KORISTI OTROK SO SKLADNE S KORISTJO BABICE

Velimir Cugmas si že od malega postavlja stroga pravila, ki jih samodisciplinirano uresničuje. Je perfekcionist, strog do samega sebe. Samo najboljše je zanj dovolj dobro. Skrbi za zdrav duh v zdravem telesu. Že od osnovne šole naprej redno teče. Za svoj prvi zaslužek, si je že v osnovni šoli, kupil obleko. Je estet, ki je vedno lepo oblečen, živi v lepem in urejenem okolju, obdan je z lepimi stvarmi. Ne mine dan, da ne bi delal v ali za svojo odvetniško pisarno v Slovenskih Konjicah. Kot odvetnik slovi po svoji strokovnosti in prizadevnosti. Odkar pa zastopa babico dveh koroških dečkov, pa večina Slovencev zanj stiska pesti.

1. Imam občutek, da je znanje vrednota, ki je zelo visoko na tvoji hierarhični lestvici vrednot. Se motim?

Drži. Zelo cenim ljudi, ki veliko vedo. To imam že od otroštva. Oče mi je vedno govoril: “Druži se z bogatimi ljudmi – bogatimi ne po denarju, pač pa po duši in znanju.” Verjetno je to vsebina mojega nezavednega.

2. Si bil pri izbiri svojega poklica dejansko poklican, ali te je k študiju prava navedel kakšen drug razlog?

V osnovni šoli sem si mislil, da bom strojnik. Pravzaprav je bila želja staršev, da bi bil inženir. Po testiranjih s psihološkimi testi je psihologinja poklicala v šolo starše in skupaj smo se odločili, da se vpišem v gimnazijo (psihologinje torej uravnavajo moje življenje že od nekdaj). Pravo sem izbral, ker sem si želel biti sodnik, da bom razsojal in da bo moja odločitev končna. Bil sem pod vtisom francoskih filmov, kjer so se v šestdesetih letih sodniki vozili z »žabami« in bili nad kriminalci.

3. Odkar pomnim, je bil pravi bav bav na pravni fakulteti »RIM«, kot so študentje skrajšano poimenovali izpit iz rimskega prava. Je tudi tebi delal težave? Se ti zdi potrebno, da se tako striktno zahteva zelo podrobno znanje o rimskem pravu, ki je konec koncev »mrtvo« pravo podobno kot je latinščina »mrtev« jezik?

Nisem imel posebnih težav pri opravljanju izpita. Predvsem se spomnim tega, da sem prvo stran učbenika, kjer so spisana vsa pravno relevatna zgodovinska dejstva o rimskem cesarstvu z vsemi pomembnimi ali nepomembnimi datumi, in sicer v najbolj drobnem tisku, ki je še berljiv, študiral kar mesec dni. Mislil sem, da je tudi na fakulteti tako kot v gimnaziji pri zgodovini, kjer smo morali poznati dobesedno vsako podrobnost iz učbenika. Pa sem se zmotil, a verjetno mi ta poglobljen študij ni škodil, koristil pa mi kaj dosti tudi ni. Saj veš, da je pozabljanje proces, ki je hitrejši od pomnenja. Je pa rimsko pravo pomembno za razumevanje tudi sedanjega prava, saj je imelo v celoti izdelan in kodificiran sistem pravnih norm s pravnimi instituti in sredstvi.

4. Za pravnike so govorili, da morajo imeti »zic leder« ne samo, da končajo študij, ampak tudi kasneje za pripravo na pravosodni izpit. Ali ti imaš ta »zic leder« in če, od kdaj?

Sem raje na nogah, kot na »zicu«. 🙂 Tudi študirati ali vsaj ponavljati se da na nogah. To je zlasti potrebno pred izpiti, še posebej pred pravosodnim. Slednji je izkušnja, ki si je ne bi želel več ponoviti. Na srečo, sem bil uspešen pri prvem poskusu. Mislim, da je izpit v takšni vsebini, kot se danes prakticira, tudi nepotreben. Prepričan sem, da tudi uspešno opravljen preizkus ni zagotovilo, da bo tisti, ki ga bo položil, usposobljen za tisto, za kar naj bi bil pravnik poklican. Poznam primer iz moje pisarne, kjer je, ne le po mojem mnenju pač pa tudi mnenju mojih odvetnic, kandidat po prvem neuspešno opravljenem poskusu, ki pa je v obdobju pripravništva briljiral, ne le v svojem prizadevanju ampak tudi v kvaliteti izdelanih pravnih sredstev, opustil namero, da bi ga ponavljal. Žal mi je zanj, za stroko, predvsem pa za prakso.

5. Po mojem mnenju je delo druga vrednota, ki sodi v sam vrh tvoje lestvice vrednot. Imam prav? Se ti zdi, da je ta vrednota lastna večini Slovencem in so na splošno Slovenci »pridni« ljudje?

Na prvo vprašanje je moj odgovor pritrdilen, na drugo pa nikalen. Če se ozreš okoli sebe, boš ugotovila, koliko je brezposelnih in v kakšnem znatnem obsegu je zaraščena plodna zemlja. Žal mi je časov, ko je Slovence krasila lastnost »pridnost«. V dobi mojega otroštva, ko je bila skoraj polna zaposlenost, so vsi zaposleni še popoldan po delovnem času delali. Ali so gradili svoje hiše ali pomagali graditi hiše prijateljem, obvezno pa so pomagali obdelovati zemljo svojih staršev ali starih staršev.

6. Nekaj let si bil zelo uspešen sodnik na gospodarskem oddelku celjskega sodišča. Kako to, da si se odločil, da zajadraš med odvetnike?

Ne vem, če sem bil tako uspešen, kot pa da sem bil takrat zelo mlad. Sodnik sem postal že pred danes določeno starostno mejo za sodnike, to je 30 let. Ker je obdobje podjetništva, ki se je začelo že v Jugoslaviji z Markovičevo vlado povzročilo situacijo, da so se moji vrstniki pričeli poslovno udejstvovati, sam pa kot sodnik z ženo asistentko na univerzi nisem mogel niti plačati poštenega zapitka, ko sem bil z njimi, kaj šele, da bi lahko razmišljal o lastnem stanovanju, pa četudi najemnem, sem se moral odločiti, da poskusim živeti na trgu. Odločitev, da se podam v negotovost svobodnega poklica, je bila tudi sugerirana s strani prijatelja Silvana, ki je v meni zaznal potencial. Ko je sam postal direktor v tistem času najuspešnejšega slovenskega podjetja, ni pozabil name, tako da mi je z izkazanim zaupanjem omogočil zastopanje njegove družbe. Začetki moje samostojne poti pa niso bili negotovi, saj sem že v obdobju odpovedi sodniški službi, ko sem čakal iztek odpovednega roka, pridobil številne ponudbe direktorjev še takrat družbeno pravnih oseb, saj je bilo zlasti njihovim računovodkinjam znano, da je moja prednost kot gospodarsko kazenskega sodnika razumevanje ne le kazenskega, ampak tudi gospodarskega prava.

7. Ali uživaš pri svojem delu? Bi se še enkrat odločil za isti študij? Katere primere najraje prevzameš in ti predstavljajo največji izziv?

Pri delu uživam in si ne znam predstavljati dneva brez poklicnega udejstvovanja. Rad imam primere, ki zahtevajo empatijo in razumevanje prava kot celote, ne pa zgolj nekaj, kar se »štanca« za stroškovnik.

8. Si katero stranko že zavrnil?

Ja, že kar nekaj. Ko med odvetnikom in stranko ni zaupanja ali ko je zaupanje izgubljeno, ni možno sodelovanje. Za uspeh je potrebno pristno razmerje. Ko tega ni, stranko odklonim ali pa ji odpovem že prevzeto pooblastilo.

9. V zadnjem času si zelo medijsko izpostavljen zaradi primera koroških dečkov. Ti medijska pozornost godi?

Izpostavljen je primer, ne pa jaz, posledično je izpostavljeno mogoče moje delo. Medijev nisem vešč, zato mi je sodelovanje z njimi v muko in breme. Menim pa, da je v korist babici in obema vnukoma. Medijski pritisk pospešuje reševanje predmetne zadeve. Danes sem prejel ugoditev svoji prošnji za prednostno obravnavanje babičine ustavne pritožbe, v kateri me ustavno sodišče obvešča, da bo zadevo obravnavalo prednostno v okviru predmetnih istovrstnih zadev. Menim, da je zapisanim razlogom pripomogla tudi medijska odzivnost zadeve in s tem izkazan interes javnosti. Da končam z besedami direktoric CSD in ministrice: »Koristi otrok to terjajo«. Dodam še, da je ta korist skladna s koristjo babice, saj vsi sodijo v isti dom.

10. V medijih zelo samozavestno, racionalno, všečno nastopaš. Tvoj nastop pred parlamentarno komisijo je bil vrhunski. Si bil na kakšnih tečajih medijskega nastopanja? Se za vsak nastop posebej pripravljaš?

Hvala ti za laskanje. Upam, da si iskrena, sam tako ne doživljam tega mojega pojavljanja, ki je povsem amatersko, saj se nikoli nisem izobraževal v tej smeri. Nastopi niso naštudirani, ampak so spontani in stihijski. Upam, da jih tudi ostali gledalci in poslušalci ocenjujejo vsaj z oceno zadostno.

11. Vse nas, državljane in davkoplačevalce, zgodba s koroškimi dečki močno razburja. V bistvu je država ugrabila vnuka babici in dedku. Sodna veja oblasti bo sicer odigrala svojo vlogo, ampak vmes bo minilo kar nekaj časa. Kako doživljaš primer kot odvetnik in kako kot človek?

Boli nemoč državljana, ko se kot Don Kihot bori z mlini na veter. Le odvetništvo, ki je del pravosodja, mu kot samostojna in neodvisna služba lahko pomaga in to spoznanje, zlasti da sem potreben, mi godi. Boli pa ne le brezčutnost, pač pa tudi sprenevedanje in strokovna nepodkovanost državnih uradnikov. Ta na koncu mora biti in bo sankcionirana.

12. Nikakor ne pristajam na logiko, da se lahko od nas (državljanov z volilno pravico) pooblaščeni in plačani (od davkoplačevalcev) uradniki samovoljno odločajo, kršijo zakon ali ga, kar je še huje, sploh ne poznajo. Se ti zdi primer samo izjema, ali potrjuje pravilo?

S tabo soglašam. Bojim pa se, da smo v stanju duha in dejanj, ko drugi deli tvojega zapisa štejejo za pravilo, zlasti kar se tiče zahtevnejših kazenskih zadev, kjer je laična javnost že opredeljena in želi »kri« (vdo), pa četudi dejanja, ki so očitana, nimajo niti vseh znakov zatrjevanih kaznivih dejanj, kaj šele, da bi dejansko bila dokazana. Seveda, sedaj ne govorim o koroških dečkih.

13. Dokler te nisem poznala, sem mislila, da sem zelo samodisciplinirana. Odkar te poznam, sem si vzela stran vsaj zelo, če ne že tudi prve štiri črke pridevnika. Ali sploh kdaj dovoliš samemu sebi, da kakšno stvar odložiš na jutri, si kakšen večer ne umiješ zob, si obuješ čevlje, ki niso zloščeni do popolnosti, in poješ dva kosa torte? Enkrat samkrat?

Po pravici povedano, si me zadela. Vendar v primerjavi s tabo ne odstopam tako zelo. Malce pretiravaš. Sva si kar podobna.

14. Sodim, da je formula za tvoj nedvoumni uspeh v življenju znanje + delo + samodisciplina + podpora najbližjih. Se motim? Sem kaj pozabila ali zapisala kaj preveč?

Uspeh v življenju je pojem, ki je vprašljiv. Po mojem je uspešen vsak, ki mu uspe živeti po svoje. Prizadevam si, da bi bil svoj, pa tudi mi veliko pomeni, da s tem ne ogrožam svojih najdražjih. Egoizem omejujem z ljubeznijo do Zlatke in Marcela, pa tudi širše rodbine ne želim prizadeti. Prepričan sem, da sorodstvo obligira in me torej zavezuje k prilagajanju svojih ravnanj. Zato je tudi v zgoraj zapisani koroški zadevi moje delovanje kar se moje vesti tiče čisto, ker sam menim, da tudi nečakinji, torej hčeri moje sestre Lilijane in svaka Maksa, to sta Sanja in Pia, sodita v mojo sfero delovanja. Zatorej toliko bolj prepričljivo (zaradi ponotranjenosti zgoraj zapisanega stališča) zagovarjam odločitev evropskega sodišča za človekove pravice, da v razmerje vnukov in starih staršev ne sme nihče posegati.

15. Na kak način skrbiš, da ostajaš v toku s časom, ohranjaš svojo vitko linijo, mladostnost in svežino? Roko na srce, če ne bi vedela, koliko si star, bi ti prisodila najmanj deset do dvajset let manj.

Sedaj pa se že hecaš z mano. Moje sošolke iz gimnazije so me na zadnji obletnici mature zastrašujoče karale glede na mojo sedanjo pojavo. Prepričevale so me, da sem zgrešil prostor, saj da obletnica, ki so jo v istem času proslavljali desetletje starejši maturanti v drugem prostoru istega hotela, pritiče moji podobi.

16. Želiš še karkoli povedati bralkam in bralcem bloga?

Berite in širite blog. Je najboljši, kar je ustvarjenega po 50 odtenkih sivega. 🙂

POGOVOR O MODI

Lila (psihologinja, kadrovnica, knjižničarka), Veljko (odvetnik) sta mi odgovorila na vprašanja o svojem odnosu do mode. Njuni odgovori so potrdili mojo predpostavko, da se ljudje (čeprav imamo veliko skupnega) v tem odnosu močno razlikujemo.  Saj res, kako pa bi sama (psihologinja, profesorica, raziskovalka) odgovorila na ta vprašanja, sem postajala vedno bolj radovedna. In sem odgovorila. Pozivam še vas. Zaupajte nam, kaj menite o modi in o videzu!

Kolikšen pomen ima zate moda?

Lila: Dandanes vidim v modi zgolj komercialni pomen, spodbujanje potrošništva. Prevladujoče vrednote v družbi so podrejene kapitalizmu, torej zapravljanju denarja in posledično rasti industrije.

Veljko: Moda zame nima velikega pomena, velik pomen pa ima lepo oblačenje.

Zlatka: Zelo velik. Rada jo spremljam, čeprav je povsem ne upoštevam. Oblačila, ki jih nosim, prilagajam svoji postavi, starosti in priložnosti. Vsekakor pa me novosti, estetika, originalnost (ne vsako posebej, ampak čudovita uravnoteženost vsega trojega) vedno fascinirajo in mi spodbudijo prav posebna čustva. 🙂

Kakšni so tvoji spomini na prva srečanja z lepim oblačenjem in/ali modo?

Lila: V spominu na lepo oblačenje imam mamine besede: “Pa glej, da se ne boš umazala!” Še dobro, da smo nosili lepa oblačila namensko in se doma preoblekli v udobno in preprosto »nošo«, ki je dovoljevala svobodo gibanja in ustvarjanja.

Veljko: Že kot otrok sem občudoval lepe nove obleke, ki so jih imele moje tete, ki so živele v tujini in so jih kot darila nosile mojemu očetu in mami. Tudi starša sem občudoval v teh oblekah, saj so jima dajale drugačen značaj in svojskost glede na sosede. Starša sta se mi tudi zaradi načina oblačenja zdela bolj sodobna od ljudi v okolici.

Zlatka: Lepi. Starši in brat so me vedno urejali kot »pravo« deklico. Nosila sem bele »štrampeljčke« (ki si jih nisem nikoli umazala), oblekce in krilca, tudi kakšen cvet mi je mama občasno zataknila v lase. V nižjih razredih osnovne šole pa sem se že zavedala mode. Opazovala sem bratove vrstnice (brat je enajst let starejši od mene) in vesela sem bila, ko sem tudi jaz dobila prvo midi krilo iz rjavega semiša in z resicami (kar je bilo po dolgem obdobju, ko so se nosila le mini krila, res velika sprememba – tudi pri odraslih ženskah, kaj šele pri mladih deklicah). Spomnim se tudi dneva v 4. razredu, ko sem v šolo prvič oblekla hulahopke, najlonke. Sošolec, ki je sedel poleg mene v klopi, ni mogel verjeti, da res nimam golih nog. Ja, moda je že dolgo moja zvesta spremljevalka, ki mi dela življenje lepše.

Pri kateri starosti si oblikoval/a svoj stil oblačenja (opiši ga) oziroma ali se je stil spreminjal v različnih življenjskih obdobjih?

Lila: Do neke mere sem se “po svoje” oblačila že v osnovni šoli, ker sem rada štrikala in šivala. Potem me je vpliv družbe potegnil v hipijevstvo, zatem v discolook in kasneje, v  službi se mi je lepo podala protokolarna klasika.

Veljko: Kot najstnik sem imel že izoblikovan okus in stil, ki sem ga po končanem študiju spremenil. Sedaj se oblačim klasično, kot to zahteva moj poklic. Sem poklicno uniformiran z manjšimi kreativnimi dodatki kot so posebna pokrivala, obuvala in oblačila za prosti čas.

Zlatka: Stil oblačenja prilagajam priložnosti. V službi nosim kostime s krilom, na večernih prireditvah večerne obleke, na potovanjih, sprehodih ipd. imam tem dejavnostim prilagojen stil, ki vključuje hlače. V času odraščanja pa se je moj stil oblačenja precej spreminjal. V času, ko sem obiskovala gimnazijo, sem nekaj časa nosila večinoma športna oblačila, nato nekaj časa večinoma kostime in obleke, nato spet večinoma hlače in puloverje ipd. Bi lahko rekla, da sem se še razvijala tudi na tem področju, raziskovala različne stile in pri tem naredila kar nekaj napak. 🙂

Koliko spremljaš modne revije, časopise, oddaje in bloge?

Lila: Rada pogledam Elle, Vogue, Marie Claire, Avantage, Fashion TV, … kjer dobim inspiracijo za štrikanje ali šivanje ali kombiniranje oblačil.

Veljko: Skoraj nič.

Zlatka: Mož pravi, da preveč oziroma neprestano. 🙂 Predvsem je alergičen, če gledam modne televizijske oddaje. Bi raje skupaj z mano gledal politiko. 🙂

Kako ti je všeč spletno nakupovanje?

Lila: Mi je všeč, ker se s tem prihrani veliko denarja: grem v trgovino pomeriti čevlje, da se prepričam glede udobnosti in jih potem naročim preko spleta, ker so tudi do 50% cenejši.

Veljko: Me ne zanima. Vse želim pomeriti in pred nakupom preveriti kakovost izdelave.

Zlatka: Varovalni dejavnik je, da ne kupujem po spletu. Bi me lahko prepogosto zamikalo, da bi kliknila »kupi«. 🙂 Je pa poseben užitek obiskati prodajalno in tega užitka ne bi zamenjala za ogledovanje »umetnij« na ekranu. Včasih obiščem kakšno priznano prodajalno zaradi estetskega užitka, ki mi ga nudi z razstavljenimi izdelki, čeprav že pri vhodu natančno vem, da ne bom ničesar kupila.

Kako pospravljene so omare, v katerih hraniš svoja oblačila, obutev, dodatke …? Kakšen odnos imaš do tega, da se “posloviš” od določenih kosov? Lila: Omare so pospravljene, da sploh kaj najdem. Od starih oblačil se poslovim z lahkoto, kar pa ni praktično, ker se moda ponavlja.

Veljko: Po dveh letih neuporabe določenega oblačila ga odstranim iz omare in zavržem ali podarim. Oblačila mi ne pomenijo trajne vrednosti in ne pričakujem, da jih bom v prihodnje še kdaj potreboval.

Zlatka: Niso pospravljene. Včasih me spominjajo na avtobus, v katerem smo se »gužvali« srednješolci, ko smo se vozili v šolo. Morda je razlog ta, da je poslavljanje moja šibka točka. Tudi od ljudi se, če se je le možno izogniti, ne poslavljam, ker bi mi ob poslavljanju pritekle solze. Da bi se poslovila od svojih oblačil? Nočna mora, zato tega ne delam. 🙂