Najprej je nastalo vesolje. In čez tristo milijonov let še najstarejše zvezde, kar jih pozna človeštvo. Avstralski astronomi so jih zagledali komaj lani novembra. Okoli teh zvezd se je formirala naša galaksija. Nastala je iz mleka in prahu. Iz Herinega mleka in prahu romarjev.

Vse skupaj se je začelo nekega dne, ko je grška boginja Hera spala. Imela je razgaljene prsi, ki so bile napete, polne mleka. Vedelo se je, da njeno mleko prinaša nesmrtnost. Njen prešuštniški mož Zevs, s kopico nezakonskih otrok, pa je želel Herakleja, enega izmed otrok iz te kopice, narediti nesmrtnega. Nad Heraklejem je namreč visela prerokba, da bo postal nesmrten, zato je hotel Zevs malo pomagati pri uresničevanju te prerokbe. Kdo pa bo drug zadolžen za uresničevanje prerokb, če ne vrhovni bog? Položil ga je speči Heri na prsa. Ne ve se točno, kaj jo je prebudilo, obstaja pa velika verjetnost, da je bila to moč Heraklejevega sesanja. Heraklej je bil namreč že kot otrok močnejši kot odrasli možje. Hera je sumničavo odprla oči in na svojih prsih zagledala nepoznanega otroka. V besu ga je odrinila stran in pri tem je mleko nesmrtnosti špricnilo iz njenih prsi in se razlilo po vesolju. Nastala je angleška mlečna pot “Milky way”, francoska mlečna pot “Voie lactée” in latinska mlečna pot “Via Lactea”. Seveda je bila pot ena sama, na različnih krajih sveta so jo samo drugače imenovali.

Že od pradavnine pa ljudje vedo, da obstajajo posebni energijski kraji na Zemlji. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vitalna mesta, kjer je srčni utrip glasnejši in močnejši. Tako kot fizično telo, ima tudi mati Zemlja vene in arterije, po katerih teče življenska energija. In v starih časih so ljudje na takih mestih uhodili poti in utrli ceste. Na teh poteh so se začeli ozirati v nebo in presenečeno ugotovili, istočasno pa tudi začutili, da se ti zemeljski tokovi prekrivajo s sijem zvezd na zemljo, z astralnimi tokovi. In so hodili po teh poteh pretakajoče življenjske energije, jo oddajali in sprejemali. Izpod njihovih stopal, skozi katera so se povezovali s svojim virom, se je dvigoval prah. Najprej ga je bilo malo in potem čedalje več. Najprej se je dvigoval nižje in potem čedalje više. Dokler ni dosegel neba. Sčasoma je bilo tega prahu tako veliko, da se je na nebu zarisala prašna cesta. Predniki Slovencev so seveda vedeli, da po tej cesti duše potujejo v nebesa. Vedeli so tudi, da duše na svoji poti v nebesa, najprej obiščejo papeški Rim. Zato so to nebeško cesto poimenovali Rimska cesta. Tudi za časa svojega življenja, ko so bili še iz mesa in krvi, so romali v Rim in istočasno pogledovali za Rimsko cesto na nebu, da ne bi zgrešili poti. Sijajna tlakovana rimska cesta po kateri stopaš na tleh in sijajna Rimska cesta, ki te vodi, na nebu. Kakorkoli že, Rimska cesta je zanimivo ime, in Slovenci smo edini, ki ga uporabljamo in se ne oziramo na Hero in njeno polito mleko. Tudi Španci govorijo, da je Rimska cesta nastala iz prahu in ne iz mleka, zato je najpriljubljenejši izraz zanjo Camino de Santiago, Jakobova pot. Vendar vsi slovarji, vključno s prevajalnikom strička Google-a, zapisujejo, da se cesta na nebu v španščini imenuje Vía láctea.

Tam, kjer Zemlja bolj utripa in tam, kamor zvezde bolj sijejo, so naši daljnji predniki postavljali megalite. In tako kot so enostavno vedeli, kje ta mesta so, tako so enostavno znali takšne ogromne kamne obdelati, prenesti in sestaviti v impozantne kamnite strukture, brez da bi uporabili stroje in kakršnokoli vezivo. Zgradili so nekakšne zgodnje katedrale, usklajene z zimskim solsticijem in povezane s čaščenjem sonca. Nič čudnega, saj so se zavedali, da je Sonce najpomembnejša zvezda v našem osončju in da brez njegove svetlobe in toplote, življenje ni mogoče. Na zimski sončev obrat je noč najdaljša in dan najkrajši, po njem se začne noč krajšati, Sonce premaga temo, dobro zmaga nad slabim. Ne glede na to, ali je bila megalitska kultura samo globoko verna, ali pa je živela v védenju, ki ga ni bilo treba znanstveno dokazovati, ker so pač védeli, je pustila močan vpliv na ljudi, ki so sledili. In to smo tudi mi. Ki smo to védenje zgubili.

Megalitske kulture so nam utrle tudi to široko, življenja polno, prašno pot o kateri ves čas govorim. Takrat Zvezdno pot, danes Camino de Santiago, so že v pradavnini utrli na severu današnje Španije, od gorske verige Pirenejev, do Atlantske obale. Camino sledi poti sonca od vzhoda na zahod in če nanjo pogledamo iz zemeljske perspektive, leži neposredno pod Rimsko cesto. Še danes sta francoska in španska stran Pirenejev prepredena z več desetimi kamnitimi krogi, ki so odraz zvezd z neba.

In po tej poti so skozi stoletja romala ljudstva in dvigovala prah. Na obeh koncih Rimske ceste so bila zvezdna vrata, namenjena prehodu duš. Vzhodna vrata v ozvezdju Oriona, v poletnem sončevem obratu, v času največje svetlobe, najdaljšega dneva, so bila povezana z rojstvom in spustom v telo. Zahodna vrata, na repu ozvezdja Strelca, v zimskem sončevem obratu, z najkrajšim dnevom, so bila povezana s smrtjo in dvigom k bogovom. Ponoči so sledili zvezdam, ki so sijale in razlivale moč. Podnevi so sledili najsvetlejši zvezdi, soncu.

Camino je dobil svoje ime. Postal je “Callis Janus” ali “Via Janus”. Ime mu je dal bog Janus, ki je bil Bog bogov. Z dvema obrazoma je hkrati gledal v prihodnost in preteklost, sonce in luno. Bil je bog začetka in bog konca. In na splošno bog vseh začetkov, tudi začetka dneva, začetka meseca, predvsem pa začetka leta. Glavni njegov praznik je bil na novega leta dan, ko so se ljudje njemu v čast svečano oblačili in se obdarovali. Po njem so dobila ime tudi vrata – ianus in ko nam Janus odpre vrata novega leta, nastopi prvi mesec v letu, ki prav tako nosi njegovo ime – januarius.

Camino se je spreminjal in spreminjalo se je tudi njegovo ime. Postal je Via Finisterre. Tudi keltski druidi so hodili v isto smer, sledili so poti Rimske ceste do Finisterre, točke za katero so verjeli, da predstavlja konec sveta. Tukaj so častili sonce na oltarju Ara Solis. Opazovali so zaton sonca na rtu Finisterre in si predstavljali, da gledajo uprizoritev potovanja duše, iz življenja v smrt. Nič čudnega, saj se je tu končevala pot, tu je bil konec sveta.