POTOK Z VEČ IMENI

Potok, ki teče skozi trg in daje Staremu trgu poseben čar, deli Konjice na dve polovici, na  območje za pešce na eni strani in enosmerno cesto na drugi. Ima kar štiri imena.

Potok s štirimi imeni

Prvo ime je Ribnica. Ime je povezano z dvema ribnikoma, ki sta se včasih raztezala sredi parka med dvorcem Trebnik in župniščem. Napajala sta potok, ki se je s hriba stekal po sredini trga proti Dravinji.

Drugo ime potoka je Zmajeva kri in tretje Zmajeva slina. Vse odkar je sveti Jurij prijezdil na belem konju, zmaju presekal vrat in tako rešil prebivalce Dravinjske doline pred strašno pošastjo, se izpod Konjiške gore v potoku cedi zmajeva kri in slina. Tako je skozi stoletja, vse do danes.

Zmajeva slina, Zmajeva kri, Gospodična ali Ribnica?

Četrto ime je potok z večimi imeni dobil po izviru ki se nahaja za Starim gradom in ga napaja. Izvir je dobil ime Gospodična po nesrečni grajski gospodični, ki se je v gozdu napila ledeno hladne vode in od samega hladu kmalu zatem ob izviru tudi umrla. Po njej je tudi potok, ki teče sredi Konjic, dobil ime Gospodična.


Za gradom izvira skrivnostni studenec, ki ne usahne niti v največji  suši. Dobil je ime Gospodična, po grajski gospodični, ki se je pred mnogimi leti sprehajala po gozdu v njegovi bližini. Bila je žejna, zato se je napila ledeno mrzle vode in takoj zatem ob studencu umrla. Od takrat naprej se studenec imenuje Gospodična.


Zanimivo je, da potoka s kar štirimi imeni Google Maps ne pozna pod nobenim.

Potoka sredi Starega trga na ‘Google Maps’ ni

Googleov škrat nam je zagodel tudi v primeru Starega gradu. Postavil ga je kar sredi mesta.

TRAKAI

 

Kestutis, trakajski vojvoda je stalno poslušal ženine očitke Birute, da je v starem Trakaiu, kjer sta takrat živela, premalo vode v primerjavi z njenim rojstnim krajem, Palango. Kestutis se je kmalu naveličal stalnega prigovarjanja in je ženi zgradil pravljičen grad iz opeke na otočku sredi jezera. Tam sta srečno živela v poganski veri vse do Kestutisevih petinosemdesetih let, ko ga je dal ubiti izdajalski nečak Jogaila, ki je kasneje postal poljski kralj.

Prebivalci Trakaia so si v 14. stoletju za telesne stražarje pripeljali 380 keruitskih družin s Krima. Še danes v Trakaiu živi 12 družin, njihovih potomcev. Keruiti  so pripadniki judovske ločine, ki  je skozi stoletja trdila, da je nasprotovala uboju Jezusa. Tudi nacisti so Karaite smatrali za rasno drugačne in jih kot edino judovsko sekto niso preganjali.

Grad je bil obnovljen in notranje dvorišče je poleti čarobno prizorišče koncertov in gledaliških iger. Tudi o Kestutisu in njegovi ženi.

Besedilo: Snežana, Foto: Zlatka

VILNA

48 metrov visok hribček ob sotočju dveh rek, Nerise in Vilnele, je stal na svojem mestu že od nekdaj. Na tem hribčku je leta 1320 vojvoda Gediminas sanjal o železnem volku, ki je zatulil z glasom stoterih volkov. Če nekdo sanja o železnem volku, ki zatuli z glasom točno stotih volkov, se seveda ve, da mora tam, kjer se mu o tem sanja, postaviti mesto, ki bo najmanj tako mogočno, kot je mogočen glas postoterjenega tulečega volka. In ker je za pomen takšnih preroških sanj vedel tudi Gediminas, je nastalo mesto Vilnius, po naše Vilna.

Področje je bilo takrat poseljeno že vsaj 1000 let, vojvoda Gediminas pa je na hribčku postavil gradič s stolpom in si prislužil čast, da se še danes po njem imenuje hribček, na katerem je grad, sam grad in glavna ulica skozi Vilno.
Kjer je bil pred leti jarek okoli katedrale, po katerem so vse do njenega vhoda priplule ladje, se danes vije ogromen trg, na katerem se nahaja kip Gediminasa skupaj z njegovim konjem in tulečim volkom. Dviga se na visokem podstavku, na vzhodnem vogalu trga. Med vhodom v katedralo in 58 metrskim zvonikom, pa se v tleh nahaja kamnita plošča, s vklesano besedo STEBUKLAS, ki v litvanščini pomeni čudež. Na tem mestu je leta 1989 stal prvi v verigi ljudi, ki se je raztezala čez glavna mesta Litve, Latvije in Estonije. Bila je dolga čez 650 kilometrov, sestavljalo pa jo je dva milijona ljudi, ki so protestirali proti sovjetski okupaciji.
Danes to mesto izpolnjuje želje. Postaviš se na ploščo, zapreš oči, se v smeri urinega kazalca obrneš za 360 stopinj in želja se ti izpolni. Tako enostavno je to. Odločiti pa se moraš ali se boš obrnil enkrat, trikrat ali šestkrat, ker različni viri, navajajo različne številke. Meni se zdi najbolj pravljična srednja varianta, trije krogi, vsakemu krogu pa pripada nova želja. Tri želje v treh krogih.

Hribček Gediminas je res hribček, samo par sto korakov je do njegovega vrha. Kljub temu se precej ljudi odloči za vožnjo na vrh z gondolo. Za vstopnino se lahko vzpneš tudi na vrh stolpa (če si star več kot osemdeset let, ti vstopnine ni treba plačati), čeprav zadostuje že nekaj metrov nižji razgled na Vilno, razgled z nivoja obzidja. Najbolj padejo v oči številne cerkve, ki so zelo na gosto posejane po mestu. Uporni Litvanci so se najdlje upirali pokristjanjenju, saj so bili zadnja poganska dežela v Evropi. Krščanstvo so začeli sprejemati leta 1386,ko je veliki knez Jogaila Gedimina, s prisiljeno poroko s poljsko kronsko princeso, postal kralj sosednje Poljske, Vladislav II., popolnoma pa so bili pokristjanjeni komaj v letu 1431. Poleg svoje vere so začeli izgubljati tudi samostojnost, saj so se jih počasi polastili Poljaki, kar je Vilni prineslo Univerzo, ki je še danes občudovanja vredna s svojim labirintom stavb in dvanajstimi ali trinajstimi notranjimi dvorišči. Sporno trinajsto notranje dvorišče ima danes samo tri stene, ker je bila stavba, ki je tvorila četrto steno, podrta. V 18. stoletju so se Litvancev in njihove zemlje polastili Prusi in Rusi. Rusi so posebej pritisnili uporniške Litvance, zaprli so njihov ponos, Univerzo v Vilni, v šole so uvedli ruščino in prepovedali tiskanje knjig, če niso bile napisane v cirilici. Leta 1918 jim je le uspelo razglasiti neodvisnost, pa ne za dolgo, saj jih je najprej okupirala Nemčija, takoj zatem so padli v roke Poljakom, čez dobrih dvajset let pa so jih ponovno okupirali Nemci. Pobili so 180.000 litvanskih Židov, po vojni pa je ruski režim pobil še 250.000 Litvancev. Vendar njihovega uporniškega duha niso zlomili. V letu 1991 so si končno izborili neodvisnost.

Njihov uporniški duh se še danes kaže v Vilni, v Republiki Užupis. Užupis je predel mesta, ki je star približno štiristo let. Nekdaj je bil litovski Užupis znan po mlinarstvu in bordelih, kasneje pa je postal najrevnejši predel mesta. Leta 1997 so umetniki razglasili to območje za neodvisno in ustanovili samostojno državo, ki je država znotraj države, država boemov, umetnikov, sanjačev in pijancev. Ima svojega predsednika, policijo in ustavo, ki obsega 41 členov.

Ustava daje svojim državljanom naslednje pravice in dolžnosti:

  1. Vsak ima pravico živeti ob reki Vilni in reka Vilna ima pravico teči mimo vsakega.
  2. Vsak ima pravico do vroče vode, ogrevanja pozimi in strehe nad glavo.
  3. Vsak ima pravico da umre, vendar to ni obveznost.
  4. Vsak ima pravico, da dela napake.
  5. Vsak ima pravico, da je edinstven.
  6. Vsak ima pravico, da ljubi.
  7. Vsak ima pravico, da je neljubljen, ni pa tu nujno potrebno.
  8. Vsak ima pravico biti brezmejen in neznan.
  9. Vsak ima pravico biti nedejaven.
  10. Vsak ima pravico, da ima rad mačko in da zanjo skrbi.
  11. Vsak ima pravico, da skrbi za psa, dokler eden izmed njiju ne umre.
  12. Pes ima pravico biti pes.
  13. Mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja, je pa dolžna pomagati v primeru nuje.
  14. Včasih ima vsak pravico, da se ne zaveda svojih dolžnosti.
  15. Vsak ima pravico dvomiti, vendar to ni njegova obveznost.
  16. Vsak ima pravico biti srečen.
  17. Vsak ima pravico biti nesrečen.
  18.  Vsak ima pravico biti tiho.
  19. Vsak ima pravico da veruje.
  20. Nihče nima pravice do nasilja.
  21. Vsak ima pravico, da ceni svojo nepomembnost.
  22. Nihče nima pravice do večnosti.
  23. Vsi imajo pravico, da razumejo.
  24. Vsi imajo pravico, da nič ne razumejo.
  25. Vsak ima pravico biti katerekoli narodnosti.
  26. Vsi imajo pravico praznovati ali ne praznovati svoj rojstni dan.
  27. Vsak si naj bi zapomnil svoje ime.
  28. Vsak lahko deli tisto kar ima.
  29. Nobeden ne more deliti tistega, česar nima.
  30. Vsak ima pravico imeti brate, sestre in starše.
  31. Vsak je lahko neodvisen.
  32. Vsak je odgovoren za svojo svobodo.
  33. Vsak ima pravico, da joče.
  34. Vsak ima pravico, da ga narobe razumejo.
  35. Nihče nima pravice drugo osebo obsoditi.
  36. Vsak ima pravico biti sam svoj.
  37. Vsak ima pravico, da nima nobenih pravic.
  38. Vsak ima pravico, da ga ni strah.
  39. Ne podleži.
  40. Ne udari nazaj.
  41. Ne predaj se.

Po moji oceni je to najbolj liberalna ustava na svetu, saj daje v skladu z 12. in 13. členom določene pravice tudi psom (vsak pes ima pravico biti pes) in mačkam (mačka ni dolžna imeti rada svojega gospodarja). 🙂Užupis - 1

KRAJ BREZ IMENA DOBI IME

Od ust do ust se je prenašala zgodba o strašnem zmaju, ki je nekoč živel v Konjiški gori. Moja ušesa so slišala, oči prebrale, glava predelala, prsti pa zapisali v internetno večnost.

Nekoč je bila votla gora brez imena. V njej je bilo jezero in strašen zmaj. Pod goro je bil kraj, ki je bil prav tako brez imena. V tistih časih še neke potrebe po krajevnih imenih ni bilo. Ljudje še niso imeli avtomobilov in interneta, živeli so, kjer so se rodili, in ker so svoje življenje preživeli v istem kraju, niso niti vedeli, da obstajajo še drugi kraji, zato jih tudi niso poimenovali.

Ta zmaj je seveda bil hudoben, ker zmaji imajo hudobijo že prirojeno. Poleg tega se je sam samcat v votli gori s podzemnim jezerom dolgočasil in nekega dne se je domislil, da bi malo spustil gladino jezera in poplavil dolino. Vse vreščanje in kričanje, ki ga je s tem povzročil, ga je silno zabavalo, zato se je začel pogosto igrati poplave. Krajani z imeni iz kraja brez imena so bili prestrašeni in obupani, zato so sklenili povprašati graščaka, ki je sicer živel v gradu na gori in je bil na ta način zavarovan pred poplavami, kaj jim je storiti.

Graščak je bil silno zadovoljen, ker je delegacija krajanov prišla k njemu samo po nasvet in ne z željami, ali bog ne daj, zahtevami. Poleg tega je bilo dajanje nasvetov včasih njegovo najljubše opravilo. Nasvete je dajal od jutra do večera, pa še v sanjah. Nasvete je delil vsem in o vsem. Dokler ni nekoč svoji ženi graščakinji svetoval, naj odpusti vse osebje in začne sama pospravljati in kuhati. Žena graščakinja ga je samo strupeno pogledala in mu zabičala, da ima pravico dajati nasvete samo tistemu, ki ga izrecno prosi zanj, in tistemu, ki je v smrtni nevarnosti. Če ne bo tega upošteval, ga bo zapustila. In ker je graščak ljubil svojo ženo, je njeno zahtevo vestno spoštoval. Zdaj, ko so nam poznane vse okoliščine, nam je toliko bolj razumljivo, kako se je graščak prošnje krajanov razveselil. Izpolnjevala je celo oba pogoja, ki mu jih je postavila žena, zato je nasvet lahko dal brez strahu, da bi ostal brez nje. Kako bi pa to bilo videti v časih, ko so žene graščake zapuščale samo mrtve, ali po naravni smrti ali v primeru, da jo je graščak sam ubil, nobeden pa ni ostal brez nje, ker bi ga zapustila po svoji volji in to živa.

V času, ko nasvetov ni smel dajati, je prišel malo iz vaje, zato je ob obisku izvoljencev krajanov z imeni kraja brez imena mrzlično tuhtal in čakal na preblisk, kako bi krajanom pomagal iz stiske. Ker ga ni in ni bilo, je v paniki begal z očmi po sobi za avdienco in zagledal letak iz bližnje šole, ki mu ga je prinesel poštar, še preden so sploh šole, letaki in poštarji bili. Na njem je bilo natiskano: “Ustavimo nasilje. Pogovorimo se.“ Ker je pa nasilje že od nekdaj obstajalo, se je graščaku to zazdel razumen nasvet, zato je krajanom z imeni iz kraja brez imena svetoval: “Pogovorite se z zmajem. Pogodite se z njim.” In ker so takrat graščaki svojo avtoriteto pridobili že z rojstvom, tako formalno kot tudi neformalno in so bili vsi nasveti graščakov eno samo suho zlato, so tako tudi storili.

Zmaju je igranje s poplavami postala najbolj zabavna igrica, saj je v podzemni jami živel dokaj osamljeno življenje. Da bi se je odrekel, je postavil zelo visoko ceno. Vsako leto mu morajo pripeljati šest devic, da jih bo požrl. Krajani so se sicer spraševali, od kod njegov čuden, nikakor krajevno prilagojen okus,  spraševali so se, ali so device mogoče okusnejše od nedevic in ali ni za okus pomembna samo starost mesa, nekdo je celo omenil, da mu žena kuha samo kurje juhe, nikoli piščančje, ker pač takrat še ni vedel za Hrvate in njihov pregovor: “Stara koka, dobra supa”, da bi svojo izjavo podkrepil z njim. Kruta resnica za vse device kraja brez imena je bila, da se zmaji pač ne pogajajo, ampak postavljajo ultimate. Zato so od takrat naprej živele v stresu, krajani so bili varni pred poplavami, zmaj pa je vsako leto užival v njegovemu okusu prilagojeni pojedini lokalnega izvora. In prišlo je leto, ko je bila med izbranimi devicami, namenjenimi zmaju, tudi graščakova hčerka Marjetica. Graščak si je sicer obupano vil roke in goreče molil k njeni rešitvi, ampak v tistih časih graščakove hčere niso imele nobene protekcije. Ravno v trenutku, ko je procesija s šestimi devicami že krenila proti zmajevi votlini, pa je od nikoder prijahal na belem konju lep, močan in pravičen Sveti Jurij, ki ni pristajal na takšne in drugačne ultimate, posebej ne na zmajeve, ubil je zmaja in rešil Marjetico. Mogoče pa so le imele že takrat graščakove hčere malo protekcije.

Krajani z imeni iz kraja brez imena so ugotovili, da jim je beli konj, ki je na svojem hrbtu prinesel njihovega rešitelja, zagotovil obstoj, zato so kraj po njem poimenovali Konjice, votlo goro imenovali Konjiško goro, njegovo podobo pa zarisali v grb z zeleno travo in modrim nebom.

Zmajeva kri se še danes cedi izpod Konjiške gore. Nekateri, ki ne vedo, da so imeli zmaji prozorno kri,  jo imenujejo Zmajeva slina. Verjetno jim tudi ni znano, da so se zmaju, ki bi ga lahko imenovali Konjiški zmaj, že zdavnaj nehale cediti sline.

Fotografirala je Zlatka.