TURANDOT

Turandot zame nima srečnega konca, še več, zdi se mi najbolj tragična od vseh oper. Ne zaradi številnih nesojenih snubcev z odrobljenimi glavami. Tragična je zaradi tragične junakinje Liù. Edina resnična ljubezen se mi zdi njena. Zanj, ki gori v “ljubezni” do druge, se odreče svojemu življenju, vpričo obeh, zavedajoč se, da mu s svojo smrtjo utira pot v življenje skupaj s Turandot. Maščevalna Turandot se s svoje pozicije moči, ko za njo stoji celoten dvor, v svoji ledeni bleščavosti in hudobiji znaša   nad ubogo, prave ljubezni polno, sužnjo. Za njeno ravnanje trpljenje njene daljnje prednice ni nikakršno opravičilo, kvečjemu izgovor v njenih nagibih. Calaf samo pasivno stoji ob strani in ne naredi ničesar, ko Liù izpove svojo zatajevano ljubezen.  Puccinija je smrt dohitela, še preden je dokončal opero Turandot. Dohitela ga je v času Liùjine smrti. Mogoče bi bilo takrat treba spremeniti libreto? Mogoče bi se moral Calaf postaviti za njo, jo braniti in umreti tudi sam? Vsekakor je v trenutku Puccinijeve smrti libreto že bil napisan, opero pa je dokončal njegov učenec Alfano, na osnovi njegovih skic. Krstna izvedba je bila dve leti po mojstrovi smrti v milanski Scali pod taktirko Artura Toscaninija.  Dirigiral je samo do dueta, potem je glasba obstala, obrnil se je proti občinstvu in rekel:” Tu se je ustavil Puccini, smrt je bila močnejša od njegove umetnosti.” Naslednji večer so opero uprizorili do konca. In od takrat naprej se premiere odvijajo v enem večeru. V milanski Scali in po celem svetu. Vsako leto kar nekajkrat.

Včeraj je bila v Mariboru letošnja slovenska premiera. Zastavila nam je pet ugank, prve tri je rešil Calaf, četrto Turandot in zadnja je ostala nerešena.

Calaf je hitro uganil, da je mavrična prikazen, ki se z nočjo rodi in z dnevom umre, ki nosi naprej človeški rod, upanje. Tudi druga uganka mu ni delala prav nič težav. Vroča, divja in goreča je seveda kri. Pri tretji uganki je malo postal in razlezlo se je prepričanje, da je z njim konec. Rešitev pa je bila lahka, mogoče najlažja. Kaj le je tisto, kar še ogenj zaledeni? Turandot, seveda.

Četrto uganko je postavil Calaf svoji ljubezni v ledenem oklepu, Turandot. V noči, ko nihče ni spal, ji je rešitev prelil v ustnice. Z njim je pregnal temo in posijalo je sonce. Vincerò! Kako je ime zmagovalcu? V bistvu zmagovalki? Ker to ni on, je ona. Je ljubezen.

Prve štiri uganke so razrešene. Peta se mi je zastavila sama od sebe in glasi takole: “Kaj se je zgodilo z mariborsko opero, da so v tej sezoni naredili tak premik naprej?”  Kaj se je zgodilo, da se vsi deli zlijejo v ubrano celoto, ki diha kot nova kvaliteta, iz katere nič ne štrli in kateri nič ne manjka? Iz Liù   se izlije eros tanatos, ob Calafu ne da nihče ne zaspi, vsi smo budni kot nikoli, Turandot je v ledenem oklepu in ko se raztali, jo v določenem trenutku celo začutiš, jo razumeš, zbor je tih ali mogočen, kakor je pač treba, orkester podčrtuje dogajanje na odru, scena in kostumi so sivi, ko je tragično, bleščeči, ko je veličastno. Ping, Pang in Pong pa z očali v maniri Johna Lennona prinašajo svežino in asociirajo na mir.

Kaj je le rešitev pete uganke?

CENTRALNI PARK

Oglata pljuča sredi gozda nebotičnikov. Oaza miru sredi velemestne norosti. Mehko, zeleno, nizko, tiho, sredi trdega, hladnega, visokega, glasnega. Brez stalnih prebivalcev sredi najgosteje naseljenega področja. Centralni park. Ni bil vedno neposeljen. Sredi 19. stoletja so 1600 revnih priseljencev iz Evrope, ki so se ukvarjali s prašičjerejo in vrtnarstvom,  s tega področja preselili. Začrtali so meje, znotraj katerih so bogati evropski priseljenci, želeli narediti park po vzoru londonskega ali pariškega. In zasnovali park, ki danes velja za najlepšega na svetu.

Zame je to vedno znova domišljijski park. Ko iz avenije Central Park West zakoračim na večna polja z jagodami in zagledam v tleh z mozaikom izpisano besedo Imagine, moja domišljija poleti. Le kaj je dalo krila domišljiji Yoko Ono, da je, preden sta se sploh poznala, Lennonu napisala razglednico z besedilom: ” Oblak sem. Poišči me na nebu.” In s temi besedami osvojila njegovo domišljijo in srce. Pred njunim domom preko ceste je za vedno obležal. Zdaj je oblak. Lahko ga poiščemo na nebu.

Na kovinskih ploščicah pritrjenih na klopeh so izpisane besede. Prebiram napise in domišljija mi vriva zgodbe hrepenenja in spominov. “Draga, štirideset let si mi stala ob strani. Prosim, vsedi se.” Od 24. septembra 2002 je zapis: “Za naju se je tu začela večnost.” Seveda ta večnost za njiju še traja. Saj večnost je konec koncev večnost. Na naslednji klopi sta Christian in Alice vgravirala : “V znak praznovanja petdesetih let sreče. Na tej klopi se je vse skupaj začelo v maju 1954.” Le kje sta danes Christian in Alice? Klop je prazna… Pri naslednji klopi datuma ni. Sprašujem se koliko let že sedi William ob Elisabeth, kdaj je nastal ta zapis  : “Elisabeth, s teboj bom sedel do večnosti. Z ljubeznijo, William.”

V parku me nagovarjajo duhovi ameriških staroselcev, Indijancev, ki v bistvu niso bili Indijanci saj so ime dobili pomotoma, z zmotnim prepričanjem prvih pomorščakov, ki so dosegli Ameriko, da so pripluli v Indijo. Imam občutek, da bo  izza drevesa stopil indijanski poglavar Seyses, napel lok in puščica mi bo švistnila mimo obraza. Seyses je s svojim plemenom lovil na tem področju. Ni vedel kaj je to lastnina, ni si predstavljal, da je nekdo lahko lastnik zemlje  in po lastnini tudi ni imel nobene potrebe. Nizozemec Minuit, ki je izhajal iz družbe z vladavino lastnine, je hotel kupiti zemljo Indijancev. In s prevodom se je vse zgubilo. Seyses je Minuitu v zameno za nekaj daril in drobiža dovolil , da priseljenci skupaj z njimi lovijo na tem področju, Minuit je to imel za akt nakupa.  In kot lastniki so priseljenci sčasoma izselili domorodce.

V zraku buhti energija. Energija kolesarjev, tekačev, sprehajalcev. Energija živih in neživih bitij v parku. Energija umetnikov iz vsega sveta in vseh časov, ki se širi skozi lupino Metropolitanskega muzeja, ki se nahaja na vzhodni strani Centralnega parka, ob Peti aveniji. Občudujem cvetje, drevesa, sprejemam čudesa narave. Paša za oči, balzam za nos in glasba za ušesa. Se veselim prihajajočega srečanja z vsebino Metropolitanskega muzeja.  In si domišljam, da sem z Alice v čudežni deželi.

DSC_0529