KNJIGA ‘VOLJA DO ŽIVLJENJA IN DRUGE SKRIVNOSTI’

V okviru tedna knjige vam predstavljam knjigo »The Will to Live & other Mysteries« od pisateljice doktorice Rachel Naomi Remen, ki jo je napisala leta 2001 (Emka.si).  Pritegnila me je, ker odpira vprašanja, na katera ni odgovorov, kot na primer: kaj je smisel življenja. Dr. Damir Dabranin je v enem od svojih prispevkov razmišljal, kakor gre od zdravnika pričakovati, da je bistvo bivanja razvoj genov v živih bitjih. Znanstveno razmišljanje. Tudi dr. Zlatka Cugmas me opozarja, naj v svojih razpravah ostanem za plotom znanosti. Težka bo, jaz osebno sem prepričana, da življenje sega preko meja znanosti.

Pisateljica, ki je hkrati zdravnica, sodi v deveto generacijo zdravnikov iz svoje rodbine. Usoda je hotela, da so ji pri dvajsetih letih diagnosticirali Kronovo bolezen (kronično vnetje prebavil) in ji dodelili, recimo, še dvajset let življenja. V svoji karieri se je osredotočila na terapevtsko delo z rakavimi bolniki in na terapevtsko delo z zdravniki, ki jim grozi ‘burn out’ ali izčrpanost.

Svojega delovanja ni omejila na uveljavljene postopke zdravljenja, temveč je sodelovala v strokovnih skupinah, ki so proučevale nepričakovane ozdravitve. Ugotovila je, da gre pri tem za prav posebno voljo do življenja in druge skrivnosti. Odkrivanje skrivnostnih pojavov (Misteries) človeku odpira nova obzorja duhovnosti. Znanost se trudi pojave definirati, kontrolirati in obvladovati. V ospredju je akcija. Več, ko ima človek znanja, bolj se počuti močnega. Skrivnostni pojavi pa zbujajo strah in stres, da v resnici življenja sploh ne poznamo. Pri nerazložljivem, ki je nerazumljivo in skrivnostno ne gre za ukrepanje, potreben je posluh in opazovanje. Nerazumljivi pojavi niso merljivi in niso ponovljivi. V knjigi dr. Rachelova izpostavi primer rakavega pacienta. Sodeloval je v doktorski študiji ene izmed njenih študentk. Svoj odnos do bolezni ji je razložil dvajset let po diagnozi (okreval je brez operacij in drugih bolečih postopkov): »Diagnozi sem prisluhnil in jo sprejel, ampak ker sem kmetovalec in mi inženirji agronomije vedno znova razlagajo in grozijo, da ne bo pridelka, nakar pridelek čudežno zraste, vem, da ima preživetje svoje zakonitosti, ki jim današnja znanost ni kos. Svoje bolezni nisem jemal smrtno resno in še vedno sem živ.«

Dr. Remenova razlaga, da sega volja do preživetja preko našega razuma, da ustvari celo magične okoliščine. Jaz sama sem bila priča takšnim razmeram: kot otrok sem opazila regrad, ki je pognal iz asfalta za našim blokom. Pokazala sem ga prijateljem, da ga ne bi pohodili, ker je tako izjemen. Še posebej smo ga občudovali, ko je cvetel. Hkrati so cveteli vsi regradi na travniku, le da v idealnih pogojih. Na žalost jih je pomorila prva košnja, še preden so uspeli narediti lučke s semeni. Našemu regradu na asfaltu je uspelo narediti lučko in otroci smo v igri razpihali njegova semena po travniku.

Voljo do preživetja je bolj pomembno prepoznati in podpreti, kakor pa razumeti in meriti. Znanost je preskromna, ko se trudi definirati življenje.

Rachel Remen je zaradi Kronove bolezni prestala osem težkih operacij trebuha. Zdravniki so ji vedno znova napovedovali smrt. Seveda so bile diagnoze pravilne, le zgodba o smrti je bila napačna; tega se na fakulteti niso učili. Življenje premore več navdiha in možnosti od znanstvenih dejstev.

Avtorica nam predstavi drugačen pogled na življenje. Pogled, ki ga premorejo umetniki. Na življenje gredajo kakor na prazno platno. S čopičem v roki čakajo, da se bo nekaj pojavilo, nekaj izjemnega, inspiracija, uvid, nov splet okoliščin, ki bo vodil njihovo roko. Treba se je prepustiti, treba je verjeti, da je vse mogoče.

Tečaj, ki ga ponuja zdravnikom je imenovala »Healer’s Art« ali umetnost zdravljenja. Vsak od nas se je v življenju srečal z mnogimi zdravniki in izkusil njihove vplive. Jaz osebno sem imela priliko spoznati dva povsem različna zdravnika, a moram priznati, da sta bila oba enako učinkovita. Prvi je vsem pacientom prijazno segel v roko, nakar je osebo odmislil in se je ukvarjal samo še s simptomi in zdravljenjem. Drugi zdravnik se je izogibal rokovanju, a je pokazal veliko več zanimanja za pacienta kot za bolezen. Moči preživetja ni enostavno prepoznati – še posebej ne, če se manifestira v ljudeh, ne zaradi njihovega preživetja, temveč zato, da pomagajo preživeti potrebnim pomoči. Ne gre samo za ozdravitev; pacient mora osvoboditi duha in sprejeti novo celostno podobo. Ta del zdravljenja je najtežji – zapustiti ljudi in razmere, ki so botrovale bolezni.

Proti koncu knjige dr. Remenova opiše rehabilitacijo svojega kolega, ginekologa, ki je, zaradi zdravljenja rakastih bolnic, po dvajsetih letih dela zapadel v depresijo in pomislil celo na samomor. Takole ji je potarnal: »Ukvarjam se samo še z istim rakom in isto smrtjo.« Predlagala mu je tehniko vpogleda vase, pri kateri oseba vsak večer na list papirja napiše recimo: kaj me je ta dan inspiriralo, kaj se me je dotaknilo, kaj me je presenetilo … Ko je omenjeni ginekolog osvojil to retrospektivo, ji je priznal, da je pred tem poznal vse bolezni, a nobene pacientke. Končno se je začel ukvarjati z ljudmi in prepoznavanjem svoje vloge pri spodbujanju volje do preživetja.

 

 

JUHUHU, NOMINIRANA SEM!

In nadvse si želim zmagati, ne samo želim, hočem zmagati✌️. Ta želja in hotenje sta me gnala že avgusta, ko sem hitela pisati knjigo, da bi jo dokončala do zadnjega v mesecu, ko se je iztekel rok. Ne želje, tega hotenja sem se sramovala in zaman sem iskala v sebi pravo ali lažno skromnost, grebla in grebla sem po globinah in nikjer nisem našla niti s-ja od skromnosti. Sami z-ji, m-ji, a-ji, g-ji in spet a-ji. Samo nekje iz podzavesti se je za trenutek zasvetlikal olimpijski moto:

“Važno je sodelovati in ne zmagati.” Nemudoma sem vzela škarje in  odrezala zadnji del “in ne zmagati”, nekaj besed pa dodala. Dobila sem različico, ki mi je všeč:

“Važno je sodelovati, ker je to pogoj, da sploh lahko zmagaš!✌️”

fullsizeoutput_79d
Življenje in ljudje

svetlobnica-1-1

Nekaj odlomkov iz moje prve (vsekakor pa ne zadnje) knjige z naslovom Camino in ljudje:

1. Kako je Iztok napovedal zmago Trumpa že na začetku poti:

Nemec Hans je želel ugajati Iztoku, ki se je tako trudil za prepoznavnost Slovenije, zato je rekel:
“Meni je bilo najhuje, ker je letos Slovenec Peter Prevc zmagal v svetovnem pokalu v smučarskih skokih. Nas Nemcev je 80 milijonov, pa smo se morali zadovoljiti s srebrno kolajno Severina Freunda, Peter Prevc pa je dvema milijonoma Slovencev priskočil zlato.”
 Iztoka je kar povzdigovalo od napuha, ko si je Američan upal vprašati:

“Ja, kje pa sploh je ta dvomilijonska Slovenija😍?”

“Tam, kjer je ljubezen. Besedo ‘love’ imamo že v imenu,” sem se pohecala.
 Iztok pa je seveda moral lokacijo točno pojasniti. Odgovoril je z glasom, ki je kljub prijaznemu vprašanju razodeval nezadovoljstvo, da ljudje ne poznajo takšnih, zanj osnovnih stvari, ki so del splošne razgledanosti:

“Med Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško.” Američan je neprepričljivo odgovoril:

“Mhmm.” Za svoje geografsko neznanje je hitro dobil kazen:

“Vaša naslednja prva dama bo iz Slovenije.”

“Kako, Bill Clinton pa ja ni iz Slovenije?” ga je začudeno vprašal.

“In tudi dama ne. Ime vaše naslednje prve dame bo Melanija,” je poudaril Iztok. Uspelo mu je do konca razburkati ozračje. Po trenutku tišine se je vnela živahna razprava o ameriških volitvah, o tem, kdo ima več možnosti za zmago, Clintonova ali Trump. Vsekakor so si vsi za omizjem zapomnili, da je Slovenija država, ki ima ljubezen že v imenu in od koder izhaja kandidatka za ameriško prvo damo.

dsc_0169
Camino lahko nadomestiš z besedo življenje

2. Delček pogovora z Američanom Thomasom, Švicarjem Fabianom, Italijanoma Giovannijem in Adriannom, Grkom Nikosom in sestrično Marjano, nekje po prehojenih šeststotih kilometrih, ko so že kar nekaj vedeli o Sloveniji in to samo  dobro, še nič pa o pregovorni slovenski zavisti:

Spet se je oglasil Thomas:

“Do zdaj sem izvedel, da imate Slovenci krasne hribe, po katerih planinarite, da ste vzdržljivi ljudje, vsaj če pogledam vaju z Marjano, saj komaj lovim vajin tempo, da je Slovenija dežela ljubezni, saj jo imate že v imenu, imate slavnega filozofa, Slavoja Žižka, ki je več pri nas v New Yorku kot pri vas, ker ga imamo Američani zelo radi, saj najbolj zapletene stvari pove zelo enostavno …” Švicar Fabian je nadaljeval:
“… Slovenci imate najboljšega golmana na svetu, imeli ste najboljšo alpsko smučarko, imate svetovnega prvaka v smučarskih skokih, Petra Prevca …” Thomas mu je spet prevzel besedo:

“… in naša prva dama bo Slovenka …” Zajel je sapo, Adrianno pa je hitro dodal:

“Prava lepotica!” in pri tem poznavalsko zažvižgal, Giovanni pa je seveda prekinil naštevanje z vprašanjem:
“Imate mogoče tudi kakšno slabost?” Nič kaj se nisem obotavljala:

“Za Slovence pravijo, da smo zavistni, in to predvsem sosedom. Svojo zavistnost radi ponazorimo s primerom: če bi moj sosed kupil kravo …” 
Marjana, ki je pripravljala mizo za večerjo, je rekla:


“Razloži jim, saj tega ne poznajo.”


“Torej, to zgleda takole: če bi moj sosed kupil kravo, bi kot prava zavistna Slovenka rekla, da upam, da mu bo ‘crknila’. Thomas, če bi tvoj sosed kupil kravo, bi ti kot tekmovalni Američan rekel, da če si je on kupil eno, si boš ti dve. Če bi pa Nikosov sosed kupil kravo, bi Grk Nikos rekel, da hvala bogu, da si jo je, ker bodo zdaj tudi oni dobili mleko.” Vsi so bruhnili v smeh, Adrianno pa je dodal:

“A ne samo mleko, tudi sir bi lahko dobili tu in tam, bi rekel kak moj sorodnik, Kalabrijec.”

3. Misli iz zadnjega dneva hoje:

Zadnji dan hoje sem se obirala na vsakem koraku. Ustavila sem se, da bi od blizu pogledala cvetoč grm, na katerem je mrgolelo žuželk, da bi s tal pobrala svetleč kamen, da bi se dotaknila zoglenelih vej drevesa, ki je opominjalo na gozdne požare, da bi se predala omamnemu vonju mokrih evkaliptov, da bi prisluhnila ščebetanju nevidnih ptic. V daljavi, vendar z vsakim korakom bliže, se je slutilo morje. Bilo je v zraku in bilo je v rastlinah ob poti, ki so dale vedeti, da ne bo dolgo, ko ga bom tudi ugledala. Uživala sem z okoljem in sama s seboj, zlita v celoto, v ravnovesju. Imela sem občutek, da sem danes še na nekakšni miselni planoti, od koder zvrha gledam v dolino življenja. Od tu vidim zakonitosti, razumem razloge, čutim odločitve, ne dvomim, saj vidim in verjamem v rumene puščice. Danes verujem, upam in ljubim. Danes sem razumna, pravična, srčna, zmerna. Jutri se bom spustila nazaj v dolino. In iskala rumene puščice, vmes zašla, jih ponovno našla. In to, kar danes vem in sem, to gotovo ravnovesje se bo jutri v dolini izgubilo, od dneva do dneva ga bom iskala in se mu približevala.

fullsizeoutput_78f
☁️Lepo☁️ bi☁️ bilo☁️ zmagati✌️

4. … čeprav so bila zmaga že doživetja na poti:

Spomnim se njegovih besed, ki so mi vzele sapo zaradi svoje kristalne resničnosti:

“Glasba bi morala biti kot vrtnica, ki se razcveti na polju tišine.” In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu. Bila sem samo tukaj in zdaj in bilo je prelepo. Zamaknjena, lahka, čistih misli, srečna sem nadaljevala pot po široki, vijugasti beli cesti, preko zelene trave, mimo cvetočih češenj in šumečih dreves, ob glasbi žvrgolečih ptic, skozi pomlad.

 

Okopana v zlatu
In to polje tišine, na katerem se je razcvetala Vivaldijeva pomlad, sem našla tam, na Caminu

 

P.S. Še starša sta me vzgajala po načelu: “Lastna hvala, cena mala,” in “Dobro blago se samo hvali.” Z leti sem pa prvo načelo opustila, drugo pa začela izvajati v dobesednem pomenu. Samo dodala sem: “…  ker ima dolg jezik 😜.”

/**/

 

MIRJANA STEBLOVNIK IN CAMINO

AAEAAQAAAAAAAAJoAAAAJGEyM2ZjZGUwLWY5ODAtNDg3Yy04YWQ0LTY2ODA2NjYwYmMwZQ
Mirjana Steblovnik

Mirjana Steblovnik je Jakobovo pot prehodila s svojim možem Valentinom v septembru leta 2008. O njuni poti je zapisala knjigo z naslovom Buen camino, peregrino. Buen camino je romarski pozdrav, s katerim se pozdravljajo romarji na poti, peregrino je v španščini romar, vse skupaj pa se v slovenščini zapiše nekako takole: Srečno pot, romar. Ko je pot prehodila je bila stara toliko kot Shirley MacLaine, ko je romala po Caminu. V svoji knjigi Shirley tudi povzema, ko govori o lej linijah ali zmajevih črtah, ki potekajo na sami poti. Pravi: “ Življenska energija je posebej močna vzdolž energijskih črt, imenovanih zmajeve črte ali lej linijje. Ta energija ima zelo visoko frekvenco in zato človeku, ki jo sprejema , jasni misli, razvnema doživetja, spomin in razodetja.” Lahko bi rekli, da se ta pot vzdolž energijskih črt, dotakne duše, da je sposobna za nadaljnjo rast. To so namreč posebna vitalna mesta matere Zemlje, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši, same poti pa so kot vene in arterije, po katerih teče kri. Ljudje, ki so preorali te poti, so bili vodeni skozi mistično potovanje odkrivanja.
Mirjana me je pritegnila z enim izmed ciljev, ki si ga je zadala pred potjo – da bi se naučila brezpogojno sprejemati. Tudi sama sem si zadala tak cilj. Verjetno bi morala prirediti molitev za umirjenost v: “Camino, podari mi umirjenost, da sprejmem, česar ne morem spremeniti, pogum, da spremenim, kar lahko, in modrost, da spoznamo razliko!”9789616458078
Njuna pot je eno samo zadovoljstvo in hvaležnost. Tudi zanju je Camino poskrbel, da sta vse kar sta potrebovala, dobila pravi trenutek. Fizične napore sta brez težav zdržala. Hodila sta s palicami, saj Mirjana prisega na njihovo nepogrešljivo oporo na poti, v zavetiščih sta si veliko sama kuhala in se družila z ostalimi romarji. Na poti sta se spoznala celo z romarjem, ki je bil ortodoksni musliman, na Camino pa je prihajal iz Luxemburga in romarko, ki je hodila s konjem, ki ji je služil samo za prenašanje prtljage. Tudi onadva sta se pritoževala nad instant romarji, ki prehodijo samo zadnjih 100 kilometrov Jakobove poti. Imenovala sta jih scartani “kratkometraši” 🙂 Za pridobitev Compostele, listine s katero dobiš potrditev, da si prehodil Jakobovo pot, je namreč dovolj, da prehodiš samo zadnjih 100 km, ali jih prekolesariš 200. Zato ljudje množično, v glavnem v organizaciji turističnih agencij in verskih združenj, prehodijo te zadnje kilometre. Ponavadi jih avtobus zjutraj pripelje na izhodišče in zvečer pričaka na koncu dnevne etape in jih odpelje v kakšno bližnje prenočišče. Na tem delu poti je velika gneča. “Kratkometraši” so lepo urejeni,v sveže opranih in polikanih snežno belih majčkah, sveže sfrizirani ,”naspidirani”, hrupni in dišeči, skratka vse tisto kar pravi peregrini po prehojenih 700 km niso. Zato “kratkometraši” pravim peregrinom niso ljubi, verjetno pa bo držalo tudi obratno.
Posebno mesto na njeni poti pa so imele vrane. Stalno je imela občutek, da jo že od doma spremlja vrana, njena dobra znanka, ki jo je pred odhodom pogosto opazovala. Kar nekaj vran je na poti videla , še pogosteje pa je slišala samo njihovo krakanje. Mirjana nam opiše tudi njihovo navado, da žalujejo za umrlimi in za njimi celo priredijo pogreb. Pove nam, da je vrana za Tibetance sveta žival, saj so nekaj dni čuvale dalajlamo, ko je bil še dojenček.

Vrana
Vrana

Mirjani uspeva na poti živeti tisti trenutek, ki je, ne tistega včeraj ali jutri. Upam, da ji to uspeva tudi zdaj, ko se je vrnila domov. Saj pravijo, da se tvoj Camino začne šele po vrnitvi domov. Na poti je spoznala, da dejansko za vsako napako plačaš, za vsako dobro dejanje pa si nagrajen. Camino je menda tisti, ki to kot pravi vzgojitelj naredi takoj po dejanju. Sama pa se že celo življenje sprašujem ali se te kazni in nagrade ne vlečejo skozi nekaj življenj in plačujem še kazni za nazaj, verjetno pa dobim kdaj tudi kakšno nagrado, ki si jo nisem zaslužila. Kakorkoli, Mirjana je spoznala, kako se v življenju vse to rešuje spontano.
Neskončno je uživala v lepoti narave: “…. in že stopam po neskončno lepi pokrajini. Nebo se že počasi barva v čudovitih barvnih niansah vzhoda. Ob pogledu na to uničujočo lepoto vzhoda, se ne morem zadržati. Planim v jok, saj sem v središču tiste blage tišine , ki vpija celo dihanje Boga.“ Kar nekaj knjig Slovencev, ki so romali po Jakobovi poti sem prebrala in vse so na poti samodejno oblivale solze. Še vedno sem kar nejeverna glede tega, a tudi sama Mirjana piše:        “ Velikokrat zajočem na Caminu.” Mirjani pa da Camino tudi odgovor, zakaj je temu tako:            “ Nekdo od peregrinosov me potolaži: S solzami si čistiš dušo.”

Na Poti
Na Poti

Na Caminu je spoznala, da je vsak pristen človeški odnos tveganje, ker je odvisen od svobode drugega :” Vsak človek je dober in slab. Vsak od nas ima v sebi radosti in bolečine…zato ni smiselno podajati ocen. Treba je spoštovati izraz človeka brez obsodbe…on je on in jaz sem jaz. Vsak od naju ima svojo resnico in nobena ni boljša ali slabša. Resnica samo je… “
Valentin mora biti neskončno družaben, saj z vsemi romarji takoj poišče skupni jezik. Prav tako se je na Caminu osvobodil osredotočenosti v umu. Ukvarja se namreč s fotografijo in večkrat ga je že prizadela kritika kakšne njegove fotografije, ki je bila njemu zelo všeč. Mirjana pravi, da je pričel fotografirati stvari v tistem trenutku, kot jih je pač tam zalotil, takšne kot so pač v tistem trenutku bile in se ni obremenjeval s tem, v katerem delu dneva, vremenu ali mogoče celo v katerem letnem času bi bila fotografija tam najlepša. Mirjana pravi o Valentinu: “Bajto je sprejel takšno kot je tam stala in ni razmišljal o tem, kakšna bi morala biti po nekem scenariju, niti o tem kakšna bi morala biti, da bo povšeči drugim.”images-18
Mirjana je spoznala, da intelektualno razumevanje človekovega duhovnega vidika ne zadostuje. Moraš ga živeti. Na poti je ugotovila katere ljudi ima zares rada in kateri so tisti, ki jih je nekako vlekla za sabo skozi leta, ker se nekako ni mogla posloviti od njih. Sprašujem se, ali se je po vrnitvi domov od njih poslovila ali ne.
Mirjana je živela, čutila radost, svobodo in ljubezen. Sprejela je to, kar ji je življenje neizogibnega izbralo. Poskuša iz tega narediti nekaj dobrega. Camino ji je dal občutek radosti, brez posebnega vzroka, prej je živela v zmoti, ker je mislila, da mora za njeno srečo obstajati vzrok.
Knjigo konča z Ultreia, Ultreia, et Suseia, Deus, adjuva nos! To je stari romarski pozdrav: Samo naprej, naprej, Bog čuvaj nas! Ta stari romarski pozdrav nas poganja naprej po poti, navzgor v duhovnem smislu in nam želi, da bi nam Bog pomagal na poti.

INTERPRETACIJA SANJ (THE INTERPRETATION OF DREAM)

KNJIGA INTERPRETACIJA SANJ

1900 je Freud izdal svojo prvo obširno knjigo Interpretacija sanj, ki je bila zelo slabo sprejeta, saj so na njeno predstavitev prišli samo trije ljudje. Prvo naklado, ki je štela 600 izvodov, so prodali komaj po sedmih letih. S trditvijo, da je razlaga sanj kraljevska pot do poznavanja podzavestnih aktivnostih uma, v knjigi razlaga številne sanje. Freud izhaja iz tega,  da nam sanje izpolnjujejo želje, kar nam potrjujejo že različni pregovori, na primer madžarski: “Svinja sanja o želodu (danes verjetno o pomijah 🙂 ), gos o koruzi “;  judovski: “Kaj sanja kokoš? Proso.” Spomnim se tudi enega iz moje mladosti, ki smo ga pregovarjali še v času Jugoslavije: “Sanja svinja o kukuruzu.” 🙂

knjiga

Koliko ima skupnega Freudova Interpretacija sanj s Sveto knjigo sanj?

Najprej zajame iz množice sanj, ki so nam vsem lastne: ko nas ponoči nagovori naše fizično telo s svojimi potrebami – žejo. Sanjamo, da pijemo z dolgimi požirki, voda nam polzi po grlu, hladna, okusna (kdo je rekel, da je voda brez okusa?) kot je le lahko hladna voda na izsušenem jeziku in grlu,  ampak namesto potešitve naše žeje se zbudimo (verjetno naše fizično telo nagovori naš psihični del: zdaj pa nehaj sanjat, še vedno sem žejno)  in ugotovimo, da smo imeli le željo, da bi pili. Vzrok teh sanj je žeja, ki  se je zavedamo, ko se zbudimo. Sanje nam pokažejo željo kot izpolnjeno, ker nam je prijetno spati in ne bi bili radi zbujeni s telesnimi potrebami. Po moje nam to dokazuje, da prej ali slej fizično telo zmaga. Verjetno nam je to dano z našim gonom po preživetju in primarnostjo telesnih potreb. Druga vlečka, ki bi vas, lahko navedla k razmišljanju o temi ali branju knjige ( le kako bi lahko lepo prevedli teaser – vaba, dražljaj, reč, ki te vzpodbudi, da nekaj narediš? Vlečka ali vlekec? :-)) bi lahko bilo vprašanje žene Freudovega prijatelja, s katerim se je prijatelj obrnil nanj: »Moja žena me je prosila naj ti povem, da je včeraj sanjala, da ima menstruacijo. Ti boš vedel, kaj to pomeni« in na tej točki sem rekla: “Ups, kaj pa njegova izjava, da kljub njegovim tridesetletnim raziskavam nikoli ne more odgovoriti na vprašanje, kaj ženska hoče?” Ampak pri tolmačenju ženskih sanj mu to ni delalo težav. Takoj je vedel, da če mlado dekle sanja, da ima menstruacijo, je dejansko nima. To je bilo sporočilo o njeni prvi nosečnosti. In sporočilo, da si želi še malo uživati v svobodi brezskrbnosti preden se  z  materinstvom spne v določen okvir.

 

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

NESMRTNI DUNAJČAN SIGMUND FREUD

Freud je svoje življenje začel v Freibergu. Večino in sredino svojega življenja je preživel na Dunaju, končal ga je v Londonu. Rodil se je 6. maja 1856 kot Sigismund Shlomo Freud v judovski družini v Priborju na Češkem. Na Dunaj so se preselili še ko je bil otrok. Pri enaindvajsetih se je iz Sigismund Shlomo preimenoval v Sigmunda (ki je skrajšana oblika Sigismund, slovenska različica je Žiga), ime Schlomo, ki pomeni miroljuben in je splošno židovsko moško ime, pa je izpustil. Mogoče zaradi protislovja, ki sledi iz pomena obeh imen: Sigismund je varuh zmage, je tisti, ki z bojem brani in kot tak ne more biti miroljuben. Ali pač? Mogoče pa je hotel svoje ime samo skrajšati. Študiral je medicino na dunajski univerzi dlje kot je trajal običajni študij, ker se je v času študija intenzivno ukvarjal z nevrološkimi raziskavami. Po štiriletni zaroki  se je poročil z Martho Bernays, s katero sta si na Dunaju ustvarila dom in družino. Imela sta šest otrok, zadnja Anna se je rodila 1895. Freudova žena Martha ( ime pomeni gospa, gospodinja) je na tem naslovu ustvarila prijeten dom, v katerem je prevladoval miren  joie de vivre.

 Slika 2

Tri prijateljice pred Freudovim muzejem na Berggasse 19 na Dunaju

Freud je bil z ženino družino zelo povezan. Njegova sestra je omožila Marthinega brata. Leta 1896 se je po smrti zaročenca k njim na Berggasse 19 preselila Minna Bernays, ženina sestra. V kakšne vrste trikotniku so živeli, še danes ni pojasneno. Carl Jung je v svojem kasnejšem življenju izjavil, da je bil Freud v svojo svakinjo zaljubljen in je imel z njo zelo intimno razmerje. Temu v prid je govoril tudi  vpis v hotelski dnevnik gostov nekega švicarskega hotela avgusta 1898, ki je dokazoval, da sta bila tam gosta v dvoposteljni sobi.

Freud je bil strasten kadilec cigar. Njegova duhovitost se izraža v njegovem reku : “Včasih je cigara res samo cigara.” 🙂  Ta njegova strast je leta 1923 pripeljala do diagnoze čeljustnega raka, zaradi katerega se je podvrgel več kot tridesetim operacijam. Leta 1938 se je s pomočjo Napoleonove pranečakinje princese Marie Bonaparte umaknil pred nacisti v London. Njegova bolezen je napredovala in leta 1939 se je zaradi neznosnih bolečin odločil, da 23.9. v svojem 83. letu umre s pomočjo prekomerne doze morfija. Njegova žara je v Ernest George Columbarium v severnem Londonu. Leta 1951 je umrla njegova žena Martha in njen pepel so dodali k njegovemu.

FREUDOV MUZEJ NA DUNAJU

Freudov muzej je na Berggasse 19. Na tem naslovu je živel, delal in sprejemal bolnike od 1891 do 1938. Na ogled so pisma, knjige, fotografije in pohištvo. Razstavljena sta tudi njegov klobuk in palica. Naprodaj so njegove knjige v različnih jezikih. Za domačo knjižnico sem kupila knjigo z naslovom Interpretacija sanj (The Interpretation of Dreams).

ODTENEK ŽIVLJENJA

Občudujem, kako je Freud zakoličil pojme: osebnost ( troplastno), psihoanalizo ( površino obravnava globinsko), kavč (svoboda misli) , Ojdipov kompleks (tragičnost nepotlačenega). Vsak dan  smrtniki, na različnih koncih sveta, v različnih jezikih, živimo te pojme in asociiramo s Freudom. Bil je Dunajčan, v prejšnjem stoletju je živel na Dunaju, zdaj pa je nesmrtnik in živi z nami.

Slika 6

 Na kavču