Preden smo pripluli v Nagasaki, še nikoli nisem bila na Japonskem. Verjetno je bil to razlog, da me je samo mesto osupnilo takoj po prvih korakih. Podobno kot v Monte Carlu so pločniki v glavnem tlakovani s ploščicami in tlakovci. Mesto je neverjetno čisto in urejeno, vse je na svojem mestu, linije so ravne, nikjer ni nič preveč in nič premalo. Z možem sva prav pikolovsko iskala kakšno pomankljivost, razbito šipo ali zarjavelo ograjo, umazan avto, odluščeno barvo,  na tla odvržen čik ali papirček. Nič. Center mesta sva prehodila podolgem in počez, nikjer niti najmanjše napake, dotrajanosti ali izjeme, ki potrjuje pravilo. Spustila sva se celo do rečnega kanala, katerih dna po mestih skrivajo marsikaj, pa nisva našla nič. Samo lepo rejeni okrasni krapi, koiji so leno plavali po vodi.

Japonci imajo vse pod kontrolo. Smeti, rjo, nesnago velemest, malomarnost, celo drevesa in pesek. Drevesa obrezujejo, da ne bi prebujno pokazala svojo divjo naravo, jim krajšajo korenine, da ne bi zrasla previsoko in jih omejijo s količki, da bi zrastla v pravo smer. Ob drevesa z bujnim cvetjem imajo prislonjeno metlo, da sproti pometajo odpadlo listje in velik kol s katerim tolčejo po vejah, če se nanje usedejo ptiči. Preganjajo jih z dreves, da ne bi s svojimi izločki umazali pot pod njimi.

Pesek pograbijo in v ravne ploskve zarišejo mehke paralelne linije. Pod kontrolo imajo tudi turiste. Če le malo postaneš te že prijazno ogovorijo in ti pomagajo poiskati pravo pot. Urejeni, polikani, moški v črnih oblekah in s kravatami, s svetlimi Burberry prehodnimi plašči pod roko, šoferji z belimi rokavicami, mnogi zaščiteni z obraznimi maskami, ženske zaščitene pred soncem z odprtimi dežniki. Z belimi plahtami zaščitijo celo gume, ki služijo kot odbojne boje na vlačilcih – za vsak slučaj, če bi se dotaknili ladje, da le na njej ne bi pustili črno sled gume.

Nagasaki ima zaradi 9. avgusta 1945, ko je ob 11:02 nad mestom eksplodirala atomska bomba, zloglasen prizvok. Še toliko bolj, ko se zaveš, da je v trenutku uničila velik del mesta in ubila več kot 150.000 prebivalcev, še večim pa pustila trajne posledice. V parku miru črni steber označuje hipocenter bombne eksplozije in hrani imena njenih žrtev. Na kraju vlada zlovešč duh.
V upanju, da se kaj takega ne bo nikoli več ponovilo, so v Nagasakiju postavili več kot 9.7 metrov visok in 30 ton težak kip miru. Upodablja moškega, ki z desno roko dvignjeno v nebo, kaže na nevarnost jedrskega orožja, dlan leve roke ima odprto k miru, oči pa zaprte v molitvi za izgubljene v vojni. Vsako leto se 9. avgusta, na dan miru Nagasakija, pred spomenikom odvije spominska proslava posvečena miru v celem svetu.V bližini kipa svobode je zavzel svoje mesto možakar, ki trdi, da je v času eksplozije delal v tovarni Mitsubishi, ki se je nahajala 1.1 kilometra od hipocentra. Na tisti dan ga je šef poslal v drugo tovarno, kamor je ravno vstopil, ko ga je moč eksplozije odnesla za velik steber, ki ga je zaščitil pred njenimi škodljivimi učinki, zato živi še danes, njegov šef pa je skupaj s sodelavci umrl takoj po eksploziji. Vsak dan stoji v parku miru, pripoveduje svojo zgodbo in se slika z obiskovalci, da bi ti na ta način dal svoj prispevek k miru v svetu.