VOLČJI BOB

Seme volčjega boba je leta 1945 prišlo na Islandijo, tako kot toliko drugih koristnih in nekoristnih reči in pojmov,  iz prekomorske sosede Norveške. Zdelo se je, da so Islandci z naselitvijo rastline zadeli tombolo.

IMG_0979

Na erozijskih področjih volčji bob zadržuje zemljo in tako deluje kot sidro za organske snovi, dodaja dušik v tla in tvori gost rastlinski pokrov. Rodovitnost tal je mogoče pridobiti v razmeroma kratkem času, po zelo nizki ceni, ker ni potrebna uporaba gnojil. Volčji bob je zato več kot primeren za predelavo velikih, nerodovitnih območij in je zelo gospodarna rešitev na kratek rok. Poleg tega zaraščenene vijolične volčjebobne planjave izgledajo fantastično v barvni kombinaciji sivočrne vulkanske kamnine in sinjemodrega neba. Kot da bi volčji bob že od nekdaj na vijolično barval pomladno poletno Islandijo.

Vendar se je v teh šestdesetih letih, odkar se je priselil, udomačil bolj kot bi si Islandci želeli. Postal je invazivna rastlina, okupator, ki ga je treba kontrolirati in omejevati. Volčji  bob se namreč na Islandiji odlično počuti, saj prekaša vse nizkorastoče domače rastline, tako da prevzema vodilno vlogo in izpodriva avtohtono vegetacijo. Zanj posebej ugoden življenjski prostor, kot so rečne struge,  popolnoma zasede in drugim rastlinam ne pusti niti blizu. Na celih območjih postaja monokultura, eden in edini. S svojim neslišnim zavijanjem odganja druge in postaja vladar med rastlinami Islandije.

BARVASTE GORE

Narava na Islandiji je strašljivo prvobitna in presunljivo lepa. Večina prizorov je brez sledov človeka. Vsi so popolni, v njih vlada harmonija in sprašujem se kako je mogoče, da narava nikoli ne zgreši pri lepoti, da nikoli ne naredi niti izjeme, ki bi potrjevala pravilo in ne naredi  na primer grdo goro, grdo drevo, ne sestavi grdega gozda ali naredi grdo večerno nebo. Vedno je vse popolno, oblike in barve so usklajene, vsega je ravno prav, da zadiha kot usklajena celota. Na Islandiji je nekatere gore naredila barvaste, sestavljene iz riolita.

DSC_0371

Beseda riolit bi lahko pomenila kamen, ki je iztekel, lahko ga opišemo kot predorninsko izvedbo globočinskega granita. To je kamen odločnosti, vztrajnosti, rešitev, sprememb, regeneracije in razvoja. Vzpodbuja kreativnost in duhovnost, krepi samozavest, pomaga pri hitrem reševanju problemov. Ustvarja stabilnega duha, uravnoveša naše občutke in prinaša sposobnost, da boljše ocenimo in jasneje vidimo situacije v življenju. Izboljšuje vse vrste komunikacije in olajša poslušanje brez izkrivljanja tistega kar smo slišali. Riolit je priporočljiv za dobro medsebojno partnersko razumevanje in krepitev medsebojnega odnosa. V naše življenje pripelje ljudi, tudi če smo puščobni samotarji. Na barvaste gore se po kamne riolita odpravite sami ali v družbi, iz gore pa se obvezno vrnite s kamnom, ki naj postane vaš stalni spremljevalec. S svojo energijo vam bo veliko dal.

HELGAFELL

Sveta gora je na polotoku Snaefellsnes, severno od Reykjavika in zelo blizu mesta Stykkishólmur. Kljub temu, da ima samo 73 metrov se ne imenuje hribček, ali še manjše, vzpetinica, ampak se imenuje gora. Verjetno zaradi svojega pridevnika Sveta, ker Sveti hribček se pač ne sliši. Svoj pridevnik si je zaslužila z videnjem, ki ga je tam doživela islandska lepotica Guðrún Ósvífursdóttir, ki je živela na prelomu prvega tisočletja, od leta 973 do 1060. Njena lepota, duhovitost in velikodušnost je zasenčila vse druge. V svojem dokaj dolgem življenju je bila poročena s štirimi različnimi moškimi. Njen prvi zakon se je končal z ločitvijo, drugi mož je utonil v morju, tretjega je ubil brat po mleku, v katerega je bila zaljubljena in četrti Eyjólfsson, je utonil skupaj z vsemi pomorščaki v brodolomu. V času brodoloma je Gudrun doživela privid, zaradi katerega je postala zelo religiozna. Takrat jo je nekaj prebudilo in navedlo, da je  odšla proti cerkvi na Helgafellu. Tam je zagledala svojega moža v družbi ostale posadke iz ladje. Pred cerkvijo so stali v premočenih oblekah, od katerih je kapljalo. Kasneje je izvedela, da so v času privida dejansko doživljali brodolom in se utapljali. Postala je prva nuna na Islandiji.  Do svoje smrti je živela na Helgafellu, kjer je tudi pokopana, ob vznožju Svete gore.

Z leti so Islandci ugotovili, da ima gora res čudežno moč. Če upoštevaš določena pravila, vsakemu izpolni tri želje. Za obisk Helgafella smo se pripravili že v Sloveniji saj smo tja odšli že z izoblikovanimi željami in naučenimi pravili. Pravila, ki smo jih strogo upoštevali,  so naslednja:

1. Po izpolnitev želja smo se podali čisti, z umitim obrazom.

2. Za izhodišče smo poiskali Gudrunin grob, ki je severno od cerkve in pokopališča. Nad grob smo  naredili križ z desno roko. Iz glave smo pregnali vse slabe misli, iz srca pa odstranili vso hinavščino. Potem smo bili pripravljeni na vzpon.

DSC_0348

3. Vzpenjali smo se s pogledom uprtim v tla ali naravnost, nismo smeli pogledati niti desno, niti levo, nismo se smeli ozirati nazaj ali se pogovarjati. Možgane smo zaposlili s tem, da smo besedno do popolnosti izpilili svoje tri želje. DSC_0333

4. Pot nas je pripeljala do ruševin na vrhu Svete gore. Tu je bila nekoč kapela samostana. Obrnili smo se  proti vzhodu. Pri tem nam je pomagal steber z označenimi stranmi neba,  ki se nahaja pri ruševinah.

DSC_0335

5. V mislih je vsak zase goreče in jasno izrazil svoje želje, ki so morale vsebovati samo dobro in jih nismo smeli nikomur razkriti.

Ko smo to naredili vsi,  smo se lahko začeli pogovarjati, uživati v pogledu in gledati v vse smeri, celo nazaj. Svoje smo opravili, ostalo bo opravila gora.