Klopotec ni več ptičje strašilo. Spomnim se, ko sem v osnovni šoli reševala uporabno nalogo: “Pet vrabcev in štirje škorci zobljejo grozdje v vinogradu. Veter zapiha, klopotec začne klopotati, koliko ptičev je odletelo?”
Nisem potrebovala prstov, da sem napisala odgovor: “Iz vinograda je odletelo devet ptičev,” in dobila kljukico. Danes pa ptiči niso več to, kar so včasih bili. Ko smo se letos odpravljali postavljati klopotec, je mladi gospodar domačije, Podkrajškov Andrej, rekel: “Zdaj se nam bodo pa ptiči smejali.” Ptiči so se navadili hrupa, ki ga je ustvarilo človeštvo na tleh in v zraku, tistega slišnega in tistega neslišnega, nizkofrekvenčnega, ki jim para živce. Enakomerni glas klopotca jih je začel pomirjati, udarci lesenih kladivc na desko, jim dajejo občutek prvinskosti in naravnosti. Zato, če danes devet ptičev zoblje v vinogradu, zapiha veter, klopotec pa zaklopoče, jih devet zoblje še naprej. Spremenili so se ptiči, ne matematika. Ob zvoku klopotca zobljejo v ritmu, skladnem s klopotčevo pesmijo, ker imajo nedvomno vsi ptiči dober posluh, ne pa pameti. Zato se pa smejijo ljudem, ker živijo v utvari, da je edino klopotčevo poslanstvo biti ptičje strašilo. Pa se motijo.

Klopotec je leseno glasbilo na katerega poje veter. Pravilna izdelava klopotca je prava umetnost. Sestavljen je iz vetrnice, gredi, kladivc, deske in repa. Veternice zavrtijo gred, na katero so pritrjena kladivca, da začnejo udarjati ob desko, in zapojejo klopotčevo pesem, ki je še najbolj podobna klopotanju, mogoče tudi drdranju. Vsak del je narejen iz druge vrste lesa. Da se veter lažje ujame v vetrnico, je narejena iz lahkega topolovega lesa. Nasprotno se za gred uporabi trd hrastov les. Zvok je najbolj prijeten, če so kladivca iz akacije, deska pa iz kostanjevega lesa. Za rep pridejo v poštev samo brezove veje, ker s svojo košatostjo lepše lovijo veter. Prav tako listja ne odvržejo tako hitro kot ostala drevesa.

Klopotec je slovenski simbol. Podobno kot je lipa ponos vsake slovenske kmetije, je klopotec ponos vsakega slovenskega vinograda. To izvirno slovensko napravo so od nas prevzeli tako Hrvati kot Avstrijci. Avstrijci so jo samo po nemško zapisali v ˝Klapotetz˝.

Klopotec je simbol zorenja grozdja in bližajoče se trgatve. Klopotčeva pesem je bila včasih znak, da je treba zapreti kokoši v kokošnjak, otrokom pa prepovedati, da hodijo v vinograd. Gospodarji so bili zelo strogi. Marsikateri viničar je bil za rabutanje kaznovan z odpovedjo stanovanja.

Klopotec nas opominja na poslavljanje toplega in sončnega poletja in bližanje jeseni. Po stari slovenski navadi se postavlja med Jakobovim, ki je 25. julija in Velikim šmarnom, ki je 15. avgusta. Slovenci že od nekdaj pravimo, da prvo poslabšanje vremena po Velikem šmarnu prinese konec poletja.

Klopotec je kot politika: obrača se po vetru in veliko ropota. Klopotec je uporaben tudi za smerokaz, v katero smer piha veter. Iz tega razloga je za vse, ki se ukvarjajo s politiko, klopotec zelo pomembna reč😂.

Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. V starih časih je ob postavljanju klopotca igrala harmonika, na obisk so prišli sosedje, prijatelji in znanci, gospodinja pa je gostom ponudila štruklje in pijačo. Po postavitvi klopotca se je zabava z glasbo, plesom in šalami navadno zavlekla do jutra.

V Žičah se na domačiji Kalšek – Podkrajšek še danes držijo tradicije. V njihovem hektar in pol velikem vinogradu s 6000 trsi modre frankinje, sauvignona, belega pinota, rumenega muškata in laškega rizlinga, ki da letno od 8.000 do 10.000 litrov sortnega vina, so tudi letos postavili velik šestokraki haloški klopotec, mlada in stara gospodinja sta pripravili hrane in pijače, da je bilo veselje, klopotčevo pesem pa ni preglasila samo harmonika, ampak celoten ansambel.

Zato, da je bilo vse tako kot mora biti, je poskrbel boter klopotca 2017, Bojan Podkrajšek, ki pa je bil dokaj otožen, ker se je iztekala ta njegova častna funkcija. Nazadnje se je le sprijaznil, da čas neusmiljeno teče, funkcije pa so časovno omejene z mandati in predal svoje botrstvo v roke Bračko Branka.

Neumen je tisti ptič, ki se sramuje svojega gnezda. Prebivalcem domačije, obema botroma in vsem udeležencem postavitve klopotca, slovenske šege in simboli veliko pomenijo. Bivši boter je to simbolično pokazal ob slovesu s te funkcije. Podelil je štiri slovenske zastave: mlademu gospodarju Podkrajšek Andreju, najmlajšemu udeležencu prireditve Brumec Mihi, novemu botru Bračko Branku in ansamblu Dar, ki so si jo zaslužili za odpete slovenske pesmi.

Klopotec je alkotest. Nazadnje naj omenim še vlogo klopotca, ki pride do izraza po končani zabavi ob postavljanju klopotca. Če lahko brez zatikanja ponoviš “Naš klopotajoči klopotec je dober klopotajoči klopotec, ker klopotajoče klopoče tako kot se vetru zahoče,” si uspešno prestal alkotest in se lahko z avtom odpelješ domov.

Za tiste, ki ga pa nismo, je mladi gospodar Andrej pripravil še podvprašanje:
Na drevesu sedi pet ptičev🐦🐤🐦🐦🐤. Vzamem puško, enega ustrelim. Koliko jih še sedi na drevesu🌳?
In, če tvoj odgovor ni bil pravilen, nisi smel domov niti peš.

Avtorja fotografij sta Matej Nareks in Dejan Mužič.