AVSTRALIJA SKOZI DRUGE OČI

Verjetno so bili angleški filmi tisti, ki so mi v mladosti zarisali Avstralijo kot celino kaznjencev. Še zdaj imam pred očmi, kako so prestopniške izobčence, z verigami okoli nog, nalagali na ladje od skorbuta brezzobi mornarji, ki so jih suvali v podpalubje in jih po dolgi plovbi odmetavali v divjino tuje dežele. Tam so trčili na eno izmed najstarejših ljudstev, ki je živelo v popolni skladnosti z naravo. Desettisočletja jih niso okužila z nemirom osvajanj, vojn, bogastva, lastnine, pohlepa, ki je gnal druga ljudstva po svetu. Priseljenci so njihovo zemljo zavzeli, sveta mesta oskrunili, aboridžine skoraj iztrebili. Kako nepravično so bili kaznovani za svoje z naravo skladno, poduhovljeno življenje! Ampak ta svet pač ni pravičen.Naslednji risar moje risbe o Avstraliji je bila knjiga. Imela je naslov Imenovali so jo dvoje src. Napisala jo je Američanka, ki je potovala z avstralskimi domorodci po puščavi. Spomnim se, da je po nekaj dneh hoje in življenja pod milim nebom brez kopalnice začela zaudarjati, zato so jo aboridžini zakopali v pesek do vratu in jo na ta način očistili. Pesek ji je odvzel smrad, muhe pa so ji z obraza, nosu in ušes očistile umazanijo. Še danes se sprašujem ali je res, da smo si z umivanjem uničili zaščitni plašč iz našega telesa, ki je deloval nekako samočistilno. So bili naši predniki res samočistilni? Ali niso smrdeli po potu in raznih drugih telesnih izločkih? Po filmih in knjigi pa je bil moj tretji, nedavni pogled na Avstralijo, skozi oči nekoga drugega, skozi Damirjeve oči. 18 prispevkov in 18 krat toliko slik je poslal, da je Avstralija postala del petdesetih odtenkov življenja. Oglasil se je že iz letala in v popolnem soglasju z njim, sem objavila njegovo misel : “Vsako srečanje ima svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Samo poslušati moraš in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. ”

Najprej sem pripotovala v Melbourne. Obiskala sem center mesta, pediatrično kliniko, živalski vrt, ohladit sem se šla v nakupovalni center, zvečer pa seveda v Casino. Tam je bilo zunaj vse rdeče od ferrarijev, znotraj pa od božičkov. Ko sem se ponoči vozila skozi mesto, me je za trenutek zmedel osvetljen Eifflov stolp in pomislila sem, da sem na kakšni drugi celini in ne v Avstraliji.
Pogled na sveto goro aboridžinov, ob samem sončnem vzhodu me je fasciniral. Uluru, gora ki čez dan spreminja barve in ima magično moč. V svoji skrivnostnosti me je popolnoma prevzela. Nisem plezala nanjo, ker aboridžini zapovedujejo spoštovanje svetosti gore in iz istega razloga nisem slikala njene zahodne strani.
Ko je Damir zapisoval besede občudovanja puščavske pokrajine, Uluruja in Kings Canyona: “Narava je res neverjeten arhitekt in slikar. V naravi ni neskladja in kiča, ni barvnih kombinacij, ki bi se teple, motile oko, vse je usklajeno, ” je mislil moje misli iz Islandije: “ Kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti? Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota.” Na poti iz Kings Canyona v Cairns, sem se na prazni cesti, sredi ničesar, dokaj nelagodno počutila, še posebej, ko sem ob cesti zagledala na pol obžrtega kenguruja in se spomnila na popadljive puščavske pse, dingose. Iz Cairnsa sem skoraj pobegnila domov. Kljub bujnosti in čarobnosti tropskega rastlinja me je dež, vlaga in mokrota spravljala ob pamet. Pa krokodili zaradi katerih se nisem mogla plaži niti približati, kaj šele, da bi se lahko kopala v tisti pasji, vlažni, enolično konstantni vročini! Povrh vsega pa še vse takšne in drugačne tropske bolezni katerim si tam izpostavljen. In ti nadležni komarji!
V Sydneyu sem bila popolnoma drugačnega razpoloženja. Kopala sem se na prostranem Bondi Beachu, sprehajala po dolgem, glavnem in centralnem St. George Streetu in občudovala Harbour Bridge. Razmišljala sem, kako bi izgledala sydnejska opera, če ne bi Jørn Utzon jedel pomaranč in mu ne bi po nerodnosti olupki padli na tla. Bi bila potem sydnejska opera ena izmed naimpozantnejših stavb 20. stoletja, poznana vsem in uvrščena na UNESCOv seznam svetovne kulturne dediščine? Zagotovo ne. Zato jejmo pomaranče, ker po statistiki upada poraba pomaranč iz absurdnega razloga: ljudem se jih ne ljubi lupiti!? Jørn Utzon je poleg veličastne zunanjosti zasnoval tudi veličastno notranjost, zato sem se jezila, da so Avstralci pri gradnji tako velikopotezne stavbe, bili tako “malenkostni”, se sprli z arhitektom in notranjost končali s cenenimi materiali.

V novo leto sem vstopila kar nekaj ur prej kot vsi ostali v Sloveniji, seveda v Sydneju, z ognjemetom za bogove. Veličastno, dostojanstveno, vzvišeno, vzneseno, spektakularno, evforično, v ekstazi, v deliriju….. Občutila sem poljub kobre, občudovala najprijaznejša, najljubkejša, najprisrčnejša, najbolj zaspana in najbolj lena bitja tega sveta, koale, bila sem na otoku kengurujev brez kengurujev in na stezi formule ena brez formul ena. Jokala sem skozi Damirjeve oči, jokala skupaj z osirotelimi mladiči morskih levov, ki sestradani zaman čakajo na svoje mame, da jim prinesejo hrano iz morja. Končale so v želodcih morskih psov in svoje mladiče obsodile na počasno smrt od lakote. Je to del evolucije?
Aboridžini poznajo sanjski čas, ki je hkrati čas večnosti. To je verjetno razlog, da je Damir toliko  sanjal, še posebej v Adelaidi, kjer so se skozenj budili romantični občutki, ki so vzbujali hrepenenje. Skozi njegove odprte in zaprte oči sem se ozirala po plaži, po morju in pod morjem, da bi tako romantično razpoložena ugledala kakšnega Adelaida, a zaman, videla sem same Adelaide. Kot pravi Damir : “…mesto je pravi raj, je mesto prelepih dam in je mesto za zaljubljene.” Meni so manjkali prelepi gospodje. Gospodov Damirjeve oči pač niso videle. Jih bom morala iti pogledat z mojimi lastnimi 🙂

Ob ponovnem obisku Melbourna je bil krog sklenjen. Če bi celotno pot opravili z avtomobilom bi zanjo porabili 99 ur in opravili 8897 kilometrov.

zemljevid - 1

Iz prihodnosti je poletel nazaj, v preteklost, domov. V letalu je razglabljal o relativnostni teoriji, ki jo kot blondinka nisem nič razumela, intuicija pa mi govori, da tudi če bi Damir dejansko imel letalo, ki bi potovalo s svetlobno hitrostjo, na opisan način z jackpotom, ne bi obogatel. Pa nič zato. Zapisal je, da se vrača:”…poln ene same ljubezni, poln dobrote, umirjen in srečen.” Kaj le rabi še glavni dobitek na jackpotu?

DSC_4687

STEZA FORMULE 1, KI TO NI

Če vas pot kdaj zanese v prestolnico Združenih arabskih emiratov, si vsekakor oglejte stezo formule 1 v Abu Dhabiju. Steza je  istočasno hram slave, mavzolej in svetišče te športne panoge. Zagrizeni “verniki” formule 1 se hodijo klanjati, slaviti, veseliti in občudovati to veličastno konstrukcijsko in arhitektonsko mojstrovino, ki so jo ustvarili drago plačani, ekstravagantni arhitekti. Tukaj  spremljajo (po mojem mnenju) že vnaprej dogovorjeno zmago svojih idolov. Vstopnice drago plačajo, saj je tukaj najboljša, najprestižnejša, najglamuroznejša in najdražja varianta steze za formulo 1, ki obstaja na svetu. Za povrhu so poleg te mojstrovine zgradili še hišo prestižne znamke Ferrari, ki je v bistvu namenjena navadnim smrtnikom, radovednim turistom in slučajnim obiskovalcem. Tukaj se lahko sprehajajo, drenjajo, gledajo in tešijo svojo radovednost, kolikor želijo. Ob rdečih dirkalnikih, novejših in starejših, se slikajo, preizkušajo njihove sedeže, se jih dotikajo, jih tudi božajo…in se z njimi ( seveda proti plačilu) odpravijo na divjo vožnjo po virtualni stezi simulatorja. V tem centru za smrtnike je zaščitna rdeča barva vsepovsod,  tudi na kljukah javnih WC- jev. Čisto nasprotje temu prestižnem cirkusu je asketska dirkalna steza formule 1 v Melbournu, ki v večini dni v letu, to niti ni.

Narejena je v racionalnem duhu “Aussijev”, ki razen s stolpnicami, ne kažejo prestiža navzven, tudi v svojem zasebnem življenju ne. Osebne hiše, stanovanja, hrana, osebni avtomobili in oblačila so  jim v primerjavi z evropskimi vrednotami, relativno nepomembna zadeva. Velike in ogromne vile bogatih niso čudo arhitektonske umetnosti. Za njih ni pomembna zunanjost, ekstravaganca, razkošje v hollywoodskem in novejšem evropskem, glamuroznem stilu. Za njih je pomembna lokacija in bližina City-a, poslovnih centrov, pomembnih atraktivnih, naravnih znamenitosti in občudovanja vrednih dovršenih objektov, javnega in svetovnega značaja. Pomembna je bližina glavnih dogajanj v mestu. “Aussiji” dajo rajši ves svoj presežek (dolarje) na banke in v trezorje in se hvalijo z višino milijonov na računih in enormno vrednostjo hiš ali stanovanj, ki jih posedujejo. Ponavadi imajo te vile ali čudovite razglede, ali pač bližino pomembnih ustanov in seveda centra, čeprav za naše evropske pojme niso vredne piškavega oreha. V takšne stavbe nalagajo več kot v zlato ali delnice. Z nepremičninami trgujejo največ zato, ker cene na trgu eksponentno rastejo. Tudi povpraševanje po njih je veliko, predvsem na elitnih področjih, v glavnem zaradi imigracijskih tokov, razvoja podjetništva, pomanjkanja življenjskega prostora. Z naslovom svojega bivališča deklariraš svoj status. Poveš vse o sebi: koliko imaš pod palcem, izpoveš svoj življenski slog in pokažeš svojo uspešnost. Pri njih je pomemben slogan: dražje je, če je kupcev veliko in obratno. Vsak nalaga v nakup hiš, da bi z dvigom cen nepremičnin dosegli dvojni dobiček. Ta racionalnost in dobičkonosnost je stezo formule 1 pripeljala v Melbourn, v park Princa Alberta. Postala je steza, ki to ni.

Po stezi formule ena se vsak dan vozijo avtomobili, na njej parkirajo, celo plačujejo parkirnino. Na njej in ob njej so veslaški klubi, kolesarske steze, prostori za piknike….. Na sredini steze je jezero, na katerem so nastanjeni označeni črni labodi, divje race in pelikani, ki uživajo in plavajo po jezeru. Vsi so veseli obiskovalcev parka. Priplavajo do pomola, prosijo za hrano, pričakujejo priboljške. To jih lahko stane življenja. Vsi obiskovalci niso dobronamerni, tudi ljubitelji živali ne. Nekaj mrtvih jih dnevno plava na površju, ob betoniranem pomolu. Steza postavljena v javni park se zelo hitro spremeni v pravo dirkalno stezo, ko pride karavana formule 1 v Melbourne. Takrat jo na hitro pripravijo, zagradijo, založijo, odvijačijo betonske policaje in čez noč dobi izgled dirkalne steze. Drugače je to navadni rekracijsko-piknik center. Edina stavba, ki jo prepoznaš že od daleč, kvadratasto dolgo zastekljeno poslopje, je zgradba z boksi za ekipe in postanke med dirko formule ena. Ta stavba je sicer zaprta in nima druge funkcije. Dirka se zgodi enkrat na leto, ponavadi konec meseca marca. Takrat park zaživi, spremeni se namembnost tega piknik centra in v tistih dneh postane najbolj obiskani del Avstralije , mogoče celo sveta.

Pri organizaciji in namembnosti steze formule ena so se “Aussiji” izkazali s svojo racionalnostjo, smislom za dobiček in občutkom za zaslužek. Pri ustvarjanju tega projekta je prevladalo drugo pravilo kapitalizma: čim manjši denarni vložek in čim večji dobiček. Z relativno malo vloženega denarja v izgradnjo Princ Albert Parka, so pridobili veliki dogodek, veliki zaslužek, veliko prepoznavnost in za nekaj dni na leto Melbourne in dogajanje na stezi formule ena, ki v resnici to ni, postavili med najpomembnejše svetovne novice.

NAKUPOVALNI CENTRI

V shopping centrih Melbourna brez uporabe GPSa ne gre. Nepregledni kilometri hodnikov, premičnih stopnic, trgovin, lokalov….. vse je v funkciji čimvečjega zaslužka in dobička, vse je podrejeno kapitalu. Dobesedno vse svetovne znamke, vseh svetovnih ustvarjalcev mode, za vsakega, vsako in vse. Tukaj najdeš najnovejšega Chanella, Diorja, YSL, Louis Vuittona, Michael Korsa, D&G, Armanija…. vse znamke visoke mode, ki krasijo izložbe, okne in hodnike centrov. Tukaj so vsi modni trendi od visoke, pravkar prikazane najnovejše mode iz  New Yorka, pa vse do H&M, kot trenutno najcenejšega ponudnika mode za mase.

Tukaj so tudi ameriški, japonski in avstralski proizvajalci, ki se borijo za svoj kos potice. Glede na gnečo, ki je vsepovsod, imaš občutek, da je kupna moč Melbournčanov neizmerna. Nakupovalne centre lahko razdelimo na mestne in periferne, s tem da se periferija z bliskovito hitrostjo širi.  Tu se neprenehoma krčijo gozdovi, odkupujejo in rušijo farme, gradijo nova mega naselja, novi povezovalni tiri, nove avtobusne povezave, nastajajo nove primestne četrti  in v vsaki četrti novi shopping centri. Tukaj je vse veliko, gromozansko in prestižno. Ruši, zidaj, gradi, prodaj. In spet kupi poceni in drago prodaj. Velike zgradbe, ogromni parkingi, ogromne reklame. Preden zapustiš vozilo, moraš obvezno narediti zaznamek, fotografirati prostor na katerem si pustil avtomobil, parkirišče, nadstropje, etažo, oznako nadstropja…. in še kakšno podrobnost. V nasprotnem primeru se kaj lahko zgodi, da  pri vračanju svojega avtomobila ne najdeš več. Pravi labirinti, neizmerna parkirišča in nešteta nadstropja se vrstijo na poti do tvojega avtomobila. Dobiš občutek, da je to narejeno namerno, zaradi poneumljanja ljudi, da te zadržijo v notranjosti na silo, da čim več zapraviš.

Zunanji nakupovalni centri, v primestju, so podobnega tipa kot pri nas: velika stavba, veliko parkirišče in veliko trgovin, lokalov, kavarn…. V centru Melbourna pa je zgodba drugačna. Strogi center sestavljajo stavbe, ki so nekoč imele povsem drugi namen. Mogoče so bila stanovanja, uradi, poslovni prostori…. Danes je vse to eno veliko nakupovalno središče. Stavbe so od zunaj ohranile svoj izgled, dejavnost v notranjosti pa se je zamenjala.

Med seboj so jih povezali s prehodom za kupce, tako da je znotraj nastal en velik konglomerat nakupovalnih prostorov, hodnikov, stopnic in stopnišč, lokalov, kavarn…… Samo še smučišče in skakalnica jim manjka, pa bi se lahko primerjali z Molli v Dubaju, ki so zaradi tega prvo svetovno, vsemogoče nakupovalno središče. Kmalu bodo v imenu kapitala pregnali tudi ostale stanovalce, da se bo nakupovalno središče še dodatno razširilo.  Takrat bo dovolj prostora tudi za smučišča in skakalnice, tako da se bo izenačilo s tistim v Dubaju. Vendar, če bo pa nafta še naprej gonilna sila sveta, dvomim da bo dolgo tako tudi ostalo.

KONČNO V AVSTRALIJI!

Air Qatar, Doha, Melbourne. Odiseja in potepanje iz Slovenskih Konjic do Melbourna, potem pa prek prek Ayers Rocka, Alice Springsa, Cairnsa, Sydneja in ponovno v Melbourn, se je začela v Zagrebu dne 14.12.2015 ob 12.10. To je bil končni dogodek in začetek poti.

Samo potovanje se je začelo že veliko prej, tam nekje v  sredini leta 2013 . Iz daljne Australije je nekega poletnega meseca, mislim da julija, na obisk v Slovenijo, prišla moja sestrična Ema. Med svojim štiritedenskim poletnim potepanjem po hrvaški obali in soncu, si je utrgala nekaj dni za obisk v Slovenskih Konjicah. Povabila me je, da jo obiščem na njenem domovanju v Melbournu v Avstraliji. Hmmm, zdelo se mi je precej eksotično, zanimivo in predvsem daleč, obenem pa me je zelo mikalo. Porajala so se nešteta vprašanja, bi šel?, pa kaj če bo to?  ali ono….? Kdo bo v času moje odstotnosti namesto mene delal ?  Tja ne moreš odpotovati samo za en teden, vsaj štiri tedne potrebuješ…., potovanje traja najmanj 22 ur z letalom….., in spet dvomi: pa kaj če bo to ali ono….? Po drugi strani pa sem vedel, da je edino kar si res želim, da vidim Avstralijo…

Še kakšno leto sem o potovanju samo razmišljal, se o njem pogovajal s svojimi domačimi, s svojo sestrično Emo po telefonu, si dopisoval z njo po  mailu in bil še vedno neodločen. Grizel me je črv negotovosti, strahu, nerešenih dilem in po drugi strani želja po nečem novem, eksotičnem in daljnem. Nekega dne pa me je v ambulanti obiskal pacient, ki se je vsedel nasproti mene in mi povedal svojo zgodbo, kako se je on odločil za potovanje v Avstralijo, kako je on rekel: “Grem!” Pravijo, da ni naključij in da ima vsako srečanje z nekom svoj namen in vsak, ki se s tabo pogovarja ali te ogovori, je v resnici prišel s sporočilom zate. Ti pa se moraš naučiti poslušati in doumeti tisto, kar ti je namenjeno. Sporočilo je lahko tudi skrito med vrsticami, ampak je vsekakor namenjeno tebi. Zdaj, ko o tem razmišljam na letalu, se mi zdi, da sem ga moral srečati. Ta pacient mi je bil namenjen, moral mi je odpreti oči in mi povedati resnico, da je potrebna samo odločitev. Ja, nekako tako mi je povedal. Tudi on se je odločil podobno, čez noč, po telefonskem klicu starega prijatelja in bivšega soseda.

Odločil sem se za poletno varianto obiska Avstralije. Enostavno ljubim poletje, všeč mi je biti na vročem, se kopati, plavati in sončiti. Zdaj, ko je v Sloveniji zima, bom božič in novo leto preživel na drugačen način, brez snega, megle in mraza. V vsem svojem življenju ga še nisem doživel na ta način. Na +38 stopinj Celzija, s šampanjcem v roki, bom nazdravljal novemu letu 2016 , ob ognjemetu v Sydneju pod Harbour bridgem s še poldrugim milijonom drugih radovednežev 🙂 Celo 10 ur prej kot se bo to zgodilo v Sloveniji. No, do takrat je še natanko 18 dni.