KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 7.DEL

Od nekdaj sem si želela veliko družino, približno tako veliko kot je bila tista iz filma Moja grška poroka, kjer pater familias hodi naokoli z nekim razpršilcem v roki, ki še najbolj spominja na Stelex, ga razprši na vsako družinsko težavo, pa naj bo to madež na obleki, mozolj ali nadležna muha in težava čudežno izgine. set_my_big_fat_greek_wedding_posterIz tega razloga sem bila zelo vesela, ko sem slišala pogovor med mojim sinom in že visoko nosečo snaho, Tajko Jaj. Gašper ji je rekel:
“ Želim si sedem otrok 👶👶👶👶👶👶👶. Jih bova imela?” Začela je zmajevati z glavo, pri tem nekaj preračunavala in mu odgovorila:
“ Gašper, jaz ne bom mogla, ” pri čemer sem jo razumela kaj misli, saj je od Gašperja nekaj let starejša, “ kaj če bi se raje zmenila za tri 👶👶👶, to bi pa šlo.”
“ No, potem pa tri 👶👶👶, “ je zapečatil njun medsebojni sporazum. Pomislila sem na Mašo, ki si je prav tako želela tri otroke, čeprav je rekla, da jih bo lahko rodila komaj tik pred menopavzo glede na to, da študij medicine traja šest let, potem ima še pol leta staža in štiri do šest let specializacije, preden bo lahko, če lahko sploh bo, delala samostojno kot zdravnica. Torej Gašper tri in Maša tri, vsega skupaj šest 👶👶👶👶👶👶 vnukov, vsekakor dovolj, da Iztoku kupim Stelex. a008c4dafb862760bb6f185a1ec58631
V času tega pogovora je bil moj vnuk Miha že trideset tednov v trebuhu in verjetno je bil najmanjši dojenček od vseh tridesettedenskih dojenčkov v Sloveniji. Pravim jim dojenčki, čeprav še nikoli niso bili dojeni, ker so bili še vedno v trebuhu, ampak drugega ustreznega izraza ne najdem, saj jih v nobenem primeru ne želim poimenovati plodovi ali fetusi, ker sta besedi preveč robati za nekaj tako ljubkega kot je človeški posameznik, preden se rodi. Kljub temu, da je bil Mihec eden izmed najmanjših 30 tednov starih, še nedojenih dojenčkov, pa ni imel dovolj prostora v trebuhu. Moja snaha je imela ogromen trebuh, vendar je ogromen samo zgledal v primerjavi z njenim telesom🤰🏻. Miha se je v njem tlačil, kar se je kasneje, ko se je že rodil in postal dojeni dojenček, pokazalo s preloženim vrhom desnega ušesa. Kar nekaj dni je minilo, da se mu je preloženo uho poravnalo v normalni položaj👂. Zdravnik je po osmih mesecih nosečnosti celo omenil, da bo mogoče potrebno predčasno inducirati porod, ker bi se Miha verjetno hitreje razvijal zunaj, na prostosti. Ob spremljanju vseh teh dogodkov, je moja hči Maša postajala kar rahlo obsedena s tem, da bo postala teta. Čakala je Mihca, preštevala ure in dneve do predvidenega poroda in se dogovorila z Jaj, da bo smela prisostvovati ob prihodu svojega nečaka na ta naš lep, vendar stresni svet. Trenutno je namreč v letih, ko ji mati narava z namenom reprodukcije pristransko meša koktajl hormonov v svojo prid. Posledično se razneži že ob pogledu na plenice v trgovini, ker jo asociirajo na dojenčka 👶.
In v takih razmerah mi je nekega dne, ravno ko sem vneto študirala Junga in njegovo ali bolje naše skupno kolektivno nezavedno, saj mi je končno uspelo prerasti Freuda, njegov id, ego in superego, zazvonil mobitel. Klicala me je snaha in ko sem se oglasila, me je presenetil moški glas, slovenski mož njene tajske prijateljice:
“Jaj je v salonu in ji teče voda.” Seveda sem najprej pomislila na vodovod.
“Kaj se je pa zgodilo, kaj je počila kakšna cev?”
“Pa kakšna cev! Tukaj je prava poplava!” Kar preko mobitela sem ga videla kako zavija z očmi, pa mi še vedno ni bilo jasno zakaj. Spomnila sem se, kako je pred leti na dan, ko smo na novo položili parket zmanjkalo vode. Preden sem šla v službo sem v naglici pustila odprto pipo v kuhinji, ko pa sem prišla domov je voda tekla že po stopnicah, ven na dvorišče.
“Kaj pa je potem? Je pustila pipo odprto?” Zaslišala sem samo vzdih obupa, ko se mi je le posvetilo:
“Kaj ji je odtekla plodovnica?”
“Ja, seveda. Kar naenkrat je začela voda curljati na tla, rekla je, da lula, pa sem ji povedal, da to ne lula, saj njen mehur zagotovo ne drži celi hektoliter, kolikor vode je steklo po tleh. Kaj mislite že priti sem?” je zavpil slišno vznemirjen.
“Čez 10 minut bomo tam,” sem zaključila in v trenutku prešla iz študija Junga v akcijo z naslovom Porod. Maši sem zavpila naj spakira, da gremo v porodnišnico. Dala sem ji pet minut časa, da navleče nase vso nujno potrebno dekorativno kozmetiko za izhod iz hiše in ker v sili hudič muhe žre, ji je to tudi uspelo. V polni bojni opremi, z vso literaturo za izpit iz radiologije, ki ga je imela čez tri dni, prenosnikom, mobitelom in polnilcem je sedela na zadnjem sedežu avta, še preden sem uspela Iztoku, za katerega že vemo, da se ob presenečenjih ne odziva najbolje, nastaviti čevlje, zimsko jakno, mu potisniti ključe od avta v roke in umirjeno, lahko bi rekla celo naveličano in monotono, reči:
“Prosim, pojdi v avto, Jaj moramo odpeljati v porodnišnico, ker ji je odtekla plodovnica, Gašperja pa ni doma.”
V salonu smo bili v manj kot desetih minutah. Takoj po vstopu sem zagledala plodovnico, ki se je v velikih lužah širila po tleh, zato sem Jaj nemudoma prijela pod roko in skupaj sva odčofotali proti avtu. Kar oddahnila sem si, da popadkov še ni imela, ker si nikakor nisem želela vratolomne vožnje s cviljenjem gum in rojevajočo snaho na zadnjem sedežu. Roko na srce, me ženske bi verjetno še zmogle opraviti porod, saj taka reč se pač zgodi sama od sebe, malo pa dvomim, da bi Iztok zmogel vožnjo po dveh, občasno tudi z enim ali nobenim kolesom na cesti, saj sem vedno verjela, da to v filmih opravijo kaskaderji, Iztok pa bo z lahkoto postal dedek, nikakor pa ni v njegovi naravi, da bi bil kaskader.
Čez dobro uro sva se z Iztokom že vrnila iz Maribora in ponovno sem se zakopala v študij Jungovega sebstva, Jaj in Maša pa sta v porodni sobi čakali na popadke. Maša, ki je približno tako gospodarna kot jaz in izrabi vsako minuto za kakšno koristno delo, pa se je pri tem učila radiologijo. Seveda je beseda ‘koristno’ relativna in s tem mislim, da se meni zdi koristno tudi tekanje po trgovinah🏃‍♀️in lakiranje nohtov 💅🏼, marsikomu pa ne. Vse je relativno, tudi absolutno😜. Ko je Maša ob polnoči zaspala 😴 v porodni sobi, naslonjena na skripto iz radiologije, je Jaj poklicala Iztoka naj pride ponjo, saj naravnih popadkov nima, umetne pa ji bodo dali komaj naslednje jutro.
Naslednji dan me je že navsezgodaj zbudilo ropotanje v kuhinji. Maša si je pripravljala zajtrk, ker je želela čimprej v porodnišnico, da ne bi zamudila poroda.
“Mami, nikoli ne uganeš o čem se mi je sanjalo.”
“O Mihcu?” sem poskusila s prvo rečjo, ki mi je padla na pamet, čeprav sem vedela, da bi v tem primeru rekla: “Lahko si misliš o kom se mi je sanjalo.” Poleg tega ima Maša vedno nenavadne in nepredvidljive sanje, ki bi jih zagotovo z dobršno mero znanstvene radovednosti analiziral sam Jung, če bi bil še živ. Pogosto so njene sanje tudi lucidne, se pravi, zaveda se, da sanja, zato lahko zavestno posega v dogajanje in vpliva na razplet sanj. Včasih sem si želela, da bi lahko živeli takšna lucidna življenja in bi lahko vplivali na njegov razplet, pa mislim, da nam je dano samo, da zavestno posegamo v življenje, na razplet pa nimamo bistvenega vpliva. Ne vem, če se nisem malo nalezla od Jaj, ki bi ob pogledu na Sizifa, kako vedno znova vali skalo na vrh, od koder se mu takoj zvali nazaj na vznožje, rekla samo ‘karma’, parkrat vskočila namesto njega, da bi mu olajšala delo in nikakor ne bi niti pomislila na to, da bi ga želela odgovoriti od nespametnega početja, mu pomagala razstreliti skalo ali zravnati vrh gore.
“Seveda ne. Sanjalo se mi je o tem, kako egoistična je narava,” me je iztrgala iz razmišljanja Maša, “kako je poskrbela sama zase in z oksitocinom manipulira z vsemi nami. Oksitocin, ki je hormon ljubezni in povezovanja, igra med našim rojstvom ključno vlogo – krči maternico, zato umetne popadke sprožijo z oksitocinom. Si moreš misliti? Oksitocin krči maternico in pri materi in otroku zbuja občutke zaljubljenosti. Že med rojevanjem oksitocin oblikuje našo sposobnost ustvarjanja intimnih odnosov v prihodnosti.” Če je temu tako, ne bi bilo nič narobe, če bi v trgovinah prodajali oksitocin na litre, za Valentinovo❤️❤️(danes ne pozabite nanj!) bi bilo to še posebej primerno darilo, se je v meni oglasila ekonomistka, na glas pa sem rekla:
“Ja, grozno, le zakaj narava ni poskrbela še, da bi bilo rojevanje brez bolečin, če je lahko za vse drugo?” V negotovosti sem pogledala proti Maši saj me je bilo strah, da bi njena izkušnja v porodni sobi vplivala na njeno željo po otrocih. Rekla je:
“Nisem si mislila, da ženske trpijo take bolečine pri porodu. Veš kako vpijejo! Ko sem slišala prvo, sem mislila, da je kaj narobe z otrokom.”
“Takrat, ko sem jaz rodila ni vpila nobena razen mene 😵. Nisi smel, ni bilo dopuščeno. Od vpitja tudi ni nobene koristi. Prijateljica mi je povedala, da je samo malo zastokala ob popadku pa jo je babica skregala, če misli roditi z usti 👄. Potem ni upala več niti pisniti 🤐.” Spomnila sem se moje mame in njenih besed, da če bi moški rojevali, bi že zdavnaj pogruntali brezbolečinski porod. Verjetno res.
Maša se je ponovno odpeljala v porodnišnico, tokrat drugič in se med vpitjem porodnic do štirih popoldan učila radiologijo, Jaj je dobila dve dozi umetnih popadkov, oksitocin nikakor ni začel krčiti maternice, na obzorju pa ni bilo niti p-ja od popadkov, zato se je Maša pripeljala domov na kosilo. Ko je pojedla, se je izčrpana od dogodkov potegnila v posteljo, da bi zadremala za par minut, ki so se razvlekle do pozno ponoči, ko jo je zbudil pisk MMSa, s sliko njenega pravkar rojenega nečaka Mihca 👶.

Miha v tajščini pomeni veliko veselja
Miha v tajščini pomeni veliko veselja

Bila je vesela in bilo ji je hudo, da ni prisostvovala porodu, na koncu katerega je Jaj dobila pohvalo porodne ekipe, da porodnice s takim občutkom za svoje telo že dolgo niso imeli. Ves čas poroda je sodelovala ravno v pravem času in ravno v pravi obliki. To je potrdilo moj občutek, da ima Jaj zaradi odraščanja na podeželju severne Tajske nek prvobiten odnos do narave, svojega telesa in življenja nasploh.
Maša je prepovedi obiskov zaradi gripe navkljub nestrpno čakala, da bo napočil naslednji dan, ko bo končno videla Mihca 👶. Pol ure po njenem odhodu mi je zazvonil mobitel. Maša. Razočarano je izdavila v telefon:
“Mami, zaradi gripe me ne spustijo k Mihcu.” Seveda se mi je zasmilila v dno duše in mrzlično sem začela tuhtati, kaj bi lahko naredila. Koliko ur že čaka, da bi videla svojega nečaka, poleg tega je že v tretje v Mariboru, zato tokrat nikakor ne sme vreči puške v koruzo. Kaj nimamo pregovora: V tretje gre rado🍀? Še Angleži pravijo Third time lucky🍀. Spomnila sem se na njeno belo haljo, ki jo ima kot študentka tretjega letnika medicine shranjeno v omarici na medicinski fakulteti, na njej pa pripeto prepustnico:
“Pa pojdi na faks po belo haljo in prepustnico študentov medicine saj velja vsak dan, tudi takrat ko nimaš študijskih obveznosti na UKC-ju.”
“Če mi je pa nerodno to izkoriščati.”
“Kaj ti bo le nerodno, si videla kdaj Mr. Beana, da bi mu bilo nerodno hoditi po bolnici s sposojeno haljo in prepustnico? Ti imaš pa svojo, ” sem jo pregovarjala in si mislila, da je ona pa res bolj papeška kot papež, kakršno primerjavo je zame zelo pogosto uporabila moja mama, ko sem iskala dlako v jajcu. Spet se je zaslišal njen obup:
“Če ne vem, če je v nedeljo faks odprt.”
“Pa pojdi pogledat, drugače ne boš nikoli vedela.” In čez 10 minut je že vedela:
“Mami, faks je ob nedeljah zaprt, ne morem k Mihcu.”
“Europark pa je ob nedeljah odprt, pojdi si kupit belo haljo, študentsko izkaznico medicinske fakultete pa imaš s sabo?”
“Ja. Kaj pa, če me vseeno ne bodo spustili?”
“Si bova že kaj izmislili. Zdaj pa pojdi.”
In čez pol ure sem prejela sliko najbolj blažene tete v vesolju, s svojim nečakom Mihcem v naročju.

Najbolj srečna teta v vesolju
Najbolj srečna teta v vesolju

KAKO SEM POSTALA BLONDINKA S FILOZOFSKE FAKULTETE, 4. del

Temeljito sem se zakopala v delo. Listala sem knjige, si izpisovala misli, oporne točke, iskala članke na internetu in ko sem ustreznega našla, sem začela iskati variante, na kak način naj pridem do brezplačne pdf verzije. Če se mi je kakšen link zdel sumljiv, sem ga poslala Maši, da mi je svetovala:
”Ne raje tu. Pa se ne dela link sm probala. To je pravi link http://hotaudiobook.com/dbook Probaj. Sam ne vstavlaj maila nikamor.”
“Če ga moram, če ne, ne gre. Če ga vstavim, mi pošljejo link.”
“Ja vprasanje ce ti ga bojo res Ponavadi ce se mors registrirat je natega Bom tu probala kje drugje najdit Ne najdem Probaj te” Pa sem po navedbi SSKJ tako po nižje pogovorno probala. In računalniku se je zmešalo. Naložil se mi je nek čuden program in ko sem Mašo prosila za pomoč, me je grobo, glasno oštela, z na Štajerskem bolj razširjeno besedo nadrla:
“Hjoj to pa js neznam tkle prek telefona! NEVEM KAJ TI SKOS NEKAJ NALAGAS!!! Nehaj se strinjat z vsem kar ti napise apple!! Ceprav studiras o religiologiji pa mogoc mislis da je apple jabolko spoznanja ti povem da ni!!!” Pokazala sem jezik SMSu 👅 in si želela, da bi ga lahko njej, ker me tako nadira. Pomagalo je, saj sem uspela obrzdati računalnik. Ampak trajalo je skoraj celo uro.
“Komaj mi je uspelo😅,” sem se pohvalila Maši.
“No vidis pridna in sposobna blondinka 💪🏻💪🏻”
Pogledala sem najino dopisovanje in si mislila, kako bi se moja že četrt stoletja mrtva mama jezila, če bi ga prebrala.
“Kaj niste moje vnukinje naučili niti pravilne slovenščine, pisati strešic na c, s, z in ločil? Pa kakšni nerazumljivi stavki so to? In besede – link, apple, SMS, pdf ? So v SSKJ?” Pa se nisem dolgo ukvarjala s tem prizorom, ampak sem vneto nadaljevala s študijem. Bila sem tako zatopljena v delo, da sem za dalj časa enostavno zanemarila vsa gospodinjska opravila. Toliko, da sem ocvrla kaka jajca za kosilo 🍳ali skuhala golaž za teden dni. Da tako ne gre več naprej, sem ugotovila, ko se je zgodila katastrofa💣.
Bil je petek zvečer, ko smo se skupaj z Mašo pripeljali iz Maribora. Bila je že tema. Začela sem brskati po torbici in iskati ključe. Maša je mencala pred vrati:
“Mami, daj, pohiti, no, lulat me mudi.” Kljub njenemu priganjanju, je kar nekaj časa trajalo, preden mi je uspelo izbrskati ključe, najti pravega, ga vtakniti v ključavnico in odpreti vrata. Maša je kar v temi stekla mimo mene. Prižgala sem luč in na tleh zagledala sledi blata💩.

“Maša, blato kar odpada s tvojih čevljev, le kje si ga našla,” sem začela godrnjati, pa nisem dobila nobenega odgovora.
“Najbolje, da počistim preden pride Iztok. Če bo to videl, bo takoj začel sitnariti, kdo je vse to zasvinjal,” sem si mislila in vzela metlo, pometla, s cunjo pobrisala in ravno ko sem smeti iz smetišnice odvrgla v kanto, je vstopil Iztok.
“No, dobro smo jo odnesli,” sem mislila sama pri sebi in odšla po stopnicah navzgor. Ko sem odprla vrata v spalnico, sem na belem itisonu zagledala blatne stopinje. Na tla so bile zmetane prazne škatlice, v kateri sem hranila zlatnino, iz odprtega predala komode je zeval kaos. Posteljno pregrinjalo je bilo vrženo pod posteljo, kupček certifikatov pa je bil na njej.

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo
Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo

Takoj mi je bilo jasno, kaj se je zgodilo in za kom sem po nepotrebnem čistila blato💩 iz tal garderobe. Po stopnicah navzdol sem razmišljala, kako naj na primeren način ugotovitev sporočim Iztoku. Spomnila sem se tetinega simpatičnega malega psa, pasme shih tzu, po imenu Karlo🐶. Bil je najbolj čustveno inteligenten pes, kar sem jih kadarkoli poznala, čeprav mislim, da je na splošno povprečni nivo čustvene inteligence pri psih dokaj visok, podobno kot je to pri našem sorodstvu. Vedno smo imeli navado, da smo se glasno veselili naših srečanj. Ob snidenjih smo se objemali, pozdravljali, se trepljali, se nasmihali in vpili drug prek drugega. Karlo se je veselil z nami in vznemirjen tekal od enega do drugega, nas oblizoval, glasno pozdravljal in z repom sunkovito opletal levo in desno. Nekoč je moral na operacijo, pri kateri mu je anestezija pustila zelo neprijetno posledico v obliki epilepsije. Od takrat naprej je vedno, kadar se je vznemiril, dobil epileptični napad. V trenutku, ko te je zagledal, je začel mahati z repom, stekel proti tebi, a se je že sredi drugega ali tretjega koraka zvrnil na hrbet, negiben obležal vznak z odprtim gobčkom, jezik mu je do tal visel iz njega, vse štiri tačke pa so mu trde štrlele v zrak. Kar nekaj minut je trajalo, da je po takem napadu oživel. Bilo je grozno, zato smo se trudili, da bi naš prihod izvedli čim bolj neopazno. Pri teti so zvonec izklopili. Ko smo prišli na obisk, smo enostavno odprli vrata, stopili noter, po prstih šli v kuhinjo, se brez besed vsedli za mizo in šele takrat potiho zašepetali:

“Zdravo.”  Karlo, ki je dremal v svoji košari, je pri tem odprl oči. In jih takoj za tem spet zaprl. S takšnim pristopom smo preprečili njegove epileptične napade. Zdaj, ko Karla že nekaj let ni več, sem morala Iztoka na nevznemirljiv način obvestiti, da so nam vlomili. Iztok ob vznemirljivih dogodkih sicer ne dobi epileptičnega napada, začne pa preklinjati, živčno hoditi sem in tja, brcati v steno, si viti roke in početi vse to, kar mu nikoli nobeden, ki misli, da ga pozna, ne bi pripisal. Nikoli in nikdar pa se v takih primerih ne spomni kaj koristnega. Če bi mu na primer povedal, da je počila cev in imamo v kuhinji poplavo, bi začel preklinjati proizvajalca, ki dela taki škart in ugotavljati kaj vse bi moral proizvajalec narediti, da bi izboljšal kvaliteto izdelkov in naredil celo disertacijo o pridobitvi ISO standardov kvalitete, namesto da bi zaprl ventil in preprečil še hujšo škodo. Ali, če bi me med menjavanjem žarnice💡 začela tresti elektrika, bi me začel oštevati, zakaj žarnice menjujem pod napestostjo, namesto, da bi izklopil avtomat za elektriko in preklinjal proizvajalca avtomatov, zakaj ga ni vrglo ven, preden me je ubilo. Zato me že samoohranitveni nagon priganja k dodatni previdnosti v visoko stresnih situacijah. Vedela sem, da mu moram sporočilo predati čim bolj umirjeno in mu hkrati priporočati, kaj naj naredi. Z zelo nizko frekvenco, tiho in monotono sem mu rekla:
“Zdi se, da mi je nekdo odnesel vso zlatnino. Prinesla sem ti mobitel, da pokličeš policijo. Njihova številka je 113.”

Delovalo je! Brez besed je poklical. Policaji so bili pri nas že čez deset minut. Za trenutek sem  bila zadovoljna, ker se je vse tako ugodno odvijalo. Pa me je kaj hitro s tira vrgel policaj. Ko sem mu začela naštevati, kaj vse sem od nakita imela, pa zdaj nimam več, se je prijel za glavo in začel obupovati.
“In vse to ste imeli zloženo v predalih na žametni podlagi, kot na razstavi?”
“Ja, kako pa naj imam? Pregledno, da takoj najdem, kar iščem.”
“Tudi ropar je takoj našel, kar je iskal.”
“In skrbno je izbiral. Pobral mi je samo zlatnino, bižuterijo mi je pa pustil. Poglejte s kakšno jezo je vrgel verižico pod posteljo, ko je ugotovil, da ni zlata.” Izpod postelje je zavržena gledala moja designerska “zlata” verižica z biseri “lažnjaki”, v večih dolgih nizih, iz Milana, ki sem jo plačala kot bi bila prava, zdaj jo je pa ropar popolnoma razvrednotil in jo od besa vrgel pod posteljo. Očitno nima niti najmanjšega čuta za estetiko.

 Policaj je samo zavzdihnil in če bi bil veren, bi se v tistem trenutku verjetno prekrižal, tako pa je samo rekel (mogoče pa je bil, pa je bil v službi, pa se to pač ne dela – mislim na prekriža):
”Takole bomo. Vi,” pokazal je na Iztoka,” pojdite k stikalu. Ko vam rečem zdaj, ugasnite luč.” Spustil se je na kolena in tudi jaz sem se spustila na kolena. Sem namreč ena tistih, ki si v vsakem trenutku najde delo. To verjetno izvira iz kakšne moje otroške travme, saj sem večkrat slišala očeta, ko je mami razlagal o kakšnem človeku:
“Tam je stal kot božji volek in na kraj pameti mu ni padlo, da bi mi lahko pomagal.” Nisem točno vedela, kaj ta božji volek pomeni, vedela pa sem, da je to nekaj lesenega. Vsaj tako sem sklepala, ko sem nekoč vprašala mamo kaj pomeni to, da stojiš kot božji volek, pa mi je odgovorila, da je to tako kot, če nekdo stoji kot lipov bog. In ker je lipa les, sem sklepala, da mora biti to nekaj lesenega, kako točno pa to zgleda, pa nisem vedela, saj še danes ne vem, kako zgleda volek ali bog. Vedela pa sem, da ne smem biti lesena in se moram za razliko od voleka in boga sama, tako po nižje pogovorno zrajtati, kdaj in kako moram pomagati. In ker se je policaj spustil na kolena, sem se tudi jaz spustila na kolena. Iztok je potrpežljivo stal pri stikalu in čakal. Policaj je prižgal baterijsko svetilko in rekel:
“Zdaj.” Iztok je izklopil stikalo, policaj pa je snop svetlobe iz baterijske svetilke usmeril po parketu. Sklonil je glavo in se zazrl v tla. Ker sem mu pomagala, sem tudi jaz storila isto. In takrat😮. Prah, kaj prah, snopi prahu so se valili po tleh😵. Jaz sem strmela v prah, policaj pa je strmel v odtise čevljev, ki so se zarisovali v prahu.

Prah
Grozno koliko prahu

”Grozno, koliko prahu,“ sem zgroženo zavzdihnila. Policaj pa si je mel roke:
“Nič se ne sekirajte gospa. To je dobro, iz prahu bomo lahko pobrali sledi.” Pa ga nisem niti v redu slišala. Kolikokrat me je mama opozarjala, da ni dovolj samo sesanje tal. Tla je treba tudi pobrisati z mokro krpo. Preveč sem se zakopala v študij in zanemarila gospodinjstvo. Čas si bom morala bolje razporediti. Pogledala sem proti avli in tam se je Maša plazila za snopom svetlobe, vštric drugega policaja. Dva policaja👮👮 z dvema svetilkama🔦🔦 se z dvema blondinkama👩👩 plazita skozi morje prahu🌪. Bilo je smešno, čeprav ni bilo niti najmanj smešno. Maša se je na glas nasmejala, ko je policaju med plazenjem po nesreči padla kapa iz glave, pobral jo je in ji rekel:

“To ni nič smešnega, to so resne stvari.” Maša se je zresnila, ker je očitno spoznala, da je to, če ti pade kapa z glave med plazenjem po tleh in pobiranjem sledov vlomilčevih čevljev iz prahu, zelo resna stvar in skupaj s policajem in Iztokom odšla pobrat sledi na stopnice, midva z mojim policajem pa sva ostala v dnevni sobi.
V temi sva se plazila po tleh, on je iskal odtise stopal, jaz sem se pa utapljala v slabi vesti in se stegovala po rešilnem obroču sestavljenem iz trdnih sklepov, da bom v bodoče dnevno obrisala parket z mokro cunjo. Prah je zasedel ves moj prostor, ki ga imam na razpolago za sekiranje, zato nisem niti mislila na vso zlatnino od stare mame, mame, očetovo verižico, zlat nakit, ki sem ga dobila v dar od mojih umrlih staršev ob vseh pomembnih dogodkih kot so rojstni dnevi, matura, diploma, od mojega moža za rojstvo sina, hčere, predvsem pa iz časov, ko je še smatral, da mora zlato ženo, ki jo je dobil, dobesedno tudi poplačati z zlatom. V tem svojem prepričanju (mogoče bi kdo in približno vem kdo, rekel zablodi😜) je živel kar nekaj let, poleg tega nisem več tako rosno mlada, zato se je z leti kar nekaj karatov spominov nabralo, zame neprecenljivih karatov, ki jih je ropar zreduciral na grame zlata in naredil vse skupaj nič vredno. Samo grami so mu šteli, zato ropar, če bereš te vrstice, vrni mi vsaj Guccijevo uro, ki je bila samo pozlačena in ne vsebuje niti miligrama zlata. Pa prstan Swarovski, ki samo zgleda zlat. Lahko po pošti, na stroške prejemnika, naslov tako poznaš. Spodaj si lahko tudi ogledaš, kako sem bila zadovoljna, ko sem uro in prstan nosila. Tega spomina pa mi ne moreš ukrasti😛.

Naslednji dan so me oblivala različna intenzivna čustva.  In ker je najbolje, da čustva izlijemo na plano, da oblijejo ali poplavijo našo okolico, sem začela o ropu na dolgo in široko razlagati prvemu prijatelju, ki je prišel mimo. Ko sem mu povedala, da zlatnine nisem imela v sefu, se je začudil bolj kot da bi mu rekla, da  pozimi najraje hodim gola:
“Kaj si nora? Jaz stanujem v najvišjem nadstropju bloka in imam tako močna protivlomna vrata, da skoznje niso mogli vdreti niti gasilci, ko sem izgubil ključ. Žena se je morala pripeljati domov iz Pirana, če ne bi jaz ostal pred vrati, moj rotvajler pa bi crknil za vrati, preden bi prišla z drugim ključem iz dopusta. Vse dokumente, nakit in denar imam v stenskem sefu, obitem s folijo z zračnimi mehurčki, da ga ne zazna noben detektor kovin. Tudi denar v njem je ovit s plastično folijo, da ga slučajno ne zazna detektor zlatih nitk v bankovcih. Za vabo imam v spalnici pod posteljo slepi sef z nekaj cenenega nakita. Se bom smejal, če ga bodo odnesli. Moja edina šibka točka je strešno okno, vendar glede na to, da so zaščitena s kovinsko mrežo in sem v devetem nadstropju, ta šibka točka ni šibka šibka točka, ampak je močna šibka točka.” Po tem rafalu besed, sem začela razmišljati, če sem mogoče res nora. Do takrat se mi je zdelo, da je noro to, da te sredi popoldneva, sredi mesta, oropajo. Živela sem v prepričanju, da je družbeno nesprejemljiv vlom, kraja, vdor na tujo posest, hoja z blatnimi čevlji po tuji hiši in metanje designerskih verižic, ki ti niso všeč, pod tujo posteljo. Ampak živela sem v zablodi, v to sem se prepričala še posebej potem, ko sem slišala pogovor mojih starih dveh znank iz kavarne, ki sicer ni bil namenjen meni, bil pa je o meni. Šel je nekako takole:

“Ti, veš, da so Mašini mami vlomili v hišo skoraj pri belem dnevu in ji pobrali vso zlatnino?”
“Ja, sem slišala. Takim je treba pobrat, ki toliko imajo. Že hiša je tako bahačasta in to ob glavni ulici, vsem na ogled, da ni nič čudnega, da so jo roparji izbrali.”
“Pa sem slišala, da niso imeli niti sefa, niti alarma, niti kamer. Pa na kile zlatnine in dragega kamenja. Le od kje ji vse to?”

Še dobro, da zavarovalnica ne naseda na take fore. Sem slišala, da bo dobila samo 250 evrov .”

“Še je bog na tem svetu. Vidiš, vzame tistim, ki imajo preveč,” je zadovoljno zaključila druga, jaz sem pa kar lezla pod mizo, zadaj za njunim hrbtom, od sramote, saj sem ugotovila, da sem v bistvu sama kriva za vse. Celotno moje razmišljanje je bilo napačno, potrebno načrtne transformacije. Živela sem v zablodi, da se ne sme vlamljati in krasti, zdaj pa sem spoznala, da ne smeš stvari imeti, če pa že kaj imaš, moraš imeti sefe, alarme in kamere, slepi sef za vabo in pravega, ovitega v plastično folijo z zračnimi mehurčki, zato da ga ne zazna detektor kovin, čeprav ti to vse skupaj nič ne pomaga, ker so prejšnji dan oropali trgovino, ki je vse to imela, pa so alarm in kamere onesposobili, odnesli pa so slepi in pravi sef, ki so ga skopali iz stene. Kriva sem vsekakor jaz, ker stvari imam in to že z zunanjim izgledom hiše kažem in se z njo baham,  ne pa tisti, ki vlomi in krade. On pač opravlja svoj poklic, saj policaji vedo, da obstajajo organizirane tolpe, ki iščejo take neodgovorne lastnike kot sem jaz. In prav nam je☝️.
Torej, naj se obdam s protivlomnimi vrati, neprebojnimi stenami, vgradim video nadzorni sistem in alarme z direktno povezavo s policijo, varnostno službo in mojim mobitelom, hišo pa zakamufliram v razpadajočo kočuro (ne vem od kje se mi je vzela ta beseda, predstavljam pa si kako izgleda)? Mrzlično sem tuhtala razloge za in proti, se nagibala zdaj v eno in potem v drugo smer in kar lep čas sem potrebovala, da sem se dokončno odločila kaj bom naredila. Nemudoma sem se lotila dela. Izdelala sem dva velika napisa, ki sta se v temi fluoroscentno svetila in ju pribila na glavna in stranska vrata:
“Vlomilci pozor! Zlatnine nimam več, ker ste mi jo že ukradli, bižuterije ne marate, denarja pa nikoli ne hranim doma. Če bi radi to preverili, si sezujte čevlje, ker ne mislim več za vami brisati blata💩.”

Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini
Napis je za vsak slučaj tudi v angleščini