INDIJA NA PLANETU BOLLYWOOD

Damirja je Indija presunila. Sprašuje se, koliko je, oziroma ali sploh je, v Indiji ohranjeno človekovo dostojanstvo.

Znameniti templji Indije, hoteli višjega razreda in nacionalni parki, ne samo v Delhiju in Agri, ampak vsepovsod po Indiji, so za nas Evropejce, edina sorazmerno spodobna mesta, kjer je svoboda in človeško dostojanstvo, na zadovoljivem nivoju. Če bi želeli tukaj živeti pod evropskimi pogoji, bi morali imeti obilico denarja. Potrebovali bi zaseben vhod v hišo – vilo, skozi visoka železna vrata, parcelo ograjeno z visoko zidano ograjo, osebno varovanje 24 ur na dan, vsaj pet služabnikov za vsakdanja opravila ( vrtnarja, kuharja, sobarico, čistilko, osebnega nakupovalca…..) in ne vem kaj še vse. Drugače povedano; po naporni, resnični, kulturološko življenjski brutalnosti Indije, si bi vsak prebivalec evropskega kontinenta edino na teh, posebnih, kraljevskih in tempeljskih mestih, lahko odpočil vsa svoja organska čutila: oči, vonj, sluh, okus, otip, duh in telo. Vse drugo, vse ostalo, pa bi bilo brutalno surovo, nizkotno, nevredno človeškega življenja. Ni vredno truda, da bi vse to opisal, saj ne vem, če bi zmogel poiskati prave besede, kako nizko, globoko in ponižujoče, lahko zabrede človek. Ko vse to vidiš, se sprašuješ,  ali je to tisto najnižje dno človeštva, ali se je mogoče znajti še globlje. Od suženjstva, tepeža in pretepanja s palicami, posiljevanja, prostitucije, umorov po naročilu, izsiljevanja, policijske represije, diktature, ton smeti in umazanije…., do spanja pod vedrim nebom, v blatu, v mulju, do prosjačenja, življenja v in pod ruševinami, v smeteh in na grobovih, na posušenem kravjem dreku…., v vseh mogočih luknjah, do opravljanja velike in male potrebe, javno, kjerkoli in kadarkoli, do vseh ostudnosti, od katerih se ti lahko samo obrne želodec, da lahko bruhaš, padeš v nezavest, ali se ti enostavno odtrga.

Tukaj vlada kuga in kolera, lepra, hemoragična mrzlica, malarija, denga, tifus, hepatitisi, HIV…, po moje tudi ebola in bog si ga vedi, če ne bo bog poslal, ali je celo že, še kakšno novo kužno bolezen, še učinkovitejšo, da bo ja pobila vse te reveže, ki živijo človeka nedostojno življenje, v mukah, ponižani, razčlovečeni, huje kot živali, ki nemo tavajo po cesti, mučeni in izmučeni, počasi umirajoč v grozljivih mukah lakote, posiljevanja, pretepanja, bolezni in stradanja…… Ja, če je podoba pekla v krščanstvu simbol groze trpljenja in muk, potem pekel ni tisto najhujše, kar človeka lahko doleti. Z veseljem bi bil vsak raje obsojen na pekel krščanske ideologije, kot na življenje tukaj v Indiji, v tej kastni ideologiji. Tukaj je vse najhujše od najhujšega. To moraš kot nem opazovalec, z varne razdalje, videti na svoje oči, kot smo mi, iz avtobusa…… ohhhhhh!
Ja to je v bistvu Indija. Vendar kljub tej brutalni nizkotnosti, temu grozljivemu življenju, ni ubito dostojanstvo Indijcev. Kot, da bi s svojim pravljičnim videzom, kljubovali tej Sodomi in Gomori. Njihov čudovit način oblačenja, njihov zunanji videz, je kot nekakšen feniks, ki se dviguje iz pepela, te prekrasne ženske obleke, v prekrasnih živih barvah, so kot puščavske rože,  bleščeče kot bugenvilija, različno živih barv. Dvigujejo se nad to nečlovečnostjo in bedo. Lepega videza, črne, zavite v svoje pisane sarije, kot manekenke ponosno hodijo po vsej umazaniji svojega življenja in paradoksalno kažejo to kontrastnost, kot da bi živele drugje, na drugem, čistem in urejenem planetu, ne tukaj, v brutalni resnici Indije. Kot da bi se sprehajale po pravljicah Bollywooda, v nekem drugem, neresničnem okolju. Kot, da bi že bile, reinkarnacija po reinkarnaciji.

Tudi moški, z vso svojo enostavnostjo v oblačenju, z belimi tunikami, raznimi svetlečimi hlačami in srajcami, z brado, s turbanom na glavi, se ravno tako dvigujejo nad to realnostjo. Kakor, da skupaj z ženskim prebivalstvom, vsem in tudi sebi sporočajo, da to življenje na zemlji za njih ni pomembno, da so in tudi živijo nekje drugje, v nekem drugem, paralelnem, srečnem času, času naših sanj. Pomembno je, da so lepo oblečeni. Kot, da se po prostorih, ulicah in hodnikih, sprehajajo začasno, ker bodo kmalu po smrti prešli v drugo obliko življenja, zato jim ni do lepega, čistega, urejenega materialnega in moralnega okolja. Živijo tukaj, na Zemlji, kjer začasno trpijo, vendar jim ni težko, saj kmalu, zelo kmalu, pričakujejo novo, duhovno in reinkarnirano življenje. Živijo za in v filmih Bollywooda. Hja, tudi to, in predvsem to, je Indija.

DELHI IN SYDNEYJSKA OPERA

Damir, ki je blog 50 odtenkov življenja obogatil s svojim doživljanjem Avstralije, je tokrat odletel v Indijo. In vlekel vzporednice med obema celinama. Iz vozlišča sveta, Dohe, je odletel na eno in drugo celino. In v New Delhiju našel sydneyjsko operno hišo. Damir piše:

Qr218, Doha, Qr 564, še tri ure in pol leta nas loči od letališča Indire Gandhi v New Delhiju v Indiji. V Dohi smo bili pred par meseci, ko smo potovali v Avstralijo. Vse me še spominja na  takratni prestop na letalo za Melbourne. Vse gre po istem postopku. Imamo uro in pol prostega časa (transfer time), ki  smo ga tudi tokrat porabili za sprehod med luksuznimi trgovinami, obdanimi s pisanim marmorjem in granitom katarskega letališča. Po ogledu razporeda leta, me je začela skrbeti vrnitev domov, čeprav se bomo vračali šele čez osem dni. Takrat bomo imeli zelo malo časa za prestop, manj kot smo ga imeli pri vračanju iz Avstralije, ko smo imeli na razpolago celih 50 minut, pa smo komaj ujeli letalo za Zagreb. Če ne bi tri kilometrsko razdaljo do gate-a, skozi katerega se nam je odpirala pot domov, pretekli, bi odletelo brez nas. Tekli smo petnajst minut, razporejeni  na dvestometrsko razdaljo, da se ne bi izgubili. Prvi, ki  je pritekel do gate-a, je prepričal osebje, da so počakali na ostala dva. Čez osem dni bomo imeli pri vrnitvi iz Indije samo 30 minut. Kako bo takrat? Bomo zamudili ali nas bodo počakali, ker smo dokaj velika skupina šestindvajsetih? Lets wait, for reasonable suprise.

Pravijo, da je New Delhi 22 milijonsko mesto, čeprav pravih podatkov o resničnem številu prebivalcev nimajo. Kot v vseh deželah tretjega sveta, je tudi tukaj povprečna gostota prebivalstva skoraj “2 prebivalca na cm2 ” površine :-). Dobesedno nimajo kje stati, bivati in živeti. Indija je država z 1,3 milijarde prebivalcev, je na drugem mestu po velikosti v svetu, takoj za Kitajsko. Po površini je na sedmem mestu. Drenjanje je nepopisno. Vsak kotiček zemlje, tal, pokopališč, kanalizacije, mostov, ulic, avtomobilov……., dobesedno vse je zasedeno. Tam ni zapuščenih hiš in avtomobilov, vse je okupirano, čeprav ne služi svojemu prvotnemu namenu. Glede na njihov način življenja in bivanja so bili prav gotovo inspiracija za film Dead man walking. Ljudsko življenje ne pomeni nič. Vsak zaposleni ima svojega asistenta, ta pa spet svojega in tako naprej v nedogled. Kot vijačnica genoma, kot genom in DNA in genom in RNA. Birokracija je tukaj doživela svoj preporod, katarzo in absurd. Smešna, nesmiselna in tragikomična. Postala je sama sebi namen. Našla je svoj zlati trikotnik in postala je kot Gilgameš in Mahabharata, postala je neskončna veriga vseh verig, postala je velika burleska. Jean-Baptiste Poquelin, bolj znan pod umetniškim imenom Molière, je za njih diletant.

Stavbe in templji novega dela Delhija so sistemsko planirani, ogromni in arhitektonsko dovršeni, z elementi spiritualnega neskončnega kroga, ki se začne z rojstvom, živi z življenjem na zemlji in se ne konča s smrtjo, ampak s ponovno vrnitvijo na zemljo z reinkarnacijo, lahko tudi v drugačni in ne zmeraj ljudski podobi, mogoče kot pes, lev, mačka, slon, mogoče tudi kot dihur.
V Delhiju osupne znameniti Lotosov tempelj, simbol plodnosti, ljubezni in ženske neskončne lepote. Ko sem ga zagledal, mi je takoj postalo jasno, kako daljnosežne posledice je imela pomarančna ideja danskega arhitekta Utzona, na osnovi na tla padlih olupkov. Ne samo, da je nastala sydneyjska svetovna atrakcija The Opera House, iranski arhitekt, ki živi v Kanadi, Fariborz Sahba, je moral dobiti ob pogledu na opero, idejo za Lotosov tempelj tukaj v Delhiju, ki nedvomno spominja nanjo.

Moral ga je videti, moral je vedeti za sydneyjsko opero. Sydneyjska opera je enaka, enako grajena, iz podobnih materialov, z enakimi okni in keramičnimi ploščicami, enakega videza, enakih razmerij samo, da imajo pomarančni olupki sydneyjske opere obliko razformiranega, že skoraj odcvetelega lotusovega cveta, delhijski tempelj pa je podoba zaprtega lotosovega cveta.