ALKEMIJA LJUBEZNI

 

unnamed-81

V življenju smo bili vsaj enkrat zaljubljeni, vsaj enkrat v globoki ljubezni in vsaj enkrat v globoki ljubezenski krizi. Takrat se sploh nismo zavedali, kako zapleten proces je bil to! Najprej se nam je v grobem pomenu, na začetku zaljubljanja, zaljubljenosti in kasneje ljubezni, dogajala vizualizacija, potem očesni stik, vonjave in potem…. se nam je zgodil naš ideal lepote, zaljubljeni smo bili. Ali bo imel ta vznemirjajoči proces dogajanja ugoden rezultat za oba, ali bosta oba enakega mnenja in nagnjenj, ali bosta oba za stvar in se bo obema zgodil isti ideal lepote…… eeee…to pa je “million dollar question”.

Vprašanje za milijon dolarjev
Vprašanje za milijon dolarjev

Mnoge in velike študije, veliki in zapleteni raziskovalni procesi znanstvenikov, od psihologov, fiziologov, seksologov, psihiatrov, farmacevtov, kliničnih psihologov, psihoterapevtov, do parfumeristov, kozmetične industrije in celo modnih kreatorjev ….. vsi prav vsi se trudijo in želijo razvozlati ta zapleten proces spogledovanja, osvajanja, vzajemne privlačnosti, na koncu zaljubljenosti in ljubezni.

Vsaj dve leti
Vsaj dve leti

Kot kulminacija te slepote, te sreče in pričakovanja, je seksualna potešitev, doživljanje orgazma in s tem želena ali nezaželena reprodukcija vrste. Vsekakor se mora ta potešitev dogajati večkrat, vsaj dve leti pravijo, da bo namerna reprodukcija vrste uspešna.

Prav zaradi teh konstelacijskih in nagonsko nezavednih nujnosti in dejanj, ki nas ženejo, pa si ne moremo kaj, so se razvile različne teorije, zakaj je temu tako. Od hormonalne do fiziološke, od feromonske do ezoterične, od humanistične do genetske, ki je tudi najzanimivejša, jo je zapisal Richard Dawkins, behaviorist, etolog, in evolucijski biolog, v svojem znanstveno filozofskem delu Sebični gen. Da smo ujetniki lastnih genov je morebiti tudi res, saj smo na pogonu te vijačnice, ki kot lajna ponavlja eno in isto po palindromskem zaporedju: CTAG, ATCGAT, GCTA…… “Bistvo je, da osnovna enota naravnega izbora niso vrste ali organizmi, temveč geni”,  je zapisal v svoji knjigi in zaintrigiral celi svet. Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene.

Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene
Organizmi smo torej na tem svetu samo, da preživljamo svoje gene

Vsi bi seveda želeli razumeti, zakaj nas nekdo privlači, zakaj nam je nekdo všeč in zakaj nekoga preprosto obožujemo, ga želimo ljubiti in biti z njim do konca življenja. Z obvladovanjem tega procesa ljubezni, bi vsi poznavalci te formule mastno zaslužili. Preprosto bi bili bogovi nad bogovi, gospodarji nad gospodarji in ljubimci nad ljubimci ter ljubice nad ljubicami. Imeli bi monstruozno moč, bili bi celo bolj močni kot predsedniki držav, državni voditelji, poveljniki in generali in bili bi iskani bolj kot zlato in diamanti, celo bolj kot morebitni poznavalci formule za večno življenje. Na koncu, če dobro razmisliš, kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni. Če pa globlje razmislimo, komu je vse skupaj sploh to mar in zakaj bi sploh do tega prišlo. Čeprav je to skoraj ena od mnogih velikih človeških skrivnosti, seveda poleg formule za večno življenje in formule za ozdravitev raka in še kaj … si vsi v bistvu le želimo, da ostane vse tako kot je.

Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni
Kaj ti sploh bo večno življenje brez formule večne ljubezni

Imam občutek, da bi z razkritjem te velike človeške in pomembne skrivnosti, s predvidljivostjo, znanstvenim procesom, s čudežno tabletko, pokvarili vso to mističnost, nepredvidljivost, na koncu za razvoj ljubezni prepotrebne metuljčke v trebuhu, hrepenenja, popolno nerasodnost zaljubljenosti, nestrpno pričakovani orgazem kot kulminacijo hrepenenja in seveda za ženske tako pomembno nosečnost…. vse bi pokvarili in uničili. Z eno samo tabletko in enim samim razprševanjem po nosu, ali nadišavljanjem z nekim znanstvenim in seveda čudežnim, feromonskim parfumom ali ovohavanjem v ta namen genetsko spremenjene rože, bi enostavno moški ali ženske pritegnile neizmerno pozornost želenega ali zaželene in bi ga popolnoma podredili, preslepili in brezpogojno zasužnjili do konca.

Problem bi bil ta, da bi to čudežno tableto, to viagro ljubezni ali ta čudežni vonj ali napoj, morali uporabljati vseskozi, saj bi ljubljenega ali ljubljeno morali držati v nekem stanju anestezije in umetne nerazsodnosti.

Anestezija
Anestezija

Potem bi se pojavilo vprašanje stranskih učinkov in posledic stalne uporabe zdravil, vprašanje morebitnih placebo učinkov ali pa sploh rezistence na vzeta zdravila, kakor tudi koncentracije učinkovine in tako potrebe po morebitnem povečanju doz. Vprašanje bi seveda bilo, kaj bi se zgodilo, kadar bi moč eliksirja popustila ali bi intenziteta ljubezni ostala enaka, ali ne bi umetno navezana oseba popihala takoj in pri priči, ko bi se nivo učinkovine v krvi zmanjšal in bi tako nivo privlačnosti in ljubezni močno upadel. Tako ljubljeni ali ljubljena ne bi bila več to kar je in kar smo si pod vplivom teh umetnih tabletk, parfumov ali napojev predstavljali. Celo bi se lahko zgodilo, da bi se prestrašila, kričala ali tresla od strahu, če bi takšna umetno ljubljena oseba, bila čisto drugačnega videza, postave, oblin ali starosti kot smo si prej predstavljali.

Očkova princesa
Očkova princesa

Življenje bi se obrnilo na glavo in normalnega življenja z vsemi slabostmi in nepredvidljivostmi, ne bi bilo več. Nenadne in nepričakovane zaljubljenosti , najprej z metuljčki, nato kulminacije in potem nosečnosti ne bi bilo več, o tem naravnem procesu bi samo sanjali. Ali bi lahko tako živeli?  Verjetno težko. Vse bi bilo odvisno od tega, kako bi se naši geni na to odzivali in ali bi se lahko prilagodili, ali bi bili dovolj popustljivi in ne toliko sebični kot so zdaj.

Smo samo neskončni mikrobi vesolja
Smo samo neskončni mikrobi vesolja

Evolucija se torej ne generira v smeri genetskega prilagajanja in popustljivosti, ampak v smeri neusmiljenega boja za življenje in tega kar v bistvu smo, da skozi zadovoljevanje potreb, z urejanjem ekonomsko-materialnega statusa, ohranjamo socialno zdravstveno ravnovesje…. in vsaj v ljubezensko seksualni sferi, predstavlja tisto kar je najpomembnejše, najzanimivejše in najbolj vznemirjajoče v nastajanju ljubezni. Brez vsega tega ne bi bilo življenje zanimivo, mogoče ne bi nastali zanimivi in že ponarodeli pregovori, da po dežju posije sonce, mala je dala, če nočeš ti, bodo druge tri….. Vsekakor ne bi bili to, ker smo, samo miniaturni prebivalci planeta Zemlja in neskončni mikrobi vesolja.

 

POROČNA SVEČA

Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

DSC_0212

Ljubezen nikoli ne mine!

NESSUN DORMA

Puccinijevi princesi je ime Turandot. Spi v mrzli spalnici na Kitajskem. Mrzli od  sovraštva do moških. Nikomur se noče predati. Postavlja jim uganke in če jih ne rešijo, morajo umreti. Dokler se ne najde princ brez imena, ki se vanjo zaljubi na prvi pogled. In jih  ugane. Vse tri. In si prisluži njo. Ona se ga na vso moč brani. Na silo jo seveda noče imeti. Raje umre, ker brez nje mu sploh ni do življenja. Zato ji ga ponudi,   če ugane njegovo ime do naslednjega jutra.

To je iztočnica za Nessun dorma, ki je (vsaj za mojega brata) največja operna arija vseh časov.

IMG_1339

Nessun dorma

Nihče naj ne spi! Nihče naj ne spi!
Tudi ti, princesa,
v mrzli spalnici ne,
glejte zvezde,
ki trepetajo z ljubeznijo in z upanjem.

Moja skrivnost je skrita v meni;
nihče ne bo izvedel mojega imena!
Ne, ne! V tvoje ustnice ga
bom prelil, ko naju obsije sonce !

Moj poljub bo raztopil
tišino in te osvojil!

Nihče ne bo izvedel njegovega imena,
in žal bomo morali umreti, umreti!

Izgini, o noč!
Zbledite, ve zvezde!
Zbledite, ve zvezde!
Ob zori, bom zmagal!
Zmagal bom! Zmagal bom!

Odmev visokih not iz tenorskega razpona, B4  in A4,  je v finalnem Vincerò! Vincerò! odmev gotove zmage. Čigave? Kako je ime njemu? Kako je ime nekomu, ki ti lahko s poljubom prelije ime  v ustnice? Kako je ime nekomu, ki s svojo pojavnostjo prežene temo in z njim zasije sonce?  Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to seveda ni on, je ona. Je LJUBEZEN.

Puccinijevo kitajsko zgodbo je v Gallusovi dvorani na prvi letošnji šolski dan uprizorila Kitajska nacionalna opera iz Pekinga. Opera kot celota je blestela in blestela je Yao Hong v vlogi Liu.

 

MINATTIJEV MORAŠ

Ivan Minatti se je rodil v Konjicah. Prvih nekaj let je v Konjicah tudi preživel. Pisal je pesmi. Izpovedne. Intimistične v kolektivističnih časih. Sedaj je v Konjice prišel za kar nekaj let. Ves bronast in zamišljen, sedi na klopi z zaprto knjigo. Samotnež in čudak. S kravato trdno zavezano okoli vratu deluje zaprt, mrk, neprijazen, razočaran nad človekom. Že Coelho je razglabljal, zakaj si ljudje nadevamo takšne in drugačne kravate, saj nas samo utesnjujejo in stiskajo pri vratu, da ne moremo zajeti sape s polnimi pljuči. Mogoče kot opomin sebi, da se ne smemo preveč sprostiti, preveč razkriti, da moramo ravnati razumno. MORAMO  mogoče kot posledica časa, v katerem smo živeli in v katerem je bil naš dan napolnjen z moram. In nekje proti polovici življenja me v mlajši družbi, ki trdi, da je kravata že davno iz mode, vprašajo: “V vsakem stavku imaš moram. Ali se ti kdaj vprašaš kaj želiš?” In sem obmolknila. In se zamislila. Se spomnila na članico kolektiva, petnajstletno Kitajko, ki je bila na izmenjavi. Pri nas je bivalo njeno disciplinirano telo, njena glava je bila drugje, del večje, sestavljene iz neštetih moram. Njeno bivanje pri nas sem hotela narediti prijetno, hotela sem ji ugoditi, zato sem jo spraševala, kaj si želi delati, kaj si želi jesti, kako bi ji lahko še ustregla. Nič ni želela, dosledno pa je poročala kdaj mora kje biti, v katero uniformo mora biti oblečena, kakšno poročilo mora napisati. Celo drugo ime si je morala izbrati za čas bivanja v Sloveniji, da ne bo povzročala težav gostiteljem s težko in tujo  izgovorjavo. Na prigovarjanje, da bi želeli poskusiti z njenim pravim imenom, je mehanično odgovorila, da ga v Sloveniji ne sme uporabljati.

In spet smo pri Minattiju, ki s svojim moram sedi na klopi in mojim mislim ne da miru. Čeprav… Nekoga moraš imeti rad. Njegov moram razumem kot moram zaradi človeka samega, ker ljubezen osrečuje in osmišlja človeka. Ljubezen je sine qua non človekovega obstoja. Nekoga moraš imeti rad.

Čeprav: ali je res tisti, ki ga moraš imeti rad jaz, je ljubezen do sebe res nujni pogoj za ljubezen do drugih? Ali ni ljubezen nekaj kar se učimo skozi odnos?  Ali ni nujno ravno obratno? Da v življenju moramo srečati človeka, ki nam s svojo ljubeznijo do nas pokaže, da smo vredni ljubezni. In ni nujno, da so to starši, da je to v otroštvu, da se ljubezni lahko naučimo, čeprav smo imeli nesrečno otroštvo, ker nam takrat nihče ni pokazal, da smo vredni ljubezni. Ko ljubezen sprejemamo, se učimo ljubiti sebe. Ko ljubimo druge, se učimo ljubiti sebe. To učenje se dogaja v vseh smereh in v vseh obdobjih življenja. Učenje ljubezni  ni vedno napredovanje iz ljubezni do sebe. V določenih odnosih do ljudi, ki jih ne maram, ne maram niti same sebe.

Razvežimo kravato, odprimo gumbe na srajci, zajemimo zrak s polnimi pljuči in si zaželimo, da bi imeli radi vsakogar. In vse.

VALENTINOVO

Slovenci se veliko sprašujemo o tem “Kaj je ljubezen? ” saj je bilo to najpogosteje zastavljeno vprašanje v letu 2014 na slovenskem brskalniku Google. Na praznik  ljubezni o njej razmišljam tudi jaz.

Do poroke in še kakšno leto čez sem brezpogojno verjela samo v romantično ljubezen. Eno veliko, edino, samo po sebi umevno in odrešujočo. Kot otrok sem si samo nekaj dni razbijala glavo s tem, kako bom to svojo veliko ljubezen našla. Kmalu sem ob gledanju ameriških filmov spoznala, da mi jo bo pripeljala na pot usoda. Seveda sem vedela, da jo bom v trenutku in za vedno prepoznala. Ne bom tako neumna kot je bila Scarlett, ki je to spoznala komaj na koncu filma. Prav tako ne bom tako kratkovidna kot Daisy, ki se ni odločila za Velikega Gatsbyja. Obsojala sem starše Romea in Julije, ki so brezpogojno prepovedovali njuno ljubezen in jokala s Prešernom ob povezovanju začetnic verzov Sonetnega venca. Ampak življenje te slej ali prej postavi na trda tla. Nič ni samo po sebi umevnega, v vsako dejavnost moraš vlagati trud in energijo. Še posebej veliko v odnose s partnerjem in nasploh z ljudmi. Začela sem se spraševati kaj ljubezen sploh je. Pri iskanju odgovorov sta name odločilno vplivali dve stvari. Prva je bila film V zraku. Pretreslo me je razmišljanje Alex, ki je razmišljala o tem, da bi ob ponovni izbiri življenjskega partnerja, naprej hotela spoznati njegovo družino. Do takrat sem mislila, da ni pomembno v kakšni družini je kdo odraščal, kakšen odnos je vladal med starši partnerja, brati in sestrami. Narobe! Družinski vzorci pustijo pomemben pečat na vseh nas in tako kot so nas oblikovali, tako bomo živeli tudi v svojem zakonu, v svoji družini. Druga stvar, ki je pomembno vplivala na moje stališče do ljubezni je bila Milivojevičeva knjiga Formule ljubezni. Milivojević je dokončno razblinil moj mit o romantični ljubezni saj pravi, da je ljubezen subjektivna stvar in da ko govorimo o ljubezni, govorimo o naših predstavah ljubezni. Ponazoril je s skrajno predstavo o pravi ljubezni sadista, ki je prepričan: “Prava ljubezen je, če nekomu prizadeneš bolečino” in na drugi strani mazohista: ” Prava ljubezen je, če ti nekdo prizadene bolečino” iz česar sledi, da sta sadist in mazohist idealen par. Danes ne verjamem več v romantično ljubezen. Ustreznega partnerja si je potrebno poiskati, ko ti jih na pot pripelje usoda pa jih je potrebno prepoznati. To je osnova na kateri z veliko truda zgradiš uspešno partnersko zvezo.