PAULO COELHO IN CAMINO

Prva knjiga Paula Coelha, ki mi je prišla pod roke je bila Veronika se odloči umreti. Takoj po začetku branja me je Coelho zagrabil in drži me še danes. Fascinirala me je sama iztočnica zgodbe: mlado punco z “normalno” urejenim življenjem, življenje dolgočasi in odloči se, da bo naredila samomor. Zadeva se ji ponesreči in pristane v psihiatrični bolnici (zanimivo – v ljubljanskem Polju). Takoj , ko se zbudi iz omame, začne iskati način, kako bi zadevo uspešno ponovila. V tistem ji psihiater pove, da so v boju za njeno življenje naredili vse preiskave in ugotovili, da ima okvarjeno srce in ji preostane samo nekaj dni življenja. In to prinese preobrat: njen miselni tok se obrne za 180 stopinj! Tako ali tako bo kmalu umrla in ji za to ni treba nič narediti! Dejstvo jo sprosti in počasi začne uživati življenje. Seveda je bila njena srčna okvara samo terapevtska poteza psihiatra. paulo-coelho-comemora-20-anos-de-peregrinacao-615x461
Tudi sam Coelho se je v svojem življenju srečal s psihiatrično ustanovo. Rodil se je namreč zelo religioznima in konzervativnima staršema. Stalno se je upiral tradicionalni poti, ki sta mu jo začrtala. Hotela sta ga spraviti k “pameti” , zato sta ga poslala v psihiatrično bolnico, od koder je trikrat pobegnil, preden so ga pri njegovih dvajsetih dokončno izpustili. Nadaljeval je po dokaj razburkani življenjski poti. Bil je alternativec in anarhist, zaradi česar so ga priprli. V priporu se je samopoškodoval, zato ga je sodišče spoznalo za neprištevnega in so ga izpustili. Zelo ploden je bil v pisanju provokativnih besedil za rockovske pesmi. Stalno ga je nekaj gnalo iz ustaljenih tirnic. Kasneje je to zapisal v The Pilgrimage : “Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.” Zapustil je Brazilijo in odšel v Evropo, kjer je Coelha poklical Camino. In to na dokaj nenavaden način. V Dachau je doživel vizijo, v kateri je videl moškega, ki ga je kasneje srečal v Amsterdamu. Resničen ali neresničen, prepričal ga je, da je prestopil v katoliško vero in da naj prehodi Jakobovo pot. Po klicu se na pot ni odpravil takoj, Najprej je pet let živel odmaknjeno življenje v španskem katoliškem redu z imenom R.A.M. (Regnus Agnus Mundi), tako da se je podal na romarsko pot po Caminu komaj v letu 1986.Takrat je bil Camino rahlo v pozabi, saj naj bi romanje po njegovem v celem letu opravilo borih 400 ljudi. Dejansko je po statistiki v letu 1986 Jakobovo pot prehodil 1801 romar, se pravi, da je bil eden izmed teh lahko tudi Coelho. Ali pa mogoče tudi ne, ker se v knjigi njegovo romanje zaključi na Cebreriu in ne v Santiagu di Composteli, kjer beležijo romarje in jim izdajajo potrdila, ki jih imenujejo “La Compostela”. Vsekakor je številka izredno majhna v primerjavi z 262.458 romarji, ki so pot prehodili v prejšnjem letu, v letu 2015.
Po romanju je Coelho začel živeti svoje sanje in se posvetil pisateljskemu poklicu. Njegova prva knjiga The Pilgrimage je izšla v naslednjem letu po opravljenem romanju, leta 1987. Kmalu za njo pa je izšel Alkemist, ki je ena izmed najbolj prodajanih knjig na svetu. Z njo se je zapisal v Guinessovo knjigo rekordov kot najbolj prevajani še živeči avtor.

Knjiga The Pilgrimage je bila v slovenščino prevedena z naslovom Magov dnevnik. V njej Coelho opisuje svoje romanje po Caminu z vodnikom, ki ga uči spretnosti premagovanja strahu, da se bo lahko boril za svoje sanje, ki so “hrana za dušo, tako kot je jed hrana za telo”. Pot je opravil z namenom, da pridobi pogum za dober boj in najde meč, s katerim ga bo lahko bil. Dober boj zanj predstavlja boj za uresničitev svojih sanj. Pravi, da je dober boj tisti boj, ki ga bijemo v imenu sanj in na zahtevo srca. Ko si mlad, imaš veliko poguma, nimaš pa znanja kako se boriti. Sčasoma pogum izgubljaš, znanje za boj pa pridobivaš. Ko se naučimo kako se bojevati, nismo več dovolj pogumni, da bi šli v boj, obrnemo se proti sebi in se borimo s seboj. Sami sebi postanemo najhujši sovražnik. Svoje sanje ubijemo, ker nas je strah biti dober boj. Večina se odreče sanjam prav v trenutku, ko te postanejo dosegljive. Dobrega boja ne bijemo, ker se želimo izogniti razočaranju in porazu, ki pa ironično, nazadnje ostaneta edina zapuščina naše strahopetnosti. Prvi znak, da ubijamo svoje sanje je, ko se v strahu pred dobrim bojem izgovarjamo, da ga ne bijemo zaradi pomanjkanja časa. Potem na življenje ne gledamo več kot na pustolovščino, ampak menimo, da je modro izbrati v življenju samo nekaj malega, samo tisto, kar pričakujemo od njega. Življenje postane nedeljski popoldan, ki v nas naseli mir, od nas ne zahteva velikih stvari in noče nič več, kot smo pripravljeni dati. Takrat doživimo krajše obdobje spokojnosti. Vendar se kmalu začnejo mrtve sanje v nas razkrajati in uničevati okolje, v katerem živimo. Do ljudi, ki nas obkrožajo, postajamo vse krutejši, vse dokler ne pričnemo izvajati krutosti še nad seboj. Pojavljati se začnejo bolezni in psihoze. In nekega lepega dne se mrtve, razkrojene sanje spremenijo v zadušljiv zrak, mi pa si želimo umreti, želimo si smrti, ki bi nas osvobodila naše prepričanosti, našega bremena in strašnega miru nedeljskega popoldneva.Peregrino-599x275

Coelho je na koncu svoje poti našel svoj meč, s katerim bo izbojeval svoj dober boj. Ugotovil je, da je njegov meč nalivno pero: “Bil sem zelo srečen v stvareh, ki sem jih delal. Delal sem, to mi je dajalo kruh in vodo, imel sem osebo, ki sem jo imel rad, imel sem denar, nisem pa živel svojih sanj. Moje sanje so bile in so še vedno, biti pisatelj.”
Na poti je zbral pogum, premagal strah pred razočaranjem in porazom, našel svoje orožje za boj za svoje sanje in dokončno pregnal nedeljsko popoldne iz svojega življenja. Zaživel je življenje svojih sanj, življenje pisatelja in zapisal knjigo Magov dnevnik.
Po poti in po knjigi je natrosil vrsto modrosti. Nekaj sem jih pobrala iz knjige, o njih bom pa razmislila takrat, ko jih bom srečala na poti. Zaenkrat sem jih samo zabeležila v glavo in računalnik:

  • Vedno se trudimo spreobrniti ljudi v našo vero o vesolju. Mislimo, da več ljudi bo verjelo enako kot mi sami, bolj bo verjetno, da je naša vera pravilna. Pa zadeve sploh ne delujejo tako.
  • Vedno vemo kateri poti bi bilo najbolje slediti, pa vedno sledimo poti, ki smo jo vajeni.
  • Vedno se nagibamo k temu, da vidimo stvari, ki jih ni, hkrati smo pa slepi za velike stvari, ki jih imamo tik pred očmi.
  • Naj se ti smilijo tisti, ki jih je strah prijeti za pero ali čopič, instrument ali orodje, ker jih je strah, da je nekdo naredil že bolje kot zmorejo sami.
  • Kadar nek problem rešimo, je enostavnost rešitve navdušujoča.
  • Vsakdo živi svoje življenje, se sooča s težavami in zmaguje na svoj način.
  • Le redki sprejmejo breme lastnih zmag.
  • Ljudje nočejo biti Dobrega boja, ker ne vedo, kaj naj počnejo z lastno srečo, saj so postali ujetniki stvari.
  • Človeku ni treba prečkati gore, da bi se zavedel njene velikosti.

Varno sem uskladiščila tudi nekaj praktičnih nasvetov za romarje:

  • Sleci majico in se s hrbtenico nasloni na drevo. Stara drevesa so sposobna prenesti harmonijo na človeka, ki se s središčem živčevja nasloni k deblu.
  • Zarini noht kazalca v palec vsakič, ko zapadeš v negativna čustva.
  • ‘Hudič’ se skrije v najbolj nedolžne, otroške, oči in skozi otroški jok poskuša romarja odvrniti od cilja.
  • Edini izgovor, da lahko pustiš romanje je bolezen.
  • Kadar postane tvoje srce utrujeno, samo hodi s svojimi nogami naprej, samo premikaj se.
  • Nikoli ne odnehaj.

KRALJ MINOS

V deželi Tira in Sidona je živela princesa Evropa. Vanjo se je zaljubil sam bog vseh bogov Zevs. Odločil se je, da bo z zvijačo zapeljal prekrasno princeso, spremenil se je v čudovitega bika in princesa si je zaželela, da bi se z njim igrala. Povzpela se je na njegov hrbet in preobraženi Zevs je s princeso na hrbtu prišel na Kreto. Tu se je spremenil v lepega mladeniča, se ljubil s princeso in odšel. Užaloščeni princesi se je prikazala Afrodita, ki ji je povedala, da se je ljubila s samim Zevsom in da se bo po njej imenoval del sveta, kamor je prispela. Tako smo iz tega dogodka Evropejci dobili ime za našo staro celino in Minosa, začetnika minojske civilizacije, ki je prinesla mestni način življenja kot ga poznamo danes.

DSC_0304

Minojci so živeli v svoji palači-labirintu

Kralj Minos je želel pokloniti bogu morja Pozejdonu krasnega belega bika, vendar je bil bik tako čudovit, da se je odločil, da ga bo obdržal kar sam. Pozejdon je seveda bil bog in bogovi nas nagrajujejo za naša dobra dejanja in kaznujejo za naša slaba. Ker bika kljub obljubi ni dobil je s skrajno krutostjo kaznoval ubogega Minosa. Udaril je z dvema skoraj smrtnima udarcema  po Minosovi najbližji saj je uredil, da se je Minosova žena zaljubila v tega lepega bika in v trajni opomin na to, za Minosa sramotno zvezo, je  rodila človeka z bikovo glavo – Minotavra. Da bi kralj Minos prikril sramoto je naročil Dedalu, da izgradi labirint v katerega bo Minotavra skril. Dedal ni smel skrivnosti zaupati nikomur bi do smrti moral ostati na Kreti.

Iskanja v labirintu

Atenski kralj Egej je moral vsako leto poslati 7 mladeničev in 7 devic, da so jih žrtvovali Minotavru. Nekega leta se je Egejev sin Tezej odločil, da je bilo vsakoletnih žrtvovanj mladih ljudi dovolj. Odšel je z njimi z namenom, da bo  Minotavra ubil. Oče ga je s težkim srcem pustil in še preden je Tezej odpotoval je že nestrpno začel čakati na njegov povratek. Da bi si samo malo skrajšal čas čakanja na izid misije, mu je naročil, naj pri povratku izobesi bela jadra namesto črnih, da bo že od daleč vedel, da je z njim vse v redu in da se vrača živ in zdrav. Tezej mu je to obljubil.

Tezej je osvojil Ariadno na prvi pogled

Tezej je bil zelo prijeten fant in takoj ko je prišel na Kreto  je osvojil srce Minosove hčere Ariadne. Kralj Minos mu je takoj velikodušno obljubil roko svoje hčere, če bo ubil njegovo sramoto, Minotavra. Brez ženske pomoči seveda že takrat ni šlo. Ariadna se je zbala za življenje svojega novega ljubljenca zato mu je dala čarobni meč, da z njim ubije Minotavra in vrvico, da jo razpne na poti po labirintu, da se bo z njeno pomočjo našel pot iz labirinta nazaj v njen objem. Tezej je ubil Minotavra, namesto obljubljene nagrade Ariadne pa je moral v naglici zbežati s Krete saj je Minos izvedel, da mu je ona pomagala pri izvedbi naloge. V vsem razburjenju in naglici je pozabil na obljubo očetu, da bo izobesil bela jadra, če se bo vračal živ in zdrav. Ko je oče Egej od daleč videl, da se ladja vrača z izobešenimi črnimi jadri, se je od žalosti vrgel v morje in še danes se po njem imenuje Egejsko morje.

Sta od tu vzletela Dedal in Ikar?

Minotavra je labirinta rešila smrt medtem, ko se je Dedal rešil iz labirinta s svojo iznajdlivostjo in s tem potisnil svojega sina in kralja Minosa na pot njune skorajšnje smrti. Njegov sin Ikar je bil s smrtjo kaznovan zaradi svoje neposlušnosti. Iz labirinta sta pobegnila s krili, ki jih je Dedal zlepil z voskom. Sina je opozoril, da ne sme poleteti  preblizu sonca, da se vosek ne bo stopil, in krila odpadla. Sonce je bilo preveč vabeče s svojo toploto in svetlobo, Ikar je naredil točno to kar mu je bilo prepovedano. Poletel je preblizu sonca, vosek se je stopil in Ikar je padel v morje in se utopil. Po njem se še danes imenuje Ikarsko morje. Dedal je moral nadaljevati pot sam. Zatočišče je našel na Siciliji. Minos ga je zasledoval in na Siciliji dočakal svojo smrt.