PRIIMEK BRUMEC

Priimek je pomembna reč. Z njim se rodimo in odraščamo. Ne samo, da se nas prime, postane del nas in mi del njega. Iz tega razloga si pred malenkost manj kot enaintridesetimi leti, na dan, ko sem se omožila, nikakor nisem mogla predstavljati, da bi ga čez noč spremenila. Odločila sem se, da bom mojemu dekliškemu priimku moževega samo dodala.

Brzela so leta v zakonu, rodila sem dva otroka s priimkom Brumec, vse bolj sem se oddaljevala od dekliškega priimka in se enako kot moji trije, čutila Brumec. Zaradi dveh priimkov sem imela tudi vrsto praktičnih zapletov: ime in priimek je bil tako dolg, da pogosto v okencih namenjenih za vpis ni bilo dovolj prostora, zato je bilo treba uporabljati razne skrajšave, vedno so me spraševali ali je med priimkoma pomišljaj, prišlo je do zamenjave vrstnega reda, včasih sem bila zavedena pod U, včasih pod B, preden si je nekdo zapisal moj elektronski naslov, sem se morala kar truditi s pojasnjevanjem kje se nahaja pika in kje ne … Nekega dne sem se odločila, da bom poenostavila zadevo. Ker mi je oče že umrl, sem poklicala brata, nosilca priimka Udovič in ga vprašala, če se mu zdi primerno, da iz mojega imena odstranim moj dekliški priimek. Nekako po občutku se mi je zdelo, da za ta korak potrebujem njegovo privoljenje. Ker se je strinjal, sem odšla na upravno enoto in za 50 € (v primeru ločitve bi bila sprememba brezplačna), to tudi naredila. Tast je ob pridobitvi nove Brumečke prinesel steklenico penine, da smo s popitimi mehurčki proslavili dogodek. Sedaj sem samo Brumec.

Na srečanju so bili tudi najmljajši nosilci priimka Brumec: Martin, Matija in Miha

Priimek Brumec izvira iz besede “brúma”, ki si jo naj bi Slovenci sposodili iz nemščine že v 9. stoletju. Prvotni pomen besede naj bi bil »pošten, pravičen, priden, koristen«, šele kasneje, v času protestantizma, naj bi beseda dobila nov pomen: “pobožnost”.  Nemška beseda je religiozni pomen dobila z Luthrom, prav tako je bila pri Trubarju “brúma” pravi teološki termin. Kasneje beseda zaradi njenega nemškega izvora ni bila več zaželjena.

Iz besede “brúma” je izveden pridevnik “brúmen”,  kar zastarelo pomeni “pobožen” in šaljivo “prizadeven, vnet”. Iz pridevnika je preko vzdevka nastal priimek Brumen.


Pesem iz Višnje gore:

Pa še praviš, da res ni,
Počakaj, saj ti povem,
Kako je bil brumen Adam,
Dokler je bil on sam.

Pesem iz Suhorja:

Jest sem ena brumna žena,
rada v cerkev grem.
Zapijem firkelj vina,
pa po cesti grem.


Presežnik besede “brúma” je sestavljen s slovenskim prefiksom naj- : najbrumnejši.


Pesem iz Gornje Savinjske doline pripoveduje o fantu, ki ga zapušča dekle s kopico otrok. Odloči se živeti pobožnejše:

Otrokom bom dal bajto čez,
vse svoje premoženje,
pol’bom začev pa jaz peljat
najbrumnejše življenje.


Priimek Brumec je nastal s tem, da so besedi dodali priponsko obrazilo ec, ki pooseblja nekoga, ki je izstopal po pobožnosti, verjetno  tudi po pridnosti, poštenosti, koristnosti, prizadevnosti in/ali vnetosti (jaz bi dodala, da to zagotovo velja še danes😜).


Latinsko pomeni “bruma, brumae” najkrajši dan, zimski solsticij, lahko tudi položaj sonca v času zimskega solsticija ali tudi zimski hlad. 


Priimek Brumec naj bi bil razširjen tudi v sosednji Hrvaški. V Međimurju se naj bi pojavil v letu 1638 v različici Brumecz v kraju Jalšovec. Tam ga razlagajo s pomočjo nemške besede “brummen”, ki pomeni “godrnjati, mrmrati”.

Po podatkih slovenskega statističnega urada je v Sloveniji 452 oseb s priimkom BRUMEC, od tega največ, 312 v Podravski regiji in 87 v Savinjski regiji. Med vsemi priimki je priimek BRUMEC po pogostnosti uvrščen na 717. mesto.

Ribiči pa so zaslužni za novo slovensko besedo, glagol “brumanje”, ki pomeni obliko lova manjših vrst rib. Poteka tako, da daš v mrežo od krompirja en dan staro mešanico peska in premečkane sardele. V to zmes lahko dodaš tudi razmočen kruh, jo zgostiš z drobtinami ali za boljši vonj dodaš ribje olje, kakšno konzervo sardel ali košček sira Zdenka.

brumanje s, vir: I; povezave: najdi.siPrimer: Skratka, mole se zdaj da v večjem številu ujeti le na izkušenim ribičem znanih lokacijah, pri čemer pomaga predvsem brumanje (zmleta sardela v krompirjevi vreči, ki jo po vrvici spustiš na dno, nato pa dvigneš za kakšen meter).

ANTONI GAUDí

Gaudí je bil drugačen. Izstopal je iz množice. Ni samo sprejemal, ampak je nadgrajeval, predrugačil, postavil na nove temelje, zavzel novo izhodišče. Tako je trditev, da imajo ptice krila za letenje, nadgradil s pomislekom, da imajo krila tudi kokoši, a jih pač ne uporabljajo za to. Ni se zadovoljil s spoznanjem, da ravne črte pripadajo človeku, zavite Bogu. Prepustil je ravnilo človeku, sam pa zarisoval mehke, vijugaste linije.  Spoznal je, da vse kar je naredil človek, že obstaja v knjigi narave. Iz nje je črpal navdih. Njegova dela so skrajno ekscentrična, zato so v njegovem času burila duhove in prožila valove kritike in neodobravanja. Ravno zaradi te njegove ekscentričnosti pa danes občudujemo, mogoče že malo malikujemo, njegove stvaritve. Vsekakor je bilo njegovo tuzemno življenje veliko prekratko, da bi uresničil vsaj mali del njegovega enormnega  potenciala. Bilo pa je dovolj dolgo, da se je s svojo unikatnostjo zapisal v zgodovino in je beseda arhitekt dobila asociacijo v njegovi osebi.

Gaudí je ustvarjal drugače

Gaudíju je vera pomenila vse. Bil je ponižen in hvaležen za božji dar, njegov umetniški talent, ki se je kazal v njegovi neverjetni zmožnosti, da je snoval neobičajne oblike v prostoru.  Njegova družina sta bila oče in njegova nečakinja. Po njeni smrti se je preselil v kripto nastajajoče Sagrade familie in svoje nadaljnje življenje posvetil samo delu in večerni molitvi. Blišč in beda materialnega sveta mu nista pomenila nič. Bil je izredno skromen, tako pri stanovanju kot pri hrani. Zaradi odrekanja hrani je skoraj umrl že v svojem dvainštiridesetem letu. Že kot otrok je doživel revmatično vročico, ki ga je spremljala celo življenje. Za blaženje bolezni je dnevno hodil na dolge sprehode in leta 1926 se iz njega ni vrnil. Povozil ga je tramvaj in poškodovanega so odpeljali v bolnišnico za ubožne, kjer je umrl tako kot si je tudi želel: reven in sprejet samo zaradi njegove ljubezni do Boga. Čeprav je bilo  Gaudíjevo delo za časa njegovega življenja tarča stalnih kritik in nerazumevanja s strani intelektualcev, je bil njegov pogreb izraz velikega žalovanja vseh ljudi. Položili so ga v kripto Svete družine, v kapelo Karmelske Matere božje. V njej je poleg grobnice stojalo brošuricami v večih jezikih, tudi v slovenščini, z naslovom Gaudí, Božji arhitekt, ki ga je izdalo Društvo za beatifikacijo Antonia Gaudíja saj že  od njegovi smrti velja splošno prepričanje o njegovi svetosti in herojski kreposti. Društvo je takoj po ustanovitvi sprožilo postopek razglasitve za blaženega, ki še vedno poteka.  V brošuri je zapisana devetdnevna molitev osebne pobožnosti, s katero se lahko priporočate Gaudíju:

Casa Batllo v četrti Eixample

Bog, naš Oče, ki si navdihnil svojega služabnika arhitekta Antonia Gaudíja z veliko ljubeznijo do tvojega Stvarjenja in h gorečemu prizadevanju k posnemanju skrivnosti otroštva in trpljenja svojega Sina; nakloni mi po millosti Svetega Duha, da se bom tudi sam posvetil dobro opravljenemu delu in dovoli slaviti svojega služabnika Antonia; podeli mi po njegovem posredovanju priprošnjo. Po Kristusu Gospodu našem. Amen.

Sveta družina

Ob Gaudijevi grobnici

Jezus, Marija in Jožef: podarite nam mir in varujte družino! (trikrat)