin s špecerijo je zaprto vse. Mesto utihne, življenje na ulicah zamre, ljudje se prepuščaju drugačnim užitkom. Prepustijo se utripu plaže in mesta, uživajo v  lepotah Adelaid, ki se pomenkujejo na plaži in so magnet za dušo in oči. Mogoče so tudi one skočile na plažo samo toliko, da se osvežijo in pridejo nazaj v službo spočite, urejene in lepe, ali pa so po končani službi prišle na kosilo in počitek. Ob petkih, sobotah in nedeljah se število kopalcev podvoji. Kljub temu plaža še vedno ne izgleda prepolna. Poveča se samo število lepih Adelaid, ki s poležavanjen, pozibavajočo hojo, posebnostjo bikink, poziranjem in telovadbo, osvajajo. Samo sprehodijo se, zibajoč z boki, malo se nasmehnejo, zaplavajo med valovi in kot morske sirene izginejo iz vidnega polja. Pojavi se spet nova, postavna in seksi, ki odplava morskim valovom naproti.

Če pa med poležavanjem zaspiš na vročem soncu in ohlajen z morskimi vetrovi odplavaš v ta skrivnostni morski svet sanj, postaneš del teh lepih zgodb o princu in uspavani morski sireni. Po globokem in strastnem poljubu jo povrneš nazaj v življenje, v resnični svet Adelaide. Ponovno vsa mokra vstane iz sanj in iz morskega dna, zapeljivo vrže dolge lase nazaj in vsa resnična zakoraka po plaži iz morja. Potem ni več potrebe po sanjah. Takrat veš, da boš še velikokrat prišel na ta delček morske obale in ponovno plaval med valovi na zagretem tropskem morju. Podvodne sirene pa vsekakor moraš poiskati v Adelaide, na plaži Glenlelg, zadremati na mehkem žametnem pesku, uspavan s šumenjem morja in se izgubiti med morskimi sirenami očarljivih princes.