Zgodba Petre Nastran iz Camina

Camino. Beseda, ki človeka, ki je hodil po vsaj eni njegovih stezic, spremlja do konca dni. Pot vsakega posameznika je kot njegovo življenje – unikatna in neponovljiva, z odtenki svetle in temne, in verjetno lahko vsak izpostavi zgodbo, ki je njegovi poti dala sijaj in ga preobrazila. S temi vrsticami prvič delim z vami tudi svojo zgodbo, katere pomeni se mi vedno znova odstirajo.    

Francosko smer Jakobove poti sem začela konec svojega rojstnega meseca aprila in do poti sem od vsega začetka pristopala s spoštovanjem. Nekaj pa sem zagotovo vedela – do Santiaga bom prišla na lastnih dveh nogah, četudi po kolenih. Že sem slišala za moč misli, a zares tega še nisem verjela. Pomlad na Caminu je zares čarobna in z lahkoto ter brez enega žulja sem napredovala vse do Mesete, ko so se ostali že borili z različnimi poškodbami ter krvavimi žulji. Ker je meni je organizem tako dobro služil, sem se začela čutiti kar malo posebno. Spomnim se tudi priložnosti, ko sva s soromarko iz Nemčijo ob sangriji modrovale o romarjih, ki to niso, saj jim nahrbtnike vozijo taksiji ali kaj je hujšega – se del poti prevozijo. Midve to ne bova nikoli, treba je prelivati pot in kri, da si zaslužiš naziv romar. Hm… 

Etapa od majhnega Moratinosa do malce bolj divjega Legiedosa je bila moja druga najdaljša etapa Camina in po 28 kilometrih, v El Burgo Ranero, se mi je zdelo, da bi se bilo v poletu in občutku evforije škoda ustavljati. Kava in burger, klepet z domačinom in že sem bila v zaletu za dodatnih dvanajst kilometrov. A špikajoča bolečina v levem nartu se ne da utišati. Ob počitku sem predel masirala s kremo in bila skoraj prepričana, da kaj hujšega ne more biti. Bolečina pa je postajala zares pekoča in najbolj težko mi je bilo zjutraj, ko je bila noga še neogreta. Prvi koraki so bili kot rezanje noža v kost. Noga je želela prostor, zato sem se preobula v udobne sandale. 

Palas del Rei, kraj nesrečnega imena, ko sem se zjutraj zbudila v najbolj čistem albergu na poti ter se počutila tako slabo, da mi je šlo na jok. Boleča noga in slabost v želodcu. Do Melide? Težko. 

»Petra, kaj počneš, stojiš tukaj na avtobusni postaji in čakaš na prevoz!?«, je moj brezkompromisni notranji dialog. Ja, počnem to, za kar sem se prej prisegala, da se ne more zgoditi v najhujši nočni mori. Sopotnikom si ne upam pogledati v oči. Sram me je. Kaj če me kdo prepozna in vidi? Počutim se tako majhno. Z avtobusom prehitevamo romarje in s hrepenenjem jih gledam. 

Camino me dela majhno.  

V Arzui izstopim, grem do bara Elvis, si tekom dopoldneva privoščim dva kamilična čaja, opazujem ljudi, pišem, pišem ter se nasploh začenjam počutiti zelo dobro. Megla se dvigne in skozi okna temnega bara posije sonce, tam zunaj so širjave Camina. A miru v meni ni in po premisleku prehodim še osem kilometrov do vasice Calle.  Zakaj ne počivam? Ne vem. Preostali čas do Santiaga je zaznamovan z bolečino, šepanjem in pogovori same s seboj.  Nekje preberem: »Ovire ne ograjujejo poti. So pot.«

V Santiagu se postavim v vrsto za Compostelo in ko jo končno dobim, v meni ni nikakršnih posebnih čustev. »Kako to? Ali nisem v vseh knjigah brala, kako poseben je ta trenutek?!« Cilj kot tak me je razočaral. Res je, cilj je pot.. 

Dan v Santiagu. Glas, ki je znotraj mene najglasnejši, mi govori, da sem prevoz izbrala iz svoje trenutne stiske in da je prav, da sem se poslušala. A vztrajen in vedno bolj neizprosen je drugi glas: »Še zadnjo uro boš imela pred očmi ta avtobus.«

Drugi dan se odločim. Z avtobusom nazaj do Palas del Rei. Z uradnim potrdilom o prehojeni Camino Frances v nahrbtniku, ob petih popoldne začenjam hojo v meglenem in vlažnem vremenu, pripravlja se k dežju. Spet se počutim radostno in na novo se rojevam. »Čeprav že na cilju, mi je spet dano hoditi! Kakšna srečnica sem! To je moj ponovni Camino!« Camino vračanja k sebi in svoji resnici. V Melide mi prenočišče ponudi Xuntia in takoj zatem se ulije. Počutim se drugače, romarje gledam z drugačnimi očmi, kot bi hodila nek drug Camino. A vem, da je ta najbolj moj. Sram se je spremenil v ponos, vrnil se je mir, čutim ljubezen, z mislimi objemam otroka v sebi in cel svet! 

Po dobrem spancu se med prvimi odpravim na pot. Arzua, moj pravi Santiago, me čaka. Še vedno vidno šepam, a hodim lažje kot prejšnje dni in si ob prihodu z neopisljivim občutkom vtisnem zadnji žig. Ime bara Elvis v mojem Credencialu tako stoji kot zadnji, za žigom katedrale v Santiagu. 

Kaj je cilj? Santiago, Arzua? Nič od tega. Je vihar v moji glavi, ki je začenjal svoj pohod od prve želje po Caminu, do prvega stika z bolečino, pogovarjanje z bolno nogo, so solze, je smeh in še en, poseben košček v sestavljanki mojega življenja. Je to, da če sem prej vedela, da ima vsak svoj Camino, zdaj to Vem zares. Cilj je vsak izmed milijon zdravih in šepajočih korakov. Na poti, kjer je včasih treba iti nazaj, da lahko bolj mirno gremo naprej. Da se znamo ustaviti. Zadihati in se imeti lepo. Zmaga je to, da me je pot naučila biti majhna, da sem lahko stvari videla velike.

Hvala, Galicija, tvoja meglena jutra bodo v meni živela večno.