BALET GRK ZORBA

Vsi poznamo Krečana  Grka Zorbo in njegovo zgodbo

Grk-Zorba-07_b

Na plaži v Stavrosu na polotoku Akrotiri na Kreti je leta 1964 zaplesal Anthony Quinn in se zapisal v zgodovino. Njegov ples se je takrat imenoval Ples Grka Zorbe. Zaplesal ga je kot energični in svojeglavi Kazantzakisev Krečan z življenjsko filozofijo, sežeto v stavku: “Smrtni greh je biti nasilen do velikih zakonov narave. Ne smemo hiteti, ne smemo biti nepotrpežljivi, zaupljivo moramo ubogati večni ritem.« Anthony Quinn naj bi imel težave z nogo, zato je z njo rahlo podrsaval po pesku, skupaj z njegovim prijateljem Basilom, Alanom Batesom. Po pretresljivi ljubezenski zgodbi tujca Basila z mlado vdovo, ki jo je zaradi prepovedane ljubezni s tujcem, plačala z življenjem in žalostni smrti madame Hortense, ki je vse svoje življenje zapravila v iskanju prave ljubezni, sta se združila v bolečini, zavedajoč se, da je življenje trpljenje. A nista se predala obupu. Zavedela sta se, da je življenje težko in lepo, tudi radostno, kljub bolečini tudi mikavno in čarobno. Njuni duši in telesi sta bili prenapolnjeni, kipeli sta od presežka, ki je iskal svojo pot na plano. In se izrazil v obliki plesa, plesa sestavljenega iz podrsavanja in skokov, z roko na ramenu soplesalca. Ob glasbi Mikisa Theodorakisa se je rodil nov ples, ki so ga kasneje poimenovali sirtaki. Sirtaki je s čustvi nabit ples. Plesalci sirtakija se čudijo občutku močne medsebojne povezanosti, zvrhane čustev, ki jo začutijo med plesom. Čeprav so bili do tistega trenutka neznanci, se med plesom začutijo kot povezana skupina.

Nobeden ne pozna grške besede kefi in njenega pomena

Kefi (κεφι) je beseda, ki jo je težko preliti v opis, ker je kefi treba doživeti in občutiti. Prevod bi lahko bil nekje okoli skupka naslednjih besed: občutek, čustvo, doživetje, radost življenja, navdušenje, razigranost, blaznost, veselje, duh, sreča, zmagoslavje, dobro počutje, zabava, ljubezen do življenja, vznemirjenje. Celotni niz besed še vedno ne zajame pravega pomena. Včasih pač besede ne morejo vsega povedati. Mogoče bi poskusila z opisom okoliščin, z več stavki. Vsekakor je kefi beseda, ki opisuje nekaj pozitivnega. Bistvo kefija je tudi časovna dimenzija – pomembno je, da najdeš kefi takrat, ko časi v tvojem življenju niso najboljši.

FullSizeRender (3

Če ponazorim besedo kefi, ki jo nobeden ne pozna, z zgodbo, ki jo vsi poznamo

Nikos Kazantzakis je položil svoje misli v naslednje besede Grka Zorbe: »Kako čuden stroj je človek! Lahko ga napolnimo s kruhom, vinom, ribami, a iz njega prihajajo vzdihi, smeh in sanje.« In lahko dodam: in glasba in ples. Lahko tudi v obliki baleta. Vsi ljudje sveta razumemo jezik glasbe, razumemo govorico telesa. Kazantzakisevega grka Zorbo je na mariborskem odru odbaletal Romun Sergiu Mogu, polangleški in polgrški Basil pa se je v baletu prelevil v ameriškega Johna, Rusa s slovenskim državljanstvom, Bogova. Od boga, pisatelja Kazantzakisa in skladatelja Theodorakisa  jima je bilo dano, da sta nas združila v kefiju. Balet. Ljubezen. Življenje je lepo. Smrt. Bolečina. Življenje je trpljenje. In namesto obupa se v pravem trenutku, takrat ko je najtežje, pojavi kefi. Pozitivno čustvo, gonilo, sila življenja. Vsi v dvorani, ne glede na državljanstvo, raso, politično opredeljenost, starost, spol, socialni status ali celo raven glasbene ali plesne usposobljenosti, smo skupaj z njima in ostalimi baletniki,  na odru ali v mislih, odplesali baletni sirtaki in doživeli kefi, to neverjetno izkušnjo, ki jo deliš s skupino ljudi, ki sobivajo v določenem trenutku skupaj, v istem duhu, ki spodbuja in izziva vsakega od nas k osvoboditvi našega notranjega Zorbe. Sirtaki smo ponovili trikrat.

NIKOS KAZANTZAKIS

Odkar sem začela pisati o Kreti na teh straneh, sem stalno odlagala začetek pisanja posta o zame največjem Krečanu, Nikosu Kazantzakisu. Odlagala s poželenjem. S poželenjem zaljubljenca ob misli na večerni zmenek, ki z utripajočim srcem pogleduje na uro in z olajšanjem prešteva minute, ko se še lahko utaplja v sladkih obetih bližajočega srečanja. Imam se česa veseliti! Pisanja o svetovljanskem Grku, ki se me je dotaknil, mi  segel v srce, s svojimi mislimi prodrl v moje možgane in mi dal čutiti da se je v njem  in se v meni pretaka ista nevidna moč in energija. Hvaležno ponavljam misli iz njegovih knjig, ki so v bistvu moje misli in se čudim kako jih je on lahko zapisoval še preden sem sploh bila?

Nikos Kazantzakis

Muzej Nikosa Kazantzakisa je v Myrtiji

Strast veje iz njegovih besed. Strast, ki so mu jo podarili predniki in zemlja, ki jih je hranila. Te svoje prednike opisuje v knjigi Report to Greco kot ponosne, svojevrstne, samodisciplinirane, nedružabne, stisnjenih ustnic. Kot osebe, ki svojo jezo in ljubezen lahko brez besed nosijo leta in leta v svojih prsih, potem jih pa nenadoma obsede hudič in zblaznijo. Poudarja, da njegovi predniki , prav tako kot tudi on, niso niti dobri, niti prilagodljivi. Sledijo krvi, ne glavi, za njih je najpomembnejša strast, ne življenje samo, saj žensko, ki jo ljubijo, raje ubijejo, kot da bi zaradi ljubezni, ki jo čutijo do nje, postali njen suženj.

Nikos Kazantzakis

Trdnjava Martinengo nad Heraklionom

Kazantsakis je bil svetovljan, življenjska pot ga je zanesla na študij v Naxos, Atene, Pariz, potoval je po Italiji, Španiji, Rusiji, Cipru, Čehoslovaški, Nemčiji, Egiptu, Kitajski, Japonski, umrl pa je zaradi levkemije v Freiburgu v Nemčiji. Preden je umrl je zapisal : “Želim izgoreti svojo dušo, spremeniti ogenj v svetlobo, smrti pa zapustiti samo nekaj kosti.” Smrti so ostale samo kosti, nam pa prava zakladnica besed, misli, dogodkov in oseb. Zapustil nam je Grka Zorbo in njegove besede o tem, kaj je to sreča: “Prava sreča je da nimaš želja, delaš pa, kot da jih imaš veliko. Da živiš daleč od ljudijih ne potrebuješ, imaš jih pa neizmerno rad,”  in: “Občutil sem kako preprosta in skromna reč je sreča: kozarec vina, pečen kostanj, rahel vetrič, šumenje morja. Nič drugega.” Tudi na to nas je opozoril, da ko doživljamo srečo, se tega ne zavedamo: “Zdaj vem, bil sem srečen. Ko srečo doživljamo, se tega ne zavedamo. Ko sreča mine, se obrnemo nazaj in nenadoma spoznamo – včasih z začudenjem – kako srečni smo bili!” In kakšno je življenje v primerjavi s smrtjo: “Življenje je težko. Smrt ni. Polno živiš, če zategneš pas in se spopadeš.” Kazantzakis se je življenja in vsega, kar mu je prinašalo, veselil: “Kam gremo? Ne sprašuj! Dvigni se in se spusti. Ni začetka in ni konca. Obstaja samo sedanji trenutek, poln grenkobe, poln sladkosti.  Veselim se vsega.”

Nobelovo nagrado za literaturo mu je za en glas odnesel Albert Camus,  Grku Zorbi je v podobi Anthony Quinna Oskarja odnesel Lee Marvin.

Nikos Kazantzakis

Na Kazantzakisovem grobu nad Heraklionom

Nikos Kazantzakis se je imel za nevernika. Skozi celo svoje življenje se je poigraval z mislijo ali Bog kljub vsemu je.  Grška ortodoksna Cerkev ga je izobčila. Pokopan je sam, na hribu nad Heraklionom, obkroženem s trdnjavo Martinengo. Grob je označen z velikim preprostim lesenim križem. Na njem je izklesan napis: ” Na nič ne upam. Ničesar se ne bojim. Svoboden sem.”

Nikos Kazantzakis

KRETA

Kreta je Začetek in Zibelka z velikim Z. Popek. Bolje maternica. Najjužnejši in največji grški otok. Začetek Evrope, iz Afrike. S sredozemskim in severnoafriškim podnebjem. Če se postaviš na jug Krete, vidiš severnoafriško obalo. In če bi stal tam pred 130 000 leti, bi zagledal tudi prvotne prebivalce Krete kako prihajajo iz Afrike. So na čolnih? Okoli leta 3000 levo od ničle na časovnem traku začne prihajati nov val,  takratni prebivalci severne Afrike.mapa_greece

Kreta je najjužnejši in največji grški otok

Kreta je zibelka evropske civilizacije in zibelka bogov. Zevs, v grški mitologiji poglavar vseh bogov, bog neba in nevihte je bil rojen na Kreti , v  Diktijski votlini, v Idski jami je imel skrivališče pred požrešnim očetom Kronosom, ki je s požiranjem svojih otrok želel ubežati svoji usodi. Ampak usodi ne pobegneš. Kreta je kraj prevare, kamor je Zevs v podobi lepega bika  prinesel princeso Evropo,  se preobrazil v mladeniča in se ljubil z njo. S tem jo je zapisal v zgodovino in v geografijo saj naša stara celina v zatonu še vedno nosi njeno ime. Evropa mu je na Kreti rodila Minosa, začetnika minojske civilizacije. Minos nam je zaradi svoje sebičnosti podaril besedo labirint, bolje podaril nam je tudi pomen besede labirint, ki jo še danes radi uporabimo predvsem v prispodobi za beganje naših misli po zavitih hodnikih naše duše. Minojci so v palačah, bolje mestih, dejansko pa v labirintih,  živeli mestno življenje kot ga poznamo danes. Samo stvari, ki so jih obdajale so bile drugačne, način je bil  podoben. Trgovina, umetnost, igre, moda, nakit, kozmetika, vse so imeli, vse jih je zanimalo.

File_039

Minojke so “izumile” modo, rade so se lepotičile in nosile nakit

Okoli 1500 pr. n.št. so padli pod vpliv mikenske kulture, ki  je prinesla še odvečen, a v zgodovini zaradi človeku lastnih nerazumnosti, nujen razvoj trgovine z orožjem. Sledili so različni zavojevalci: Rimljani, Bizantinsko cesarstvo, Benetke in več kot četrt stoletja, od 1645-1898, Turki. Vsi zavojevalci, ne glede na časovno obdobje ali ne glede nato, kateri veter jih je prinesel, so plenili, morili, vsiljevali svojo kulturo, jezik, arhitekturo, način življenja in se mešali in plodili z domačini. V mestih na Kretih se še danes čuti mešanost, zmešanost, prepletenost in ločenost različnih kultur, tako v arhitekturi kot v ljudeh in utripu na mestnih ulicah.

Dogodkov na Kreti in oseb s Krete, ki so nas zaznamovali, pretresli in oblikovali je še precej. Zagotovo je to leta 1541  na Kreti rojen Dominikos Theotokopoulos El Greco , ki je s slikanjem dosegel svetovno slavo. Pretresel nas je množični samomor ujetnikov v od Turkov obkoljenem samostanu Moni Arkadiou leta 1866. Močno je vplival na nas  pisatelj, filozof, Krečan in svetovljan Nikos Kazantzakis. Kdo ne pozna njegovega Grka Zorbo? V abecedniku vojskovanja je  leta  1941 odigrana krvava bitka za Kreto in  ugrabitev generala Kreipa leta 1944, z vsemi grozljivimi posledicami za Krečane, v prvi vrsti za vse moške prebivalce Anogije,  ki predstavlja danes eno oglišče hudičevega trikotnika . V Anogiji se je rodil tudi  Nikos Xylouris , pevec, ki je dosegel svetovno slavo. Na otočku  Spinalonga na severu Krete je bila od leta 1903 do 1973 kolonija gobavcev. O tamkajšnjem življenju je bil posnet film in zelo gledana nadaljevanka.