NA RAZSTAVI ANKE KRAŠNA

Način, kako je razstavljena Mona Lisa, se mi zdi neprimeren. Že prvič, ko sem stegovala vrat v množici, se drenjala za razpeto vrvjo pred sliko, obdano z debelim steklom, napenjala oči in glavo nagibala v različnih kotih, da bi ujela pravo svetlobo, sem čakala na izjemno doživetje svetovno znane umetnine. In že, ko se je zazdelo, da se bo nekaj zgodilo, sem zavpila od bolečine, ko mi je sosed v prerivanju stopil na nogo. Še večkrat sem obiskala Louvre z istim namenom in neuspehom. Vedno znova sem si zaželela, da bi lahko Mona Liso obesila doma v spalnico, da bi se zjutraj zbudila ob pogledu nanjo, v avlo, da bi me pozdravljala, ko bi se vračala domov, da bi si sledili s pogledom, ko bi se vzpenjala ali spuščala po stopnišču, imela bi jo v jedilnici, da bi jo lahko pogledovala iznad polnega krožnika, najraje pa v knjižnici, da bi si zazrli v oči, ko bi dvignila pogled od knjige. Tako bi jo lahko doživela v polnosti, v različnih prostorih, ob različnih dejavnostih, z različnimi mislimi.

V določeni umetniški zvrsti pa ima prostor dogodka bistveno vlogo. Tako sem, misleč da grem v Majšperk na razstavo slikarke Anke Krašna, doživela umetniško inštalacijo. Že ob vstopu v bivšo tovarno sem zaslišala enolični odmev tekstilnih strojev, ki je prihajal nekje iz preteklosti. Zagledala sem tovarniško halo iz Marxovega učbenika kapitalizma. Tla so bila tlakovana z zabrisanimi, zamreženimi osebami, z modrimi ovratniki, slepimi in nemimi, s poudarjenimi ušesi, ki so služila kot lijak za poneumljanje. Skozi njihovo unificirano podobo je bledo prosevala njihova spačena, nesrečna, bruhajoča individualna podoba, odtujena od svojega dela, okolice in samega sebe. Bili so tako razčlovečeni, brez osebnosti, da sem brez omahovanja zakoračila po njih. Pogled se mi je ustavil pri zlovešči črnini treh prašičev ob koritu, ki so kraljevali dvignjeni nad množico. Dva od njih sta pohlepno požirala cekine iz korita, tretji je nažrt, z dvignjenim repom, odhajal stran.

Zaprla sem oči in doživela umetniško inštalacijo po svoje. Zagledala sem tlak iz brezizraznih, nasmejanih ”vednosemodlično” obrazov, oštevilčenih z všečki, zamejenih in omejenih z družabnimi omrežji, med modre ovratnike so se pomešali še beli in tudi taki brez ovratnikov. Namesto tekstilnih strojev sem slišala rahlo brnenje računalnikov. A glej čudo: tam na steni, dvignjeni nad množico, so se pri koritu mastili isti trije prašiči.

JE PICASSO UMETNIK?

Mogoče je vlomilec slišal za Picassove besede, da dobri umetniki kopirajo, odlični pa kradejo in se je odločil, da bo okradel Pabla Picassa v njegovem dvorcu. Sam Picasso ga je presenetil pri delu, zato je vlomilec pobegnil. Picasso je imel dovolj časa, da si ga je dobro ogledal in naredil     skico njegovega izgleda, ki jo je izročil policiji. Na podlagi te njegove risbe je policija iskala vlomilca. Bili so zelo uspešni: osumili  in aretirali so nuno, ministra za finance, pralni stroj, in Eifflov stolp  🙂

“Vsak otrok je umetnik. Edini problem je kako ostati umetnik, ko odrasteš.”

Picasso je kot otrok prebival v Barceloni, kjer je danes muzej z največjo stalno zbirko njegovih del, predvsem iz njegovih otroških in mladostniških let, če to obdobje razumemo po nekem splošnem prepričanju. Picasso je mladost pojmoval drugače, saj je trdil, da mladost nima let in da je trajalo zelo dolgo, da je postal mlad.

Picasso6 - 1

V Picassovem muzeju v Barceloni

Zaradi Picassove drugačnosti, se je ob našem obisku muzeja v Barceloni, med nami razvnela ostra debata o tem, ali in zakaj so Picassove slike umetnost? Je “večja” umetnost Velasquez ali je “večja” umetnost Picasso? Večja, zahtevnejša, bolj izpovedna, nam bližja?

Tudi sam Picasso, ki računalnikov ni maral, ker iz njih dobiš samo odgovore, se je spraševal: “Kdo vidi človeški obraz pravilno: fotografija,  ogledalo ali slikar ?” in “Ali naj slikam kar je na obrazu, v obrazu ali za njim?” Dajal pa je tudi odgovore : ” Slikar ne slika kar vidi, ampak kar občuti,” in  “Potreboval sem štiri leta, da sem začel slikati kot Raphael in vse življenje, da sem začel slikati kot otrok.”

Da ali ne?

Odgovorov je toliko kot je nas.  Svoj odgovor ima tudi nesojena obdarovanka, ki sem ji prinesla fotografijo Picassove slike deklice s črnim očesom, ki mi je bila v muzeju najljubša. Vprašala me je ali lahko zavrne darilo, ker ji je slika neprijetna in bi jo tlačila mora, če bi jo imela v bližini. Vsak zase ve.

Punčka s črnim očesom

Vedno znova se čudim, kako je možno, da se da s petindvajsetimi črkami izraziti vse. Ali ni še večji čudež, prava umetnost, da znaš to storiti z nekaj potezami?  Da nekaj potez  s kredo zadostuje za identifikacijo?  Ali nam šala o prihodu Einstena, Picassa in Busha pred nebeška vrata, poleg smeha, ne da tudi misliti?

Saj poznate tisto, ko je Sveti Peter želel preveriti identiteto prišlekov in je najprej vprašal Einsteina, na kak način jo lahko dokaže? Einstein je odgovoril, da s pomočjo table in krede. Ko je dobil želeno , je Svetemu Petru po celi tabli izpisal in izrisal relativnostno teorijo. Sveti Peter je bil impresioniran z razlago, ki ga je nedvomno prepričala, da ima pred sabo Einsteina. Na široko mu je odprl vrata in ga povabil v nebesa. Naslednji je bil na vrsti Picasso. Sveti Peter je tudi od njega zahteval dokaz njegove identitete. Picasso je vzel gobo, zbrisal relativnostno teorijo, vzel kredo in z nekaj potezami narisal bika in nago žensko. Sveti Peter se je navdušil,  ker ga je risba prepričala, da je pred njim sam veliki umetnik. Picassu je na široko odprl vrata in ga povabil v nebesa. Pred vrati je ostal samo še George Bush. Sveti Peter mu pove, da sta Einsten in Picasso lahko dokazala svojo identiteto, da je zdaj on na vrsti da jo dokaže. Bush ga je zmedeno pogledal in vprašal: “Kdo pa sta to Einstein in Picasso?” 🙂 Šala  je sicer malo krivična do Busha, ampak verjetno bi se našel tudi kak politik do katerega ne bi bila 🙂