POGOVOR O MODI

Lila (psihologinja, kadrovnica, knjižničarka), Veljko (odvetnik) sta mi odgovorila na vprašanja o svojem odnosu do mode. Njuni odgovori so potrdili mojo predpostavko, da se ljudje (čeprav imamo veliko skupnega) v tem odnosu močno razlikujemo.  Saj res, kako pa bi sama (psihologinja, profesorica, raziskovalka) odgovorila na ta vprašanja, sem postajala vedno bolj radovedna. In sem odgovorila. Pozivam še vas. Zaupajte nam, kaj menite o modi in o videzu!

Kolikšen pomen ima zate moda?

Lila: Dandanes vidim v modi zgolj komercialni pomen, spodbujanje potrošništva. Prevladujoče vrednote v družbi so podrejene kapitalizmu, torej zapravljanju denarja in posledično rasti industrije.

Veljko: Moda zame nima velikega pomena, velik pomen pa ima lepo oblačenje.

Zlatka: Zelo velik. Rada jo spremljam, čeprav je povsem ne upoštevam. Oblačila, ki jih nosim, prilagajam svoji postavi, starosti in priložnosti. Vsekakor pa me novosti, estetika, originalnost (ne vsako posebej, ampak čudovita uravnoteženost vsega trojega) vedno fascinirajo in mi spodbudijo prav posebna čustva. 🙂

Kakšni so tvoji spomini na prva srečanja z lepim oblačenjem in/ali modo?

Lila: V spominu na lepo oblačenje imam mamine besede: “Pa glej, da se ne boš umazala!” Še dobro, da smo nosili lepa oblačila namensko in se doma preoblekli v udobno in preprosto »nošo«, ki je dovoljevala svobodo gibanja in ustvarjanja.

Veljko: Že kot otrok sem občudoval lepe nove obleke, ki so jih imele moje tete, ki so živele v tujini in so jih kot darila nosile mojemu očetu in mami. Tudi starša sem občudoval v teh oblekah, saj so jima dajale drugačen značaj in svojskost glede na sosede. Starša sta se mi tudi zaradi načina oblačenja zdela bolj sodobna od ljudi v okolici.

Zlatka: Lepi. Starši in brat so me vedno urejali kot »pravo« deklico. Nosila sem bele »štrampeljčke« (ki si jih nisem nikoli umazala), oblekce in krilca, tudi kakšen cvet mi je mama občasno zataknila v lase. V nižjih razredih osnovne šole pa sem se že zavedala mode. Opazovala sem bratove vrstnice (brat je enajst let starejši od mene) in vesela sem bila, ko sem tudi jaz dobila prvo midi krilo iz rjavega semiša in z resicami (kar je bilo po dolgem obdobju, ko so se nosila le mini krila, res velika sprememba – tudi pri odraslih ženskah, kaj šele pri mladih deklicah). Spomnim se tudi dneva v 4. razredu, ko sem v šolo prvič oblekla hulahopke, najlonke. Sošolec, ki je sedel poleg mene v klopi, ni mogel verjeti, da res nimam golih nog. Ja, moda je že dolgo moja zvesta spremljevalka, ki mi dela življenje lepše.

Pri kateri starosti si oblikoval/a svoj stil oblačenja (opiši ga) oziroma ali se je stil spreminjal v različnih življenjskih obdobjih?

Lila: Do neke mere sem se “po svoje” oblačila že v osnovni šoli, ker sem rada štrikala in šivala. Potem me je vpliv družbe potegnil v hipijevstvo, zatem v discolook in kasneje, v  službi se mi je lepo podala protokolarna klasika.

Veljko: Kot najstnik sem imel že izoblikovan okus in stil, ki sem ga po končanem študiju spremenil. Sedaj se oblačim klasično, kot to zahteva moj poklic. Sem poklicno uniformiran z manjšimi kreativnimi dodatki kot so posebna pokrivala, obuvala in oblačila za prosti čas.

Zlatka: Stil oblačenja prilagajam priložnosti. V službi nosim kostime s krilom, na večernih prireditvah večerne obleke, na potovanjih, sprehodih ipd. imam tem dejavnostim prilagojen stil, ki vključuje hlače. V času odraščanja pa se je moj stil oblačenja precej spreminjal. V času, ko sem obiskovala gimnazijo, sem nekaj časa nosila večinoma športna oblačila, nato nekaj časa večinoma kostime in obleke, nato spet večinoma hlače in puloverje ipd. Bi lahko rekla, da sem se še razvijala tudi na tem področju, raziskovala različne stile in pri tem naredila kar nekaj napak. 🙂

Koliko spremljaš modne revije, časopise, oddaje in bloge?

Lila: Rada pogledam Elle, Vogue, Marie Claire, Avantage, Fashion TV, … kjer dobim inspiracijo za štrikanje ali šivanje ali kombiniranje oblačil.

Veljko: Skoraj nič.

Zlatka: Mož pravi, da preveč oziroma neprestano. 🙂 Predvsem je alergičen, če gledam modne televizijske oddaje. Bi raje skupaj z mano gledal politiko. 🙂

Kako ti je všeč spletno nakupovanje?

Lila: Mi je všeč, ker se s tem prihrani veliko denarja: grem v trgovino pomeriti čevlje, da se prepričam glede udobnosti in jih potem naročim preko spleta, ker so tudi do 50% cenejši.

Veljko: Me ne zanima. Vse želim pomeriti in pred nakupom preveriti kakovost izdelave.

Zlatka: Varovalni dejavnik je, da ne kupujem po spletu. Bi me lahko prepogosto zamikalo, da bi kliknila »kupi«. 🙂 Je pa poseben užitek obiskati prodajalno in tega užitka ne bi zamenjala za ogledovanje »umetnij« na ekranu. Včasih obiščem kakšno priznano prodajalno zaradi estetskega užitka, ki mi ga nudi z razstavljenimi izdelki, čeprav že pri vhodu natančno vem, da ne bom ničesar kupila.

Kako pospravljene so omare, v katerih hraniš svoja oblačila, obutev, dodatke …? Kakšen odnos imaš do tega, da se “posloviš” od določenih kosov? Lila: Omare so pospravljene, da sploh kaj najdem. Od starih oblačil se poslovim z lahkoto, kar pa ni praktično, ker se moda ponavlja.

Veljko: Po dveh letih neuporabe določenega oblačila ga odstranim iz omare in zavržem ali podarim. Oblačila mi ne pomenijo trajne vrednosti in ne pričakujem, da jih bom v prihodnje še kdaj potreboval.

Zlatka: Niso pospravljene. Včasih me spominjajo na avtobus, v katerem smo se »gužvali« srednješolci, ko smo se vozili v šolo. Morda je razlog ta, da je poslavljanje moja šibka točka. Tudi od ljudi se, če se je le možno izogniti, ne poslavljam, ker bi mi ob poslavljanju pritekle solze. Da bi se poslovila od svojih oblačil? Nočna mora, zato tega ne delam. 🙂

INTERVJU S SLOVENKO, KI ŽIVI NA DUNAJU

1. Kako si se počutila, ko si se preselila na Dunaj, in kako se počutiš zdaj, ko Dunaj zapuščaš?

Moje počutje ob spremembah bivalnega okolja ima že utečene vibracije: najprej gre za popolno navdušenje, ker sem se do sedaj vedno selila na boljše ali pa vsaj našla razloge da je tako; sledi faza prilagajanja in tesnobe, ko se človek vpraša, a mi je bilo tega treba; nakar se jaz osebno začnem zabavati ob vseh mogočih in nemogočih prigodah in sem (vsaj do sedaj) bila hvaležna usodi za vse doživeto. Iti z Dunaja pa me je malo strah, ker si mislim, da ne morem iti na boljše saj mesto slovi* po najboljši kakovosti življenja na svetu. Počutje je nostalgično, slovo od prijateljev bo boleče in selitev naporna.

2. Si imela kakšne težave pri privajanju na življenje na Dunaju?

Malo za šalo malo zares, sem se na lastnih napakah toliko naučila, da jih moram narediti še nekaj. Včasih je bolela duša, včasih trpela zdrava pamet in na žalost so se napake kar nekajkrat poznale tudi v denarnici. Kot takrat, ko sem morala vlomilce sama poklicati in jih mastno plačati. Ker sem se zaklenila ven in nisem mogla v stanovanje 🙂

3. Kako so te sprejeli Dunajčani in koliko imaš z njimi stikov? Koliko imaš stikov s priseljenci in kako se razumete?

Tako, da se s priseljenci odlično razumemo, saj vsi znamo srbsko 🙂 Na Dunaju se Balkan začne, pravijo. Res ne vem, kako so me sprejeli Dunajčani, ker redko koga srečam in ga tudi ne prepoznam, ker se samo pretvarja, da je Dunajčan. Letos so tudi na nacionalni televiziji (ORF2) priznali, da je na Dunaju vsak drugi meščan tujskega porekla. Da vam opišem le enega najbolj pristnih stikov: Prideva s hčerko v trgovino, kjer nama prijazno postreže starejša prodajalka oblečena v dirndl (narodno nošo). Ker se moja hči povsod in vedno pogovarja le v angleščini, tudi tokrat “zareže” po angleško. Na najino veliko presenečenje “potegne” prodajalka še v bolj pristni angleščini nazaj !? “Kako pa to, da vi tako dobro govorite angleško?” jo vpraša hči. “Saj sem pa Angležinja. ” ji le-ta odvrne.

4. Katere so najpomembnejše razlike, ki jih opažaš med Slovenci in Dunajčani (v njihovih navadah, prepričanjih, vrednotah, obnašanju ipd.)?

Da ne bom pristranska, ker Dunajčanov res ne poznam in se z njimi ne družim, se bom raje osredotočila na “javno sfero”, dogodke in odmeve. Po moji oceni je na tem področju   res bistvena razlika način, kako vlada stoletja stara država napram pubertetni Sloveniji. Odlikuje jih samozavest, spoštjivost in samohvala. Ne dvigujejo prahu po nepotrebnem, raje informirajo javnost kak dan kasneje, ko so uradne informacije usklajene in rešitve nakazane. Če je treba grajati, poročajo verodostojno in na kratko. Če pa je treba pohvaliti sosedne drzave, se znajo temu tudi povsem izogniti !? Ko pa jim kdo posebej sede v srce, npr. Tina Maze, bi jo pa kar posvojili in jo predstavijo, predvsem kot Korošico. Gledano na državnem nivoju se zavedajo stoletne zgodovine v kateri so vladali sosednjim narodom in na ta način na Dunaj privabljali obiskovalce. Zelo so gostoljubni in polno angažirani pri integraciji priseljencev – po jugoslovanski vojni jim je uspelo “udomačiti” 150 000 Srbov.

5. Posebej te moram vprašati, kako se oblačijo Dunajčanke in Dunajčani?

Kakor komu paše. Velja rek: ne moreš zgrešiti in ne moreš pretiravati. Npr. javne osebe se oblačijo zelo modno in jih ne moti, če so (trenutno) vsi po vrsti v svetlo modri barvi; pomembneži iz mednarodnih organizacij se, v skladu s protokolom, oblačijo klasično; mladi so barviti, kot povsod po svetu. In na koncu velja omeniti še dve skupini ekstremistov: klošarji in modni ekscentriki.

6. Kateri doživljaj z Dunaja ti bo ostal najbolj v spominu?

Veliko doživljajev se je nabralo. Bom opisala enega, ki je na nek način povezan s turizmom. Na stotine turistov se dnevno gnete okoli Štefanove cerkve, cesarjevih dvorov, muzejev, … da bi podoživeli zlate čase Habsburžanov. Na tisoče Dunajčanov pa vsako jutro sede v uBahn (podzemno železnico) in veselo na delo. Tako je bilo tudi tistega jutra, ko je na podzemni želenici poleg mene sedela z ruto zakrita muslimanka, njej nasproti priletni  črnec in poleg njega svetlolasa deklica. Nacionalna barvitost je pač del vakdana. In nihče niti ne sluti, da v tem prepolnem vagonu pravzaprav povsem prikrito sedi “atrakcija”. To krhko, svetlolaso dekle je nihče drug kot Elisabeta von Habsburg – Lotringen. Tako rekoče ena izmed cesarjevih prestolonaslednikov. Preprosta srednješolka, ki živi daleč od slavne preteklosti.

7. Kaj je tisto, kar boš najbolj pogrešala, ko se boš preselila z Dunaja, in česa ne boš obžalovala?

Zagotovo bom pogrešala sedanje razgibano delovno okolje na Vienna International School**. To šolo so ustanovili Združeni narodi na podlagi Ameriške šole, ki je bila namenjena otrokom ameriških vojakov po drugi svetovni vojni. Danes ima šola prvovrstni mednarodni sloves in gosti 1400 otrok, ki pripadajo cca 90 različnim narodnostim. Starši so poslanci, poslovneži, pa tudi slavne osebe kot Fiona Swarovski. Ker se mednarodne šole zaključijo z IB diplomo (International baccalaureate), pouk poteka po specifičnem, za vse šole poenotenem curriculumu. Še posebej so mi pri srcu tri osnovne vrednote, ki jih privzgajamo otrokom: ceni samega sebe, spoštuj druge in ohranjaj naravo. Moja osebna investicija v tej zvezi je bila postdiplomska prekvalifikacija v knjižničarko, ki je nikoli ne bom obžalovala čeprav je bilo treba vložiti kar nekaj truda, časa in denarja. Pri vseživljenskem učenju je čar v tem, da v danem tenutku aktiviraš tiste vire, ki ti dajejo določeno prednost. Npr. moji učenci so izredno spretni na računalnikih dokler ne pride do problema. Običajno je dovolj, da pristopim, jih pomirim in prosim, da mi problem razložijo in že je rešitev “na dlani”, miška pa je ta čas seveda v mojih rokah.

8. Kaj bi svetovala ljudem, ki se selijo na Dunaj? Še vedno velja rek “ko greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj”?

Moj nasvet bi bil, nej se povežejo s sorojaki, ki že imajo osvojen “know how” in si bodo na ta način prihranili veliko časa  in nepotrebne jeze. Glede trebuha in drugih užitkov je to stvar življenskega sloga. Se da preživeti zelo poceni in se da zapraviti goro denarja. Pravzaprav ni treba živeti na Dunaju, da se spremenite v princesko vsaj za en večer. Pripravite cca 600 eur .Preko interneta kupite karte za enega izmed 400+ dunajskih plesov, se nakitite z večerno toaleto, pod roko še partnerja pa veselo “alle walzer”. Rezervirajte še solidni hotel in nepozabni vikend bo vaš!

  • raziskava Quality of living

** www.vis.ac.at.com