ISKRENA HVALA

Zgodilo se je, sem “Moj pediater leta 2017”. Lepi občutki in vsemogočna poplava hormonov sreče, ko si nekako pomemben, čeprav so me vseskozi,  že od otroštva, skozi celotno šolanje, učili skromnosti, ponižnosti, brezpogojne predanosti poklicu in nudenja vsega svojega znanja ljudem, pacientom, otrokom.

Nič kaj drugače se nisem trudil, si želel izstopati, ali se prav posebej prizadevati biti dober v tem letu 2017. Mislim, da sem stalen, dosleden, nespremenjen v vseh teh letih moje kariere. Zmeraj in enako pomagati, zdraviti in nuditi vse, kar je v moji moči, od znanja, do prijaznosti, dostopnosti …. skratka vse, kar bi tudi sam pričakoval kot pacient.
Po nekih raziskavah se človek, ko odraste, poleg svojih staršev in učiteljev najbolj spominja svojega pediatra. Pediatra si vsekakor ne zapomnimo tako dobro samo zaradi prijetnih besed in lepega odnosa, bele halje in prijazne sestre, spominjamo se ga tudi zaradi neprijetnih občutkov in strahu pred injekcijami, cepljenjem in bolečino. Pri vsem tem je predvsem pomembno,  da se teh bolečin čim manj spominjamo in da nam vse, prav vse, ostane v lepem spominu. S tem namenom se s sestro Adrijano Hren,  ki je magistrirala iz zdravstvene nege in managementa, trudiva dati od sebe vse najboljše, da bi bili ti neprijetni občutki bolečin, ki se jim včasih ni mogoče izogniti, čimprej pozabljeni. V moji zasebni pediatrični ambulanti se trudiva, da pri pacientih tako na površju kot v globini ostanejo samo lepi in prijetni občutki. Mogoče je prav zaradi tega ta nagrada še toliko bolj obvezujoča. Še naprej se bova trudila vsakemu in res prav vsakemu, ki bo obiskal mojo ambulanto, dati prijazen nasvet in nasmeh, vse najino znanje in podporo in mu pomagati, da bo čimprej ozdravel. To je najino poslanstvo.

Ob tej priliki bi se javno zahvalil vsem, ki ste me podpirali, spoznavali in spoznali v letih moje kariere in glasovali zame. Iskrena hvala tudi medicinski sestri Adrijani, s katero tvoriva odličen tim.  Zahvaljujem se svoji družini, kolegom in vsem, ki ste me podpirali, delili z mano vse svoje občutke in mi zaupali. Upam, da vas tudi v prihodnje ne bom razočaral in  vam bom lahko še naprej delil dobro in samo dobro.
ISKRENA HVALA!

 

DAMIR JE NAJBOLJŠI

Damir je pediater v Slovenskih Konjicah. Pa ne kar neki pediater. Je moj pediater. Tako vsaj izhaja iz njegovih besed, ki mi jih je izrekel pred mlajšo nepoznano družbo: “… zdaj, ko si moja pacientka …” in mi kasneje zaradi mojega dvomečega pogleda zašepetal na uho: “Nisem mogel reči, da si stara mama mojega novega pacienta …” Tako pozoren je ta moj pediater. In ne, da je Damir samo moj pediater, letos je tudi Moj pediater 2017 na osnovi glasovanja pacientov, ki ga je izvedla revija Viva.

Z zasluženim priznanjem

Damir pa ni samo pediater, poznan po svoji strokovnosti in visoki stopnji čustvene inteligence. Njegova strast so potovanja, vendar tudi na potovanjih ostane v prvi vrsti zdravnik, saj si je po priletu v Sydney ob ogledu slike na stranišču takoj obnovil svoje strokovno znanje o Klinefelterjevem sindromu,  naslednjo jutro pa si je kot prvo znamenitost te daljnje dežele ogledal pediatrično kliniko v Melbourneu. Šele potem je nadaljeval svojo pot kot turist.

V družbi najboljših

Damir rad piše. Ob branju njegovih zgodb  te preplavljajo čustva, ki jih spretno izliva na papir. V bistvu je ta papir samo simboličen, ker svoja čustva z dotiki prstov preko tipkovnice prenese v ugriznjeno jabolko. Mene je najbolj ganil njegov opis ljubezenske zgodbe šaha Džahana, ki se je z izgradnjo Tadž Mahala zapisal v večnost. S svojimi opisi te prevzame in te popolnoma prepriča. V Cairnsu se ni počutil dobro in s svojim značilnim kopičenjem besed mi ga je tako priskutil, da ga zagotovo nikoli ne bom obiskala.

Izgubljen v vlagi džungle v Cairnsu

Ima prestižno funkcijo tujega dopisnika bloga 50 odtenkov življenja. To funkcijo sva mu z Zlatko tudi uradno podelili po uspešnem poročanju iz Avstralije, ko sva mu svečano izročili nalivno pero z vgraviranim napisom: ‘Dopisnik DD’.

Damir kot tuji dopisnik bloga 50 odtenkov življenja

Ima rad vse kar je lepo. In to lepoto zna začutiti. Do potankosti sem  razumela njegov stavek, k zapisu katerega ga je vzpodbudila narava v Avstraliji: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno.”

Skupaj smo se veselili zmage Konjičana

Obožuje glasbo. Igra kitaro in uživa v poslušanju klasične glasbe, predvsem ob gledanju opere in baleta. Je dolgoletni abonent mariborske opere.

Zbiranje vtisov po premieri v mariborski operi

Damir ima rad slike, pozna vse variante naslikane Venere in še najbolj ga impresionirajo tiste, ki so naslikane v naravni velikosti. Slike doživlja na nek svojstven način, kar se lepo vidi iz njegovega zapisa o slikah Aboridžinov, avstralskih staroselcev.

Damir ima rad svojo ženo in svojega sina. In ob njuni podpori je lahko vse to kar je: moj pediater, Moj pediater 2017, ljubeč mož, oče in prijatelj. In nenazadnje delodajalec. Z Adrijano sta odlična ekipa in Damir se zaveda, da je del nagrade tudi njen.

V krogu svoje družine

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 5.del

Nikakor nisem več hotela doživeti more morja prahu v soju svetlobe policistove baterijske svetilke, zato sem se nemudoma lotila dela. Dnevno sem si od študija priškrnila eno uro za brisanje prahu z mokro krpo, produktivnost študija pa primerno temu dvignila za eno uro/dan. Posledično sem dokaj hitro do potankosti obvladala že zlajnane tri reči, Freudov id, ego in superego.

Od nekdaj sem imela velike težave z vsakim od njih. Z Mašinim idom že od malega, saj je eksplodiral vedno, ko je minilo že toliko časa od njenega zadnjega obroka, da bi že lahko kmalu postala lačna. Poudarek je na lahko (ni pa nujno) in kmalu (ne pa zdaj). Postala je sitna, prepirljiva in od obupa, ker si je mislila, da ne bomo pravočasno ugotovili kaj je narobe z njo,  se je metala po tleh😱😝😤. Hvala bogu, da smo se po nekaj mesecih vendarle nižje pogovorno zrajtali, v čem je problem.  Od takrat naprej so se v moji torbici valjali koščki kruha, kakšen piškot, jabolko ali banana. V trenutku, ko ji je id odprl usta ali jo hotel vreči na tla, sem jih zaprla s tistim, kar sem v torbici najprej zagrabila. Na tak način se je z njenim idom dalo shajati.

Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki
Za Mašo sem morala vedno imeti liziko pri roki

Da pa kaj povem o mojem idu, moram najprej razložiti, kaj id ali po slovensko ono, je. Moj napuhnjeni jaz mi preprečuje, da bi še nadalje uporabljala besedo ‘ono’, ki spominja na tisto srednjespolno osebo, ki si ne zasluži niti imena, zato ji pravimo onè, poleg tega pa je beseda id veliko bolj sprejemljiva, saj moj jaz v svoji napuhnjenosti visoko čisla predvsem latinščino. Torej, id je zadolžen samo za prvinske stvari, kot je na primer, da te prisili jesti umrle soljudi, če strmoglaviš sredi Antarktike z avionom, zmrzuješ v “pelcu” tvoje umrle sopotnice na desni in se ji v mislih zahvaljuješ, ker za časa svojega življenja ni spremljala mode, ker če jo bi, bi vedela, da pravo krzno že zdavnaj ni več moderno in bi v tem primeru bil prisiljen zmrzovati v sicer modnem, vendar kratkem in tankem, ali v najboljšem primeru malo debelejšem in na zvon krojenem dolgem plašču. Istočasno si kuriš ogenj, ki si ga prižgal z vžigalnikom tvojega umrlega sopotnika na levi, ki je bil kadilec in je imel srečo, da ni umrl od pljučnega raka, hkrati pa ti močno kruli po želodcu, ker že tri dni nisi nič jedel, reševalcev pa ni od nikoder. V tem primeru id mahne po glavi superego in ukaže egu naj nekaj poje, če ne bo njega in njegove napuhnjenosti konec. Ego seveda racionalno izbere kakšno mlajše meso, na izgled zelo zdravega in mrtvega sopotnika, po možnosti s trebuha, ker je kljub mrtvosti in zmrzali, tam meso najmehkejše. Istočasno superego svojemu egu obrne obraz stran od početja, da se slučajno ne onesvesti, ko bi videl kaj počne in bi sestradan superego ostal brez nujno potrebnega obroka. V to, kdo mu obrne obraz stran, nisem najbolj prepričana, ker bi to lahko bil tudi id.

freudian_psychology_by_psycobabble402-d5zeene
Velikost mojega ega je 2,458 kratnik slovenskega povprečja

Zdaj, ko poznam kompleksnost odnosov med mojimi tremi osebami (oseba je tu mišljena metaforično), sem ugotovila, da je moj id delno deformiran, oziroma še bolj požrešen kot Mašin. Med moje osnovne preživetvene potrebe je uvrstil tudi oblačila. Vendar ne v osnovnem smislu, v smislu samoohranitvene potrebe po zaščiti telesa pred zunanjimi vplivi, ali v smislu zakrivanja intimnih delov v obliki figovega lista, razširil jo je v stvar, za katero ne najdem ustrezne slovenske besede, lahko pa jo izrazim samo opisno👗👘👒👠👛💍🕶. Moj materialni jaz se je vtihotapil v moj id v obliki nuje po celoviti usklajenosti zunanjega videza. Zaradi tega introjekta ni nič čudnega, da je bila moja prva misel, ko sem izvedela, da sem nominirana za nagrado Svetlobnica, outfit (angleška beseda, ki ustreza vsemu pred tremi vrsticami narisanemu, njen po mojem mnenju najboljši slovenski prevod, ‘zunanji izgled’, pa ne ustreza povsem), ki sem ga pustila ob jesenskem obisku v Milanu. Če dobro premislim, ga tam nisem pustila jaz, ampak Iztokov superego. Tudi to trditev moram ustrezno pojasniti. Superego je tisti angelček, ki ti pove kaj je prav in kaj narobe in se pri normalnih ljudeh razvije s socializacijo (puščavniki ga potemtakem nimajo), pri pravnikih pa se s študijem in kasneje z njihovim poklicnim delom močno deformira. Superego se iz lepega dekleta, ki s prevezanimi očmi skrbno tehta, kaj je prav in kaj narobe, prelevi v gromozansko možačasto žensko, ki z zadebeljenim kazalcem žuga z desno roko, medtem ko ji z leve roke do tal visi sveže vrezana leskova šiba nadpovprečne debeline, ki še poudarja njen vesoljni primat. Vago ima vrženo pri nogah, prevezo preko oči pa si je strgala stran, ker že vnaprej ve, da ima vedno prav in da je pravica in resnica izključno, absolutno in samo na njeni strani. Če bi prej vedela za obvezno in ponavadi zelo močno profesionalno deformacijo superega pri pravnikih, si nikoli ne bi izbrala pravnika za moža. Ampak, po toči zvoniti je prepozno, zdaj lahko samo še sovražim to njegovo ostudno nadjazevko, ki je moj superego že zdavnaj zvezala in vrgla v kot, kjer hira v vsej svoji ujetosti. In ta moja sovražnica je v Milanu ob pogledu na nebeško lep outfit, ki je bil v bistvu temno modre barve, v barvi nebes ponoči (ali imajo v nebesih tudi noč?), samo grdo pogledala in že sem ga slekla in s povešeno glavo vrnila prodajalki. Ob nominaciji pa je moj deformirani id nemudoma prepoznal priložnost in v trenutku, ko ni bilo v bližini Iztokove superjazovke, pregovoril moj ego, da je naročil prepovedani outfit preko interneta. Za preživetje gre, se je dal prepričati moj naivni in napuhnjeni ego. In že naslednji dan sem dobila prekrasno škatlo, povezano z veliko pentljo in vizitko. Samo stanje na mojem transakcijskem računu me je prepričalo, da to nikakor ni bilo darilo. Vsaj v finančnem smislu ne. dsc_0237

Vendar mi ni bilo žal, celoten outfit je bil božanski in božanske stvari pač niso poceni. Predala sem se zadovoljstvu, ker je bil storjen prvi korak proti zmagi. Naslednja reč, ki jo je bilo potrebno urediti, je bilo delovanje raznih oblik energije, usmerjene k uresničitvi moje velike želje, bolje rečeno zahteve mojega napuhnjenega ega po zmagi. Ker imam močno izražen del jaza, ki ga lahko poimenujem agent, sem takoj naredila večstranski in mnogonivojski načrt ter ga začela uresničevati v naslednjih korakih:

1. Najprej sem prosila Mašo, naj nemudoma začne držati pesti zame in to vse do podelitve nagrade, če se le da obe, v nujnih primerih, kot je vožnja avtomobila ali opravljanje osnovnih higienskih potreb, pa bo zadostovala samo ena pest, po možnosti leva (je srčna stran in več velja). V dokaz resnosti zadeve in ker Maša nikakor nima nobenih teženj k rasni diskriminaciji, mi je poslala tudi SMS: “drzim ✊🏻✊🏻✊🏻👊🏻👊🏻👊🏻👊🏼👊🏽👊🏾👊🏿✊🏽✊🏾”.

2. Drugi in tretji korak sta bila storjena v smeri združitve potrebnega s koristnim. Šla sem na manikuro💅🏼, da zaokrožim moj izgled z ustrezno urejenimi, rdeče pobarvanimi nohti in naprosim kozmetičarko, da pozitivno energijo, ki jo zbira s posebnim obredom zrenja v svečo, usmeri k izpolnitvi moje želje.

3. Tretji korak (v resnici sem v vmesnem času naredila nekaj tisoč korakov) je bil odhod k frizerju. Moj frizer je musliman (kakršna hči, takšna mati, tudi jaz nimam nobenih teženj k verski diskriminaciji), zato sem ga medtem, ko mi je urejal frizuro naprosila, da kakšno molitev k njegovemu bogu, nameni moji zmagi.

4. Prijateljico, ki verjame v Bruna Gröninga, izredno karizmatično osebo, ki je že več kot pol stoletja mrtva, pa še vedno zelo živo ureja življenjske zadeve na našem planetu, sem prosila, naj zame izprosi njegovo pomoč.

5. Zlatko, ki verjame, da če se določene stvari veseliš, se zagotovo ponesreči, če se pa dovolj sekiraš, se ti želja uresniči, sem poprosila naj se sekira zame. To sekiranje ni bilo mišljeno dobesedno, s sekirami, v mlakah krvi, ampak tako diskretno, tiho sekiranje, brez posebnih pripomočkov in brez izrazitih zunanjih znakov, dovolila sem ji, da si na primer, samo rahlo grizlja spodnjo ustnico. Vendar je prav po prijateljsko vzela zadevo tako zares, da je dobila afto od sekiranja. In normalna posledica je bila, da sem jo prosila, naj se neha sekirati.

6. Mojo sestrično, ki verjame v krščanskega boga, sem prosila, naj moli, da bi zmagala. Preden sem šla v Ljubljano na podelitev, me je poklicala in vprašala sem jo, če je dovolj goreče molila, da bom prva, pa mi je odgovorila:
“Moj bog ni zlata ribica, ki bi izpolnjeval želje. Molila sem, da bi prebral knjigo, ker če jo je, boš zagotovo zmagala.”

dsc_0247
Drugič moram poskusiti z zlatimi ribicami🐠🐠🐠

In ta njen bog knjige ni prebral. Žal jo je samo komisija. In Zlatka je prehitro dobila afto in se je premalo sekirala. In jaz se nisem pravi čas spomnila, da bi iz našega ribnika potegnila vse zlate ribice 🐠🐟🐡🐬🐳 in jim zagrozila, da bodo končale na krožniku, če mi ne bodo izpolnile vroče želje. Vsem, ki so tako neuspešno sodelovali z menoj, sem kar s pisateljskega odra poslala SMS:
“Nisem zmagala …😭😱” In istočasno je priletelo pet odgovorov:
“To ni razlog za ☹️ in 😂, saj je samo korak na poti do popolne zmage. Zame si vseeno zmagovalka – iz več razlogov!!!“
“😭😭😭😭☹️☹️☹️☹️☹️☹️☹️ pa aso oni normalniiiiiii? 😭😭😫😫😫 ful sem zalostna Mamiii nooooo 😭😭☹️☹️“
“Zame si zmagala✌️“
“Kmeti, zato so pa nas Avstrijci zj…” Ta SMS je verjetno priletel pomotoma in je bil namenjen komu drugemu in ne meni.
“Boš pa naslednjič. Čestitke si pa vsekakor zasluzis. Glavo gor in nasmešek. Pozdravček. Aja. Pa ko jih ” potem je bila še en črka in tri pikice, pa mi je Iztokov superego, ki ve kaj je prav in kaj narobe, ukazal te štiri znake zbrisati.
Moj napuhnjeni ego ni prišel k sebi vse do naslednjega jutra, ko je eksplodiral😡. Onesposobil je moj samonadzor s knokavtom in govoril je stvari, ki jih niti pod razno ne bom ponovila na tem mestu, saj se je ego medtem zmanjšal na svojo običajno velikost (moram pa priznati, da je po moji oceni njegova normalna velikost 2,458 kratnik slovenskega povprečja).

Moj ego se dokaj kislo smeji
Moj ego se dokaj kislo smeji

K umirjanju so pripomogli tudi moji bližnji, saj so se z leti pač naučili ravnati z mojim napuhnjencem. Kar na daljavo me je razumela tudi Zlatka, ki mi je poslala SMS:
“Upam, da te spravimo v dobro voljo. Če ti pomaga, ti dovolim, da nadereš Veljkota.😀“ Vedela sem, da je predstavljala ta ponudba veliko žrtev. Mogoče je imela slabo vest, ker je prehitro dobila afto, se premalo časa sekirala in je moja zmaga splavala po vodi. Veljko, njen mož, je prav tako pravnik, njegova nadjazevka pa je še večja in strašljivejša od Iztokove. V tistem me je Iztokova že lepo zdelovala, poleg tega sem poznala vojaško pravilo, da ne smeš imeti odprtih več front hkrati, zato si nisem želela še enega spopada in sem ji odgovorila:
“😀😀Tako slabe volje pa nisem😀“
“No, fajn. Če postaneš, ti ga posodim, da sprostiš na njem negativno energijo. 😀“ Nemudoma sem se ji potožila:
“Sem danes že poslušala od Iztoka in Maše, skoraj 2 uri. Iztok mi je celo rekel, da se obnašam kot si se ti, ko si bila otrok in si se vrgla na tla, če nisi dobila oblekce👗. Kaj si se res?“ Ta zadnji SMS mi je podtaknil moj deformirani id, ki se je iz samoohranitvenih nagonov naučil spopadati z Iztokovo nadjazevko. Popolnoma neprizadeto sem mu prebrala, kaj sem napisala Zlatki in istočasno opazovala, kako njegova nadjazevka iz sekunde v sekundo postaja manj strašna. V trenutku, ko je odvrgla leskovko, je zapiskal mobitel:
“Ne, nisem. Samo žalostna sem bila in potočila sem kakšno solzo. ☹️“ Seveda sem takoj poročala Zlatki, kaj sem zakuhala. Nekako sem dobila občutek, da obvladujem celotno situacijo.
“Iztoku sem prebrala SMS, ki sem ti ga poslala in tvoj odgovor. Rekel je: Joj, kak si me zdaj v drek💩 spravila. Nimaš nobene mentalne rezervacije, tako kot ti je že Veljko rekel.” Presneti pravniki in njihovi termini, saj ni čudno, da imajo napihnjene superege, pa kaj napihnjene, diktatorske. Ampak moj id zna usmerjati moj ego po svojih lastnih deformiranih interesih:
“Iztoku sem povedala, da sem ga zatožila😜 Zdaj se sekira, da mu boš zamerila. Prav mu je, kaj me pa nadira😜“ Vsaka čast Zlatki, kako hitro ji je potegnilo, čeprav je tudi blond in ima deformiran id v isti smeri kot jaz. Če dobro premislim, verjetno prav zaradi tega.
“Smrtno mu zamerim. Odmerim samo, če nas bo decembra z veseljem peljal na izlet v Benetke.“  Iztoka prej nikakor nisva upali niti vprašati, če nas bo peljal v Benetke. Zdaj se je rešitev pokazala sama od sebe. Izsiljevalsko so se mi zasvetile oči in popolnoma neprizadeto sem mu prebrala SMS. Pogledala sem ga in že na obrazu sem mu videla, da je premagan:
“Ha,ha, pa se je ujel v lastno zanko. Benetke, prihajamo!🚗“
“Mu pošiljam 😘 za Benetke. 😀“ Seveda sem temu lubčku zaprla vrata pred nosom, čeprav je bil izključno prijateljski. Za vsak slučaj. Moj Iztok je samo moj Iztok.dsc_0244

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/

 

NACE NOVAK IN CAMINO

V knjigi Naceta Novaka z naslovom Camino in podnaslovom Od Nove Gorice do Kompostele ti da misliti že spremna beseda Oskarja Simčiča: “Človek gre na pot, ker se želi srečati sam s seboj.” Res je. Srečati in se spoznati, saj mi v tem trenutku, pri vseh mojih letih, niti malo ni jasno, kako se bom na samo pot odzvala in jo prestala.

Romar se bori z mlini na veter
Romar se bori z mlini na veter

In naprej: “Ljudje iščejo nekakšno presežnost samih sebe. V tem slutimo prvobitno človekovo težnjo po neskončnosti, hrepenenje po nečem višjem, s čimer se človek želi poistovetiti.” Tudi to je res. Le zakaj bi drugače zapustila udobje svoje postelje, razkošje domače kopalnice in lagodne vsakodnevne sprehode za celodnevno pešačenje po kruti, vremensko nepredvidljivi pokrajini, za spanje v množičnih spalnicah brez intimnosti, da se bom podobno kot kaki nori Španec borila z mlini na veter? Res nas v kaj takega lahko požene samo kakšna prvobitna težnja, ki je vsekakor močnejša od kasneje pridobljenih.

Sam avtor knjige se je na pot podal v maju leta 2002. S seboj je vzel sicer za romarja povprečno, zame pa nepredstavljivo težek nahrbtnik, ki je tehtal nekje med 9 do 12 kg. Vanj je stlačil: nepremočljivo pelerino, pohodniške čevlje, zgornji in spodnji del anoraka, pulover iz flisa, volnen puli, 3 kratke majice, troje spodnjih hlač, tri pare nogavic, brisačo, kratke in dolge pohodniške hlače, pralni prašek, sandale, toaletni pribor, pribor za prvo pomoč, Lonely Planetov vodič Walking in Spain, dnevnik, dva kulija, fotoaparat in nekaj filmov, sončna očala, mali žepni švicarski nožek, žepno baterijo, ultra lahko spalno vrečo, dve plastenki za vodo in zalogo hrane (nekaj energetskih tablic, vitaminske tablete, suho sadje).

Nace Novak
Nace Novak

V marsikaterem izmed romarskih prenočišč je bil prvi Slovenec, ki je prenočeval tam. Na poti je srečal še enega slovenskega Slovenca, Mirana Sagmeistra in enega koroškega Slovenca, Valterja.
Na Caminu fizično telo “našpanaš” do skrajnosti, zato se posledično veliko ukvarjaš s hrano, pijačo, žulji, vnetji mišic… Vse to je v Nacetu povzročilo občutek globoke ponižnosti v goreči želji, da bi mu telo služilo do konca poti. Začutil je kako je življenje dragoceno. In veliko razliko med tem, ali o dragocenosti življenja govoriš, ali jo občutiš.
Nace da romarjem kar nekaj koristnih nasvetov. Pove, da je vsepovsod dovolj vode, tako da ni potrebno nositi velike zaloge s seboj. Bralca pouči o najboljši oskrbi žuljev: z injekcijo je treba iz žulja posrkati tekočino, v živo rano pod mehur je treba vbrizgati betadine in rano temeljito obvezati. Prav tako vneto prisega na Compeedo obliže za žulje. Glede na to,da se bliža tudi moj odhod na Camino, sem si kar oddahnila, ko sem Compeedo obliže našla v DM-u, samo nisem imela s seboj očal, da bi izbrala med veliko izbiro takšnih in drugačnih: za prste, za pete, za podplate… Izbira bo težka, ker nameravam na pot samo s 4 kg težkim nahrbtnikom. Pa ne zato, ker je imela toliko težkega Shirley MacLaine, ko se je odpravila na Camino, ampak zato, ker enostavno v življenju nisem navajena nositi takšnih in drugačnih nahrbtnikov. Še na Triglav sem šla brez. Tako, da bo selekcija stvari za v nahrbtnik zelo ostra, glavni izločitveni kriterij pa teža stvari: lahko ne, ultra lahko ja.

Od Nove Gorice do Kompostele
Od Nove Gorice do Kompostele

Nacetova knjiga je bila ena izmed prvih, ki sem jo o Caminu prebrala. Zato sem se čudila koliko vremenskih neprilik je doživel, koliko dežja in blata je prehodil in kako ga je ogrozil snežni metež. In to v Španiji, v maju. Zdaj, ko sem se s Caminom vsaj s pisano besedo že dokaj seznanila, mi je jasno, da se vreme in razmere na poti lahko iz ure v uro spreminjajo in edino na kar se lahko v zvezi z vremenom na poti zanašaš, je njegova spremenljivost iz ure v uro.
Naceta je pri spanju kar nekajkrat motilo smrčanje ostalih peregrinov v skupnih spalnicah. Škoda, da med svojo 9-12 kilogramsko prtljago ni strpal tudi ušesnih čepkov.
Na Caminu je srečal veliko ljudi, ki so pred kratkim pustili službo, nekaj takih, ki so prekinili zvezo s partnerjem, in tudi nekaj takih, ki so ostali sami. V večini primerov je šlo za ljudi, ki so se odločili, da bodo, ali pa so bili prisiljeni zaživeti na novo, odgovor na vprašanje: Kako naprej? pa so prišli iskat na Camino. V opisovanju tega njihovega iskanja se mi je vsiljeval neki termin, s katerim je narobe samo to, da je bil lasten našemu prejšnjemu režimu, ki ga še vsekakor nismo preboleli. A ga bom vseeno navedla. Pri branju sem dobila občutek, da so romarji pravi tovariši ( tovariš je po SSKJ oseba v razmerju do druge osebe, s katero kaj skupaj dela). Med seboj so v tovariških, prijateljskih odnosih. Še več, za ponazoritev njihovega tovarištva Nace uporabi D’Artagnanov: “ Vsi za enega, eden za vse!”
Seveda romarji že kmalu po začetku poti ugotovijo, da so materialne dobrine na poti k sebi, povsem nepomembne in nepotrebne. Prav zato v zavetiščih obstajajo mesta, kjer pustiš stvari, za katere ugotoviš, da jih na poti ne potrebuješ, nekomu drugemu pa bi lahko koristile. In obratno: vzameš stvar, ki jo na poti potrebuješ. Sistem deluje po načelu: Daj, kar lahko daš in vzemi, kar rabiš.

Sodobni mlin na veter
Sodobni mlin na veter

Imam občutek, da vsi romarji, ki so prehodili Camino, zagotovo pa vseh devet, od katerih sem prebrala knjigo, piše o treh zakonitostih Camina:

Prva zakonitost je, da je Camino dosleden vzgojitelj. Z vzgojnimi primeri s takojšnjim odzivom je tudi Naceta prepričal, da vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. In to takoj.

Druga zakonitost Camina je, da te poveže z naravo, da dejansko občutiš, da si njen del. Naceta je Camino asociiral s pesmijo Williama Wordswortha:

Narava nikdar ne izda srca,
ki ljubi jo;
saj v njej je moč,
ki nas v življenju neprestano vodi od sreče k sreči – s tem,
da zna srce navdahniti s pokojem in lepoto ter vzvišenimi misli.

Tretja zakonitost Camina je, da za vse kar potrebuje romar, poskrbi Camino sam. Nacetu je v trenutku krize naklonil sivolaso nuno, ki mu jo je poslal nasproti. Nuna mu je podarila pozlačen obesek, sveto podobico, ki mu je pomagala prestati trenutek slabosti, da je lahko nadaljeval pot. Drugič mu je v trenutku, ko je v sandalih in slabo oblečen zmrzoval v snežnem metežu, ker se ni bil v stanju ustaviti in obleči, ker je bil prepričan, da bo v tem primeru zmrznil, Camino za nekaj trenutkov naklonil sonce, da se je lahko preoblekel. Takoj za tem pa se je vreme spet skisalo. Seveda ni verjel, da je šlo samo za naključje. Tretjič mu je Camino naklonil rešitev, da je sploh lahko pot končal. Nace je imel med samo potjo velike težave z levim gležnjem. Imel je vnetega, rdečega, zatečenega, bolečega. Pred koncem poti, je že pomislil, da bo moral odnehati, vendar mu je Camino ponudil rešitev, da je zadnje kilometre lahko prekolesaril. Nace je to tretjo zakonitost strnil v besede: “Kako elegantno se vse skupaj rešuje.”

V Foncebadonu se klatijo psi
V Foncebadonu se klatijo potepuški psi

O Foncebadonu je zapisal, da so tam pred časom odstranili nekaj potepuških psov, saj so zbrani v trop predstavljali nevarnost za mimoidoče.Tudi sam je ob vstopu v vas videl štiri, ampak takšne lene, ki za romarje niso predstavljali nevarnosti. Osem let pred Nacetom, leta 1994 je po Caminu romala Shirley MacLaine, ki v svoji knjigi piše, da jo je bilo vso pot strah podivjanih psov v Foncebadonu. Ko je prišla tja, je dejansko srečala celo krdelo. Ves čas je imela v mislih pripravljeno obrambo, ki se jo je zdaj poslužila. V duhu je oblikovala čudovito rdeče srce in ga napolnila z vso ljubeznijo, kar jo je premogla in svojo vizualizacijo poslala v prostor. Odposlala je največjo obliko srca prežetega z ljubeznijo, kar si ga je mogla zamisliti, srce je doseglo krdelo in ga oddaljilo od nje. Ko je bila v Foncebadonu Shirley, je bil še popolnoma zapuščen, ko je bil Nace, je bila v vasi že odprta “muzejska” okrepčevalnica.

Gora skrbi iz vsega sveta
Gora skrbi iz vsega sveta

Kmalu za Foncebadonom je Cruz de Ferro, gora kamenja, ki je zrasla iz odloženih skrbi romarjev. Nace ne dela rad stvari, ki jih delajo vsi drugi, zato tudi ni s seboj prinesel kamna s svojimi skrbmi, da bi ga odložil ob njenem vznožju. Mogoče ga je polomil in zdaj hodi okoli s skrbmi, ki bi lahko v družbi s skrbmi romarjev iz vsega sveta ležale nekaj tisoč kilometrov stran. Jaz jih bom vsekakor odnesla tja. Da bodo imele družbo.

Po knjigi sodeč bi rekla, da je pot prehodil s celim srcem in celim telesom, enako kot Paul Coelho, ki zaradi tega ne vidi nobenega razloga, da bi Pot prehodil še enkrat. Podobno kot vsi ostali romarji na Gori Radosti (Monte de Gozo) doživi vrh svoje Poti: občuti zmagoslavje, izjemno srečo, zadoščenje, radost, srečo, ki jo z materialnimi dobrinami ne moreš doseči, napolni ga posebna energija, pa še kaj, kar človeku prinese tisti izjemen občutek radosti, po kateri je gora tudi dobila ime. Prav tako kot vsem ostalim romarjem pa se ti njegovi občutki po prihodu v Santiago niso stopnjevali, ampak so se kar malo porazgubili. Nace to doživi kot: “ Po prihodu v Santiago pa se je pokazalo, da se prevelika pričakovanja, želje in hotenja najpogosteje zaključijo vsaj z rahlim razočaranjem.” To seveda ni nič drugega kot že nešteti dokaz zlajnane resnice, da v življenju ni važen cilj, ampak pot do cilja. Pot, po kateri hodiš vsak dan, pot, skozi katero moraš ostati človek, uživati na vsakem koraku in ljubiti vsak kamen ob cesti. Ker je življenje pot, ne cilj.

Gora Radosti
Gora Radosti

V Santiagu je na osnovi izpolnjenega romarskega potnega lista, ki ga je praznega, brez žigov, dobil že onkraj Pirenejev, na izhodišču v francoskem Saint Jean Pied de Portu in ga potrjeval v zavetiščih, dobil Compostelo. To je v latinščini napisan dokument, ki ga izdajo vsakemu romarju, ki je prehodil vsaj zadnjih 100 km. In zato, ker je za pridobitev Compostele dovolj 100 km, se na zadnjem delu poti, valijo kolone romarjev, tako da vse skupaj izgleda zelo turistično, vsekakor pa popolnoma drugače kot prvih 700 kilometrov.
Zato je Nace hitro pobegnil iz mesta in jo mahnil v Finisterro, da v skladu z romarsko tradicijo, zažge vsaj en kos oblačila. In zaključi Pot na koncu sveta.

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.