POROČNA SVEČA

Vajina poročna sveča sem. Oba vaju imam rada. Sij moje luči naj spremlja vajin zakon. Naj bom, bolj kot darilo, nema priča v hiši vajine ljubezni.

Naj ne gorim le kadar sije sonce. Ko se bo stemnilo, ko se bo bližal vihar, me prižgita.

Ko bo izbruhnil prvi prepir, ko vaju bosta na tihem mučila potrtost in skrb, takrat me poiščita. Ko bo potrebno storiti prvi korak, pa ne bosta vedela kako, mi zanetita ogenj. Ko se bosta hotela pogovoriti, pa ne bosta našla besed, ko se bosta hotela objeti, pa bodo vajine roke ohromele, takrat se spomnita name.

Svetlóst moje luči na stenah vajinega doma je znamenje. Svetlo in jasno. Njega govorica je preprosta. Ko jo prvi prižge, jo drugi takoj razume.

Vajina poročna sveča sem. Rada vaju imam. Pustita me, naj gorim. Kadarkoli in kolikor bo potrebno.

Naj gorim. Dokler me ne bosta oba, skupaj, z licem ob licu, lahko upihnila. In tedaj bom hvaležno rekla: “Naj bosta ljubezen in mir spet z vama!”

Ljubezen nikoli ne mine!

NESSUN DORMA

Puccinijevi princesi je ime Turandot. Spi v mrzli spalnici na Kitajskem. Mrzli od  sovraštva do moških. Nikomur se noče predati. Postavlja jim uganke in če jih ne rešijo, morajo umreti. Dokler se ne najde princ brez imena, ki se vanjo zaljubi na prvi pogled. In jih  ugane. Vse tri. In si prisluži njo. Ona se ga na vso moč brani. Na silo jo seveda noče imeti. Raje umre, ker brez nje mu sploh ni do življenja. Zato ji ga ponudi,   če ugane njegovo ime do naslednjega jutra.

To je iztočnica za Nessun dorma, ki je (vsaj za mojega brata) največja operna arija vseh časov.

IMG_1339

Nessun dorma

Nihče naj ne spi! Nihče naj ne spi!
Tudi ti, princesa,
v mrzli spalnici ne,
glejte zvezde,
ki trepetajo z ljubeznijo in z upanjem.

Moja skrivnost je skrita v meni;
nihče ne bo izvedel mojega imena!
Ne, ne! V tvoje ustnice ga
bom prelil, ko naju obsije sonce !

Moj poljub bo raztopil
tišino in te osvojil!

Nihče ne bo izvedel njegovega imena,
in žal bomo morali umreti, umreti!

Izgini, o noč!
Zbledite, ve zvezde!
Zbledite, ve zvezde!
Ob zori, bom zmagal!
Zmagal bom! Zmagal bom!

Odmev visokih not iz tenorskega razpona, B4  in A4,  je v finalnem Vincerò! Vincerò! odmev gotove zmage. Čigave? Kako je ime njemu? Kako je ime nekomu, ki ti lahko s poljubom prelije ime  v ustnice? Kako je ime nekomu, ki s svojo pojavnostjo prežene temo in z njim zasije sonce?  Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to seveda ni on, je ona. Je LJUBEZEN.

Puccinijevo kitajsko zgodbo je v Gallusovi dvorani na prvi letošnji šolski dan uprizorila Kitajska nacionalna opera iz Pekinga. Opera kot celota je blestela in blestela je Yao Hong v vlogi Liu.

 

MINATTIJEV MORAŠ

Ivan Minatti se je rodil v Konjicah. Prvih nekaj let je v Konjicah tudi preživel. Pisal je pesmi. Izpovedne. Intimistične v kolektivističnih časih. Sedaj je v Konjice prišel za kar nekaj let. Ves bronast in zamišljen, sedi na klopi z zaprto knjigo. Samotnež in čudak. S kravato trdno zavezano okoli vratu deluje zaprt, mrk, neprijazen, razočaran nad človekom. Že Coelho je razglabljal, zakaj si ljudje nadevamo takšne in drugačne kravate, saj nas samo utesnjujejo in stiskajo pri vratu, da ne moremo zajeti sape s polnimi pljuči. Mogoče kot opomin sebi, da se ne smemo preveč sprostiti, preveč razkriti, da moramo ravnati razumno. MORAMO  mogoče kot posledica časa, v katerem smo živeli in v katerem je bil naš dan napolnjen z moram. In nekje proti polovici življenja me v mlajši družbi, ki trdi, da je kravata že davno iz mode, vprašajo: “V vsakem stavku imaš moram. Ali se ti kdaj vprašaš kaj želiš?” In sem obmolknila. In se zamislila. Se spomnila na članico kolektiva, petnajstletno Kitajko, ki je bila na izmenjavi. Pri nas je bivalo njeno disciplinirano telo, njena glava je bila drugje, del večje, sestavljene iz neštetih moram. Njeno bivanje pri nas sem hotela narediti prijetno, hotela sem ji ugoditi, zato sem jo spraševala, kaj si želi delati, kaj si želi jesti, kako bi ji lahko še ustregla. Nič ni želela, dosledno pa je poročala kdaj mora kje biti, v katero uniformo mora biti oblečena, kakšno poročilo mora napisati. Celo drugo ime si je morala izbrati za čas bivanja v Sloveniji, da ne bo povzročala težav gostiteljem s težko in tujo  izgovorjavo. Na prigovarjanje, da bi želeli poskusiti z njenim pravim imenom, je mehanično odgovorila, da ga v Sloveniji ne sme uporabljati.

In spet smo pri Minattiju, ki s svojim moram sedi na klopi in mojim mislim ne da miru. Čeprav… Nekoga moraš imeti rad. Njegov moram razumem kot moram zaradi človeka samega, ker ljubezen osrečuje in osmišlja človeka. Ljubezen je sine qua non človekovega obstoja. Nekoga moraš imeti rad.

Čeprav: ali je res tisti, ki ga moraš imeti rad jaz, je ljubezen do sebe res nujni pogoj za ljubezen do drugih? Ali ni ljubezen nekaj kar se učimo skozi odnos?  Ali ni nujno ravno obratno? Da v življenju moramo srečati človeka, ki nam s svojo ljubeznijo do nas pokaže, da smo vredni ljubezni. In ni nujno, da so to starši, da je to v otroštvu, da se ljubezni lahko naučimo, čeprav smo imeli nesrečno otroštvo, ker nam takrat nihče ni pokazal, da smo vredni ljubezni. Ko ljubezen sprejemamo, se učimo ljubiti sebe. Ko ljubimo druge, se učimo ljubiti sebe. To učenje se dogaja v vseh smereh in v vseh obdobjih življenja. Učenje ljubezni  ni vedno napredovanje iz ljubezni do sebe. V določenih odnosih do ljudi, ki jih ne maram, ne maram niti same sebe.

Razvežimo kravato, odprimo gumbe na srajci, zajemimo zrak s polnimi pljuči in si zaželimo, da bi imeli radi vsakogar. In vse.

VALENTINOVO

Slovenci se veliko sprašujemo o tem “Kaj je ljubezen? ” saj je bilo to najpogosteje zastavljeno vprašanje v letu 2014 na slovenskem brskalniku Google. Na praznik  ljubezni o njej razmišljam tudi jaz.

Do poroke in še kakšno leto čez sem brezpogojno verjela samo v romantično ljubezen. Eno veliko, edino, samo po sebi umevno in odrešujočo. Kot otrok sem si samo nekaj dni razbijala glavo s tem, kako bom to svojo veliko ljubezen našla. Kmalu sem ob gledanju ameriških filmov spoznala, da mi jo bo pripeljala na pot usoda. Seveda sem vedela, da jo bom v trenutku in za vedno prepoznala. Ne bom tako neumna kot je bila Scarlett, ki je to spoznala komaj na koncu filma. Prav tako ne bom tako kratkovidna kot Daisy, ki se ni odločila za Velikega Gatsbyja. Obsojala sem starše Romea in Julije, ki so brezpogojno prepovedovali njuno ljubezen in jokala s Prešernom ob povezovanju začetnic verzov Sonetnega venca. Ampak življenje te slej ali prej postavi na trda tla. Nič ni samo po sebi umevnega, v vsako dejavnost moraš vlagati trud in energijo. Še posebej veliko v odnose s partnerjem in nasploh z ljudmi. Začela sem se spraševati kaj ljubezen sploh je. Pri iskanju odgovorov sta name odločilno vplivali dve stvari. Prva je bila film V zraku. Pretreslo me je razmišljanje Alex, ki je razmišljala o tem, da bi ob ponovni izbiri življenjskega partnerja, naprej hotela spoznati njegovo družino. Do takrat sem mislila, da ni pomembno v kakšni družini je kdo odraščal, kakšen odnos je vladal med starši partnerja, brati in sestrami. Narobe! Družinski vzorci pustijo pomemben pečat na vseh nas in tako kot so nas oblikovali, tako bomo živeli tudi v svojem zakonu, v svoji družini. Druga stvar, ki je pomembno vplivala na moje stališče do ljubezni je bila Milivojevičeva knjiga Formule ljubezni. Milivojević je dokončno razblinil moj mit o romantični ljubezni saj pravi, da je ljubezen subjektivna stvar in da ko govorimo o ljubezni, govorimo o naših predstavah ljubezni. Ponazoril je s skrajno predstavo o pravi ljubezni sadista, ki je prepričan: “Prava ljubezen je, če nekomu prizadeneš bolečino” in na drugi strani mazohista: ” Prava ljubezen je, če ti nekdo prizadene bolečino” iz česar sledi, da sta sadist in mazohist idealen par. Danes ne verjamem več v romantično ljubezen. Ustreznega partnerja si je potrebno poiskati, ko ti jih na pot pripelje usoda pa jih je potrebno prepoznati. To je osnova na kateri z veliko truda zgradiš uspešno partnersko zvezo.