POLJUB KOBRE

Blue Mountain se za svoje ime lahko zahvali plavkastim meglicam, ki jo ovijajo zaradi  evaporacije smole evkaliptusov. Evkaliptusi so tukaj,  50 km iz Sydneya avtohtone rastline. To je planinsko področje s kanjonom, podobnim znanemu Grand Canyonu v Texasu v Arizoni. Globoka, ogromna dolina, z obeh strani obdana z velikmi klifi, je pokrita s pragozdom evkaliptusov, ki izločajo te posebne meglice.

Posebna znamenitost tega področja so tri sestre Meehni, Wimlah in Gunnedoo. Aboridžinska legenda pravi, da so se tri sestre, ki so živele na levi strani kanjona v Katoomba plemenu, zaljubile v tri brate iz plemena Nepean na drugi strani klifa. To je bila z zakonom in tribunalnim pravom prepovedana ljubezen. Trije zaljubljeni bratje so organizirali vojni pohod na drugo stran, na stran Katoomba plemena, da bi svoje ljubljene ugrabili. Vrač je v želji, da dekleta zaščiti, vse  tri sestre spremenil v kamen. V vojni je vrač umrl in s seboj na drugi svet odnesel čarobne besede, ki so imele moč sestre oživeti. Zato so sestre še dandanes okamenjene. Postale so posebna turistična atrakcija tega kanjona, ki je v bistvu nastal zaradi erozije, ki je bila posledica delovanja vetra, vode in rečnih struj. Kanjon je dolg 91 km in globok 1,2 km.

Na podiju na levi strani klifa, v predelu pred tremi sestrami iz Katoomba, je turistično urejena cona. Žičnica vozi radovedne turiste 1,2 km globoko, na dno kanjona, v pragozd evkaliptusov. Po dolini vijuga reka proti morju. Glede na to, da je to pragozd,  tukaj vse vrvi od življenja.

V pragozdu so nepogrešljive tudi kače. Mi smo jih doživeli v turistični varianti, pred vstopno postajo žičnice, kjer je poskrbljeno za živahno dogajanje, pogostitev, petje in ples. V šotoru, ki je nadstrešen in urejen v obliki pragozda, z obilico evkaliptusovih vej in listja, se nahajajo kače, ki se prosto ovijajo okrog debel, ti zlezejo na roko, ramo, glavo, pač tja,  kjer se jim zdi primerno. Tudi kakšen poljub ti mimogrede pripnejo, če si jim le simpatičen ali jim posebej dišiš. Izvorno so to strupene kače, ki jim dnevno praznijo strupnike. Zanimivo delo za vzdrževalce, zanimivost za turiste, ki se nič hudega sluteč sprehajajo mimo, jih božajo, se slikajo z njimi in jih občudujejo. Nevarno pa je, če se ti kakšna “naravna” prikrade za hrbtom, iztegne vrat, se približa tvoji roki, vratu ali obrazu in potem …… svizzzz.!!!!

POLJUB NEBESOM

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.

NESSUN DORMA

Puccinijevi princesi je ime Turandot. Spi v mrzli spalnici na Kitajskem. Mrzli od  sovraštva do moških. Nikomur se noče predati. Postavlja jim uganke in če jih ne rešijo, morajo umreti. Dokler se ne najde princ brez imena, ki se vanjo zaljubi na prvi pogled. In jih  ugane. Vse tri. In si prisluži njo. Ona se ga na vso moč brani. Na silo jo seveda noče imeti. Raje umre, ker brez nje mu sploh ni do življenja. Zato ji ga ponudi,   če ugane njegovo ime do naslednjega jutra.

To je iztočnica za Nessun dorma, ki je (vsaj za mojega brata) največja operna arija vseh časov.

IMG_1339

Nessun dorma

Nihče naj ne spi! Nihče naj ne spi!
Tudi ti, princesa,
v mrzli spalnici ne,
glejte zvezde,
ki trepetajo z ljubeznijo in z upanjem.

Moja skrivnost je skrita v meni;
nihče ne bo izvedel mojega imena!
Ne, ne! V tvoje ustnice ga
bom prelil, ko naju obsije sonce !

Moj poljub bo raztopil
tišino in te osvojil!

Nihče ne bo izvedel njegovega imena,
in žal bomo morali umreti, umreti!

Izgini, o noč!
Zbledite, ve zvezde!
Zbledite, ve zvezde!
Ob zori, bom zmagal!
Zmagal bom! Zmagal bom!

Odmev visokih not iz tenorskega razpona, B4  in A4,  je v finalnem Vincerò! Vincerò! odmev gotove zmage. Čigave? Kako je ime njemu? Kako je ime nekomu, ki ti lahko s poljubom prelije ime  v ustnice? Kako je ime nekomu, ki s svojo pojavnostjo prežene temo in z njim zasije sonce?  Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to seveda ni on, je ona. Je LJUBEZEN.

Puccinijevo kitajsko zgodbo je v Gallusovi dvorani na prvi letošnji šolski dan uprizorila Kitajska nacionalna opera iz Pekinga. Opera kot celota je blestela in blestela je Yao Hong v vlogi Liu.