MODNI DODATKI

Težko pristanem na razlago, da je bil figov list prva obleka. Mogoče dodatek. Prvi modni dodatek, če izhajamo iz tega, da beseda moda izhaja iz latinske besede modus, ki pomeni način, v konkretnem primeru bi lahko rekli način, kako skriti določene dele telesa, katerih se je človek začel sramovati.figov list - 1

Skozi zgodovino so se razvili takšni in drugačni, potrebni in nepotrebni, modni dodatki. Ustavimo se pri štirih:

  • kravata je že tradicionalni, predvsem moški modni dodatek, ki utesni moškega k bolj formalnemu obnašanju. Poleg tega povzroči sprostitev že, ko si jo lahko razhrahlja, kaj šele, ko jo lahko sname. Zgleda, da živimo v čedalje manj zapetih časih, saj kravata v modi izgublja svoj pomen. V Milanu se še vedno najde.
  • modrc si je po moje izmislil moški. Sem skoraj prepričana, da razen estetske, nima nobene druge vloge. Približno tako, kot se moški počuti, ko sname kravato, se ženska počuti, ko sname modrc. Dela pa čudeže (bolje rečeno oprsja)

Mouaward je draguljar, ki je z dragimi kamni okrasil legendarni modrc Victorie Secret, ki stane okrogla dva! milijona dolarjev.

  • šal je modni dodatek, ki nas že vrsto let varuje pred mrazom. Letos je predpisan dolg tanek šal, ki je “must have” sezone. Služi predvsem estetiki, optično podaljšuje. Spomni me na nesrečno smrt legendarne plesalke Isadore Duncan iz leta 1927. Bomo v tej sezoni zabeležili ponovni vzpon tega modnega dodatka?
  • naušniki. Nekaj novega. Niso pokrivalo pa kljub temu grejejo ušesa. Pa še pričeske vam ne potlačijo 🙂 V tej zimski sezoni bodo ostali zapakirani v omari, saj pravega mraza ni bilo.

MINATTIJEV MORAŠ

Ivan Minatti se je rodil v Konjicah. Prvih nekaj let je v Konjicah tudi preživel. Pisal je pesmi. Izpovedne. Intimistične v kolektivističnih časih. Sedaj je v Konjice prišel za kar nekaj let. Ves bronast in zamišljen, sedi na klopi z zaprto knjigo. Samotnež in čudak. S kravato trdno zavezano okoli vratu deluje zaprt, mrk, neprijazen, razočaran nad človekom. Že Coelho je razglabljal, zakaj si ljudje nadevamo takšne in drugačne kravate, saj nas samo utesnjujejo in stiskajo pri vratu, da ne moremo zajeti sape s polnimi pljuči. Mogoče kot opomin sebi, da se ne smemo preveč sprostiti, preveč razkriti, da moramo ravnati razumno. MORAMO  mogoče kot posledica časa, v katerem smo živeli in v katerem je bil naš dan napolnjen z moram. In nekje proti polovici življenja me v mlajši družbi, ki trdi, da je kravata že davno iz mode, vprašajo: “V vsakem stavku imaš moram. Ali se ti kdaj vprašaš kaj želiš?” In sem obmolknila. In se zamislila. Se spomnila na članico kolektiva, petnajstletno Kitajko, ki je bila na izmenjavi. Pri nas je bivalo njeno disciplinirano telo, njena glava je bila drugje, del večje, sestavljene iz neštetih moram. Njeno bivanje pri nas sem hotela narediti prijetno, hotela sem ji ugoditi, zato sem jo spraševala, kaj si želi delati, kaj si želi jesti, kako bi ji lahko še ustregla. Nič ni želela, dosledno pa je poročala kdaj mora kje biti, v katero uniformo mora biti oblečena, kakšno poročilo mora napisati. Celo drugo ime si je morala izbrati za čas bivanja v Sloveniji, da ne bo povzročala težav gostiteljem s težko in tujo  izgovorjavo. Na prigovarjanje, da bi želeli poskusiti z njenim pravim imenom, je mehanično odgovorila, da ga v Sloveniji ne sme uporabljati.

In spet smo pri Minattiju, ki s svojim moram sedi na klopi in mojim mislim ne da miru. Čeprav… Nekoga moraš imeti rad. Njegov moram razumem kot moram zaradi človeka samega, ker ljubezen osrečuje in osmišlja človeka. Ljubezen je sine qua non človekovega obstoja. Nekoga moraš imeti rad.

Čeprav: ali je res tisti, ki ga moraš imeti rad jaz, je ljubezen do sebe res nujni pogoj za ljubezen do drugih? Ali ni ljubezen nekaj kar se učimo skozi odnos?  Ali ni nujno ravno obratno? Da v življenju moramo srečati človeka, ki nam s svojo ljubeznijo do nas pokaže, da smo vredni ljubezni. In ni nujno, da so to starši, da je to v otroštvu, da se ljubezni lahko naučimo, čeprav smo imeli nesrečno otroštvo, ker nam takrat nihče ni pokazal, da smo vredni ljubezni. Ko ljubezen sprejemamo, se učimo ljubiti sebe. Ko ljubimo druge, se učimo ljubiti sebe. To učenje se dogaja v vseh smereh in v vseh obdobjih življenja. Učenje ljubezni  ni vedno napredovanje iz ljubezni do sebe. V določenih odnosih do ljudi, ki jih ne maram, ne maram niti same sebe.

Razvežimo kravato, odprimo gumbe na srajci, zajemimo zrak s polnimi pljuči in si zaželimo, da bi imeli radi vsakogar. In vse.