V NEBESIH

Prva stvar, ki me je prešinila ob misli, da potujem v Hong Kong, je bila negotovost v obliki vprašanja: ”Je Hong Kong angleški ali kitajski?” Takoj sem poguglala in ugotovila, da je že od 1997 kitajski. Leta 1984 sta Kitajska in Velika Britanija podpisali sporazum po katerem je celotno nekdanje ozemlje Hong Konga pod britansko kolonialno oblastjo s 1. julijem 1997 postalo Posebno administrativno ozemlje Ljudske republike Kitajske. Letos bo torej že dvajset let. V skupni deklaraciji je Kitajska obljubila, da na ozemlju Hong Konga ne bo uveljavila kitajskega socialističnega gospodarskega sistema in da bo Hong Kong vsaj še do leta 2047, užival visoko stopnjo avtonomije v vseh zadevah, razen na področju zunanje politike in obrambe.
Druga stvar na katero sem pomislila ob besedi Hong Kong (če zanemarim King Konga), pa so bili nebotičniki. Če me je New York s svojimi osemstotimi nebotičniki, ki merijo nad sto metrov precej impresioniral, me je Hong Kong, ki jih ima več kot dva tisoč, impresioniral do skrajnosti.
Znaka 香港 (heung gong) pomenita dišeče pristanišče, mesto pa izgleda bolj kot pristanišče nebotičnikov, ki se dotikajo neba na obeh straneh Viktorijinega zaliva. Hong Kong je po zaslugi njihove čarobne nočne osvetlitve dobil vzdevek Biser orienta, zaradi ob večerih ožarjenega nebesnega svoda pa Azijsko svetovno mesto.

V Hong Kongu je doma feng šu, princip petih elementov: zlata, lesa, vode, ognja in zemlje, skupnosti pri kateri nič ne manjka, zato prinaša vse, kar si želimo: srečo, zdravje, dobre odnose, uspešno opravljene izpite takšne in drugačne vrste, tistim najbolj verujočim, ki namesto v kromosome verjamejo v feng šu, pa prinese celo novorojenčka moškega spola. Veliko stavb je brez štirinajstega in štiriindvajstega nadstropja, ker številki fonetično zvenita kot ”ti moraš umreti” in “umreti je lahko“. Ne vem, zakaj so se tako odločili saj je prva trditev točna v vseh primerih in na časovno dimenzijo sploh ne vpliva (enkrat pač, nikjer ni besede kmalu ali zdaj), druga pa je celo zaželjena, saj če že moraš, je v redu, da se to zgodi na lahek način.
Tako kot marsikje na svetu (ne verjamem pa, da povsod) imajo prebivalci Hong Konga radi bogastvo, zato naravnost obožujejo številko 18, ki ga prinaša, številko 28, ki ga prinaša na hiter in lahek način in 168, ki ga prinaša za vedno. Nekako se mi vsiljuje misel, da ti potemtakem številka 1828168 na hiter in lahek način prinese bogastvo in to za vedno, če pa dodaš še številko 369, ki prinaša dolgoživost, ta za vedno zelo dolgo traja.
V Hong Kongu si ne podarjajo ur in ne servirajo hrušk na poroki. Dati uro fonetično pomeni udeležiti se pogreba, postreči s hruško pa pomeni ločitev, tako prvega kot drugega pa si ne želi nihče na svetu, tudi prebivalci Hong Konga ne.
Večina prebivalcev tega mesta ne odpira dežnika v prostoru, ker po neki razumljivi logiki verjamejo, da se v njem skriva duh, ki se boji sonca. Kam bi se pa lahko skril še bolj na varno? Mora tega duha je zagotovo v slovenski rimi ‘sonček sije, dežek gre’.
Podobno kot v Sloveniji tudi v Hong Kongu zlomljeno ogledalo prinese sedem let nesreče, kar je v sedanjih časih, ko v Benetkah ni več golobov, zelo nesrečna reč. Še preden so mestne oblasti prepovedale prodajo hrane za golobe in jih na ta način izgnale, so bile Benetke rešitev zlomljenih ogledal, ker je že od nekdaj in tudi vedno bo veljalo, da ti golob, ki se na Markovem trgu usede na tvojo ramo, prinese sedem let sreče. Na tak način se nesreča iz ogledala lahko izniči z na rami sedečim golobom in ker je sedem let dolga doba, bi se topogledno splačalo potovati tudi iz Hong Konga v Benetke.
Če si v Hong Kongu zaželite, da bi se vam pocedile sline, zagrizite s svojimi zobmi v okusni dim sum, kitajski prigrizek, ki ga servirajo v malih bambusovih košaricah na pari. Dim sum spada v tradicionalno kitajsko kuhinjo, grižljaji pa so oblikovani dobesedno v velikosti enega grižljaja, ki so še okusnejši, če jih zalivaš s čajem.

Vsi, ki Hong Kong zelo dobro poznajo pravijo, da v primeru, če imate ob njegovem obisku tako skopo odmerjen čas, da lahko naredite samo eno stvar, potem obiščite Vrh, The Peak. Če pa je časa dovolj za več stvari, se morate prav tako najprej povzpeti nanj. Zaradi hladnejšega zraka je od nekdaj privlačil bogate in slavne, zato se je že v kolonialnih časih tam oblikoval ekskluzivni del mesta. V sedanji dobi ohlajevanja s klimami pa množice na 552 metrov visoki Vrh, ki ima prav tako kot hongkonški zaliv ime po angleški kraljici Viktoriji, privlači najbolj spektakularen razgled na nebotičnike na svetu. Če poslušaš dovolj pazljivo, lahko pod seboj zaslišiš vrvenje Azijskega svetovnega mesta. Podnevi se pogled širi preko nebotičnikov Viktorijinega zaliva vse do zelenih hribov Novih Teritorijev, v zgodnjem večeru pa se nebesni svod, še preden se prerodi v svetlikajoče se morje svetlobe, rožnato in pomarančno obarva. Ob najinem obisku je bilo krasno, meglenemu ozračju navkljub. Kako lepo šele mora biti v jasnih nočeh! Kdor se na Viktorijin vrh povzpne s Peak Tram (Vršnim tramvajem? 🙂 ) bo doživel bombastično vizualno izkušnjo, pri kateri zaradi zornega kota potnika v tramvaju, hongkonški nebotičniki drsijo mimo okna na neverjeten način. V obliki nakovala oblikovan stolp na Vrhu, The Peak Tower, ima veliko razgledno teraso z imenom Nebesna terasa 428 (le kaj neki pomeni ta številka?), na kateri že po njenem imenu lahko sklepaš, kje se nahajaš. Pa vendar ne samo po imenu. Kje pa bi bil drugje, če z vrha gledaš na stolpnice, ki se tikajo neba?

JE PICASSO UMETNIK?

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂

POLJUB NEBESOM

V vseh ozirih izjemno stavbo, posvečeno Sveti družini, Sagradi Familiji, obeleženo z anagrami svete družine “JMJ”, Jezus, Marija in Jožef, poznamo že vsi na svetu. Prav tako vsi vemo, da se nahaja v Barceloni in je še nedokončana. Da je že leta 1883 Gaudí prevzel gradnjo, da ga je stavba dobesedno obsedla, da je zadnja leta svojega življenja preživel v njeni kripti, kjer počiva še danes, pa še ne vedo vsi. Tudi ne , zakaj je začrtal 172,5 m visok Jezusov stolp z velikim križem na vrhu, ki  bi po višini kraljeval nad vsemi ostalimi stavbami. In da je v načrtih stolp ostal nižji od najvišjega božjega dela v Barceloni, hriba Montjuic, ker Gaudí nikakor in v ničemer ni želel tekmovati z Bogom. Čemu bo služil Jezusov stolp je razkril španskemu kralju Alfonsu XIII , ko si je ogledoval načrt in se čudil, zakaj je potrebna taka višina. Gaudí mu je pojasnil, da bi s križem na vrhu stolpu radi poljubili nebesa.

S poljubom nebes si je Gaudí zadal velik in dogotrajen projekt, vsekakor predolg za eno človeško življenje. Zato še danes, 132 let po pričetku gradnje, stolp, ki bo povezal zemljo in nebesa, ni zgrajen, čeprav gradnja pospešeno napreduje. Pred par leti, ko sem bila nazadnje v Barceloni, je bila notranjost še skoraj prazna, zastrta z gradbenimi zavesami in v hrupu gradbenih strojev in orodij. Danes skozi vrata z listjem vstopiš v veličasten gozd, z vitkimi, v nebo segajočimi drevesi, skozi katera prodira svetloba v vseh barvah mavrice. Vstopiš v pravljico, kjer vlada veličastnost , blaženost in spokoj. Vse to, kar si želimo vsak dan, v vsakem trenutku. V ozadju slišiš klasično glasbo, ki se meša s pritajenim hrupom gradbenih orodij, ki se kot po notah zlivajo v skladbo. Usedeš se pred razpelo, ki je v centralnem delu bazilike in se sprašuješ ali si v nebesih ali na zemlji. Ozreš se v nebo in imaš občutek, da zreš v nebesa. In tam nekje v ozadju bo nekoč stolp, ki se bo nebes tudi dotaknil. In se združil s svojim avtorjem.

Fotografirala je Zlatka.