Vsaka pot se prične na domačem pragu. In tako se je tudi moja. Pot, zapisana z veliko začetnico, v španščini Camino. Pričela se je zgodaj zjutraj, lahko bi rekla še ponoči, saj je bilo treba priti do jutranjega leta v Madrid, še do letališča v Benetkah. V trenutku, ko me je zbudil radio (lahko bi rekla sredi noči) in so se vklopili moji možgani, me je spreletela rahla tesnoba: “Za mesec dni se podajam od doma na Pot, dolgo preko devetsto kilometrov… v neznano…” in tesnoba me je še močneje pritisnila v posteljo. Tesnobnost besede neznano ni bila v smislu krajevne nedoločenosti. Po vseh prebranih knjigah in zapisih na internetu, konec koncev tudi po ogledu interaktivnega zemljevida Camina na Google-u, sem potek poti geografsko in zgodovinsko dokaj dobro obvladala. Tesnobnost besede neznano, se je nanašala name. Niti približno nisem vedela, kako bo odreagiralo moje telo na vsakodnevno hojo, kako se bo moj jaz odzval na spanje v skupnih spalnicah, na tuširanje v skupnih kopalnicah, ali bom Camino pozitivno ali negativno doživela. Zazdelo se mi je nespametno, da se podajam iz varnega zavetja doma, udobnosti najine postelje in razkošja domače kopalnice. Spomnila sem na misel Paula Coelha, ki je Camino prehodil že v daljnjem letu 1986: ” Čoln je najvarnejši v pristanu, vendar čolni niso bili ustvarjeni za to, da bi bili tam.”

V trenutku so se razpršili vsi moji dvomi in nemudoma sem vstala. Uživala sem v jutranjem umivanju in se spraševala, če bom na poti imela dovolj vročo vodo za tuširanje (najraje se tuširam z resnično vročo vodo, tako vročo, da se kar oblaki pare dvigujejo od mojega telesa in koža kar rahlo pordi od vročine), oblekla sem se v lahko tekaško spodnje perilo, podložene (april je in mene rado zebe) pohodniške hlače, majico z dolgimi rokavi, jakno, ki ne prepušča vetra, visoke brezšivne pohodniške nogavice in se pogledala v ogledalo. Skupaj s pohodniškimi čevlji in vrhnjo bundico, je bila to moja uniforma za naslednji mesec. Z očmi sem ljubeče pobožala vsa oblačila v garderobni sobi in upala, da jih bom v takem stanju našla tudi potem, ko se bom vrnila. Moja dvajsetletna hčera namreč zelo rada zahaja v mojo garderobno sobo, si sposoja moje obleke in torbice, hodi v mojo kopalnico in uporablja mojo kozmetiko. Po eni strani mi laska, da so ji moje obleke všeč in jih nosi, po drugi strani pa mi gredo kar lasje pokonci, ko mojo najljubšo obleko zagledam zmečkano na stolu pri njeni pisalni mizi, po možnosti pa na njej leži še torba polna knjig.  S hrepenečim pogledom sem se poslovila še od najine postelje, odšla v hčerino sobo in jo kar spečo objela in poljubčkala v slovo. Po stopnicah sem se spustila v kuhinjo, kjer je že dišalo po pravkar skuhani kavi. Iztok si je z maslom in medom mazal opečene kruhke, jaz pa sem samo zamišljeno srebala kavo.

Končno je napočil ta dan. Po treh mesecih popolnih priprav in ponesrečenem prvem poskusu.
Prvi dan X je bil namreč načrtovan za 1. april. S sestrično Marjano bi odpotovali sami, po treh tednih pa bi se nama tam nekje okoli Leona, pridružila še najina moža. Po časovno skrbno načrtovanih pripravah, ki so vključevale tudi obisk frizerja (da ne bi imela proti koncu poti prevelik nepobarvan narastek), manikuro tik pred načrtovanim odhodom (da ne bi imela na poti predolge in neurejene nohte) in poslovilno zabavo za sorodnike in prijatelje na večer pred odhodom. Zadeva se je zapletla na koncu zabave, ko se je nam želel pridružiti moj sin, a se je žal ponesrečil s kolesom. Namesto na poti na letališče, smo noč preživeli na celjski urgenci. In v trenutku, ko sem po telefonu poklicala Marjano, da bova morali odložiti najino pot, sem v čakalnici uzrla Mirjano in Valentina Steblovnika, ki sem ju spoznala preko njune knjige o Caminu. Ker ju v živo nisem še spoznala, sem že zakoračila proti njima, ko sem se hipoma ustavila. Ni se mi zazdel primeren trenutek, da se spoznamo. V tistem trenutku me je prevelo tudi vedenje, da tudi za moj odhod na Camino še ni bil primeren trenutek. Okoliščine še niso bile zrele, saj se je izkazalo, da sta me oba, tako sin kot hči, čeprav sta že odrasla, v naslednjih dneh še kako potrebovala ob sebi. Kar veliko pozornosti sta terjala in mi veliko opravkov zadala, zato se je načrtovan odhod prestavil na 20. april. Tokrat smo načrtovali odhod v štiri, a se je Marjaninemu možu zalomilo, tako da smo se izpred domačega praga odpeljali samo trije.

S prihodom na beneško letališče je izpuhtel še zadnji kanček moje tesnobe. Hitro smo se vključili v letališko rutino in si dali opravka s pakiranjem krem in past v prozorne vrečke, saj smo nahrbtnike vzeli kot ročno prtljago na letalo. Moj štirikilogramski nahrbtnik ni bil nič kaj problematičen, mož in Marjana pa sta imela težke preko deset kilogramov, tako da jima je prijazna uslužbenka na “check-inu” ponudila, da brezplačno oddata nahrbtnika v prtljažni prostor. A trmasta kot sta, se nista pustila prepričati, da bosta potovala bolj udobno, če bosta na beneškem letališču prtljago oddala, na pamplonskem pa prevzela. Raje sta tovorila nahrbtnika sem in tja po letalih in letališčih.
Let do Madrida je minil dokaj hitro. Še vedno do zdaj nas je pri pristanku ali odletu iz madridskega letališča kar močno zibal veter in tudi tokrat ni bilo nič drugače. Madridsko letališče je zelo vetrovno. To dajo slutiti tudi številne vrteče vetrnice posejane po okoliških hribih. Kastilija, vetrovna dežela, dežela Don Kihota in njegovega boja z mlini na veter. Po občutku bi rekla, da je madridsko letališče med največjimi v Evropi. Do njegovega satelita se moraš peljati z vlakom kar nekaj minut. Moji sestrični se je zgodilo, da je kupila letalske karte za New York preko Madrida in si pustila samo pol ure za prestopanje, pa je seveda ostala na madridskem letališču do naslednjega dne, saj ni bilo variante, da pride do satelita v pol ure.

Do našega leta za Pamplono smo imeli poldrugo uro, ravno dovolj, da smo še pojedli zajtrk, saj smo bili sestradani. Pamplona je eno izmed izhodišč romanja po Caminu, ni pa začetno. In nekako vsi trije romarji smo takega kova, da ko nekaj narediš, narediš temeljito, od začetka do konca, brez bližnjic in prizanašanja samemu sebi, zato pri načrtovanju poti sploh ni bilo vprašanje, ali ne bi mogoče raje začeli v Pamploni in si prihranili nekaj dni hoje, vključno z napornim prvim dnem, ko se vzpneš na Pireneje. Če bi to naredili, bi nas stalno preganjal nek slab občutek pasajnismošličistoodzačetka. Camino ima namreč več različic, najpopularnejša, Camino Frances, preko 900 km dolga pot, pa se razteza od izhodišča z dolgim imenom Saint-Jean-Pied-de-Port ( kar nekaj časa sem potrebovala, da sem si ga zapomnila ) in leži ob vznožju (na to nas v imenu opozarja besedica Pied) Pirenejev, preko Santiaga de Compostele do atlantske obale, do rta Fisterre ali po latinsko Finisterre, konca sveta. Da od domačega kraja dosežeš samo izhodišče v nekem doglednem času, moraš zamenjati kar nekaj prevoznih sredstev.

Po pristanku smo morali pohiteti do taksija, da bi v Pamploni ujeli avtobus za Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je od Pamplone oddaljen še slabi dve uri vožnje. Takoj, ko smo stopili iz letališke stavbe nas je kar nekaj taksistov napotilo do prvega taksija v vrsti (v Španiji vsi taksisti skrbijo za medsebojno “pravičnost”). Taksist nas je takoj pospremil do prtljažnika avtomobila in začel nalagati naše nahrbtnike v prtljažnik. Pri tem je kazal na deževne oblake in nam v španščini, ki jo je močno podkrepil z govorico telesa, povedal da se nam obeta en teden dežja. Njegov privoščljiv nasmeh nam je govoril :” Pa kaj sploh delate danes tukaj, a niste preverili vremenske napovedi?” Bila sem pripravljena na to, da bomo en mesec na poti in ne morem pričakovati, da bo en mesec lepo vreme (karkoli pač lepo vreme za romanje pomeni), poleg tega mi je taksist začenjal iti rahlo na živce (res sem bila že potrebna Camina), zato sem se naredila Francoza: “Taksi ima streho in brisalce, v tem tednu dežja vam ne bo nič hudega.” Očitno me je razumel, ker je najprej presenečeno obstal, potem pa se je gromko nasmejal in si nadel prijaznejši obraz. Sledilo je vprašanje od kje smo in ko je bilo očitno, da je zamenjal Slovenijo za Slovaško, sem s kotičkom očesa ošvrknila Iztoka, ki je velik domoljub. Vedno, ko kdo ne ve za njegovo domovino, ga to zelo vznejevolji. S prstom je pokazal na zastavico Atletico Madrida, ki je bingljala na vzvratnem ogledalu. Vprašal je taksista, kdo je najboljši nogometaš njegovega kluba in kdo je najboljši golman na svetu. Taksist več kot očitno ni bil blond, bil je celo bolj črn kot je zgledal, saj mu je že po nekaj trenutkih potegnilo: “Aaaa, Eslovenia!” Seveda, kar ne naredijo učitelji zemljepisa, naredi šport. Hvala ti Jan Oblak, da gradiš na prepoznavnosti Slovenije.

Taksist nas je odložil na avtobusni postaji, nam izročil nahrbtnike in bil prvi izmed neštetih domačinov, ki nam je zaželel: “Buen Camino.” Kar nekaj minut smo porabili, da smo kupili avtobusne karte, saj smo poleg kart, za par evrov morali kupiti tudi nekaj, kar je bilo verjetno mednarodno zavarovanje potnikov, saj je bil naš cilj Saint-Jean-Pied-de-Port, ki je v Franciji, vrh Pirenejev pa smo prečkali špansko francosko mejo. Na peronu nas je že čakal avtobus, obkrožen s potniki, samimi romarji, po špansko peregrini. Vsi smo bili še dokaj zadržani. Med čakanjem smo se na skrivaj ogledovali, opazovali kako velike nahrbtnike in kakšne pohodniške čevlje imamo, prisluškovali smo govorici in ugibali od kje prihajajo. Najbolj glasna je bila kar velika skupina Korejcev. Tudi kasneje, na poti, smo srečevali veliko število Korejcev in vsi, od prvega do zadnjega, ki sem jih vprašala, kje so zvedeli za Camino, so mi odgovorili, da so brali knjigo Paula Coelha, The Pilgrimage, pri nas prevedeno kot Magov dnevnik, ki je v Koreji ena izmed največjih knjižnih uspešnic.

Prišla je drobna gospa, ki je odprla vrata prtljažnega prostora avtobusa, da smo vanj lahko zložili nahrbtnike, odprla je vrata avtobusa in se vsedla za volan. Vsi, ne glede na to iz katere države smo prihajali, smo začudeno zazijali, saj smo pač navajeni, da velik volan avtobusa sučejo močne moške roke in ne nežno oblikovane roke drobne gospe. “Mogoče pa smo zato morali doplačati zavarovanje :-),” je cinično komentiral moj mož. Pravnik pač. Bila sem vesela ene izmed redkih prednosti tega, da slovenščina ni nek svetovni jezik, ki bi ga razumel vsak, zato sva se z Marjano s smehom odzvali na rahlo diskriminatorni dovtip. Kasneje, pri spuščanju s Pirenejev, kjer je bila podobna cesta kot da se spuščaš z Vršiča, so te nežno oblikovane roke drobne gospe, sukale volan kot pri plesu, volan ji je drsel po rokah kot hula hop spretni gimastičarki ob telesu, tako da je Iztoku ušla za moškega nezaslišana izjava: “ Baba pa dobro vozi. “ Iztok je z baba vsekakor meril na drugi pomen besede baba( v SSKJ je zapisano:  baba 1.slabš. ženska, navadno starejša: grda, stara baba; 2. ekspr. lepa, postavna ali sposobna ženska).  Glede na to, da našo voznico nisi mogel označiti niti za lepo, niti za postavno, je zagotovo meril na zadnjo preostalo besedico drugega pomena – sposobna. Beseda je vsekakor bila izrečena s pozitivno konotacijo.

Med vožnjo sem mojima slovenskima peregrinoma povedala tragično zgodbo, kako so Pireneji sploh nastali, tragično zgodbo o Pyrene in njeni usodi. Zame je še večja tragična oseba Heraklej, ki je bil zaradi očetovega, Zeusovega prešuštništva, izpostavljen Herini jezi, jezi mačehe. In kakšno imaš lahko življenje, če si na milost in nemilost izpostavljen mačehi, ki je vrhovna boginja? Težko seveda. Ni čudno, da se je tolikokrat zgodilo, da je v njem prevladala njegova temna stran. Vsak od nas ima svojo temno in svetlo stran, kakšen človek si, je odvisno predvsem od tega, kolikokrat in kako izrazito, katera stran prevlada. In pri Herakleju je temna stran izrazito prevladala ravno takrat, ko je bil deležen dobrega, gostoljubja. Na krut način ga je zlorabil, posilil je hčer kralja, ki mu je ponudil zatočišče, lepo Pyrene. In gorja s tem še ni bilo konec. Nesrečna Pyrene je zanosila in rodila kačo. Zgrožena nad dogodkom je pobegnila v gozd, kjer so jo raztrgale divje zveri. Ko je Heraklej našel njene ostanke, je padel v neutolažljiv jok. Ampak bilo je prepozno. “Ne joči nad politim mlekom,” pravijo Angleži, a tokrat je šlo za veliko več kot za mleko, šlo je za smrt. Heraklej je v svojem obupu začel grmaditi skale, da bi za Pyrene izgradil grobnico. Nagrmadil je pravo gorovje. Od narave je zahteval, da žaluje z njim in ohrani njeno ime. Ta silen junak je s srce parajočim glasom vpil od obupa : “Pyrene, Pyrene….” in od nagrmadenih skal je donel odmev: ” Pyrene, Pyrene…” Ta kup nagrmadenega skalovja, v bistvu gorovje, je do danes ohranilo njeno ime. Pireneji. Po šipah avtobusa so drsele debele kaplje dežja, tako debele kot so morale biti Heraklejeve solze pred tisočletji. Iztok in Marjana sta žalostno strmela skozi okno. Ne vem, če zaradi tragičnega nastanka Pirenejev ali zato, ker je po napovedi taksista začelo deževati, v vsakem primeru sem ju želela razvedriti, zato sem se jima vzpodbudno nasmehnila: “Še dobro, da je taksist na suhem, ker ima streho in brisalce.”

Ko se je avtobus ustavil na mestu, kjer je tabla ob cesti označevala avtobusno postajo v Saint-Jean-Pied-de-Portu, je že prenehalo deževati. Ob pol treh zjutraj izpred domačega praga, z avtom iz Slovenskih Konjic do Benetk, z letalom do Madrida, z drugim letalom do Pamplone, s taksijem od letališča do avtobusne postaje, z avtobusom od Pamplone do Saint-Jean-Pied-de-Porta in ura je bila skoraj pol pet.

Vsuli smo se iz avtobusa (mož je voznici pohvalno pokazal palec, ona pa mu je, smeje se, zaželela: “Buen Camino.”), si oprtali nahrbtnike in krenili za romarjem, ki je odločno krenil po cesti navzgor. Glede na njegovo odločnost smo sklepali, da točno ve kam gre, ker pa je imel nahrbtnik na ramah in pohodniške čevlje na nogah, je bil njegov cilj zagotovo enak našemu – sprejemni urad za peregrine. In res smo se skozi mestna vrata navkreber, po Rue de la Citadelle, povzpeli do hiše št. 39, kamor so zginevali vsi naši sopotniki iz avtobusa, ven pa prihajali kot peregrini, z Jakobovo školjko privezano na nahrbtniku in Credentialom v rokah.

Uradno postaneš romar, po špansko peregrin, takrat ko prejmeš (beri kupiš za 3 evre), romarski potni list ali Credential de peregrino. V njem zbiraš žige v albergih (prenočiščih za romarje), lahko pa tudi v barih in cerkvah, kot dokazilo, da si pot prehodil. Z izpolnjenim romarskim potnim listom dobiš pravico do prenočevanja v albergih, v Santiagu pa Compostelo, potrdilo da si Jakobovo pot opravil. Sprejem med peregrine ti podari dokaj slovesen občutek, kljub temu da poteka v gneči in med sočasnim glasnim (vendar zelo sproščenem) govorjenjem v različnih jezikih. V sprejemnem uradu delajo prostovoljci iz različnih držav, nas je sprejel starejši gospod, Francoz, ki je na pol govoril angleško. Kljub temu smo se z lahkoto sporazumeli.

Seveda nas je najprej vprašal iz katere države prihajamo in tudi kasneje, na celotni poti je bilo to vedno prvo vprašanje, še preden te je kdo vprašal za ime. Iztok, ki je zelo ponosen in zaveden Slovenec, skrajno občutljiv na nepoznavanje ali zamenjavo naše lepe države s Slovaško je kot iz topa ustrelil “Slovenia”. Čakala sem na razplet in kakšno lekcijo bo dobil prijazni gospod, če bo rekel: ” Aaaa, Slovaquie?”, pa se mu je razjasnil obraz in je rekel: “ Aaa, Slovénie? Ljubljana?” in Iztokove stisnjene ustnice so se razlezle v bleščeč nasmeh. Sproščeno smo lahko nadaljevali pogovor, na pol v angleščini, na pol v francoščini in še četrt z rokami. Z osebnimi podatki smo izpolnili svoje romarske liste, gospod pa nam je dal listo z osnovnimi podatki o albergih. Pogledala sem jo in ugotovila, da imam podobno listo že naloženo na telefonu, zato je nisem niti vzela. Lista je osnovni romarjev pripomoček, saj je v njej navedeno vse, kar potrebuje romar za načrtovanje dnevnih etap in prilagajanje načrta, če se kaj zalomi. V zaporednih stolpcih ima navedene kraje, v katerih albergi so, razdaljo v kilometrih med njimi, kaj vse se v tem kraju nahaja ( trgovina s hrano, bančni avtomat, restavracija, tržnica, zdravnik, lekarna, vodnjak, pošta). Sledi podatek o albergih v dotičnem kraju, njihova imena, lastništvo ( ta podatek je bil pomemben, ker si v privatne alberge lahko poklical po telefonu in si rezerviral posteljo, medtem ko so se v državnih držali reda, da kdor prej pride, prej melje), število postelj, cena, kakšne storitve nudijo (kuhinjo, pranje in sušenje, zajtrk, večerjo, wi-fi), njihovo telefonsko številko, naslov, elektronski naslov in naslov njihove spletne strani.

Potem nas je gospod podrobno seznanil z vremensko napovedjo za naslednji dan, nam izročil list z vrisano potjo prečenja Pirenejev in nas opozoril, da je to najnapornejši dan romanja, saj moraš opraviti skoraj 26 kilometrov, da prideš do prvega prenočišča, z vzponom iz 158 m na 1433 m nadmorske višine. Opozarjal nas je na zelo spremenljivo vreme v gorah, nevarnost neviht, nenadne megle, možnost, da zaideš z označene poti in se zgubiš. Brala sem o tem, da je bilo v Pirenejih že veliko nesreč romarjev, veliko tudi s smrtnim izidom, zato so začeli pot preko prelaza Lepoeder, kjer poteka naša pešpot preko Pirenejev, po takoimenovani Route Napoleon, zapirati med 1. novembrom in 31. marcem. Navodila prijaznega francoskega prostovoljca smo zbrano poslušali, čeprav mislim, da so nam, Slovencem, nevarnosti gora zelo dobro poznane. Spomnila sem se na časopisne novice o nesrečah čeških turistov v naših gorah in se spraševala ali njih tudi kdo poduči o primerni opremi in pravilih varne hoje po hribih.
Poleg potnega lista smo potrebovali še Jakobovo školjko, že stoletja uveljavljen simbol romarjev po Caminu. Z njo se ve kaj si, poleg tega pa s svojimi zarezami simbolično nakazuje, kako se romarji z različnih poti združijo v eno samo točko, v sveto mesto Santiago di Compostela, kasneje na rtu Fisterra, na koncu sveta. Včasih je imela školjka tudi praktičen pomen saj je s svojo velikostjo ravno primerna za zajemanje in pitje, ali kot žlica, za zajemanje hrane. Kakšna španska rižota, paella, bi se dala še danes zelo primerno pojesti z njo. Če bi bila z morskimi sadeži, še toliko bolj. Kupili smo še Jakobove školjke in si jih navezali na nahrbtnik. Bili smo pripravljeni, da si poiščemo prvo prenočišče v albergu. Francoski prostovoljec nas je napotil v tistega državnega, ki se je nahajal nekaj metrov naprej in nas opozoril naj pridemo nazaj, če je že zaseden, ker nas bo usmeril do drugega. V slovo nam je krepko stisnil roko in nam s širokim nasmehom zaželel: “Buen Camino.” Zahvalili smo se mu z :” Merci,” in stopili na živahno Rue de  la Citadelle.

Alberg je bil v stari hiši v nizu. Skozi velika, stara vhodna vrata, si vstopil na hodnik, na katerem je prevladoval še srednjeveški vonj po vlagi. Vstopili smo skozi vrata na levi, kjer je bila jedilnica s kuhinjo. Starejša ženska (lahko bi rekla stara ženska, saj je po moji oceni že krepko prekoračila osemdeset let) si je dala nekaj opraviti za štedilnikom in pri tem polglasno nekaj brbljala sama sebi v brk, mlada punca, ki je govorila angleško, pa je z velikim zvezkom in s kovinsko blagajno pred seboj, sedela za jedilno mizo. Pozdravila nas je. Naju z Iztokom je vprašala, če sva poročena. Presenečena nad vprašanjem sva ji pritrdila, še preden se nama je porodilo vprašanje, zakaj naju to sploh sprašuje in če sva ji dolžna na to odgovoriti. Izkazalo se je, da je vprašanje upravičeno, saj so imeli prosto samo še eno posteljo na vrhu pograda in dražjo varianto s posebno sobo z lastno kopalnico. Hitro sva se odločila, da dava par evrov več in imava svojo sobo. Od nas je zahtevala romarski potni list, nas vpisala v veliko knjigo pred seboj, pospravila denar v kovinsko blagajno in dobili smo prvi žig v Credential. Takrat se je oglasila gospa za štedilnikom in nam v francoščini povedala, da imamo zajtrk zjutraj ob 6.30, punca pa je vzela pod pazduho vpisno knjigo, v roke kovinsko blagajno in nama pokazala sobo, ki je bila nasproti kuhinje. Marjano je napotila po stopnicah navzdol v skupinsko spalnico, na vhodna vrata alberga je pritrdila napis Completo in odšla. Njeno delo se je končalo. Alberg je bil poln, peregrini so bili razdeljeni po posteljah, potrebna bo spet naslednji dan, ko bodo začeli sprejemati romarje, to pa je v popoldanskem času.

Najina soba je bila preprosta, v njej sta bili dve postelji z nočnima omaricama in manjšo garderobno omaro. Postelji sta bili pregrnjeni z rožastima pregrinjaloma, pod njima pa sta bili rjuhi nedoločljive barve in starosti, zato sva se odločila, da razgrneva spalni vreči, eno spodaj, da bova na njej spala, z drugo se bova pa pokrila. Z Iztokom namreč že od prve noči, ki sva jo prespala skupaj, na ozki postelji v študentskem domu, spiva tesno skupaj. Takrat nama je bilo v objemu še vroče, pa sva pokrita do brade, kar vztrajala. In sčasoma sva se navadila, da naju, če nimava ob sebi drug drugega, da bi se vzajemno grela s svojimi dobrimi šestintridesetimi stopinjami, zebe. Tistih nekaj noči, ki sva jih prespala ločeno v najinih tridesetih letih, sva se pokrivala z debelimi odejami in dekami, pa sva kasneje ugotavljala, da naju je, kljub temu zeblo tako, da sva se ponoči zbujala. Verjetno je to najino spanje tesno skupaj rahlo patološko in bolje, da ga nisva zaupala kakšnemu nadebudnemu terapevtu, ki bi brskal po najinem otroštvu in iskal vzroke v smeri kakšnega travmatične izkušnje zapuščenosti. Zakaj toliko razglabljam o tej zadevi? Izključno iz praktičnega vidika. Na Caminu, kjer zakonskih postelj ni, bova obadva spala na eni postelji (ki so ponavadi široke 90 cm, prav toliko kot v študentskem domu), plačala bova pa dve. Pogrnila sva spalni vreči na eno posteljo in na široko odprla okno, da sva izpustila iz sobe vonj po srednjeveški plesnobi.

Šla sem poiskat Marjano, da vidim kako zgledajo skupne spalnice. Našla sem jo v vlažni spalnici v polkleti, v kateri je bilo osem pogradov. Na vseh so bili nahrbtniki in razgrnjene spalne vreče. Na spodnji postelji pograda, kjer sem na zgornji postelji ugledala Marjanin nahrbtnik, pa je ležal do brade pokriti Korejec in spal. Iz kopalnice je prišla Marjana in ponudila sem ji, da pride spat k nama v sobo, na drugo posteljo, ki bo v nasprotnem primeru prazna. Ni kaj dolgo pomišljala in z veseljem je vabilo sprejela. Pobrali sva njene stvari in jih odnesli v najino sobo.

Od zajtrka na letališču v Madridu še nismo nič jedli, zato je bil že skrajni čas, da nekaj pojemo, šele potem si bomo lahko ogledali “Sveti Janez ob vznožju prelaza”, kot bi lahko prevedli dolgo ime mesteca ob reki Nive, na francoski strani Pirenejev. V želodcu nam je že pošteno krulilo, zato smo se posedli v prvi večji gostilni, ki smo jo našli. Ker imam rada ribe, krajevna specialiteta pa je postrv, sem se je že veselila. Vendar smo kaj kmalu ugotovili, da jedi po jedilniku pripravljajo komaj po sedmi uri, v vmesnem času pa lahko dobimo samo pico. Torej smo pojedli pico, zraven spili malo pivo in se odpravili raziskovat mesto. Vzpeli smo se na trdnjavo, od koder je bil lep razgled čez celotno mesto. Še sprehod po obzidju in ugotovili smo, da je glavna ulica v starem delu mesta Rue de la Citadelle, ki poteka med mestnimi vrati Porte St-Jacques do Porte d’Espagne ob mostu vsekakor najočarljivejša. Pogledi iz mostu čez reko Nive na stare stavbe iz roza in sivega škrilavca, so nas naravnost očarali.

Bilo je že pozno, zato smo zavili v trgovino po hrano za vzpon čez Pireneje, ki nas je čakal naslednji dan. Kupili smo pollitrski steklenici z vodo (z Iztokom nisva imela s seboj steklenice, ki bi jo polnila z vodo iz vodnjakov) oreščke, suhe slive, bagete, šunko in ovčji sir, ki je veljal za lokalno specialiteto. Vsaj eno izmed treh lokalnih specialitet bomo poskusili. Postrv mi je splavala po vodi, ker sem bila lačna že pred sedmo, ko so začeli pripravljati večerjo. Skupaj z njo mi je odplavala tudi pipérade, druga lokalna specialiteta, omleta s čebulo, papriko in šunko iz bližnjega Bayonna. Na spletu sem pogledala recept in ugotovila, da pipérade pogosto pripravljajo kot jed z vmešanimi jajci in ne kot omleto.

Še enkrat smo prečkali most čez Nive in z mostu občudovali stare hiše z balkoni, ki se dvigujejo nad reko. Naredili smo nekaj fotografij z moževim Nikonom. Čeprav je zelo težek za vsakodnevno nošnjo na Caminu, se je brez pomislekov odločil, da ga bo vzel s seboj. Bili smo že utrujeni in v nestrpnem pričakovanju prvega dne hoje, zato smo se še zadnjič odpravili po Rue de la Citadelle navkreber proti našemu albergu. Na poti smo srečevali znane obraze iz avtobusa. Bili smo še dokaj zaprti, z večino smo si samo malo pokimali, da smo nakazali, da so nam znani, z nekaterimi pa še to ne.

V sobi je še vedno prevladoval vonj po plesnobi. Zaprla sem se v kopalnico, da se stuširam in z odporom stopila v tuš kad, ki že lep čas ni bila sčiščena. Voda je bila topla, ne vroča in gravžalo se mi je stati v vodi, ko sem opazila, da je zamašen odtok. “Navadi se na take reči,” sem si prigovarjala: “Zdaj boš mesec dni v takih razmerah, če ne bo hujšega kot to… ” Kasneje se je izkazalo, da je bil ta francoski alberg daleč najslabši od vseh. Niti v enem španskem albergu nisem več naletela na vonj po plesnobi, umazano tuš kad, zamašen odtok in samo toplo (in ne meni priljubljeno vročo vodo). Marjana je zlezla v spalno vrečo na svoji postelji, midva sva se ulegla na mojo spalno vrečo na drugi postelji, se pokrila z Iztokovo spalno vrečo in kmalu smo utrujeni zaspali.