TURANDOT

Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?

METROPOLITANSKA OPERA

Kadar se odpravljam v New York, načrtujem takole: prvi dan potuješ, drugi dan zvečer podležeš časovni razliki, dva večera greš gledat muzikal na Broadway, zadnji večer pa je obvezen obisk Metropolitanske opere. Naslednji dan greš lahko domov. Met kot jo ljubkovalno kličejo Newyorčani, je veliki kvader na Manhattnu, s stekleno sprednjo stranico, z dvojnimi, v več etaž speljanimi, v rdeče oblečenimi stopnišči in velikimi kristalnimi lestenci modernejših oblik. Zgrajena je bila z denarjem bogatih ameriških industrialcev, ki so bili izključeni iz Akademije za glasbo, zato so si sami zgradili opero z dvema vrstama razkošnih lož, kjer lahko razkazujejo svojo moč in bogastvo. Novozgrajena opera je takoj zasenčila prejšnjo v vseh pogledih in danes lahko v njej uživaš v popolnih predstavah za uho in oko, v najboljših glasbenih predstavah, ki jih ta svet ponuja. V razgibani koncertni dvorani je prostora za 3800 ljudi v petih etažah. Zadnja, najbolj oddaljena galerija z imenom Družinski krog ima zelo dostopne cene vstopnic, par mesecev naprej še ni razprodana in po mojem občutku ima na sredini odlično slišnost. Oder je sicer precej oddaljen, vendar ima tudi takšen miniaturni pogled svoj čar.

V Metu sem bila prvič pred nekaj leti na predstavi Labodjega jezera. Odplesano mi je na novo opredelilo pojme harmonije, lahkotnosti, usklajenosti gibov, črno belega.  Veliko lažja sem odšla iz Meta po rdečih žametnih stopnicah na trd newyorški tlak. Ob naslednjem obisku NY je bila predstava Parsifala, ki sem si jo želela ogledati,  na sporedu že drugi večer po prihodu, večer ko te omaga časovna razlika. Mislila sem si, da bom že nekako premagala spanec, pa se ni izšlo. Več kot pet ur trajajočega Parsifala sem v bistvu odsanjala. In sanje so bile krasne. Ob milem, pretresljivem, angelskem petju, belini kostumov in postelje, bredenju nastopajočih po krvi, ki je zalila celoten oder in barvala bele obleke. Popolno. Doživeto v alfa stanju.

Naslednjič sem se s predstavo iz Meta srečala naspana, zelo budna, na tej strani velike luže, v Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru, na predstavi Traviate, ki je bila predvajana na velikem zaslonu v živo v HD tehniki. Odlično petje, krasni kostumi in scena, vrhunska glasba, ampak…nekaj je manjkalo…po krasno odpeti ariji ni bilo tistega notranjega vzgiba, da bi zaploskal od navdušenja in dvorana je ostala nema. Manjkala je energija glasbenikov, ki se poleg glasu širi iz odra, energija, ki ne pride preko luže s sliko in zvokom, energija, ki jo sprejmeš med predstavo v živo,  jo nosiš s seboj in po delčkih oddajaš, da zaokroži med ljudmi.

Nekoč sem nekje gledala predstavo, za katero ne vem več ali je bila opera ali balet, ne vem naslova, do potankosti pa se spomnim kostumov in vem, da jih je izmislil Alan Hranitelj. Zdi se mi krivično, da so ob tako povprečnih glasbenikih, pevcih, plesalcih izbrali tako nadpovprečnega kostumografa, da so kostumi, ki bi morali biti samo del celote, postali celota. Ob mojem zadnjem obisku Metropolitanske opere sem gledala Verdijev Ples v maskah in vse življenje si bom to tudi zapomnila, saj sem gledala točno to, opero, ki je bila celota, celota, ki je  več kot vsota delov, celota v kateri je vsak del posebej odličen, v kateri se deli prelijejo drug v drugega v neko novo kvaliteto, ki ni sestavljena iz glasbe, petja, kostumov, scene, ampak je celota sama, opera. In treba jo je doživeti v živo.

POGOVORI KARMELIČANK

V času francoske revolucije je bila vera nun karmeličank postavljena na preizkušnjo. Obtožene kot nasprotnice francoske revolucije, je 17 julija 1794 šestnajst nun karmeličank padlo pod giljotino na današnjem Place de la Nation v Parizu. Pokopane so bile v skupinski grob na pokopališču Picpus, kjer en križ označuje kje ležijo ostanki tisoč tristošestih žrtev giljotine. Ta dogodek je inspiriral francoskega pisca Georgesa Bernanosa, da je zapisal novelo, na osnovi katere je Francis Poulenc napisal libreto in opero Pogovori Karmeličank. Prvič je bila uprizorjena 26 januarja 1957 v milanski Skali, slovensko praizvedbo pa smo doživeli v petek, 27. marca 2015 v mariborski operi.

karmel2

Ali velja uči se iz včeraj, živi za danes, upaj za jutri?

V operi je poudarjeno, da je upanje krepost duše, da se upanje rojeva iz največjega trpljenja, celo iz obupa. Karmeličanke je strah in groza, ko so postavljene pred odločitev ali se odpovedati svojim prepričanjem ali življenju, ne vedo, ali bodo junaštvo zmogle ali ne, saj se tudi one rade veselijo in hrepenijo po prijateljski bliži­ni. To vznikanje, trepetanje in ugašanje želje po bivanju in človeških radostih, stopnjuje tragičnost do spoznanja, ali mogoče bolje, upanja, da je najlepše dajanje, saj so same veliko prejele, še več pa lahko podarijo. Odločijo se, da se ne bodo odpovedale svojim prepričanjem, postanejo mučenice in to podarijo nam vsem, v zahvalo za vse, kar so same prejele. 

Molitev

S karmeličankami na odru nisem upala in trpela, z njimi nisem upala, spoznavala, begala in se spraševala, z njimi nisem molila in doživljala ves njihov  strah in grozo. Mi je pa do dna srca seglo petje karmeličanke sestre Blanche  Sabine Cvilak.